VSL Sodba II Cp 693/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec z objavo na spletnem portalu facebook s 4. 5. 2017 ob 12. 16 z vsebino: „Gospa A. A. babica ... dečkov. Fantička naj bi bila pri B. B. v X občini“ posegel v tožničino pravico do zasebnosti (I. točka izreka) in mu prepovedalo nadaljnjo objavo takšnih ali podobnih podatkov o tožnici (II. točka izreka). Tožencu je še naložilo, da mora tožnici v 30 dneh plačati 1.141,56 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da sodišče sploh ni upoštevalo njegove svobode govora in javnega interesa. V zadevi ... dečkov je šlo več kot očitno za kriminal državnih organov, pravzaprav je šlo za ugrabitev obeh mladoletnih otrok, kar je ugotovilo celo Vrhovno sodišče RS. Pri onemogočanju stikov s starima staršema je očitno sodelovala tudi tožnica. Ko je po odločbi CSD postala rejnica dečkov, je začela prejemati davkoplačevalski denar in s tem postala relativno javna oseba. Javnost ima pravico opozarjati in se informirati o tem, kdo so tisti, ki sodelujejo pri očitno nezakonitem in nečloveškem početju. Pritožnik opozarja še, da ni avtor spornega zapisa, zapisu tudi ni dodal nobenega žaljivega pripisa. Tožničini osebni podatki pa se že itak nahajajo na svetovnem spletu.

Odločitve o stroških pa pritožnik ne more preizkusiti.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica zahteva ugotovitev, da je toženec posegel v njeno pravico do zasebnosti, in prepoved nadaljnjih posegov. Pravna podlaga takšnega zahtevka je določba 134. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katero ima vsak pravico od sodišča zahtevati, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Pravica do zasebnosti (35. člen Ustave RS) je pravica do skritosti osebnega življenja; skrito naj bo vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in česar posameznik ne želi odkriti. Na splošno se šteje, da ni dovoljeno brez privolitve prizadetega objavljati dogodkov in dejstev, ki se tičejo osebnega življenja in se niso javno odigrali.¹ Kot poseg v človekovo zasebnost je treba razumeti tudi tista ravnanja, ki pri posamezniku vzbujajo psihološko neugodje, občutek tesnobe... Varstvo zasebnosti ne zadeva “kraja“ ali “prostora“, ampak posameznika.²

6Sodišče prve stopnje je v tej zadevi presojalo toženčevo objavo na spletnem portalu facebook, v kateri je navedel tožničino ime, priimek in naslov ter dodal, da sta pri njej “... dečka“. Vprašanje, ali je toženec “avtor“ tega zapisa ali pa ga je samo prepisal od koga drugega, ob odločanju o tožbenem zahtevku zaradi posega v zasebnost, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, ni pravno pomembno. Bistveno je, da je toženec objavil obravnavani zapis, čemur ni niti nasprotoval.

7V tistem obdobju je bil izraz “ ... dečka“ splošno znan in uporabljan za otroka, ki sta bila v času, ko starši zanju niso več mogli skrbeti, pri babici, ki je tudi omenjena v spornem zapisu; ob koncu leta 2015 pa sta bila nameščena v rejniško družino. Sporna objava torej glede na to (kot neizpodbijano zaključi tudi sodišče prve stopnje)³ pomeni objavo imena, priimka in naslova rejnice dveh ranljivih otrok.

8Podatke o rejnikih vodi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; podatke iz zbirke katalogov je mogoče pridobiti le pod pogoji, določenimi z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD). V skladu z 68. členom ZIRD se smejo podatki o rejnikih (iz 66. člena ZIRD) uporabiti le za potrebe postopka odločanja po ZIRD, drugim uporabnikom pa se smejo posredovati samo, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne zahteve ali privolitve osebe, na katero se podatki nanašajo. Gre torej za osebne podatke, ki so tajni.

9Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odmevnost primera ... dečkov (torej: okoliščina, da so bili morda dečka, njuna starša in stara starša zaradi dogodkov, ki so botrovali namestitvi v rejniško družino, t. i. osebnosti sodobnega življenja, ki zanimajo javnost oz. relativno javne osebe) ni povzročila, da bi tožnica postala relativno javna oseba.⁴ Gre torej za zasebnico, ki ji pripada pravica do anonimnosti in je zato deležna najvišje stopnje pravne zaščite pričakovane zasebnosti.⁵

10Opisanega tudi ne spremeni okoliščina, da je ime, priimek in naslov tožnice (brez konotacije) mogoče najti na svetovnem spletu. Celo naključna, ad hoc ali enkratna izpostavitev javnosti posamezniku še ne odvzame značaja zasebnega subjekta.⁶ Zasebnik pa je v sferi družinskega življenja popolnoma varovan; v neposredni povezavi z njegovo najožjo osebnostno sfero pa je tudi ustavno varstvo njegovih osebnih podatkov (38. člen Ustave RS). Morebitne izjeme so mogoče le ob obstoju nujnega ali prisiljujočega javnega interesa, neizogibno ali stvarno povezanega s predmetom splošnega javnega pomena.⁷

11Vsebina rejništva je, da ima rejnik otroka pri sebi, da ga neguje in vzgaja (prim. 25. člen ZIRD), rejnik torej opravlja določene dolžnosti, ki jih imajo sicer starši v okviru roditeljske pravice.⁸ Osnovno načelo instituta rejništva je zasledovanje načela največje koristi otroka, ki zaradi različnih razlogov ne more živeti v svoji matični družini.⁹ Na dlani torej je, da je rejniška družina tudi družina in da je zasebnost članov takšne družine (tudi rejnika) varovana prav do enake mere kot zasebnost drugih družin. Posebnost rejniških družin pa je, da sprejmejo otroke, katerih koristi so ogrožene, ki jim je treba nuditi posebno varstvo¹⁰, zaradi česar je zasebnost njihovega družinskega življenja pogosto še bolj občutljiva.

12Objava imena, priimka, naslova in dejstva, da sta pri tožnici zgoraj omenjena dečka (torej tožničinih osebnih podatkov¹¹ in dejstva iz njenega družinskega življenja), predstavlja poseg v tožničino zasebnost.¹² Ta poseg je resen; upoštevaje zgoraj opisane naloge rejnika ranljivima otrokoma še toliko resnejši.

13Sodišče prve stopnje je neizpodbijano ugotovilo, da tožnice javnost pred objavo ni poznala ali je povezovala s primerom ... dečkov, ker se na noben način ni izpostavljala v javnosti. To torej kaže, da svojih osebnih podatkov in (tega dela) svojega družinskega življenja nedvomno ni želela odkriti. Ker pa pravica do zasebnosti ni neomejena, kljub tožničinem nestrinjanju z objavo, kršitev pravice ne bi bila podana, če bi šlo pri objavi za varstvo upravičenih interesov. Ker ima tožnica, kot je bilo pojasnjeno, status zasebnice (ne relativno ali celo absolutno javne osebe), bi bil poseg v njeno družinsko življenje dopusten, če bi bili podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki bi bili v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu.¹³ Da bi bili podani takšni nujni in prisiljujoči razlogi, pa pritožnik niti ne trdi.

14Sodišče prve stopnje je v koliziji med toženčevo svobodo izražanja in tožničino pravico do zasebnosti, njune interese (v okviru toženčevih trditev) zato pretehtalo pravilno. Toženec meni, da njegovo objavo opravičuje javni interes, „ker je šlo v zadevi ... dečkov za kriminal državnih organov“..., „da so obema dečkoma več mesecev onemogočali stike s starima staršema, pri čemer je očitno sodelovala tudi tožnica“..., „ko je tožnica postala rejnica obeh dečkov in pri tem začela dobivati tudi plačilo za delo s strani države, kar pa je v bistvu davkoplačevalski denar, je tožnica postala relativno javna oseba“... Te trditve niso takšne, da bi lahko opravičile poseg v zasebnost najvišje varovanega - zasebnika. K javni razpravi o okoliščinah, ki jih izpostavlja pritožnik (odločanje centra za socialno delo o stikih, poraba davkoplačevalskega denarja), pa sporna objava tožničinih osebnih podatkov in dejstva iz njenega družinskega življenja, ne prispeva prav ničesar; s temi okoliščinami se sploh ne ukvarja. Sklicevanje nanje torej ne more opravičiti (niti najmanjšega) interesa javnosti za objavo osebnih podatkov in dejstva iz družinskega življenja zasebnice.

15Ker je tako, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za kršitev tožničine zasebnosti, pravilen, pritožba pa neutemeljena.

16Slednje velja tudi za posplošen pritožbeni očitek v zvezi s stroškovno odločitvijo, da iz sodbe ne izhaja, „katera pravdna dejanja je sodišče priznalo tožnici in v kakem znesku“. Obrazložitev se v tem delu sklicuje na podatke v spisu, natančneje specificirani stroškovnik tožnice (priloga A9 v spisu). Že večkrat je bilo pojasnjeno, da za obrazložitev odločitve o pravdnih stroških zadošča, da sodišče na stroškovniku, na katerega se v obrazložitvi sklicuje, označi katere stroške in v kolikšni višini prizna.¹⁴ Sodišče prve stopnje je na stroškovniku tožnice označilo, katere stroške je priznalo. Odločitev o stroških je torej mogoče preizkusiti, je pa tudi materialnopravno pravilna ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 3.500 EUR, torej osnovne vrednosti storitve 300 točk.

17Višje sodišče je zaradi opisanega in ker ni zaznalo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Na podlagi 1. odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj toženec s pritožbo ni uspel, tožničini pritožbeni stroški pa ne predstavljajo potrebnih stroškov, saj pritožbeni odgovor ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.

¹ Finžgar, A., Osebnostne pravice, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1985, stran 121 do 125.
² Teršek, A., Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti; analiza in komentar sodbe ESČP v primeru Von Hannover proti Nemčiji, Revus - revija za evropsko ustavnost, 2005, številka 4, stran 75 in naslednje.
³ 12. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Razlogi v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Prim. Teršek, A., v Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2018, stran 187.
⁶ Prim. Teršek, A., Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, 2007, stran 253.
⁷ Delo, navedeno pod 5. opombo, stran 189. Kot primer takšnega prisiljujočega javnega interesa avtor omenja posameznika, okuženega s smrtno nevarno in prenosljivo boleznijo, ki brezbrižno razširja virus med druge ljudi in se skriva pred oblastmi, ki skušajo ukrepati.
⁸ Prim. 154. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Zupančič, K. Oris družinskega prava, ČZ Uradni list, Ljubljana 1993, stran 146.
⁹ Pri rejništvu ne gre le za to, da se otroku, ki začasno ne more živeti pri svojih starših, najde nadomestno družino, gre za odgovornost, najti družino, kjer bo pridobil družinsko izkušnjo, ki jo je težko dobiti drugje. Pomembna prednost namestitve otroka v rejniško družino (pred institucionalnim varstvom) je torej dejstvo, da je to družina - kjer veljajo določena družinska pravila, kjer so vloge razdeljene med družinske člane, kjer se rešujejo konflikti, kjer se deli delo in obveznosti in kjer so prisotna čustva. Glej: Zakaj je rejništvo boljše od institucionalnega varstva otrok? http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/rejnistvo/ (8. 10. 2018).
¹⁰ Na to je mogoče sklepati že iz izjemno obsežnega zakonskega opisa osnovnih nalog rejnika, naštetih v 25. členu ZIRD.
¹¹ Gre za osebne podatke, ki jih varuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki v 1. točki 6. člena določa, da se za osebno podatek šteje katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen in osebo identificira neposredno ali posredno.
¹² Seveda tudi poseg v zasebnost obeh otrok, a otroka tožbe nista vložila, zato se sodišče s trditvami o posegu v njune osebnostne pravice pravilno ni ukvarjalo.
¹³ Prim. delo, navedeno pod 6. opombo, stran 258.
¹⁴ Prim. VSL sklep IV Cp 4825/2010 ter sodba in sklep I Cpg 1209/2011 in Vlaj, J. Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9.