UPRS Sodba in sklep I U 2054/2018-7

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je toženka ob preučitvi zadeve ugotovila, da je sedaj obravnavana prošnja za mednarodno zaščito, druga tožnikova tovrstna prošnja. Ob podaji prve prošnje v oktobru 2016 je tožnik navajal, da je iz Libije, da mu je ime A.A., da je izvorno državo zapustil zaradi družinskega spopada, v katerem je bil ubit oče, in da je mladoleten. Še preden je bilo o njegovi prošnji odločeno, je samovoljno zapustil azilni dom, toženka pa je skladno z zakonodajo postopek ustavila. Kot toženka nadalje ugotavlja, je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito nato podal v Avstriji (kjer so na zdravniškem pregledu ugotovili, da je tožnik polnoleten), Nemčiji in na Nizozemskem ter vse tri države samovoljno zapustil pred dokončno odločitvijo o njegovi prošnji. Ni nepomembno, da se je pred organi v Nemčiji in na Nizozemskem tožnik predstavljal kot državljan Maroka. Nazadnje je bil prijet kot A.B. v Švici, ki je tožnika, upoštevaje Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), predala Sloveniji kot odgovorni državi članici v nadaljnjo obravnavo. Toženka je po tem, ko je s tožnikom opravila osebni razgovor ter ob upoštevanju ostalih spisovnih podatkov, ugotovila, da je tožnik s svojimi ravnanji zavajal pristojne organe. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je izjavil, da je državljan Libije, med razgovorom pa je pričel trditi, da je državljan Maroka. Kot razlog za zapustitev izvorne države je najprej navajal spor zaradi nakupa čolna s ponarejenimi dokumenti. V osebnem razgovoru pa je kot razlog za zapustitev izvorne države navajal spor s prijatelji, ki je prerasel v pretep, v katerem ga je eden zabodel z nožem, ter da si je želel v Nemčijo, da bi tam živel oz. študiral in si našel zaposlitev. Upoštevaje vse navedeno je toženka zaključila, da je prošnja tožnika očitno neutemeljena, saj tožnik uveljavlja razloge, ki so izključno ekonomske narave. Okoliščine in opis dogodkov, kot jih prosilec navaja kot razlog za priznanje mednarodne zaščite, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika je namreč očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, oz. težavami, ki bi jih imel tožnik zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega se je tožnik deklariral za državljana Maroka, Maroko pa je država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16) določila kot varno izvorno državo. Iz tožnikovih navedb pa ne izhajajo nobene trditve, ki bi kazale na to, da je Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj nevarna izvorna država v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito. Kot že navedeno tožnik namreč v Maroku ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na to je toženka na podlagi 1. in 2. alineje drugega odstavka 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila.

3Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. V tožbi toženki očita, da o zadevi, ki jo je sicer obravnavala v pospešenem postopku, ni odločila v roku dveh mesecev, ki jih za odločitev predpisuje zakon. Toženka se je do navedb tožnika opredelila zgolj pavšalno, čeprav so tožnikove navedbe konkretne, le da jih ni mogel izkazati. Očita ji tudi, da ni preverila državljanstva tožnika, ki ni predložil nobenih dokumentov in se tako ne ve, državljan katere države je, saj je sprva navajal, da je iz Libije. Toženka ni napravila varnostne ocene stanja v Maroku in ni preverila, ali lahko pride v Maroku do situacije, ki bi za tožnika pomenila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja oz. bi mu bila prizadejana nepopravljiva škoda glede na to, kar je navajal.

4Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

7ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Toženka se sklicuje na dva razloga iz omenjenega člena in sicer na 1. alinejo, ki določa, da se šteje prošnja prosilca za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, ter na 2. alinejo, v kateri je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

8Po presoji sodišča toženka obstoj razloga iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Tožnik je sicer navajal tudi spor s prijatelji, ki se je stopnjeval, v pretepu pa je bil poškodovan (napad z nožem), vendar kot je povedal, napadalca ni prijavil policiji, saj je to njegov prijatelj, pozna njegovo družino in je nameraval zapustiti Maroko. Tudi po mnenju sodišča opisani dogodek ne izpolnjuje lastnosti preganjanja opredeljene v 26. členu ZMZ-1 niti ne gre za razloge preganjanja, kot jih določa 27. člen ZMZ-1 in so zato opisana dejstva nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ostali razlogi za odhod iz izvorne države (želja po nadaljevanju študija, želja po odhodu v Nemčijo, ker je v Maroku sanjal, da bi živel v Nemčiji) pa so ekonomske narave in kot taki tudi niso podlaga za podelitev mednarodne zaščite. Drugih razlogov za zapustitev izvorne države tožnik ni podal, o navedenih pa se je toženka izjavila ter jih pravilno opredelila in nanje oprla svojo odločbo.

9Tretja država se skladno z 61. členom ZMZ-1 šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZMZ-1 varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih inštitucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij.

10Toženka je pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Maroko razglasila za varno izvorno državo. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom, zanj ni varna izvorna država. V obravnavani zadevi sodišče sodi, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče šteti, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ne bi bila varna izvorna država, tako kot je to ugotovila in utemeljila že toženka. Zgolj pavšalno omenjanje spora in pretepa ne more omajati te odločitve, saj tožnik spora in s tem povezanih težav ni imel zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik težav ne na osebnem razgovoru ne v tožbi ne povezuje z zgoraj navedeno pripadnostjo. Zato je toženka lahko zaključila, da mu ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1.

11Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, češ da je toženka zaključila, da je tožnik pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in s tem razlog iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Toženka se je namreč oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec izhaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona in je torej svojo odločitev oprla na obe zakonski določbi.

12Tožnik toženki očita še, da ni preverila njegovega državljanstva, saj sam ni predložil nobenih dokumentov, ki bi izkazovali državljan katere države je. Sodišče ob tem opozarja, da je dokazno breme na tožniku. V postopku je toženka večkrat opomnila tožnika, naj predloži dokumente oz. dokaze, ki utemeljujejo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, zadnjič na osebnem razgovoru dne 30. 8. 2018, na katerem mu je še dodatno pojasnila, da lahko dokumente dostavi do 6. 9. 2018, česar tožnik ni storil niti ni pojasnil, zakaj tega ne more storiti (21. člen ZMZ-1). Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito sprva trdil, da je državljan Libije, po tem ko je toženka pričela preverjati njegovo poznavanje te države, pa se je deklariral za državljana Maroka, enako kot pred tem že v Nemčiji, na Nizozemskem in v Švici. Toženka ni našla razlogov, da temu ne bi verjela. Razlogov za dvom v izvorno državo tožnika ne najde niti sodišče niti ti ne izhajajo iz tožnikove tožbe.

13V zvezi s tožbenim ugovorom, da je toženka ob odločanju o tožnikovi prošnji, katero je obravnavala v pospešenem postopku, kršila rok za odločitev iz prvega odstavka 47. člena ZMZ-1, sodišče pojasnjuje, da je rok instrukcijski, katerega prekoračitev za posledico nima izgube pravice organa, da odloči v pospešenem postopku. Odločba toženke iz tega razloga ne postane nezakonita.

14Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločba, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

15Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku v upravnem sporu lahko prizadejala težko popravljiva škoda. Iz enakih razlogov lahko tožnik po tretjem odstavku istega člena zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

16Kot sodišče ugotavlja, je v konkretnem primeru ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi pravnomočno odločeno o tožbi, kot izhaja iz 1. točke izreka, kar pomeni, da odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov, saj se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe. Tožnik za predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa. Sodba postane pravnomočna z dnem njene vročitve strankam, saj pritožba zoper sodbo ni dopustna (71. člen ZMZ-1). V konkretnem primeru tako niso več izpolnjene vse taksativno predpisane procesne predpostavke, ki morajo biti podane za izdajo začasne odredbe.

17Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi določb 32. člena ZUS-1 zavrglo.