212. člen ZGO-1-UPB1

Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana po 212. členu ZGO-1, ne more biti ovira za odločanje o obsegu pripadajočega zemljišča.

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

K objektom pripadajoča zemljišča lahko segajo tudi v varovalni pas javne ceste. Pri obravnavanih parcelah vpisana zaznamba javnega dobra glede na določbo 54. člena ZVEtL-1 ne vpliva na ugotovitev pripadajočega zemljišča. Varovalni pas ob občinski cesti pomeni območje omejene rabe prostora, ki je podvrženo določenemu varovalnemu režimu ne glede na to, kdo je njegov lastnik. Za odvzem ali omejitev lastninske pravice zaradi potreb po ureditvi cestnega telesa onkraj sedanjih gabaritov pri obravnavanih parcelah v tem postopku ni bilo podlage, saj je zahteva v lokacijski odločbi oblikovana pogojno in ne vsebuje vseh parametrov po 211. členu ZUreP-2. Upravna odločba o pridobljenem statusu grajenega javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, za odločanje o pripadajočem zemljišču k stavbi ni ovira. Ugovor javnega dobra bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine v času pred 1. 1. 2003. Pritožnica ni uspela izkazati, da predstavlja sporno zemljišče po namenu in dejanski uporabi javno površino, ki je namenjena splošni rabi vseh, ne le predlagateljice, zato so brezpredmetna tudi njena opozorila o potrebnem tehtanju med pravic

Z odločbo občinskega organa ni opredeljen status javne ceste, pač pa nekategorizirane javne poti. Ta nima statusa javne ceste in ne gre za javno cesto kot grajeno javno dobro.

Zemljiškoknjižno stanje pri spornih parcelah izkazuje "družbeno lastnino v splošni rabi", ne da bi bil naveden nosilec pravice: občina ali država. Obe udeleženki tega postopka vsaka zase zatrjujeta, da sta na podlagi predpisov o lastninjenju pridobili lastninsko pravico. Za odločitev v zadevi je zato ključno, ali odločba Občine Š. lahko predstavlja podlago za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tudi v primeru, da bi bilo mogoče šteti 212. člen ZGO-1, na podlagi katerega je bila odločba izdana, kot določbo, ki omogoča poleg ureditve statusa sočasno tudi lastninjenje grajenega javnega dobra (določitve pravnih subjektov, ki jim lastništvo grajenega javnega dobra pripada), konkretna odločba ne omogoča predlaganega vpisa. Nanaša se na parcele, ki naj bi, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, "v naravi predstavljale stavbno zemljišče, na katerem je v preteklosti potekal del reke".

V obravnavani zadevi so nepremičnine v zemljiški knjigi že vpisane kot javno dobro, kar pomeni, da so že pridobile status javnega dobra, zato ni potreben poseben akt državnega organa oz. lokale skupnosti o priznanju takšnega statusa nepremičnin (primerjaj 211. člen ZGO-1). Zadostuje že ugotovitvena odločba ministrstva ali občinskega organa, ki bo podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičninah na državo ali občino, kot je sicer to določeno v 211. do 214. členu ZGO-1. Pritožnica ne more uspeti s trditvami, da vpis ni mogoč, ker ne gre za odločbo državnega organa. Ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZGO- 1 je bilo tako v teoriji, kot tudi v sodni praksi zavzeto stališče, da se v takšnih primerih vpis opravi na podlagi odločbe državnega ali občinskega organa (odvisno od tega, ali gre za javno dobro državnega ali lokalnega pomena).

Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. člena ZGO-1. Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.

Pritožnica se (neutemeljeno) sklicuje na občinski odlok, po katerem je parcela 1014/62 javna prometna površina – lokalna krajevna cesta in se šteje za grajeno javno dobro. Tudi če odlok parcelo označuje kot javno dobro, to v obravnavanem postopku ni upoštevno. Sodna praksa je že v številnih primerih zavzela jasno stališče, da pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, za odločanje o tem ne more biti ovira. Upravna odločba, ki (lahko) posega v na podlagi zakona pridobljena lastninskopravna upravičenja predlagateljev, ne more vezati ne sodišča ne predlagateljev, ker niso imeli možnosti sodelovati v postopku za njeno izdajo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je treba v postopkih določitve pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL pri odločanju o povrnitvi stroškov primarno uporabiti določilo prvega odstavka 35. člena ZNP.

V upravnem postopku dejanska in pravna vprašanja lastninske pravice občine na (takrat še enotni) parceli zaradi zakonske domneve 212. člena ZGO-1 niso bila obravnavana. Vprašanje lastninske pravice občine je v upravnem postopku predstavljalo predhodno vprašanje, medtem ko je vprašanje ugotovitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču glavno vprašanje tega postopka in ga mora rešiti nepravdno sodišče samo. Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, zaradi navedenega, za odločanje o pripadajočem zemljišču ne more biti ovira.

Prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami. Gre za pogodbo, ki je nadomestila razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo. Zato je treba pri njeni presoji primarno upoštevati določbe ZRPPN, določbe drugih predpisov (npr. ZOR, ZPN) pa le podredno in omejeno. ZRPPN ne predpisuje obličnosti prodajnih pogodb namesto razlastitve in ne določa morebitnih sankcij za nespoštovanje obličnosti, čeprav predvideva, da se bodo sklepale pisne pogodbe (glej 59. člen ZRPPN). Enako velja tudi za sporazumno razvezo pogodbe, ki ima podlago v smiselni uporabi določbe prvega odstavka 26. člena ZRPPN.

Za presojo vprašanja lastninske pravice po ZGJS je odločilno, ali so to infrastrukturni objekti, namenjeni izvajanju gospodarske javne službe, po ZLNDL pa, kdo je imel ob njegovi uveljavitvi pravico uporabe. Ta je bila glede na svojo naravo in tudi način prenosa drugačna od klasične lastninske pravice. Bistveno je bilo, katera družbena oseba je ta sredstva uporabljala in z njimi opravljala družbeno funkcijo.

Kadar je v zemljiški knjigi na nepremičninah vpisana družbena lastnina v splošni rabi brez navedbe lastnika, predlagatelj ne more vpisati služnostne pravice na podlagi predložene pogodbe med njim in občino kot lokalno skupnostjo. ZJC sicer res določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin, vendar pa je potrebno zaradi načela formalnosti zemljiške knjige najprej urediti vpis lastništva služečih nepremičnin, kjer poteka javna cesta v skladu z določbami ZGO-1. V zemljiškoknjižnem postopku je vpis namreč dovoljen zgolj proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis.

V konkretnem primeru je sporno, ali je podana podlaga za odmero občinske takse za oglasna sredstva. Na podlagi Odloka o občinskih taksah v občini Dravograd so takse predpisane tudi za oglaševanje na javnih mestih. Za plačilo tovrstne takse je pomembno dejstvo, da taksni predmet stoji na javnem mestu oziroma na javni površini.

Javna cesta mora biti vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti države, če gre za državno cesto ali kot javno dobro v lasti občine, če gre za občinsko cesto. Na javni cesti je mogoče pridobiti služnost pod pogoji, ki so določeni s predpisi, ki urejajo javne ceste in v obsegu, kot ga določa 3. odstavek 2. člena ZJC. ZJC omogoča predlagatelju pridobitev služnosti, predlog predlagatelja pa je bil zavrnjen iz razloga, ker v zemljiški knjigi MOK ni vpisana kot lastnica nepremičnin. Predlagatelj ni priložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je lastnik nepremičnin, država ali MOK ali morda katera druga lokalna skupnost. tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa. OBRAZLOŽITEV: 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Kranju Dn. št. 2362/2006-8 z dne 2. 2. 2009 v izpodbijani točki II. izreka sklepa, s katerim je zemljiškoknjižni referent Okrajnega sodišča v Kranju zavrnil predlog predlagatelja za vknjižbo služnostne pravice pri nepremičninah parc. št. 1007, 1008/1, 100