VSK Sodba II Cpg 147/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 739,17 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da denarna terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.605,59 EUR ne obstaja, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 850,02 EUR.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da se v konkretnem primeru pogoji za pobot niso stekli že 1.10.2011, temveč šele 27.1.2016. To stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z osnovnim načelom vestnosti in poštenja, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka sporno terjatev pridobila na nepošten način, to je celo s kaznivim dejanjem. Terjatev G. banke je zapadla v plačilo 1.10.2011. Ta terjatev vse do 2.1.2012 ni zastarala. To pa pomeni, da sta se obe sporni terjatvi v skladu z določilom 314. člena Obligacijskega zakona (OZ) pobotali. Sicer pa je pogodba o odkupu terjatve od G. banke d.d. preko družbe F. d.o.o., nično pravno dejanje, upoštevaje ob tem, da je toženec pridobil to terjatev na podlagi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). V tej zvezi je treba upoštevati obrazložitev iz obtožnega predloga. Tožeča stranka pritožbi prilaga tudi obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v K. z dne 29.12.2017.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Dolžnik lahko v skladu z določbo 311. člena OZ pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta od njega zahteva (predpostavka vzajemnosti)¹, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari ste vrste in iste kakovosti (predpostavka istovrstnosti) in če sta obe terjatvi zapadli (predpostavka zapadlosti). Dolg se lahko pobota tudi z zastarano terjatvijo, vendar le, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana (prvi odstavek 314. člena OZ). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka sporno terjatev (znesek 40.223,69 EUR s pp glede na pravnomočno odločitev v tej zadevi, da v stečaju prijavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 10.605,59 EUR ne obstaja); ki je zapadla v plačilo 1.10.2011 in ki temelji na izvršilnem naslovu ter jo je kot upnik prijavila tožena stranka v stečajno maso tožeče stranke; pridobila 27.1.2016 od G. banke d.d. Tedaj je torej tožena stranka postala zakonita imetnica (singularna naslednica) te terjatve. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v pobot uveljavljena terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova pogodbe o kratkoročnem posojilu z dne 31.12.2005 (v najmanj isti višini) zapadla v plačilo 31.12.2006 in je zastarala z dnem 2.1.2012. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da na dan 2.1.2012 niso bile izpolnjene vse predpostavke za pobot; torej predpostavka vzajemnosti, kot je to pravilno zaključilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Za presojo iztožljivosti kot pogoja pobotanja je namreč odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobotanje, in ne trenutek pobotne izjave². V konkretnem primeru so se vsi pogoji za pobot stekli šele 27.1.2016, tedaj pa je bila terjatev po posojilni pogodbi z dne 31.12.2005 že zastarana. Glede na to, da je tožena stranka v konkretni zadevi podala ugovor zastaranja posojilne terjatve, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da omenjena terjatev tožene stranke zaradi izpostavljenega pobota ni prenehala (drugi odstavek 314. člena OZ). V tej zvezi pritožbeno sodišče tudi opozarja, da tudi pred zastaranjem posojilne terjatve niso bili izpolnjeni pogoji za pobot (upoštevaje ob tem določbo prvega odstavka 315. člena OZ), saj je imela tedaj tožeča stranka posojilno terjatev do toženca, medtem ko je bila imetnica terjatve do tožeče stranke (glede terjatve, ki je bila ob stečaju tožeče stranke priglašena v stečajno maso) G. banka d.d.

7Tožeča stranka v pritožbi (kot opravičljivo novoto) navaja tudi, da sta pogodba o odplačnem prenosu iz januarja 2016 med G. banko d.d. in družbo F. d.o.o. in pogodba o odplačnem prenosu iz januarja 2016 med družbo F. d.o.o. in tožencem (glede terjatve, ki jo je toženec priglasil v stečajno maso tožeče stranke) nični, ker je šlo za očitno goljufijo, pri čemer je v tej zvezi zoper toženca vložen tudi obtožni predlog zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V tej zvezi pa pritožbeno sodišče opozarja, da pogodba zaradi same prevare ni nična, temveč je kvečjemu le izpodbojna (49. in 94. člen OZ). V konkretnem primeru pa tožeča stranka niti ni bila stranka v omenjenih pogodbenih razmerjih, zato sploh ni aktivno legitimirana na vložitev izpodbojne tožbe. Sicer pa za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju veljajo posebna insolvenčna pravila (členi od 269 do 278 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Glede na pritožbene navedbe pa je več kot očitno, da v konkretni zadevi ni podan tudi ničnosti razlog iz prvega odstavka 86. člena OZ, upoštevaje ob tem, da je zoper toženca vložen zgolj obtožni predlog zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije.

8Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 739,17 EUR (odgovor na pritožbo 1250 odvetniških točk, materialni stroški 20 odvetniških točk, poročilo stranki 50 odvetniških točk in 22% DDV).

¹ V konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji iz 313. člena OZ, pri čemer v tej zvezi niti ni bila podana trditvena podlaga.
² Ta je bila v konkretnem primeru dana dne 27.1.2016, ko je tožena stranka tudi postala imetnica sporne prijavljene terjatve.