VSL Sodba II Cpg 622/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27992017 z dne 17. 1. 2017 v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi (I. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 760,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. odstavek izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je protispisnost iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana le, če bi sodišče vsebini dokaza pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožena stranka niti ni konkretizirala za nepravilen prenos katerega podatka naj bi šlo. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je vtoževana terjatev po temelju in višini nesporna, tožena stranka pravzaprav ni uveljavljala pritožbenega razloga protispisnosti, temveč je grajala ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo ugovor tožene stranke, da naj bi bila vtoževana terjatev poravnana na podlagi kompenzacije, vendar mu po izvedenem dokaznem postopku ni sledilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7Nadalje tudi ni protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v dokaz kompenzacije ni predložila računa, čeprav tožena stranka ni trdila, da sta se s tožečo stranko dogovorili za plačilo v denarju. Kot že zgoraj navedeno, tudi v tem primeru ne gre za protispisnost, temveč tožena stranka uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Tudi sicer pa je tožena stranka sama, že v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da naj bi tožeči stranki za reklamiranje izstavila račun, njene nasprotne pritožbene trditve zato niso utemeljene.

8Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče prve stopnje najprej navedlo, da terjatev ni sporna, nato pa, da je tožena stranka ugovarjala, da je bila terjatev poravnana na podlagi kompenzacije. V izpodbijani sodbi očitajočega nasprotja ni, saj iz nje jasno izhaja, da vtoževana terjatev ni sporna, ker nastanku in višini le-te tožena stranka ni nasprotovala (npr. z ugovorom, da ni bilo podlage za izdajo računa), je pa trdila, da je terjatev že poravnana in sicer s kompenzacijo. Glede na to, je sodišče prve stopnje pravilno v nadaljevanju presojalo le, ali je tožena stranka dokazala, da je bila vtoževana terjatev na podlagi kompenzacije poravnana ali ne. Očitek o obstoju absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

9Ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da mora biti dogovor o kompenzaciji sklenjen v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja dogovora (pisnega ali ustnega) o kompenzaciji oziroma ni dokazala, da je bil sporni račun poravnan na podlagi kompenzacije. V dokaz navedenega je v prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke, predložila zavrnjen obrazec IOP, račun za izdelavo polepitve vozila, račun za najem oglaševalnega prostora za leti 2014 in 2015 ter za leti 2015 in 2016, sliko vizitke, sliko oglaševalnega prostora, sliko izgleda internetne strani, slike nalepk na vozilu in sliko transparenta uporabljenega na prireditvah (B1 – B9). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da s priloženimi listinskimi dokazi obstoja dogovora o kompenzaciji ni dokazala. Pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka tak zaključek sodišča prve stopnje izpodbija (da iz predloženih dokazov izhaja obstoj dogovora o kompenzaciji), so nedovoljene. Kot že rečeno je dokazno oceno sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.

10V zvezi s predloženimi slikovnimi dokazi niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz njih izhaja, da je tožena strank reklamirala izdelke tožeče stranke, nato pa zahtevek zavrnilo, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč ravno nasprotno zaključilo, da iz slikovnega gradiva izhaja predvsem, da je tožena stranka reklamirala zgolj samo sebe, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

11Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje zaposlenih pri tožeči stranki podan prepozno. Podala ga je namreč šele v svoji drugi pripravljalni vlogi, v kateri lahko v skladu s četrtim odstavkom 452. člena ZPP odgovori le na navedbe tožeče stranke v njeni predhodni pripravljalni vlogi. Tožeča stranka je že v dopolnitvi tožbe nasprotovala obstoju dogovora o kompenzaciji, zato je imela tožena stranka možnost (in obveznost) trditve in dokaze, s katerimi bi obstoj takega dogovora izkazala, podati v prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na dopolnitev tožbe tožeče stranke. Ker tega ni storila, je bila z navedenim dokaznim predlogom za zaslišanje v drugi pripravljalni vlogi prepozna in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Poleg tega pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil dokazni predlog za zaslišanje zaposlenih pri tožeči stranki tudi sicer nekonkretiziran in nesubstanciran. Tožena stranka namreč ni konkretizirala kdo je oseba, ki naj bi bila prisotna pri dogovarjanju o reklamiranju artiklov, kar je sodišče prve stopnje (poleg dejstva, da je bil predlog prepozen) tudi navedlo kot razlog za zavrnitev tega dokaznega predloga. Zato tudi ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje zaposlenih pri tožeči stranki ni obrazložilo. V zvezi s tem tudi ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo toženo stranko, ki v postopku na prvi stopnji ni imela pooblaščenca, v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da konkretizira dokazni predlog z navedbo prič. Sodišče prve stopnje je namreč to storilo v pozivu, ki ga je toženi stranki poslalo 3. 5. 2017 (list. št. 25). V njem jo je opozorilo koliko vlog lahko vloži v sporu majhne vrednosti, kakšne in kdaj, ter da mora v primeru dokaznega predloga za zaslišanje prič navesti, o čem naj se zaslišijo, njihova imena, priimke in naslove, ker jih v nasprotnem primeru ne bo upoštevalo.

12Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).