VSRS Sodba II Ips 73/2017

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval, da z njim sklene kupoprodajno pogodbo glede nepremičnine ID znak ... (ID ...) za kupnino 124.000,00 EUR in izstavi za vpis v zemljiško knjigo primerno listino. Podrednemu zahtevku za plačilo 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2010 je ugodilo, višji podredni zahtevek pa je zavrnilo. Sklenilo je, da mora tožnik tožencu plačati stroške pravdnega postopka v višini 3.171,25 EUR.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

4Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

− tožnik je z nekdanjo in zdaj tudi pokojno ženo A. A. kupoval nepremičnino v Sloveniji v bližini italijanske meje; med pravdnima strankama so potekali dogovori o nakupu toženčeve nepremičnine, 150 let stare kamnite hiše, ki je bila v času dogovarjanj v slabem stanju in potrebna obnove; toženec je nepremičnino prodajal prav zaradi potrebe po njeni obnovi;

− med strankama ni sporno, da sta tožnik in njegova nekdanja žena 17. 4. 2003 tožencu izročila 14.000,00 EUR; v postopku je bilo ugotovljeno, da je bil ta denar porabljen za obnovo dela stare kamnite hiše, kamor sta se tožnik in žena po obnovi vselila; septembra 2003 sta tožencu izročila še 10.000,00 EUR za opremo stanovanja; izročeni denar je pomenil delno plačilo kupnine;

− nepremičnino, ki je bila predmet dogovarjanj pravdnih strank, sestavlja več delov: enoto, v kateri sta po obnovi živela tožnik in njegova nekdanja žena, dodatno stanovanjsko enoto, v kateri je nekaj časa živela toženčeva hči, in pomožni del (lopa);

− pisna pogodba o prodaji sporne nepremičnine ni bila sklenjena, stranki pa tudi nista dosegli dokončnega dogovora o tem, ali je predmet nakupa celotna nepremičnina ali le del, v katerem sta živela tožnik in njegova nekdanja žena; pravdnim strankam je bilo znano, da je tožnikova pokojna žena pričakovala večjo vsoto denarja od dedovanja in da je imela interes kupiti celotno nepremičnino; tožnik in njegova žena sta uporabljala le del sporne nepremičnine (levo stanovanjsko enoto);

− tožnik ni dokazal, da je tožencu izročil tudi zatrjevanih 110.000,00 EUR iz naslova kupnine za sporno nepremičnino - dokazila o denarni transakciji nima niti potrdila o prejemu kupnine;

− na sporni nepremičnini je bila vknjižena hipoteka, ki je bila poplačana z drugimi sredstvi toženca (t. j. od prodaje lokala v Izoli);

− leta 2005 sta tožnik in njegova žena odstopila od nameravanega nakupa nepremičnine: toženca sta obvestila, da njegove nepremičnine ne bosta kupila, zato sta mu vrnila ključe in zahtevala vračilo že plačanega; toženec denarnih sredstev za vračilo dela kupnine ni imel, zato so se stranke dogovorile, da se bo stanovanje skušalo prodati in da bo pri iskanju kupca sodeloval tudi tožnik; tožnik je stanovanje za 70.000,00 EUR ponujal priči B. B., ki je v obdobju od leta 2008 do 2010 uporabljal stanovanjsko enoto, v kateri je prej bival tožnik; v tem obdobju so stanovanjsko enoto, v kateri je prej bival tožnik, občasno uporabljali tudi člani pašne skupnosti;

− tožnik in njegova nekdanja žena sta nato s prodajno pogodbo z dne 23. 10. 2006 v Divači kupila drugo nepremičnino; plačilo te kupnine je jasno in pregledno razvidno iz bančnih transakcij na računu tožnikove pokojne žene.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

7Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dokončnega dogovora o prodaji celotne nepremičnine pravdni stranki nista dosegli in da nista sklenili niti pisne pogodbe o prodaji dela sporne nepremičnine. Tožnik in njegova nekdanja žena sta po obnovi dela nepremičnine to v določenem obsegu res uporabljala, a sta posest zaradi nakupa druge nepremičnine opustila. Ugotovilo je, da je bilo na račun kupnine delno plačanih le 14.000,00 EUR, ne pa tudi zatrjevanih 110.000,00 EUR, zato ni mogoče govoriti o tem, da bi bila pogodba v pretežnem delu realizirana (58. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Sodišče je verjelo tožencu, da sta tožnik in njegova žena leta 2005 odstopila od pogodbe in zahtevala vračilo že plačanega zneska, zato podlage za ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku ni. Na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi pa je sodišče prve stopnje delno ugodilo podrednemu zahtevku za plačilo 24.000,00 EUR. Ugotovilo namreč je, da je tožnik tožencu izročil 14.000,00 EUR, ki jih je toženec vložil v obnovo svoje nepremičnine, in nato še 10.000,00 EUR za stanovanjsko opremo, ki je ostala v nepremičnini toženca. Ker do prodaje stanovanjske enote ni prišlo, je toženec za izročen znesek obogaten.

8Sodišče druge stopnje je zaključilo, da so bila v obravnavani zadevi ugotovljena odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Potrdilo je vestno in skrbno ter preverljivo obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je pritožba ni omajala.

Jedro revizijskih navedb

9Revident poudarja, da je že v pritožbi izpostavil, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Opozori na izpoved priče C. C., ki je poudarila, da se je z denarjem, ki ga je tožnik izročil tožencu, hiša popolnoma obnovila in da je bilo s tem pokrito vse (t. j. celotna kupnina). Opozarja na razlike v izpovedi toženca in priče C. C. (glede plačila kupnine in poplačila hipoteke) ter na toženčevo zapletanje v njegovi izpovedi. Meni, da je toženec priči ves čas tudi sugeriral in jo vodil pri odgovorih. Očita, da pritožbeno sodišče ni opravilo svoje funkcije učinkovitega zagotavljanja pravice do pravnega sredstva, saj se ni opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb, ampak je na tožnikovo pritožbo odgovorilo z vsebinsko praznimi frazami, ki le zanikajo pritožbene navedbe in potrjujejo zaključke sodišča prve stopnje. Opozarja tudi na vsebino določbe 324. člena ZPP in s tem v zvezi pritožbenemu sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP.

Presoja utemeljenosti revizije

10Revizija ni utemeljena.

11Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi, katerega primarna in ustavna naloga je skrb za enotno sodno prakso ter za razvoj prava prek sodne prakse, torej tvorba živega prava. V okviru razlagalnega prostora, ki mu pripada kot vrhu tretje veje oblasti glede razlage zakona, sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Sooblikuje merila, ki naj bodo v podobnih primerih v prihodnje ex ante vodilo sodiščem in naslovnikom pravnih norm nasploh in na ta način krepi predvidljivost pravnih norm, torej pravno varnost.¹ Zaradi tako pomembne vloge, ki jo v sistemu sodne veje oblasti zagotavlja Vrhovno sodišče, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), to pravilo pred revizijskim sodiščem pa izključuje tudi presojo dokazne ocene sodišč nižjih stopenj.

12Revident sodiščema nižjih stopenj najprej očita kršitev 8. člena ZPP. Ta sodišču zapoveduje, da mora pri ugotavljanju dejstev, ki jih šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokazovanja. Prosta dokazna ocena je sodniška svoboda za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko sodnik navede argument dokazne (ne)vrednosti za posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Sledita primerjava posameznih dokazov med seboj, ko se dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost trditve o dejstvu, združijo v celoto, in ocena celotnega procesnega dogajanja (npr. navedb strank in njihove konsistentnosti ter nespornosti posameznih dejstev).² Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP;³ ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.⁴ Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak, kako je bila ugotovljena. Pomembno je spoštovanje metode, ki jo 8. člen ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno. Pravilnost metode 8. člena ZPP je izpolnjena, če je dokazna ocena vestna, skrbna in analitično-sintetična⁵ ter logično vzdržna, razumna in dosledna; če je torej taka, da izključuje pomisleke, da je sodišče spodnjo premiso oblikovalo na podlagi kriterijev, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja ne bi smeli priti v poštev, torej arbitrarno.⁶

13Revizijski očitki o razhajanjih med izpovedbama toženca in njegove nekdanje soproge glede bistvenih okoliščin (prejema celotne kupnine in poplačila kredita) ne utemeljujejo sklepa, da je bila pri oblikovanju dokazne ocene kršena metoda iz 8. člena ZPP. Pomenijo (le) nedovoljeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, ki so prikrito uveljavljani skozi zatrjevano procesno kršitev. Ker uveljavljana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče vezano na ugotovitev, da tožnik ni dokazal izročitve preostanka kupnine v višini 110.000,00 EUR, zato je odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna in zakonita.

14Neutemeljen je tudi revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa tudi ni v reviziji zatrjevane kršitve ustavnih pravic (pravica do izjave in pravica do pravnega sredstva). Revident celo sam poudarja, da se zaveda, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Prav zato ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb; zadošča namreč že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako pa ni zahteve po tem, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in jih ni prezrlo.⁷ Očitek revidenta, da je sodišče druge stopnje njegove pritožbene navedbe prezrlo s sklicevanjem na prazne fraze, ni utemeljen, saj je prej povzetim zahtevam sodne prakse v svoji obrazložitvi pritožbeno sodišče v celoti zadostilo. Iz izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da se je seznanilo z vsemi pritožbenimi očitki tožnika in da je v celoti soglašalo z (pretežno) izpodbijanimi dejanskimi, pa tudi pravnimi razlogi sodišča prve stopnje. Izrecno se je opredelilo do (v reviziji ponovno in v pretežni meri nekonkretizirano izpostavljenih) očitkov, ki se nanašajo na razlike v izpovedbi toženca in priče C. C.. Pri tem je dodatno pojasnilo, katere okoliščine so bile po oceni sodišča ključne za presojo verodostojnosti konkretne priče. Oceno verodostojnosti priče je podkrepilo z razumnimi in logičnimi argumenti, nejasnosti in nedoslednosti v njeni izpovedi pa je preverilo in ocenilo tudi z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedbami drugih prič in listinskimi dokazi). O kršitvi metode iz 8. člena ZPP in posledično morebitni arbitrarnosti zato ni mogoče govoriti. Enako pa velja tudi glede presoje verodostojnosti izpovedbe toženca, čigar trditve in izjave je sodišče preverilo z drugimi izvedenimi dokazi.

15Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

16Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

¹ Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, kjer je Ustavno sodišče jasno povedalo, kaj je vsebina 127. člena Ustave RS, za kaj pri dopuščeni reviziji pravzaprav gre in kaj je smisel ter namen tega sistema.
² Primerjaj J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 91-92.
³ Ta kršitev se kaže kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka, običajno kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
⁴ J. Zobec v L. Ude idr., Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 95-96.
⁵ Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003.
⁶ Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 21/2016 z dne 15. 3. 2018.
⁷ Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 233/2014 z dne 25. 2. 2016, II Ips 513/2008 z dne 13. 5. 2010, II Ips 482/2008 z dne 17. 12. 2009 idr.