315. člen OZ

Pri materialnopravnem nasledstvu stranke zaradi pripojitve je tudi v izvršilnem postopku relevantna ne le določba 24. člena ZIZ, temveč smiselno še določba 80. člena ZPP v zvezi z 205. členom in 208. členom ZPP. Procesnopravno nasledstvo (kot posledico materialnopravnega nasledstva) v izvršilnem postopku sicer ureja za izvršbo specialna določba 24. člena ZIZ, vendar pa se, upoštevaje 15. člen ZIZ, v izvršilnem postopku smiselno uporablja tudi določba 80. člena ZPP, po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko sposobnosti biti stranka. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra izgubi pravno subjektiviteto in s tem sposobnost biti stranka v postopku, pri čemer pri izbrisu zaradi statusne spremembe pripojitve na prevzemno družbo preide vse premoženje ter pravice in obveznosti pripojene družbe ter prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzemna družba. ZIZ je v 24. členu procesni predpis, prav tako 80. člen ZPP, sicer pa je prenos terjatve urejen v materialnopravnih predpisih. Procesno pravo je odraz materialnopravnih upravičenj in je namenjeno uveljavitvi teh materialn

Pogodba je bila sklenjena leta 2013, ko terjatev, ki je predmet tega postopka, še ni nastala. Po svoji naravi gre zato za tako imenovano anticipirano (vnaprej dogovorjeno) cesijo, ki pridobi pravni učinek šele z nastankom konkretne terjatve. Pogodba o cesiji je namreč po svoji pravni naravi razpolagalni pravni posel. To pomeni, da s cesijo prehaja terjatev iz premoženja cedenta v premoženje cesionarja. To pa je možno šele, ko cedent pridobi razpolagalno sposobnost. Pogoj za razpolagalno sposobnost cedenta je najmanj, da je terjatev v njegovem premoženju. V predmetni zadevi je do cesije zato prišlo šele z nastankom terjatve, to je 4.10.2024, in ne že v letu 2013. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil dolžnik o odstopu obveščen že v letih 2014 in 2015, ko je na poziv upnika plačal dve terjatvi iz naslova pravdnih stroškov cedenta, prisojeni v drugih pravdnih zadevah, in da je zato izgubil pravico do uveljavljanja pobota. S takim stališčem se pritožbeno sodišče (glede na opisane okoliščine primera) ne strinja. Ker je pravni učinek cesije nastal šele 4.10.2024, je najprej takrat lahko nastal tudi pravni učinek obvestila o odstopu terjatve. Drugačna razlag

S pravnomočno odločitvijo o pobotni terjatvi odpade pomislek o resničnosti takšne terjatve. Ob izpolnitvi tudi preostalih splošnih pogojev zato ni mogoče odrekati učinka pobotne izjave dolžnika. Enako mora veljati tudi v povezavi s posebno ureditvijo pogojev pobotanja v primeru odstopa glavne terjatve. Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika terja, da zaradi cesije terjatve ne sme priti v slabši položaj kot v primeru, da bi dolgoval prvotnemu upniku. V primeru, ko dolžnik uveljavlja v pobot terjatve na podlagi drugega odstavka 315. člena Obligacijskega zakonika (OZ), se vprašanje obstoja teh terjatev lahko kaže le v okviru preizkusa dopustnosti pobotanja po 311. členu OZ. Relevanten je torej časovni okvir podane pobotne izjave dolžnika. S pravnomočno odločitvijo o obstoju terjatve odpade morebiten ugovor neresničnosti takšne terjatve. To pa pomeni, da je materialnopravno zmotno izhodišče revidenta, da bi bilo pobotanje dopustno le ob predpostavki, da je o obstoju pobotne terjatve pravnomočno odločeno pred seznanitvijo dolžnika z odstopom glavne terjatve. Zato za dopustnost pobotanja zadostuje, da je ta okoliščina, ki odpravlja negotovost obstoja pobotne terjatve, podana o

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o učinku pobota terjatev dolžnika do upnika (prevzemnika terjatve), ki jih je imel dolžnik zoper odstopnika, presodilo brez ugotavljanja točnega datuma zavedanja dolžnika o odstopu terjatve (oziroma vsaj ugotavljanja, ali je dolžnik pravnomočno terjatev pridobil pred zavedanjem dolžnika o cesiji ali po tem)?

Predlog se zavrne.

Toženec je svojo nasprotno terjatev uveljavljal z ugovorom pobota v pravdi. Gre za t.i. procesni pobotni ugovor, ki ga izvrši sodišče s sodbo po tem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožnika in obstoj nasprotne terjatve toženca. Zmotna so zato razlogovanja tožnika, da bi tožena stranka v pobot s terjatvijo tožnika lahko uveljavljala le terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena ali pripoznana.

Zakonita cesija terjatve izvajalca podizvajalcu na podlagi 631. člena OZ ne more imeti za posledico predčasne zapadlosti terjatve, ki jo je imel izvajalec kot odstopnik do naročnika kot dolžnika. Naročnik ima pravico plačilo zadrževati vse dokler v plačilo ne zapade terjatev glavnega izvajalca do njega. Toženka lahko proti tožnici uveljavlja ugovore iz razmerja, iz katerega izvira terjatev, katere upnica je naknadno postala tožnica, in to zgolj tiste ugovore, ki bi jih lahko do trenutka obvestila o odstopu (torej do zahteve tožnice za neposredno plačilo) uveljavljala do izvajalca.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je dolžnik v ugovoru po izteku roka uveljavljal materialnopravni pobot, ki je edini dopusten v izvršilnem postopku in pride v poštev pri istovrstnih, vzajemnih, zapadlih in likvidnih terjatvah, pogoj za pobot pa je tudi dana pobotna izjava. Zakon glede vzajemnosti kot enega od pogojev za materialnopravni pobot terjatev določa izjemo pri odstopljenih terjatvah. Odstop od splošnega načela vzajemnosti je potreben zaradi ohranitve nevtralnega položaja dolžnika pri cesiji in je določen v 315. členu OZ. Tako lahko po prvem odstavku tega člena dolžnik odstopljene terjatve uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste terjatve, ki bi jih do obvestila o pobotu lahko pobotal z odstopnikom, po drugem odstavku istega člena pa tudi tiste, ki jih je do odstopnika pridobil pred obvestilom o odstopu, pa rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel takrat, ko je bil obveščen o odstopu, če zapade ta rok pred rokom za izpolnitev odstopljene terjatve ali hkrati z njim. V zvezi s tem teorija poudarja, da je določilo prvega odstavka nepotrebno, ker so vsi primeri iz njega zajeti z drugim odstavkom. Dolžnik lahko tako proti cesionarju uveljavlja v pobot vse te

V okviru pogodbene svobode sta se gibali pravdni stranki, ki sta posebej uredili tožnikovo odgovornost kot prodajalca deleža v družbi tako, da se je zavezal povrniti družbi plačila za obveznosti, ki jih je prevzela še v času, ko je bil sam družbenik v njej, pa o njih ni obvestil prodajalca, in plačati pogodbeno kazen, če ne bo izpolnil ostalih nedenarnih zavez. Z odstopom terjatve se dolžnikov položaj ne sme poslabšati. Zato lahko dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop, v pobot proti prevzemniku pa lahko uveljavlja tudi nekatere svoje terjatve, ki jih ima proti odstopniku, čeprav sicer pogoji za pobot (vzajemnost terjatev) niso izpolnjeni. To pa ne pomeni, da prevzemnik pridobljene terjatve ne sme pobotati ali uveljavljati v procesni pobot s terjatvijo, ki jo ima tožnik do njega, kakor želi prikazati v reviziji. Tožnikov položaj se s tem ni v ničemer poslabšal, na ta način je le izpolnil svojo obveznost, kot je bil dolžan.

Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za skupno obravnavanje (rednega) ugovora zoper sklep o izvršbi in ugovora po izteku roka, temveč bi ta dva ugovora moralo presojati ločeno. Gre za dve različni pravni sredstvi, ki ju ima dolžnik na voljo za obrambo svojih pravic v izvršilnem postopku, in v katerih ne more uveljavljati vsebinsko enakih razlogov.

Če je po splošnih določbah 315. in 419. člena OZ dolžniku omogočeno, da se razbremeni svoje obveznosti tako z izpolnitvijo obveznosti odstopniku kot tudi s pobotanjem s svojo terjatvijo, je treba primerljiv položaj priznati dolžniku tudi v primeru dodatne zaščite po četrtem odstavku 417. člena OZ. Neučinkovanje obvestila o cesiji na položaj dolžnika zato le-temu omogoča, da pobotno izjavo lahko učinkovito uveljavlja zoper odstopnika terjatve, čeprav ni več podana vzajemnost terjatev, ker je zaradi učinka prenosa terjatve terjatev do dolžnika prešla v premoženjsko sfero prevzemnika terjatve.

Tožena stranka utemeljeno kot nepravilno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče pobotati terjatev in obveznosti, ki izvirajo iz medsebojnih razmerji med toženo stranko in družbo P. d.o.o., ker da ta ni pravdna stranka. Po določbi drugega odstavka 421. člena OZ lahko dolžnik (v tem primeru tožena stranka) uveljavlja proti prevzemniku terjatev (v tem primeru tožeča stranka) vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku, torej proti družbi P. d.o.o. do takrat, ko je izvedel za odstop. Ni dvoma, da je tak ugovor tožene stranke tudi ugovor, da je vtoževana terjatev ugasnila zaradi pobota z nasprotno terjatvijo, ki jo ima tožena stranka do odstopnika, kakor tudi ugovor pobota v pravdnem postopku takoimenovani procesni pobot.

O tem, da litispendenca nastopi tudi glede pobotnega ugovora, v praksi ni nobenega dvoma. Vendar v predmetni zadevi vzajemnost terjatev (oziroma pobotnega ugovora) ni podana. Iz določila prvega odstavka 313. člena OZ namreč izhaja, da je eden izmed pogojev pobotanja vzajemnost terjatev. To pomeni, da sta stranki pobotnega razmerja v medsebojnem odnosu upnika in dolžnika iz različnih pravnih razmerij. V zakonu so sicer določene številne izjeme od tega pravila, npr., če je dogovorjeno zavarovanje obveznosti (drugi in tretji odstavek 313. člena OZ), kadar gre za pobot z odstopljeno terjatvijo po 315. členu OZ, kadar gre za solidarne obveznosti (drugi odstavek 396. člena OZ in drugi odstavek 408. člena OZ) itd., vendar pritožnik se na nobeno od teh situacij ne sklicuje. Sodišče pa brez konkretnih trditev ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati ali gre za listipendenco tudi takrat, kadar vzajemnosti ni.

Res je, da se načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja nanaša na vse potencialne ugovore dolžnika proti prevzemniku iz izpolnitvene faze pogodbe, ki bi jih dolžnik lahko uveljavljal zoper odstopnika, vendar tiste ugovore, ki so nastali do takrat, ko je bil o cesiji obveščen dolžnik oziroma mu je bila naznanjena, kot to jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 421. člena OZ, ki ga je v danem primeru, ko tožena stranka uveljavlja takoimenovani ugovor ugasle pravice, oziroma ugovarja, da je njena obveznost iz naslova odstopljene terjatve prenehala zaradi pobotanja z nasprotno terjatvijo, ki naj bi jo imela do odstopnika terjatve, uporabiti hkrati z določbo prvega in drugega odstavka 315. člena OZ, pri čemer določba 315. člena OZ predstavlja lex specialis v primerjavi s 421. členom OZ, ki na splošno ureja možnost uveljavljanja ugovorov dolžnika proti prevzemniku terjatve. Po določbi 315. člena OZ pa dolžnik odstopljene terjatve lahko uveljavlja v pobot s prevzemnikom tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko do obvestila o odstopu pobotal z odstopnikom (prvi odstavek). Z njim lahko pobota tudi svoje terjatve do odstopnika, ki jih je pridobil pred obvestilom o odstopu pa rok za njihovo

Sodišče prve stopnje se je pravilno lotilo zadeve tako, da je ugotovilo, kot trdi tudi tožnik, da je šlo za dva dogodka oziroma dve škodi. Prva je iz dogodka v zvezi z avtomobilom in tu je tožena stranka v celoti kriva in pravnomočno obsojena s sodbo K 460/2006 in to glede škode, katero je ugotovil izvedenec v tem postopku. Za škodo zaradi fizičnega obračunavanja, v katerega sta se zapletli obe pravdni stranki, potem, ko je avto ustavil, pa je njun prispevek do polovice. Za to škodo tožnik ni dobil od zavarovalnice poravnanega zneska in lahko toži. Tožnik glede odškodnine iz naslova prestanega strahu poudarja, da se je pri tožniku razvil posttravmatski sindrom, ki traja že več kot 5 let. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik za primarni strah zaradi udarca avtomobila prejel od zavarovalnice 400,00 EUR in da je s tem škoda poravnana. Pri tožniku se je takoj zatem razvila jeza in želja po maščevanju, saj je stopil k tožencu, ga začel zmerjati z osebnimi stvarmi, ga žalil, poniževal in nato je prišlo do nadaljnjega obračunavanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno postavilo izvedenca psihiatrične stroke.

Načelo varovanja nevtralnega položaja dolžnika, ki je zaobseženo v določbi drugega odstavka 421. člena OZ, terja, da odstop terjatve (ki je izven sfere dolžnikovega vpliva), ne sme v bistvenem poslabšati njegovega položaja glede na položaj, ki bi ga imel v primeru, da bi njegova obveznost ostala v razmerju do odstopnika terjatve. Pravni položaj dolžnika odstopljene terjatve bi bil nedvomno poslabšan, če bi bila njegova nadaljnja možnost uveljavljanja že predhodno postavljenega pobotnega ugovora zoper prevzemnika terjatve pogojena še z uveljavljanjem terjatve dolžnika do odstopnika v stečaju odstopnika. V smislu citiranega načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013 je zato potrebno razlagati posledice neprijave terjatve v stečaju odstopnika terjatve ali opustitve vložitve tožbe zoper odstopnika na ugotovitev obstoja terjatve njenega plačila le kot prenehanje možnosti uveljavljanja plačila te terjatve iz stečajne mase. Ni pa videti razumnega razloga, da taka terjatev ne bi mogla prenehati s pobotom s terjatvijo, ki jo vtožuje prevzemnik. Iz posledice prekluzije, ki so nastopile v stečajnem postopku nad odstopnikom terjatve in ki po pravilih ZFPPIPP onemogočajo u

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na določbo prvega odstavka 610. člena OZ, ki določa, da pri odtujitvi stvari, ki je bila pred tem izročena komu drugemu v zakup, stopi pridobitelj stvari na mesto zakupodajalca; in da potlej obstajajo pravice in obveznosti iz zakupa med njim in zakupnikom. Stanovanje (stvar) namreč ni bilo odtujeno (prodano) in na njem ni prišlo do sprememb v stanju lastninske pravice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pravni prednik tožeče stranke s pogodbo z dne 13. 8. 2011 ustanovil služnost stanovanja in realno breme preužitka v korist tožeče stranke, kar je omejena stvarna pravica na tuji stvari, ki bi lahko eventualno konkurirala z rabo stanovanja tožene stranke na podlagi najemne pogodbe z dne 1. 3. 1999, česar pa ne zatrjuje nobena od pravdnih strank. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik o odstopu obvestiti. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop, sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča

Ker se v primeru zahtevka po 631. členu OZ smiselno uporabijo določbe OZ o cesiji, je treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 421. člena OZ oziroma določbo prvega in drugega odstavka 315. člena OZ. Dolžnik oziroma naročnik lahko uveljavlja v pobot s podizvajalcem tiste svoje terjatve, ki bi jih lahko uveljavljal proti izvajalcu, preden je podizvajalec zahteval direktno plačilo, oziroma tiste svoje terjatve, ki jih je pridobil proti izvajalcu pred zahtevo po direktnem plačilu, pod pogojem, da zapadejo pred rokom za izpolnitev terjatve v zvezi z zahtevo po direktnem plačilu ali hkrati z njim.

Dolžnik lahko proti Republiki Sloveniji kot prevzemnici terjatve uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti upravičenki do brezplačne pravne pomoči kot odstopnici terjatve. Z določiloma prvega odstavka 315. člena in drugega odstavka 421. člena OZ se zagotavlja nevtralnost dolžnikovega položaja, saj ta zaradi cesije ne sme biti v slabšem položaju, to pa velja tudi v primeru zakonite cesije.

Do materialnopravnega pobotanja pride, če je pobotna izjava dana med strankami zunaj pravde. Lahko učinkuje tudi v pravdi. Iz njega namreč izvira ugovor izpolnjene obveznosti. Da pa ga sodišče lahko upošteva, morajo biti najprej izpolnjeni pogoji iz 311. člena OZ. Če niso, pobotna izjava ene od strank za materialnopravni pobot ne zadošča. Stranki praviloma lahko pobotata le svoji medsebojni terjatvi. Pobotanje s tujo terjatvijo je izjema, dopustna le pod zakonskimi pogoji (313. in 315. člen OZ), ki v obravnavani zadevi niso bili niti zatrjevani.