VSK Sklep I Cp 280/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predmetni nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da se bo postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka. Po pravnomočnosti sklepa bo zadeva odstopljena v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Postojni. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2Zoper sklep se po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje predlagatelj. Ne drži, da gre v obravnavani zadevi za spor med etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu P. 3, P. in etažnimi lastniki ostalih večstanovanjskih stavb glede tega, ali so etažni lastniki dolžni nositi obratovalne stroške, vezane na kotlovnico kot posebni skupni del stavbe. V predlogu je opozoril, da skladno z določbo četrtega odstavka 23. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) s skupnim delom v imenu in za račun skupnih lastnikov upravljajo upravniki vseh večstanovanjskih stavb, ki jim takšen del služi, z obravnavanim skupnim delom pa dejansko upravlja le prva nasprotna udeleženka, kar je v nasprotju z zakonom. Jasno je tako, da se s trenutnim načinom upravljanja ne strinja, zlasti glede na to, da prva nasprotna udeleženka za opisano upravljanje nima soglasja vseh etažnih lastnikov vseh štirih stavb in svojo storitev zaračunava etažnim lastnikom, ki je za upravnico niso izbrali ali določili. Prišlo je torej do nesoglasja glede upravljanja posebnega skupnega dela - zlasti, ker je naloga upravnika tudi, da sestavi obračun stroškov upravljanja stavbe in stroške razdeli med etažne lastnike - zato je to vprašanje treba urediti v nepravdnem postopku. To izhaja tudi iz določb 9. člena in tretjega odstavka 25. člena SZ-1. Če je sodišče menilo, da ni ustrezno oblikoval predloga, bi ga moralo na to v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Prav tako se ni opredelilo o njegovi navedbi, da je ob upoštevanju jezikovne razlage četrtega odstavka 23. člena SZ-1 tolmačiti, da upravnik stavbe, ki mu del ne služi, s tem ne upravlja, posledično pa tudi etažni lastniki te stavbe niso dolžni nositi s tem povezanih obratovalnih stroškov. Ni mu jasno, kakšen tožbeni zahtevek bi moral oblikovati v pravdi. Trenutni predlog je ugotovitvene narave, zahtevek za ugotovitev nekega pravnega razmerja pa je dopusten zgolj ob predpostavki, da stranka, ki pravno varstvo zahteva, zanj izkaže pravni interes. Sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo in zato sklepa ni mogoče preizkusiti.

3Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani nepravdni zadevi je predlagatelj kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu P. 3 v P. vložil predlog, da sodišče odloči o upravljanju skupne kotlovnice na način, da odloči, da etažni lastniki te večstanovanjske stavbe niso dolžni nositi obratovalnih stroškov, vezanih na posebni skupni del z ID znakom: del stavbe X-807-52, ki v naravi predstavlja kotlovnico v skupni lasti etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb na naslovu P. 3, P. 5, R. 6 in R. 8 v P., ker so se iz sistema ogrevanja iz skupne kotlovnice odklopili.

6V nepravdnem postopku sodišče res ni vezano na „zahtevek“ oz. predlog, kako naj odloči (predlagatelj v predlog niti ni dolžan vključiti „zahtevka“ oz. ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, ampak mora predlog skladno z določbo 21. člena ZNP vsebovati zgolj opis razmerja oz. stanje, o katerem naj sodišče odloči),¹ vendar pa pritožbeno sodišče glede na navedbe udeležencev postopka v predlogu in odgovoru nanj kljub temu soglaša s sodiščem prve stopnje, da v obravnavani zadevi dejansko ne gre za vprašanje dogovora glede upravljanja skupne kotlovnice v smislu določbe četrtega odstavka 23. člena SZ-1, ki bi ga bilo potrebno rešiti oz. urediti v nepravdnem postopku, ampak za spor med udeleženci o obstoju oz. neobstoju pravnega razmerja med etažnimi lastniki navedenih stavb glede dolžnosti plačila obratovalnih stroškov, vezanih na skupno kotlovnico. Predlagatelj je namreč v predlogu navajal, da se pri upravljanju s kotlovnico pojavlja nestrinjanje med etažnimi lastniki oz. upravniki glede obračunavanja dobav in storitev, saj po oceni predlagatelja etažni lastniki stavbe na naslovu P. 3 niso dolžni nositi obratovalnih stroškov in stroškov raznih storitev v zvezi z napravo, ker skupnega dela ne uporabljajo.² Nasprotno sta nasprotna udeleženka kot upravnica večstanovanjskih stavb na naslovu R. 6 in R. 8 v P. in nasprotni udeleženec kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu P. 5 v P. v odgovoru na predlog trdila, da etažnim lastnikom, ki so se odklopili iz ogrevanja prek skupne kotlovnice, res ni utemeljeno zaračunavati stroškov v zvezi s porabljenimi energenti in drugih variabilnih stroškov, če je mogoče dobavo do njihovih posameznih delov tehnično odklopiti, kot solastniki pa ostajajo zavezanci za plačilo vseh bremen, kot npr. stroškov dimnikarja, kurjača, upravljanja kotlovnice, vseh omrežnin, servisa gorilnih aparatov, manjših popravil in tistih večjih popravil, ki jih je treba opraviti po običajnem teku stvari.³

7Gre torej za spor med etažnimi lastniki navedenih večstanovanjskih stavb o tem, ali so etažni lastniki, ki so se odklopili od tedaj skupnega sistema ogrevanja, so pa še vedno zemljiškoknjižni lastniki kotlovnice kot posebnega skupnega dela stavbe, dolžni nositi obratovalne stroške, ki so vezani nanjo. Ta spor pa je treba rešiti v pravdnem postopku, zato je izpodbijana odločitev o ustavitvi predmetnega nepravdnega postopka in nadaljevanju v pravdi pravilna in zakonita (prvi odstavek 17. člena ZPP).⁴

8Pritožbeni pomislek o tem, ali bo in kako bo „zahtevek“ iz obravnavanega predloga, ki je ugotovitvene narave, dopustno uveljavljati v pravdi in očitek sodišču prve stopnje, da v zvezi s tem ni presojalo vprašanja obstoja potrebnega pravnega interesa, sta odveč. V zvezi z zahtevkom za ugotovitev, da etažni lastniki stavbe na naslovu P. 3 niso dolžni nositi obratovalnih stroškov in stroškov raznih storitev v zvezi z napravo obravnavane kotlovnice oz. da nasprotna udeleženka nima pravice zaračunavati jih⁵, namreč ne gre za ugotovitev obstoja dejstev, ampak gre za ugotovitev neobstoja obveznosti navedenih etažnih lastnikov plačevati določene stroške oz. za neobstoj pravice nasprotne udeleženke zaračunavati jih. Predlagatelj izkazuje pravni interes, da se na podlagi ugotovitvene tožbe ugotovi, kakšne so obveznosti etažnih lastnikov stavbe na naslovu P. 3 iz naslova plačila stroškov, vezanih na skupno kotlovnico, oz., kakšne pravice ima nasprotna udeleženka iz takšnega pravnega razmerja. Takšen tožbeni zahtevek je dopusten, saj je skladen z določbo prvega odstavka 180. člena ZPP. Pravni interes za tako (negativno ugotovitveno) tožbo je namreč podan, saj glede obstoja sporne pravice oz. pravnega razmerja obstaja negotovost, zaradi česar se etažni lastniki stavbe na naslovu P. 3 čutijo ogrožene v svojem pravnem položaju, glede na to, da jim nasprotna udeleženka že izdaja račune, pa obstaja tudi opravičena potreba, da se negotova situacija razjasni, pri čemer tudi ne gre za zasledovanje le ekonomskega interesa.⁶

9Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, napak v sojenju pred sodiščem prve stopnje, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v povezavi s 366. členom ZPP v povezavi s 37. členom ZNP), pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

¹ Že zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče predlagatelja v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati na popravo „zahtevka“.
² Skliceval se je na določbo četrtega odstavka 23. člena SZ-1, ki določa, da s skupnim delom v imenu in za račun skupnih lastnikov upravljajo upravniki vseh stavb, ki jim takšen del služi in jo z razlago po nasprotnem (a contrario) interpretiral tako, da upravnik stavbe, ki mu del ne služi, s tem ne upravlja in posledično tudi etažni lastniki stavbe, ki jim skupni del ne služi, niso dolžni nositi s tem povezanih obratovalnih stroškov.
³ Sklicevala sta se na določbo četrtega odstavka 23. člena SZ-1, po kateri se breme upravljanja skupnega dela, ki služi več večstanovanjskim stavbam, razdeli med vse skupne lastnike, in na splošni določbi 115. člena v povezavi z 68. členom Stvarnopravnega zakonika.
⁴ Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje nepravilno ni opredelilo o argumentu predlagatelja, povzetem v opombi št. 2 zgoraj. To je stvar pravdnega postopka in o tem se bo sodišče moralo opredeliti v nadaljevanju.
⁵ Da to sedaj počne, izhaja že iz navedb predlagatelja in z njegove strani predloženih dokazov.
⁶ Podobno A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 149. in VSL sklep II Cp 528/2009 z dne 1.7.2009.