VSL Sodba II Cp 168/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe iz naslova mesečne izgube na zaslužku in rente v višini 130,62 EUR oziroma 130,75 EUR postopek ustavilo (I. točka izreka), toženki naložilo, da tožniku plača 820 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2012 dalje (II. točka izreka) in zakonske zamudne obresti od zneska 6.069 EUR od 15. 9. 2012 do 29. 11. 2012 (III. točka izreka), v preostanku je tožnikov zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno razveljavi in vrne v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče glede temelja tožniku prisodilo 80 % soodgovornost za nastalo škodo, kar je nepravilno. Trditev, da naj bi tožnik zapeljal v križišče pri rdeči luči, ni dokazana, ključno pa je, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi voznica predmetno nezgodo ob povprečno skrbni vožnji lahko preprečila, saj je imela možnost opaziti tožnika, če bi križišče kontrolirala s pogledom, prav tako bi nesrečo preprečila, če bi se odzvala z zaviranjem v sili. Neutemeljeno sodišče soodgovornost utemeljuje tudi skozi prekoračitev hitrosti, saj je prehitro vozila kvečjemu voznica motornega vozila. Kolesarji so šibkejši udeleženci v prometu, voznica motornega vozila pa je objektivno odgovorna, zato bi bilo pravilno, da bi za nesrečo v 80 % odgovarjala ona, v preostanku pa tožnik. Zaradi nepravilne odločitve glede temelja zahtevka je napačno uporabljeno materialno pravo v zvezi z višino vtoževane škode. Poleg tega je sodišče tožniku glede na utrpele poškodbe prisodilo prenizko odškodnino. Izvedenec je tožnikove poškodbe ocenil kot hudo telesno poškodbo, zdravljenje je trajalo od škodnega dogodka 9. 11. 2009 do 5. 5. 2011. Pritožuje se po vseh štirih odškodninskih postavkah in navaja, da bi mu moralo sodišče za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznati celotno odškodnino 12.000 EUR, prav tako celotno zahtevano odškodnino za strah 2.000 EUR. Sodišče mu je priznalo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so tožniku ostale hude trajne posledice, zato tožnik sploh ni zahteval visoke odškodnine iz tega naslova, ko je zahteval 12.000 EUR. Prav tako je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in bi bila primerna odškodnina iz tega naslova vtoževanih 4.000 EUR. Tožnik se pritožuje tudi glede zavrnitve rentnega zahtevka ter izpostavlja, da je bil v času škodnega dogodka zaposlen in bi dohodek ob normalnem teku stvari pridobival še naprej, ne glede na to, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnik je bil 14. 9. 2011 upokojen, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 30 % in bolezni 70 %. Protispisna je trditev, da tožnik od 9. 9. 2011 ne bi mogel delati zaradi vzrokov, ki niso posledica škodnega dogodka, saj so vzroki za invalidsko upokojitev vsaj 30 % na strani predmetne poškodbe. Ob navedenem je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi naslednjih pravno pomembnih dejstev:

- v prometni nezgodi sta bila udeležena tožnik kot kolesar in zavarovanka toženke kot voznica osebnega vozila;

- tožnik je s kolesom peljal naravnost čez križišče v nasprotni (nedovoljeni) smeri;

- peljal je v času, ko je bila tema, brez ustrezne luči na kolesu in v temnih oblačilih;

- v križišče je pripeljal hitro, brez ustavljanja in je "šel direkt na cesto";

- iz izvedenskega mnenja izhaja, da je vozil s hitrostjo 16 km/h, pri čemer je največja dovoljena hitrost kolesarjev omejena na kolesarskih poteh in stezah na 25 km/h, v območjih umirjenega prometa in na območjih za pešce 5 km/h, na ostalih cestah, ki jih sme kolesar uporabljati, pa lahko vozi največ tako kot ostala vozila, pri čemer je štelo za pomembno, da mora kolesar voziti tako hitro, da lahko kolo stalno obvladuje ter se zlahka ustavi pred pričakovano oviro;

- v postopku ni bilo dokazano, da bi tožnik zapeljal v križišče pri rdeči luči;

- zavarovanka toženke je v križišču pravilno zavijala levo, pri čemer je po ugotovitvah iz izvedenskega mnenja peljala s hitrostjo od 5 do 15 km/uro;

- po ugotovitvah izvedencev je voznica imela možnost zaznati tožnika, če bi pogled usmerila levo skozi steklo na levih vratih, tehnično gledano pa bi lahko zaustavila svoje vozilo do mesta trčenja, če bi se v trenutku, ko je kolesar zapeljal s pločnika, na nastalo situacijo odzvala z zaviranjem v sili;

- za zavarovanko toženke je res veljal 2. člen Zakona o varstvu v cestnem prometu (ZVCP-1), ki je določal, da sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci prometa ravnali v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa, kljub temu pa kolesar zanjo ni mogel predstavljati nekaj nepredvidljivega in nepričakovanega, glede na to, da se je približevala kolesarski stezi in prehodu za pešce.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje zaključilo, da je k nastanku nezgode bistveno prispeval tožnik v svojim protipravnim ravnanjem ter mu je posledično prisodilo višji, 80 % delež soodgovornosti.

6Motorno vozilo, ki ga je uporabljala zavarovanka tožene stranke, je nevarna stvar, zato toženka v razmerju do tožnika, ki je bil v nesreči poškodovan kot kolesar, odgovarja objektivno (149. in 150. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Toženka ni zatrjevala ekskulpacijskih razlogov po prvem in drugem odstavku 153. člena OZ, na sodbo se tudi ni pritožila, zato je odločitev o 20 % soprispevku na strani njene zavarovanke postala pravnomočna.¹

7Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je k nastanku nezgode bistveno prispeval tožnik s svojim protipravnim ravnanjem. Kljub temu da je bila zavarovanka toženke dolžna pričakovati, da vsi udeleženci cestnega prometa ne ravnajo skladno s predpisi o varnosti cestnega prometa, neupoštevanja temeljnega pravila o vožnji po desni strani ni mogla pričakovati. Pri vožnji čez križišče je druge udeležence prometa lahko pričakovala, ne pa njihove vožnje in prečkanja križišča iz nasprotne strani. Tožnik je namreč kršil temeljno cestnoprometno pravilo o vožnji po desni strani ceste.² Poleg tega je bil oblečen v temna oblačila in v nočnem času na kolesu ni uporabljal luči. Dodatno je v križišče pripeljal s hitrostjo 16 km/uro (kar je bilo sicer v okviru predpisane omejitve), a je "šel direkt na cesto", ne da bi se prepričal, ali lahko križišče varno prepelje in brez takšne prilagoditve hitrosti, da bi lahko v križišču pred pričakovano oviro varno ustavil. Ne more biti dvomov, da je zavarovankino vozilo zanj predstavljalo pričakovano in ne nepričakovane ovire, saj je vožnja v križišču namenjena vozilom in drugim udeležencem prometa. Iz izvedenskega mnenja je res razbrati, da bi zavarovanka toženke v kritični situaciji tožnika lahko zaznala, če bi v trenutku, ko je speljala, pogledala v levo skozi steklo na levih vratih, vendar je izrecno navedeno tudi, da so vozniki običajno pozorni na kolesarje, ki se gibljejo po kolesarski stezi v pravilni smeri, če se gibljejo v napačno smer, pa jih vozniki hitreje spregledajo, saj jih iz tiste smeri sploh ne pričakujejo.

8Pritožbeno sodišče dokazni oceni sodišča prve stopnje glede soodgovornosti obeh udeležencev pritrjuje in je odločitev o tožnikovem soprispevku do 80 % in soprispevku zavarovanke toženke do 20 % materialnopravno pravilna. Ob povedanem tožnikova pritožba glede temelja vtoževane terjatve ni utemeljena. Posledično ni utemeljena pritožbena trditev, da je zaradi nepravilne odločitve glede temelja zahtevka napačno uporabljeno materialno pravo v zvezi z višino vtoževane škode. Tožnikove vožnje pri rdeči luči na semaforju pa sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbena trditev v tej meri nerelevantna.

9Podlaga za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je določilo 179. člena OZ. Materialnopravni preizkus pravilnosti sodne odmere odškodnine po merilih, ki jih vsebuje navedeno določilo, terja preizkus ali je prisojena denarna odškodnina ustrezna glede na konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu (subjektivno merilo). Pri tem je treba upoštevati dodatno zakonsko izhodišče, po katerem je višina odškodnine odvisna od prizadete dobrine in namena odškodnine, ki ne sme podpirati teženj in ki niso združljive z njeno naravo in pomenom. Konkretizacijo slednjega omogoča sodna praksa z oblikovanjem razmerja med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje in primerjavo višine odškodnine z odškodninami za enako škodo (objektivno merilo).

10Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel kompleksni zlom desne strani medenice in desnega kolka, ki je obsegal zlom zgornje veje desne sramnice, zlom zgornjega dela spodnje ponvice desnega kolka s premikom glave desne stegnenice skoz sklepno ponvico, zdrobljen zlom desne črevnice, ki je segal v križno črevnični sklep ter zlom kostnega izrastka med tretjim in četrtim ledvenim vretencem. Izvedenec je poškodbe ocenil kot hude telesne poškodbe, tožnik pa se je zdravil približno leto in pol, od škodnega dogodka 9. 11. 2009 do 5. 5. 2011, ko je bilo zdravljenje zaključeno. Pritožba pavšalno zatrjuje prenizko dosojeno odškodnino po vseh štirih postavkah. Podobnih primerov ne navaja, zato je pritožbeno sodišče, ker je uradoma dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava, preverilo prisojeno odškodnino glede na tožnikove subjektivne okoliščine in ob primerjavi podobnih primerov v sodni praksi, ki so povzeti v Zbirki Pravna praksa, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, mag. Dunja Jadek Pensa in ostali, GV Založba Ljubljana, 2001, VIII. skupina - poškodbe okolčja in stegnenice, pod številkami 397, 413, 417, 418, 422 in 423, primerjalo pa je tudi sodbo VSL II Cp 3872/2011 z dne 9. 5. 2012.

11Za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik vtoževal odškodnino 12.000 EUR, sodišče mu je prisodilo 10.000 EUR. Ugotovilo je, da je bilo zdravljenje zaključeno 5. 5. 2011, da je tožnik utrpel stalne hude bolečine 9 do 10 dni, skupaj je stalne in občasne hude bolečine trpel 15 dni, stalne in občasne bolečine srednje intenzitete skupaj štiri mesece, srednje bolečine občasno čuti še sedaj in jih bo tudi v bodoče, ves preostali čas zdravljenja pa je imel lahke bolečine, ki jih bo čutil tudi v bodoče. Pritožba pravilno povzema, da je bil tožnik 25 dni hospitaliziran, 14 dni se je zdravil v toplicah, bil je operiran v splošni anesteziji in je bil 10 dni praktično v postelji, šest mesecev je hodil s pomočjo bergel, 15 krat je bil rentgensko slikan, opravil je več ciklov fizioterapije in je bil 17 krat pri osebnem zdravniku. Ob upoštevanju subjektivnega in objektivnega merila je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo ustrezno odškodnino za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

12Tožnik je za primarni in sekundarni strah vtoževal odškodnino 2.000 EUR, sodišče mu je prisodilo 1.500 EUR. Iz obrazložitve sodišča, ko se je oprlo na izvedensko mnenje, izhaja, da je tožnik ob nezgodi utrpel pravi primarni strah za življenje, zelo intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja je doživljal prvih pet dni po nastanku poškodbe in kasneje še vsaj teden dni po operaciji. Nadalje je doživljal dolgotrajen strah srednje intenzitete vsaj štiri mesece, do konca aktivnega zdravljenja pa je trpel strah lažje intenzitete. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je odškodnina za prisojeni strah, priznana s strani sodišča prve stopnje, sicer primerljiva z zgoraj navedenimi primeri, vendar je pri tožniku podana specifična subjektivna okoliščina glede trajanja sekundarnega strahu srednje intenzitete, ki ga je doživljal vsaj štiri mesece, kar pri zgoraj navedenih primerih ni bilo podano. Tožniku gre zato iz naslova strahu odškodnina v celoti kot jo je vtoževal. Pritožbeno sodišče mu za strah prisoja dodatno odškodnino v višini 500 EUR.

13Pritožba ni utemeljena v delu odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je vtoževal odškodnino 12.000 EUR, sodišče mu je prisodilo 10.000 EUR. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da so tožniku ostale hude trajne posledice ter da je omejen pri elementarnem gibanju. Vendar pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino v zahtevani višini 12.000 EUR, pri končnem znesku pa upoštevalo, da prejema invalidnino v višini 41,46 EUR, kar ni bilo prerekano. Vpliv invalidnine na prisojeno odškodnino je pravilno ovrednotilo v pavšalni višini 2.000 EUR ter jo odštelo od priznane odškodnine, ki v višini 12.000 EUR (zmanjšani za invalidnino) tudi ne odstopa zgoraj navedenih primerov.

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi skaženosti ter da sta bila za priznanje odškodnine iz te postavke podana objektivni in subjektivni kriterij. Tožnik ima zaradi operacije brazgotine, ki so sicer prikrite z obleko, je pa res, da hodi s palico in šepa, torej že navzven deluje kot invalidna oseba. Sodišče prve stopnje je navedene okoliščine primerno upoštevalo in je dosojena odškodnina 3.000 EUR pravilna ter na zgornji meji primerljivih primerov. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

15Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova utrpele nepremoženjske škode prisodilo odškodnino 24.500, kar ob upoštevanju 80 % soprispevka znaša 4.900 EUR. Pritožbeno sodišče mu je dodatno prisodilo 500 EUR iz naslova utrpelega sekundarnega strahu, torej odškodnina skupaj znaša 25.000 EUR, ob upoštevanju soprispevka pa mu gre 5.000 EUR. Ni prerekano, da je toženka tožniku iz naslova nepremoženjske škode plačala odškodnino 6.096 EUR. Tudi ob upoštevanju izvensodne poravnave (priloga B 4), da so bili v znesek plačila vključeni stroški v višini 874,80 EUR, znaša razpoložljivi del za odškodnino iz naslova nepremoženjske škode 5.221,20 EUR, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (42. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožniku je bila namreč premoženjska škoda ob upoštevanju soprispevka priznana z izpodbijano sodbo, ki je v tem delu postala pravnomočna. Poravnava se zato lahko nanaša le na nepremoženjsko škodo in stroške, kar pa je toženka tožniku že v celoti plačala. Tožnikova pritožba v zvezi z višino prisojene odškodnine je zato neutemeljena.

16Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi rentni zahtevek. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje (priloga A 92) izhaja, da je tožnik trajno nezmožen za pridobitno delo zaradi bolezni v 70 % in zaradi poškodbe pri delu v 30 %, pri čemer ni sporno, da je tu obravnavani škodni dogodek predstavljal poškodbo pri delu. Navedeno je povzela sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 2275/2012 z dne 14. 5. 2012,³ iz katere izhaja, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodb pri delu 30 % in bolezni 70 % in se mu od 14. 9. 2011 prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Navedena odločitev ne predstavlja predhodnega vprašanja ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, saj se je v tistem postopku odločalo o pravici do invalidske pokojnine, v tem postopku pa sodišče odloča o pravici do odškodnine.⁴ Sodišče na navedeno sodbo tudi ni vezano, saj je po 14. členu ZPP civilno sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo. Glede na obširno tožnikovo trditveno podlago glede trajnih psihičnih posledic, ki naj bi jih povzročil škodni dogodek, je sodišče za razjasnitev navedenih okoliščin postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki je ugotovil, da bi bil tožnik zaradi psihičnega stanja, v katerem se je nahajal, sposoben delati le do 9. 9. 2011, takšno psihično stanje pa je bilo posledica več različnih vzrokov in je škodni dogodek poslabšanje njegovega stanja lahko le deloma pospešil. Ker je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik od 9. 9. 2011 ne bi mogel delati v bistvenem zaradi drugih vzrokov in ne zaradi vzrokov, ki so posledica škodnega dogodka, rento pa vtožuje od 1. 3. 2013 dalje, je pravilno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi ob normalnem teku stvari še naprej delal, če ne bi bilo škodnega dogodka.

17Sodišče prve stopnje je zavrnitev rentnega zahtevka dodatno utemeljilo z ugotovitvijo, da tudi, če bila tožnikova invalidnost izključna posledica obravnavanega dogodka, še vedno ni dokazal, da bi ob normalnem teku stvari lahko dohodek pridobival tudi v naslednjih letih, saj mu je delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi si, v kolikor bi bil zdrav, poiskal drugo delo in bi normalno delal naprej, ker je po gradbenih delavcih ves čas obstajalo povpraševanje. Tožnik je uspel dokazati, da je bil v času škodnega dogodka zaposlen, vendar ob ugotovljenem in neprerekanem dejstvu, da mu je delovno razmerje v letu 2010 prenehalo iz poslovnih razlogov, ne zadostujejo tožnikove trditve, da bi v vsakem primeru dobil zaposlitev zgolj zato, ker bi bil zdrav in ker je po gradbenih delavcih ves čas povpraševanje. Navedena dejstva sodišču niso splošno znana, zato bi moral tožnik ob trditveni podlagi, da je ves čas obstajalo povpraševanje po gradbenih delavcih ter da je imel pozitivno prognozo glede zaposlitve za naprej, sodišču ponuditi dokaze, česar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni storil. To pomeni, da ni dokazal, da bi bil po rednem, normalnem teku stvari od 1. 3. 2013, to je od dne, ko zahteva rento, zaposlen, če ne bi prišlo do škodnega dogodka.

18Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (351. člen ZPP).

19Pritožba je neutemeljena tudi v stroškovnem delu, saj je sodišče pravilno upoštevalo, da je tožnik s temeljem uspel 20 %, z višino pa 80 %, kar pomeni njegov polovičen skupni uspeh, pri čemer v tožnikovo korist ni upoštevalo, da ni uspel z zahtevkoma za izgubljeni dobiček in rento. S to sodbo dodatno prisojenih 100 EUR odškodnine pritožbenega uspeha ne spreminja. Pritožnik mora pritožbene stroške nositi sam glede na to, da s pritožbo ni uspel. (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Po tretjem odstavku 153. člena OZ se objektivno odgovorni subjekt svoje odgovornosti lahko deloma razbremeni, če dokaže soprispevek oškodovanca.
² Primerjaj VSL sodba III Cp 671/2014 z dne 19. 3. 2014.
³ Ki se nahaja v priloženem spisu SPIZ.
⁴ Glej 13. člen ZPP.