47. člen ZMZ-1
(roki za odločitev)
(1)Pristojni organ v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, pri čemer v rednem postopku odloči najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje, v pospešenem postopku pa najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje.
(2)Če pristojni organ o prošnji ne more odločiti v šestih mesecih, pisno obvesti prosilca o zamudi in razlogih za zamudo ter napove, v kakšnem roku lahko pričakuje odločitev. Če pristojni organ ne more odločiti v roku, navedenem v pisnem obvestilu, po poteku tega roka ponovno pisno obvesti prosilca o razlogih za zamudo ter novem pričakovanem roku odločitve.
(3)V primerih, ko prosilec ne izpolni svojih obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, zapletenih pravnih in dejanskih vprašanjih ali velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, se lahko rok za odločitev v rednem postopku podaljša, vendar ne dlje kot za devet mesecev. V primeru podaljšanja roka za odločitev zaradi velikega števila prošenj za mednarodno zaščito pristojni organ o tem obvešča Evropsko komisijo najmanj enkrat letno. Pristojni organ Evropsko komisijo obvesti tudi takoj, ko prenehajo razlogi za podaljšanje roka.
(4)V utemeljenih okoliščinah in z namenom zagotoviti ustrezno ter celovito obravnavo prošnje za mednarodno zaščito lahko pristojni organ v primerih iz prejšnjega odstavka ta rok prekorači za največ tri mesece.
(5)Pristojni organ lahko odloži postopek obravnavanja prošnje, kadar se zaradi negotovih razmer v izvorni državi prosilca, za katere se predvideva, da so začasne narave, od pristojnega organa ne more pričakovati, da bo o prošnji odločil v rokih iz prvega, tretjega in četrtega odstavka tega člena. V tem primeru pristojni organ:
- vsakih šest mesecev pregleda razmere v tej izvorni državi,
- prosilca v razumnem roku obvesti o razlogih za odlog,
- Evropsko komisijo v razumnem roku obvesti o odložitvi postopkov za to izvorno državo.
(6)Postopek obravnavanja prošnje se v primerih iz prejšnjega odstavka konča najpozneje v 21 mesecih od vložitve prošnje.
(7)Kadar se prošnja obravnava po postopku, določenem v Uredbi 604/2013/EU, rok za odločitev začne teči takrat, ko se v skladu z navedeno uredbo ugotovi, da je Republika Slovenija odgovorna za njeno obravnavanje, prosilec pa je na ozemlju Republike Slovenije.
- UPRS Sodba I U 363/2025-12Upravno sodišče RS · 2025
Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in psihičnim pritiskom, ki ga je bil deležen od svoje žene in zaradi katerega je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite
- UPRS Sodba I U 356/2020-9Upravno sodišče RS · 2020
Rok za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito v rednem postopku se sicer lahko podaljša v primerih velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, vendar pa je bil v obravnavani zadevi rok podaljšan tako za dlje kot 9 mesecev po tretjem odstavku, kot tudi za več kot tri mesece po četrtem odstavku 47. člena ZMZ-1.
- UPRS Sodba I U 2328/2018-14Upravno sodišče RS · 2019
Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1 sicer lahko v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, če bi zatrjevanje tožnika, da v Alžiriji ni imel kje bivati in ni imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, v primeru njegove vrnitve v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva. Slednje pa je odvisno od okoliščin primera. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,1 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo2, česar pa tožnik v konkretnem primeru niti ne uveljavlja.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
5 odločb navaja ta člen · zadnja 10. 4. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 363/2025-12Upravno sodišče RS · 10. 4. 2025
Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave in psihičnim pritiskom, ki ga je bil deležen od svoje žene in zaradi katerega je tudi odšel iz izvorne države. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikovi razlogi za prošnjo za mednarodno zaščito niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite
- UPRS Sodba I U 356/2020-9Upravno sodišče RS · 27. 5. 2020besedilo 2016–2021
Rok za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito v rednem postopku se sicer lahko podaljša v primerih velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, vendar pa je bil v obravnavani zadevi rok podaljšan tako za dlje kot 9 mesecev po tretjem odstavku, kot tudi za več kot tri mesece po četrtem odstavku 47. člena ZMZ-1.
- UPRS Sodba I U 2328/2018-14Upravno sodišče RS · 21. 8. 2019besedilo 2016–2021
Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1 sicer lahko v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, če bi zatrjevanje tožnika, da v Alžiriji ni imel kje bivati in ni imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, v primeru njegove vrnitve v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva. Slednje pa je odvisno od okoliščin primera. V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,1 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo2, česar pa tožnik v konkretnem primeru niti ne uveljavlja.
- UPRS Sklep I U 1127/2019-6Upravno sodišče RS · 30. 7. 2019besedilo 2016–2021
Toženka je iz utemeljenega razloga podaljšala rok za sprejem odločitve, hkrati pa v zvezi s podaljšanjem roka postopala po določilih ZMZ-1 s tem, ko je tožnika o podaljšanju roka (2x) obvestila. Posledično to pomeni, da rok, predpisan za odločitev (6 + 9 mes.), še ni iztekel in da je bila tožba zaradi molka organa vložena pred iztekom roka.
- UPRS Sodba I U 1062/2018-7Upravno sodišče RS · 16. 5. 2018besedilo 2016–2021
Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Po določilih 20. in 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti ekonomska situacija prosilca ni pravno relevantna okoliščina za mednarodno zaščito. Iz 3. člena EKČP in prakse ESČP ne izhaja, da bi se štelo kot ponižujoče ravnanje to, če države zavrnejo prošnjo za mednarodno zaščito, ker prosilec zatrjuje, da so v izvorni državi slabe ekonomske razmere. Ker je tožnikova izvorna država z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tožnik pa ni ne ob vložitvi prošnje, niti na osebnem razgovoru navedel nobene individualne okoliščine, ki bi v konkretnem primeru kakorkoli omajala uporabo koncepta varne države iz 1. odstavka 62. člena ZMZ-1, je torej njegova prošnja očitno neutemeljena tudi iz tega razloga. Temu, da Alžirija ne bi bila varna država, pa tožnik tudi v tožbi niti ni oporekal.