VSL Sklep II Ip 1939/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., II., IV. in delu V. točke izreka, kolikor se nanaša na upnika, potrdi.

II. Upnika in dolžnik A. d.d. sami krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

„I. Ugovoru dolžnika A. d.d. se ugodi in se sklep o izvršbi, opr. št. I 1406/2017 z dne 17. 1. 2018, v zvezi s popravnim sklepom, opr. št. I 1406/2017 z dne 12. 2. 2018, ter opravljena izvršilna dejanja zoper tega dolžnika razveljavijo, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi.

II. Ugovoru dolžnika B. d.o.o. se delno ugodi in se sklep o izvršbi, opr. št. I 1406/2017 z dne 17. 1. 2018, v zvezi s popravnim sklepom, opr. št. I 1406/2017 z dne 12. 2. 2018, ter opravljena izvršilna dejanja razveljavijo, predlog za izvršbo zavrne in izvršba ustavi v delu glede uveljavitve nedenarne terjatve.

III. V preostalem delu se ugovor dolžnika B. d.o.o. zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 1406/2017 z dne 17. 1. 2017, zavrne.

IV. Upnika sta dolžna v roku 8. dni od prejema tega sklepa dolžniku A. d.d. plačati 340,58 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka za plačilo stroškov do plačila.

V. Dolžnik B. d.o.o. in upnika krijejo sami svoje stroške ugovornega postopka.“

2Zoper I., II., IV. in del V. točke izreka, kolikor se nanaša na upnika, se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta upnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navajata, da je sodišče napačno interpretiralo oziroma uporabilo 24. člen ZIZ, 190. člen ZPP in še posebej očitno 433. člen OZ. Pojasnjujeta, da sta že v predlogu za izvršbo poudarila, da je drugi dolžnik skladno s 433. členom OZ solidarno zavezan izpolniti terjatev upnikov, saj je od prvega dolžnika po prodajni pogodbi z dne 3. 4. 2009 prevzel stanovanje v 3. nadstropju stavbe na naslovu L. To stanovanje je samostojna premoženjska celota in hkrati edino premoženje prvega dolžnika, kar pomeni, da za vse obveznosti, ki so povezane s tem stanovanjem, odgovarja tudi drugi dolžnik. Upnikova terjatev je nastala ravno zaradi škode, ki je posledica obnove stanovanja, ki ga je od prvega dolžnika kupil drugi dolžnik, zato sta po 433. členu OZ solidarno zavezana izpolniti upnikovo terjatev. Obveznost je na drugega dolžnika prešla skladno s 24. členom ZIZ, kar izhaja iz prodajne pogodbe in tudi iz zemljiške knjige. Pravila iz 190. člena ZPP, ki ga omenja sodišče, so nerelevantna. Okoliščine primera celo kažejo na to, da ni prišlo do prenosa terjatve s prvega dolžnika na drugega, temveč za nastanek solidarne odgovornosti obeh dolžnikov, zato je napačno naziranje sodišča, da bi za uporabo 24. člena ZIZ moralo do prenosa terjatve priti pred izdajo izvršilnega naslova. Ko se namreč prvotnemu dolžniku na podlagi kogentne določbe pridruži solidarni dolžnik, ta deli usodo toženca. Bistveno je, da so pogoji po 24. členu ZIZ izpolnjeni, saj je terjatev prešla tudi na drugega dolžnika. Sodišče je z zahtevo po neodplačnem prenosu napačno interpretiralo 433. člen OZ, saj ta ne ločuje odplačnih in neodplačnih poslov. Sodišče se ob tem sklicuje na mnenje prof. Juharta v komentarju OZ, iz katerega pa izhaja, da ni mogoče najti neposredne pravne podlage, da določba velja le za neodplačne pravne posle. Upnika v izogib dvomu glede stališča prof. Juharta prilagata njegovo pravno mnenje, v katerem izrecno poudari, da je pri presoji uporabe 433. člena OZ element (ne)odplačnosti nerelevanten. Sodišče je zato ugovoru drugega dolžnika neutemeljeno ugodilo, saj je na podlagi kogentne zakonske določbe postal solidarno odgovoren za dolg prvega dolžnika. Napačna je tudi odločitev o ugoditvi ugovoru prvega dolžnika glede nedenarne obveznosti. Izvršbo sta upnika pravilno predlagala po 226. členu ZIZ, saj je narava obveznosti taka, da je namesto dolžnikov ne more izpolniti nihče drug. Iz izreka izvršilnega naslova izhaja, da je mogoče obveznost izpolniti le tako, da dolžnika hkrati posežeta tudi v stanovanje, ki je sedaj v lasti drugega dolžnika, posegov v to stanovanje pa brez njunega soglasja ne more opraviti nihče drug. Upnika sanacije ne moreta izvesti ali naročiti sama, saj nimata dostopa do stanovanja dolžnikov, zato gre za nenadomestno dejanje. Sodišče se do tega v izpodbijanem sklepu niti ni opredelilo in ni pojasnilo, kako na njegovo presojo glede denarne kazni vpliva dejstvo, da brez dejavnosti dolžnikov nedenarne terjatve sploh ni mogoče izpolniti. Predlagata spremembo sklepa tako, da se predlagana izvršba dovoli, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3Dolžnik A. d.d. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Upnika sta v predmetni zadevi zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 755/2016 z dne 7. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 17. 1. 2018. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6Dolžnik A. d.d. je v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi primarno podal ugovor pasivne legitimacije z navedbami, da se izvršilni naslov nanj ne nanaša, ravno tako pa upnika prehoda terjatve nista izkazala z javno ali po zakonu overjeno listino v smislu 24. člena ZIZ.

7Upnika sta se v zvezi s tem že v predlogu za izvršbo sklicevala na 433. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter navedla, da je dolžnik A. d.d. na podlagi te določbe solidarno zavezan izpolniti obveznost, saj je po prodajni pogodbi z dne 3. 4. 2009 od prvega dolžnika B. d.o.o. prevzel stanovanje v 3. nadstropju stavbe na naslovu L. To stanovanje je samostojna premoženjska celota in hkrati edino premoženje prvega dolžnika, kar pomeni, da za vse obveznosti, ki so povezane s tem stanovanjem, odgovarja tudi drugi dolžnik, saj je upnikova terjatev nastala ravno zaradi škode, ki je posledica obnove stanovanja, ki ga je drugi dolžnik kupil od prvega dolžnika. Upnika sta navedla, da je obveznost na tej podlagi po 24. členu ZIZ prešla tudi na drugega dolžnika, in ker gre za prehod obveznosti po zakonu, predložitev javne ali po zakonu overjene listine ni potrebna. Take navedbe sta upnika ponovila tudi v odgovoru na ugovor dolžnika A. d.d., ki ga je vložil njun pooblaščenec, medtem ko sta v laičnem odgovoru na ugovor obširno pojasnila lastninske in družbeniške povezave med prvim in drugim dolžnikom ter utemeljevala nedovoljenost adaptacijskih posegov v nosilno konstrukcijo stavbe.

8Dolžnik A. d.d. je v pripravljalni vlogi vztrajal pri neobstoju svoje pasivne legitimacije in ponovil navedbe, da upnika nista izkazala prehoda terjatve, ki se niti ne nanaša na nepremičnino, temveč na prvega dolžnika B. d.o.o., zato 433. člen OZ ne pride v poštev.

9Sodišče prve stopnje je z izpodbijano I. točko izreka sklepa ugovoru dolžnika A. d.d. ugodilo, sklep o izvršbi ter opravljena izvršilna dejanja zoper tega dolžnika razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo. Višje sodišče tako odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

10Obveznost, katere izvršitev sta v konkretni zadevi zahtevala upnika, se nanaša na nedenarno in na denarno terjatev. Denarna terjatev obsega pravdne stroške v znesku 9.322,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2017 dalje do plačila ter stroške tega izvršilnega postopka s pripadki. Nedenarna obveznost po izvršilnem naslovu pa se glasi na vzpostavitev prejšnjega stanja, in sicer morata dolžnika v roku 15. dni na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje na nepremičnini upnika; mansardno stanovanje št. 22 na naslovu L., ki je bilo pred adaptacijo stanovanja št. 20 v 3. nadstropju, ki se nahaja pod omenjenim mansardnim stanovanjem tako, da na strokovni način na novo pozidata in ustrezno sanirata pod in razpokane stene v mansardnem stanovanju tožeče stranke (upnikov), tako da: - kuhinjo, ki stoji na površini v velikosti 4,50 x 6,0 m desno od vhoda v mansardno stanovanje, pred samo sanacijo odstranita in po opravljeni sanaciji (iz prejšnje alineje) kuhinjo, zidove, vse instalacije in tlake ponovno postavita, - odstranita vso gradnjo nad stropniki in stopnice v podstrešni trikotnik, - sanirata površino v velikosti 4,50 x 6,0 m desno od vhoda v mansardno stanovanje do zunanje stene v širini 4,50 m in vzdolžno od dvoriščne stene do dimnika oziroma vzdolžnega nosilnega zidu debeline 60 cm.

11Nedenarna obveznost in z njo povezana denarna terjatev izvirata iz odškodninskega zahtevka po 164. členu OZ. Ta v prvem odstavku določa, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Iz izvršilnega naslova je razvidno, da je bila podlaga za zahtevek krivdna odgovornost, pri čemer je krivda skladno s 135. členom OZ podana, kadar oškodovalec škodo povzroči namenoma ali iz malomarnosti. Kot krivdo je treba razumeti osebno sposobnost oškodovalca, da prepozna nedopustnost svojega ravnanja, kar pomeni, da se krivda neločljivo navezuje na neko nedopustno ravnanje odgovorne osebe¹ (bodisi za svoja lastna ravnanja, kar je tudi primer v obravnavani zadevi, ali pa za ravnanja drugih, s katerimi je povezana², za kar pa v predmetni zadevi ne gre). Kljub temu, da je škoda, iz katere izvira izterjevana odškodninska terjatev, nastala v zvezi z opravljanjem adaptacijskih del v stanovanju št. 20 v 3. nadstropju stavbe na naslovu L., je ob pojasnjenem za škodo odgovoren tisti, ki je adaptacijo opravljal, torej prvi dolžnik B. d.o.o. Škoda je torej vezana neposredno na odgovorno osebo, ki jo je s posegom v stanovanje povzročila in ne na sámo stanovanje. Posledično ni mogoče šteti, da je s prodajo stanovanja drugemu dolžniku oziroma s prenosom stanovanja kot premoženjske celote na novega imetnika prišlo tudi do pristopa k dolgu v smislu prvega odstavka 433. člena OZ, saj ta ureja le odgovornost za dolgove, ki se nanašajo na preneseno premoženjsko celoto.

12Ker že iz tega razloga uporaba 433. člena OZ ne pride v poštev, so pravno nepomembna vsa naziranja glede pravilne razlage te določbe v smislu odplačnosti ali neodplačnosti izvedenega prenosa premoženjske celote. Višje sodišče se zato do tega vprašanja posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker upnika druge podlage za prehod obveznosti na dolžnika A. d.d. nista ne zatrjevala ne izkazala z javno ali po zakonu overjeno listino, pogoji za dovolitev izvršbe zoper dolžnika A. d.d. po 24. členu ZIZ niso izpolnjeni, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Odločitev o ugoditvi ugovoru, razveljavitvi sklepa o izvršbi in opravljenih izvršilnih dejanj, zavrnitvi predloga za izvršbo in ustavitvi postopka zoper dolžnika A. d.d. je zato pravilna.

13Sodišče prve stopnje je nadalje z izpodbijano II. točko izreka sklepa ob uradni materialnopravni presoji sklepa o izvršbi ugodilo tudi ugovoru dolžnika B. d.o.o. v delu, ki se nanaša na izterjavo nedenarne terjatve. Tudi v tem delu je odločitev pravilna, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

14Upnika sta izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve predlagala z izrekanjem denarne kazni po določbi 226. člena ZIZ. Navedena določba se uporablja za prisilo k izpolnitvi obveznosti pri nenadomestnih dejanjih, torej pri dejanjih, ki jih lahko opravi le dolžnik. Iz izvršilnega naslova, ki je podlaga za predmetno izvršbo, sicer izhaja, da se bo sanacija nastale škode opravila v več fazah, pri čemer se bodo nekatere opravljale v stanovanju upnikov, nekatere pa v stanovanju dolžnika, vendar pa sta upnika ne glede na medsebojno povezanost in soodvisnost teh faz, na kar opozarjata v pritožbi, izvršbo izrecno predlagala le za dejanja, ki se bodo opravljala v njunem stanovanju. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, obveznosti dolžnika, da mora opraviti sanacijska dela v stanovanju upnikov, ni mogoče šteti za nenadomestno obveznost, temveč gre za obveznost, ki jo lahko opravi tudi kdo drug. Izvršba se v takem primeru opravi po določbah 225. člena ZIZ, tega pa upnika nista predlagala oziroma nista predlagala primernega izvršilnega sredstva za izterjavo svoje nedenarne terjatve zoper dolžnika B. d.o.o.. Glede na to, da izpodbijani sklep v zvezi s tem vsebuje vse potrebne razloge, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje do ugovornih navedb v tem delu sploh ni opredelilo (smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Upnika s pritožbo izpodbijata tudi odločitev o stroških iz IV. točke izreka sklepa in V. točke izreka sklepa, kolikor se nanaša nanju. Ker v tem delu ne navajata nobenih konkretnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je odločitev skladna s s petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ, po višini pa so stroški odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

16Glede na vse pojasnjeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo upnikov zavrnilo in sklep v izpodbijanih I., II., IV. in delu V. točke izreka, kolikor se nanaša na upnika, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Upnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik A. d.d. sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Prim. D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik (OZ) splošni del, zakon s komentarjem, Ljubljana 2003, stran 668.
² Npr. odgovornost za osebe, ki niso deliktno sposobne, odgovornost za zaposlene, odgovornost imetnika živali ipd., prim. N. Plavšak v Obligacijski zakonik (OZ) splošni del, zakon s komentarjem, Ljubljana 2003, stran 687.