213. člen ZGO-1-UPB1

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Tožnika nastanek težko popravljive škode utemeljujeta z dvema argumentoma: da bi odstranitev spornega prizidka posegla v statično stabilnost stavbe, kot tudi v preostale že postavljene oporne zidove in v stabilnost zalednega terena, poleg tega pa naj bi jima bil onemogočen dostop do objekta v katerem bivata; ter da predvidevata, da jima bo v bodoče uspelo legalizirati sporni prizidek, saj naj bi tako rešitev dopuščal sprejeti OPPN. Po presoji Vrhovnega sodišča sta pritožnika z zgoraj povzetimi navedbami z verjetnostjo izkazala možnost nastanka težko popravljive škode, ki bi jima lahko nastala zaradi izvršitve naloženega ukrepa odstranitve.

Z odločbo občinskega organa ni opredeljen status javne ceste, pač pa nekategorizirane javne poti. Ta nima statusa javne ceste in ne gre za javno cesto kot grajeno javno dobro.

V obravnavani zadevi so nepremičnine v zemljiški knjigi že vpisane kot javno dobro, kar pomeni, da so že pridobile status javnega dobra, zato ni potreben poseben akt državnega organa oz. lokale skupnosti o priznanju takšnega statusa nepremičnin (primerjaj 211. člen ZGO-1). Zadostuje že ugotovitvena odločba ministrstva ali občinskega organa, ki bo podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičninah na državo ali občino, kot je sicer to določeno v 211. do 214. členu ZGO-1. Pritožnica ne more uspeti s trditvami, da vpis ni mogoč, ker ne gre za odločbo državnega organa. Ob upoštevanju zgoraj citiranih določb ZGO- 1 je bilo tako v teoriji, kot tudi v sodni praksi zavzeto stališče, da se v takšnih primerih vpis opravi na podlagi odločbe državnega ali občinskega organa (odvisno od tega, ali gre za javno dobro državnega ali lokalnega pomena).

Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. člena ZGO-1. Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.

Prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami. Gre za pogodbo, ki je nadomestila razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo. Zato je treba pri njeni presoji primarno upoštevati določbe ZRPPN, določbe drugih predpisov (npr. ZOR, ZPN) pa le podredno in omejeno. ZRPPN ne predpisuje obličnosti prodajnih pogodb namesto razlastitve in ne določa morebitnih sankcij za nespoštovanje obličnosti, čeprav predvideva, da se bodo sklepale pisne pogodbe (glej 59. člen ZRPPN). Enako velja tudi za sporazumno razvezo pogodbe, ki ima podlago v smiselni uporabi določbe prvega odstavka 26. člena ZRPPN.

Za presojo vprašanja lastninske pravice po ZGJS je odločilno, ali so to infrastrukturni objekti, namenjeni izvajanju gospodarske javne službe, po ZLNDL pa, kdo je imel ob njegovi uveljavitvi pravico uporabe. Ta je bila glede na svojo naravo in tudi način prenosa drugačna od klasične lastninske pravice. Bistveno je bilo, katera družbena oseba je ta sredstva uporabljala in z njimi opravljala družbeno funkcijo.

Kadar je v zemljiški knjigi na nepremičninah vpisana družbena lastnina v splošni rabi brez navedbe lastnika, predlagatelj ne more vpisati služnostne pravice na podlagi predložene pogodbe med njim in občino kot lokalno skupnostjo. ZJC sicer res določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin, vendar pa je potrebno zaradi načela formalnosti zemljiške knjige najprej urediti vpis lastništva služečih nepremičnin, kjer poteka javna cesta v skladu z določbami ZGO-1. V zemljiškoknjižnem postopku je vpis namreč dovoljen zgolj proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis.

Toženec mora izpolniti prevzete pogodbene obveznosti, zato ni pomembno, ali predstavlja sporno parkirno mesto javno dobro ali ne. Zaradi manjka ustreznega upravnega akta o kategorizaciji predmetnega zemljišča kot javne ceste, sporno zemljišče, ki je zemljiškoknjižno označena kot cesta, nima statusa javnega dobra. V skladu s SPZ šele zakon določi, katera stvar je javno dobro in kakšni so pogoji za njegovo uporabo.

V konkretnem primeru je sporno, ali je podana podlaga za odmero občinske takse za oglasna sredstva. Na podlagi Odloka o občinskih taksah v občini Dravograd so takse predpisane tudi za oglaševanje na javnih mestih. Za plačilo tovrstne takse je pomembno dejstvo, da taksni predmet stoji na javnem mestu oziroma na javni površini.

Javna cesta mora biti vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti države, če gre za državno cesto ali kot javno dobro v lasti občine, če gre za občinsko cesto. Na javni cesti je mogoče pridobiti služnost pod pogoji, ki so določeni s predpisi, ki urejajo javne ceste in v obsegu, kot ga določa 3. odstavek 2. člena ZJC. ZJC omogoča predlagatelju pridobitev služnosti, predlog predlagatelja pa je bil zavrnjen iz razloga, ker v zemljiški knjigi MOK ni vpisana kot lastnica nepremičnin. Predlagatelj ni priložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je lastnik nepremičnin, država ali MOK ali morda katera druga lokalna skupnost. tekst : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa. OBRAZLOŽITEV: 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Kranju Dn. št. 2362/2006-8 z dne 2. 2. 2009 v izpodbijani točki II. izreka sklepa, s katerim je zemljiškoknjižni referent Okrajnega sodišča v Kranju zavrnil predlog predlagatelja za vknjižbo služnostne pravice pri nepremičninah parc. št. 1007, 1008/1, 100

Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.