VSK Sklep CDn 214/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da se vpis vknjižbe lastninske pravice ne dovoli.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor udeleženke Republike Slovenije (v nadaljevanju udeleženka) zavrnilo in potrdilo sklep o vpisu z dne 25.5.2018.

Zoper sklep se pritožuje udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da vpisa lastninske pravice ne dovoli. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati dejstvo, da odločba občine ni odločba drugega državnega organa, kot je pritožnica opozorila že v ugovoru, a se sodišče do tega ne opredeli.

Sodišče prve stopnje se ukvarja z dejanskim stanjem, ne pa z zakonsko podlago. Tudi sicer parcela št. 828 k.o. .... v zadnji 10 letih ni v uporabi kot pot, kar dokazujejo orto posnetki in tudi izpis iz računalniške evidence Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, kar se prilaga kot dokaz. Te ugotovitve potrjuje tudi Potrdilo o namenski rabi z dne 9.8.2018, ki ga je posredovala Občina. Izdano potrdilo te občine, ki je podlaga vpisu, je zato nezakonito. Občina je na ta način javno dobro vpisala kot svojo last.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sklepa navedlo, da je predlagateljica pri nepremičnini, ki je v zemljiški knjigi že vpisana kot javno dobro, predlagala vpis lastninske pravice v svojo korist, na podlagi odločbe Občine št. 7113-0001/2016 z dne 23.5.2018, temelječe na odloku, navedenem v tej odločbi (v nadaljevanju Odločba). V 1. točki izreka Odločbe je odločeno, da je parc. št. 828 k.o. .... del nekategorizirane javne poti v občini in je zato javno dobro v lasti Občine, druga točka izreka pa vsebuje odredbo za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist predlagateljice. Doslej veljavni Zakon o javnih cestah je v prvem odstavku 3. člena določal, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Zakon o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) pa v 25. točki prvega odstavka 2. člena opredeljuje javno pot kot občinsko cesto, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena povezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Zaključilo je, da je dal podlago za vpis lastninske pravice v korist Občine že ZJC, podlaga je podana tudi v sedaj veljavnem ZCes-1.

Zemljiškoknjižno stanje parcele izkazuje le vpis javnega dobra, brez titularja (to bi bila lahko le občina ali država). Obe udeleženki tega postopka trdita, da sta lastnici - predlagateljica glede na status nepremičnine (javno dobro, kjer poteka nekategorizirana javna pot), nasprotna udeleženka pa na podlagi predpisov o lastninjenju (kmetijsko zemljišče).

Pritožnica meni, da pogojev za vpis v smislu 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) ni, saj odločbe občine ni mogoče šteti kot primerno listino za vpis, ker ne gre za odločbo državnega organa. Temu načeloma ni mogoče pritrditi. Po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki se je uporabljal v času izdaje Odločbe, na podlagi katere se predlaga vpis, je grajeno javno dobro lokalnega pomena grajeno javno dobro, ki sodi v omrežje gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena in javna površina na njih, kakor tudi objekti ali deli objektov, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so ceste, ulice,..(točka 2.2. drugega člena). Po 21. členu tega zakona je objekt oziroma del objekta, ki je po določbah tega zakona lahko grajeno javno dobro, pridobil status grajenega javnega dobra državnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije po uradni dolžnosti izda tisto pristojno ministrstvo, v katerega delovno področje sodi takšen objekt oziroma pridobi status grajenega javnega dobra lokalnega pomena z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda pristojna občinska uprava. Pristojno resorno ministrstvo oziroma pristojna občinska uprava pošlje pravnomočno ugotovitveno odločbo o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo o javnem dobru. V obravnavanem primeru je nepremičnina v zemljiški knjigi že vpisana kot javno dobro, torej ni potreben poseben akt državnega organa oz. lokalne skupnosti o priznanju takšnega statusa nepremičnin, pač pa zadostuje že ugotovitvena odločba ministrstva ali občinskega organa, ki bo podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičninah na državo ali občino (prim. 211. do 214. člen Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1).

Pritožnica torej ni uspešna z ugovorom, da vpis že apriori ni mogoč, ker ne gre za odločbo državnega organa v smislu 40. člena ZZK-1. Ob upoštevanju citiranih določb ZGO- 1 je bilo tako v teoriji (prim. Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur: Javno dobro, Pravna praksa-2010, številka 38), kot tudi v sodni praksi (prim. odločbi VSL I Cp 3038/2009 in VSK CDn 64/2018), zavzeto stališče, da se v takšnih primerih vpis opravi na podlagi odločbe državnega ali občinskega organa (odvisno od tega, ali gre za javno dobro državnega ali lokalnega pomena).

Vendar z Odločbo ni opredeljen status javne ceste, pač pa nekategorizirane javne poti. Prvi odstavek 2. člena ZCes-1 med drugim določa, da je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto (24. točka). Status javne ceste pridobi s kategorizacijo pod določenimi pogoji tudi javna pot (25. točka). Akt o kategorizaciji ima konstitutivni učinek. Tega statusa pa nima nekategorizirana cesta, čeprav se uporablja za javni promet. Gre za prometno površino, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu z ZCes-1 in predpisom, ki ureja pravila cestnega prometa, določi lastnik (38. točka) (glej tudi Marija Krisper Kramberger, Lastninskopravni režim javnih cest – občinske ceste v praksi, Podjetje in delo 2011/6-7). V Odločbi je navedeno, da je izdana na podlagi 3. člena Zakona o javnih cestah (ta člen je bil razveljavljen, uporabljal se je še do 30.6.2011 - Uradni list RS, št. 109-5732/2010), ki pa ne daje direktne podlage občinskemu organu za izdajo odločbe, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo, določb ZGO-1 pa tudi ni mogoče šteti kot podlage za vpis v tem primeru, saj ne gre za javno cesto kot grajeno javno dobro. Iz navedenih razlogov v tem primeru ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima predlagateljica ustrezno listino za vknjižbo - ne gre za odločbo državnega organa iz 40. člena ZZK-1 in tudi ne za vpis javnega dobra oz. ob nedoslednem vpisu v zemljiški knjigi brez lastnika le še (ob zaznambi javnega dobra) za vpis titularja in torej ni podana situacija, ki bi utemeljevala vpis na podlagi odločbe pristojnega občinskega organa, iz 212. in naslednjih členov ZGO-1, ki omogočajo ureditev še neurejenega statusa grajenega javnega dobra.

Ker predlagateljica ni predložila ustrezne listine, ki bi izkazovala njeno lastninsko pravico, bi moralo biti odločeno, da se predlagani vpis ne dovoli. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo tako, da se izpodbijani sklep ustrezno spremeni in vpis ni dovoljen (3. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).