VSL Sklep II Ip 2349/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijanem delu (to je v I. točki izreka in v III. točki izreka glede odločitve o upnikovih stroških ugovornega postopka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom:

- v I. točki izreka: delno ugodilo ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z ugovorom po izteku roka in izvršbo ustavilo za dne 6. 2. 2015 plačanih 42.500,00 EUR, dne 14. 3. 2016 plačanih 42.000,00 EUR in dne 22. 3. 2017 plačanih 5.041,80 EUR,

- v II. točki izreka: v presežku zavrnilo ugovor zoper sklep o izvršbi v zvezi z ugovorom po izteku roka,

- v III. točki izreka: odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka.

2Upnik je zoper I. in III. točko izreka sklepa po pooblaščeni odvetniški družbi vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na neobstoj pravne podlage za skupno obravnavanje ugovora zoper sklep o izvršbi in ugovora po izteku roka, saj bi se ta dva ugovora moralo presojati posebej. Iz obrazložitve sklepa sicer izhaja, da se je sodišče prve stopnje za takšno obravnavo odločilo zaradi specifičnosti zadeve, vendar pa ni pojasnilo konkretnih razlogov in ni omenilo materialne podlage za takšno postopanje. Poudarja, da gre za dve povsem različni pravni sredstvi v izvršilnem postopku, in tudi razlogi, ki jih dolžnik lahko uveljavlja v posameznem sredstvu, niso enaki. Poleg tega sodišču prve stopnje očita, da ni odločalo na podlagi stanja zadeve v času, ko je bil podan ugovor zoper sklep o izvršbi, temveč na podlagi stanja, ki je nastopilo kasneje. V času podaje ugovora zoper sklep o izvršbi (18. 5. 2017) namreč niso bili podani pogoji za pobot terjatve in v tej smeri bi bilo tudi treba odločiti o ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj je nesporno, da je izvršljivost dolžnikove terjatve nastopila bistveno kasneje (3. 12. 2017). Opozarja tudi, da ni bil obveščen o odstopu terjatve po sodbi VII Pg 2570/2015. Meni, da je sodišče iz dolžnikovega dopisa z dne 13. 3. 2017 uporabilo zgolj tiste okoliščine, ki so pripomogle k obrazložitvi izpodbijane odločitve. Poleg tega je sodišče štelo pripravljalno vlogo dolžnika z dne 7. 12. 2017 kot ugovor po izteku roka oziroma kot izjavo o pobotu, čeprav navedena vloga ni vsebovala niti obvestila niti izjave v smislu 312. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Poudarja, da mora biti izjava o pobotu jasna in določna. Trdi, da je sodišče prve stopnje tudi iz pripravljalne vloge dolžnika z dne 7. 12. 2017 nezakonito uporabilo le, kar mu je prišlo prav pri pisanju obrazložitve. Ker pa ta pripravljalna vloga ni vsebovala nobenih elementov izjave o pobotu, je sodišče prve stopnje dodatno uporabilo še dolžnikove trditve iz ugovora zoper sklep o izvršbi ter na tak način samo sestavilo izjavo o pobotu. Izpostavlja, da je izpodbijani sklep nerazumljiv in na številnih mestih v nasprotju sam s seboj, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Dodatno navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na zapadlost posameznih terjatev po sodbi VII Pg 2570/2015, in sicer, da paricijski rok ne pomeni, da z njegovim potekom terjatev šele zapade v plačilo. Na to ugotovitev je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 315. člena OZ. Zakonodajalec je namreč imel v mislih primer, ko so že v času izjave o pobotu bili izpolnjeni vsi pogoji za pobot, vendar se rok za plačilo še ni iztekel. To pa v praksi pomeni, da bi morala biti dolžnikova terjatev že v času podaje izjave ugotovljena na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe, pri čemer bi rok za izpolnitev potekel pozneje. V konkretnem primeru pa je dolžnik podal izjavo, ko pogoji za pobot še niso bili izpolnjeni, saj sodba ni bila še niti pravnomočna niti izvršljiva. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor zavrne in potrdi sklep o izvršbi, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naj naloži stroške postopka v plačilo dolžniku. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po preteku 8-dnevnega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Pritožba je utemeljena.

4Upoštevaje upnikovo izrecno pritožbeno izjavo, da sklep izpodbija le v I. in III. točki izreka, ter glede na njegov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep, je višje sodišče štelo, da upnik sklep izpodbija le v I. točki izreka in v III. točki izreka glede odločitve, da sam krije svoje stroške ugovornega postopka (kajti odločitev, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka, je upniku v korist), ter sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava le v navedenem delu (prvi in drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za skupno obravnavanje (rednega) ugovora zoper sklep o izvršbi in ugovora po izteku roka, temveč bi ta dva ugovora moralo presojati ločeno. Gre za dve različni pravni sredstvi, ki ju ima dolžnik na voljo za obrambo svojih pravic v izvršilnem postopku, in v katerih ne more uveljavljati vsebinsko enakih razlogov (primerjaj 55. in 56. člen ZIZ). Zato sodišče ne more skupaj odločiti o "ugovoru zoper sklep o izvršbi v zvezi z ugovorom po izteku roka", kot izhaja iz I. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa, ter pri odločanju o ugovoru po izteku roka upoštevati tudi navedb in dokazov iz ugovora zoper sklep o izvršbi. Poleg tega pa je bilo takšno postopanje tudi v popolnem nasprotju z odločitvijo o stroških postopka (v III. točki izreka), pri kateri je sodišče prve stopnje očitno štelo vsak ugovor kot samostojno pravno sredstvo in ločeno upoštevalo njuno (ne)utemeljenost (v obrazložitvi stroškovne odločitve je sodišče prve stopnje ocenilo ugovor zoper sklep o izvršbi kot neutemeljen, ugovor po izteku roka pa kot utemeljen).

6Ker opisano nezakonito postopanje onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločitev (gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče upnikovi pritožbi ugodilo že iz tega razloga in sklep v izpodbijanem delu (to je v I. točki in v III. točki izreka glede upnikovih stroškov ugovornega postopka) razveljavilo ter zadevo v razveljavljenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ocenjuje namreč, da glede na naravo postopkovne kršitve te kršitve ne more odpraviti sámo (do (ne)utemeljenosti vsakega dolžnikovega ugovora posebej se je kot prvo dolžno opredeliti sodišče prve stopnje), obenem pa tudi, da zaradi vrnitve zadeve v razveljavljenem obsegu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje nobena od strank ne bo utrpela hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi in drugi odstavek 354. člena v zvezi s 366. členom in 3. točko 365. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

7Ker je pritožbi ugodilo že iz navedenega razloga, se višje sodišče ni opredeljevalo do utemeljenosti ostalih uveljavljenih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9Ob ponovnem odločanju o ugovorih dolžnika naj sodišče prve stopnje upošteva, da je dolžno o vsakem ugovoru odločiti posebej, brez upoštevanja navedb in dokazov v drugem ugovoru. Poleg tega naj upošteva, da mora biti izjava o pobotu izrecna, jasna in določna ter da glede na določbo 312. člena OZ ne more biti upoštevna za vnaprej, temveč morajo biti že v času njene podaje izpolnjeni vsi pogoji za pobot. V novem postopku naj sodišče prve stopnje odloči tudi o vseh stroških postopka, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno (vključno s stroški tega pritožbenega postopka).