VSM Sodba II Kp 30387/2012

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega R.L. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni:

1. v krivdnem izreku pod točko I/2 tako, da se na novo odloči, da se obtožba zoper obdolženega R.L. (osebni podatki v prvostopni sodbi),

da je dne 13. 6. 2012 v Mariboru lahko telesno poškodoval D.L., zaradi česar je bil začasno okvarjen in oslabljen kakšen del njenega telesa in je bila njena zmožnost za delo začasno zmanjšana, začasno je bila prizadeta njena zunanjost in začasno okvarjeno njeno zdravje, ko jo je zgrabil za lase, nato pa udaril v predel ličnice, čeljusti in glave, s tem pa ji prizadejal udarnino glave, v predelu leve strani čela, udarnino v predelu leve ličnice in zgornje čeljusti,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1

po 4. točki 357. člena ZKP zavrne.

2. V odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na prvi in drugi stopnji, ki se nanašajo na zgoraj navedeno kaznivo dejanje, bremenijo proračun.

3. V odločbah o kazenskih sankcijah, izrečenih obdolženemu R.L. pa tako, da se razveljavita:

- izrek o posamezno določeni kazni, določeni obdolžencu za zgoraj navedeno kaznivo dejanje in

- izrek o enotno določeni kazni, izrečeni obdolžencu

in ostanejo v veljavi posamezno določene kazni

- 1 (eno) leto zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1,

- 3 (tri) mesece zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in

- 3 (tri) mesece zapora za kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1,

nakar se obdolženemu R.L. po 3. točki v zvezi z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi nova enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

II. Pritožbi zagovornika obdolženega R.L. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega R.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolženemu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo posamezne kazni eno leto zapora, en mesec zapora, tri mesece zapora in tri mesece zapora, nakar pa mu po 3. točki v zvezi z 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi R.L. v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi R.L. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kot tudi sodno takso, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo stroški postavljenih pooblaščencev za mladoletno oškodovanko L.L. odvetnika S.D., za mladoletno oškodovanko E.L. odvetnika J.K., proračun. Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZKP pa je sodišče prve stopnje oškodovanki L.L. in E.L. s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2Zoper to sodbo sta se pritožila:

- zagovornika obdolženega R.L. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev. Predlaga še, da ga sodišče oprosti plačila stroškov kazenskega postopka tako na prvi kot tudi na drugi stopnji in

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženemu za kaznivo dejanje nasilja v družini izreče osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe en mesec zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletnega otroka pa za vsako po štiri mesece zapora in nato enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora.

3Zagovornik obdolženega je na pritožbo okrožne državne tožilke odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo v celoti zavrne.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5Ob reševanju pritožbe obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in pri tem ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obdolženca za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ki je opisano v točki I/2 prvostopnega izreka, zastaral. Za navedeno kaznivo dejanje je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. 5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1 določa, da če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Navedeno kaznivo dejanje naj bi obdolženi storil 13. 6. 2012, kar pomeni, da je zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar ta ni več dopusten, nastopilo 13. 6. 2018. Do zastaranja kazenskega pregona je prišlo v fazi pritožbenega senata, saj je pritožbeno sodišče spis prejelo v reševanje šele dne 29. 5. 2018. Kazenski zakon je tako bil kršen v smislu 3. točke 372. člena ZKP. Na tako kršitev mora pritožbeno sodišče glede na določbo 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti in če jo ugotovi, sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeniti. Pritožbeno sodišče je to storilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe v točkah I/1, 2 in 3.

6Zagovornik obdolženega uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu kršilo pravico do obrambe, ko je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič R.K., D.D., D.K. in obdolženčevih bivših partnerk M.J., P.K., T.L. in M.N., kot tudi predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke za obdolženca in oškodovanko ter zaslišanje priče P.V. v Republiki Srbiji. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje pa je po mnenju pritožbe vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, česar pa pritožnik ne obrazloži.

11točko prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja, ker bi naj bil izrek sam s seboj v nasprotju oziroma ker bi naj bil izrek v enem delu sodbe v nasprotju z izrekom v drugem delu sodbe, čeprav se obakrat opisuje en in isti dogodek. V opisu kaznivega dejanja pod točko I/2 v izreku ni navedbe, da bi naj obdolženi oškodovanko udaril s pestjo, medtem ko udarec s pestjo kot opis izvršitvenega dejanja obstaja v izreku sodbe v 11. alineji točke I/1, čeprav gre v obeh primerih za en in isti dogodek. Isto kršitev pa uveljavlja še tudi zato, ker sodišče prve stopnje za kaznivi dejanji, ki bi ju naj obdolženec storil 26. 11. 2011 in 10. 12. 2011, sodba nima nobene obrazložitve sploh, ker iz citiranih izpovedb oškodovanke ne izhaja nobena obrazložitev dogodkov teh dni, niti o teh dveh dogodkih ni drugih razpoložljivih dokazov. Sodba sodišča prve stopnje se zato v tem delu ne more preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih.

8točko prvega odstavka 371. člena ZKP pa pritožba uveljavlja zato, ker je obdolženec dne 22. 6. 2012 bil zaslišan na Centru za socialno delo in ko je zapisnik o njegovem smiselnem priznanju očitanih kaznivih dejanj bil narejen po tem, ko je bila zoper njega že vložena kazenska ovadba, pred podajo te izjave pa mu niso bile predočene njegove pravice in ni bil seznanjen s tem, da je že v kazenskem postopku, zaradi česar se sodba sodišča prve stopnje ne bi smela opirati na vsebino tega zapisnika, saj bi moral biti izločen.

7Takšnim pritožbenim navedbam ni moč pritrditi, saj sodišče prve stopnje navedenih in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni storilo. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

8Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravno pomembnih dejstev. Do take situacije bo prišlo, če je zadeva jasna in je zato nadaljnje izvajanje dokazov odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali ni pomembno za zadevo, in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa v točkah 11 in 12 obširno in sprejemljivo obrazložilo zakaj je tako ravnalo. Presodilo je torej, da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

9Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je izrek izpodbijane sodbe v enem delu v nasprotju z izrekom v drugem delu sodbe, čeprav se obakrat opisuje en in isti dogodek. V opisu kaznivega dejanja pod točko I/2 v izreku ni navedeno, da bi naj obdolženec oškodovanko udaril s pestjo, medtem ko udarec s pestjo kot opis izvršilnega dejanja obstaja v izreku sodbe v 11. alineji točke I/1, čeprav gre v obeh primerih za en in isti dogodek. Obdolženec je namreč ob istem historičnem dogodku s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Kadar storilec stori kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pri tem pa oškodovanca še lahko telesno poškoduje, kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 v tem dejanju ni konzumirano, ker takšne storitvene oblike prvi odstavek 191. člena KZ-1 ne vsebuje.

10Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da kaznivi dejanji, ki bi ju naj obdolženec storil 26. 11. 2011 in 10. 12. 2011, ni obrazložilo oziroma ni navedlo razlogov ter da sicer o teh dveh kaznivih dejanjih ni drugih razpoložljivih dokazov, zaradi česar sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje ima o vseh dejanjih obdolženega nad oškodovanko obširne razloge. Verjame oškodovanki, ko je izpovedovala, da jo je obdolženec v letu 2011 pretepel desetkrat, sicer pa pogosteje izvajal psihično nasilje nad njo, kar sodišče obrazlaga v točki 31 obrazložitve. Sicer pa pritožba s tako obrazložitvijo graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in tako obrazlaga pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga tudi sicer uveljavlja.

11Neutemeljeno si pritožba prizadeva za izločitev zapisnika Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z dne 22. 6. 2012, ker ne gre za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali za dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali dokaz, ki bi bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Obdolženec je na CSD dne 22. 6. 2012 prišel sam po predhodni uskladitvi termina in v okviru storitve socialne pomoči. V razgovoru je predstavil svoje videnje odnosov z oškodovanko. V tej izjavi se tudi ni izjasnil o konkretnih očitkih, ki sedaj izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Sicer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe niti ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje gradilo krivdorek na vsebini te izjave.

12Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da so obdolžencu očitana kazniva dejanja dokazana (razen kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, zoper katero je kazenski pregon zastaral). Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

13Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da očitanih kaznivih dejanj ni storil. Zavrača izpovedbe prič, sorodnikov oškodovanke, saj so izpovedale na splošno o odnosih med obdolžencem in oškodovanko, o obdolžencu kot osebnosti, ničesar konkretnega pa o kaznivih dejanjih, ki so pod obtožbo. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da so oškodovankine izpovedbe skladne, ker pri tem spregleda, da je oškodovanka ves čas kazenskega postopka pred seboj imela dnevnik, ki bi ga naj spontano pisala, kot so se obravnavani dogodki odvijali, kar pomeni, da je skladnost njene izpovedbe bila vnaprej zagotovljena. Sodišču prve stopnje še očita, da je obdolženca spoznalo za krivega tudi za tista kazniva dejanja, ki bi jih naj storil, ko ni bil v Mariboru. Pritožba še poudarja, da ni dokazano, da bi naj obdolženi storil očitana kazniva dejanja v prisotnosti svojih hčera, saj je izvedensko mnenje klinične psihologinje J.B. neobjektivno in pristransko, saj je bilo pripravljeno po tem, ko se je izvedenka že seznanila z vsebino kazenskega spisa, v katerem so med drugim tudi obtožnica in prva sodba, ki je bila razveljavljena. V tej sodbi se je sodišče prve stopnje sklicevalo na izvedensko mnenje klinične psihologinje Z.R.F., kar je druga izvedenka J.B. seveda videla, zato je obrazložitev v smislu, da J.B. ni bilo poslano na vpogled izvedensko mnenje Z.R.F., povsem neutemeljena. Na podlagi študija kazenskega spisa si je izvedenka o obdolžencu ustvarila negativno vrednostno sodbo, saj je pri obravnavanju otrok izhajala iz domneve, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja in je v tej smeri tudi izpraševala otroke. Po mnenju pritožbe je tako izvedenka bila pod sugestijo prve sodbe in s tem "okužena". V nadaljevanju pritožba še opozarja na izvedensko mnenje izvedenke M.B., ki je bilo izdelano za potrebe pravdnega postopka IV P 652/2012 in ga je obdolženec predložil kot dokaz v tej kazenski zadevi, saj iz njega jasno izhaja, da je čustvena navezanost otrok na očeta pristna, z njim gojijo specifične odnose in da je otrokom v največjo korist tudi imeti redne osebne stike s svojim očetom obdolženim R.L.. Na podlagi navedenega je mogoče z gotovostjo zaključiti le, da so otroci bili travmatizirani (če so bili) zaradi razkola in sporov med staršema, ni pa dokazov za travmatizacijo zaradi prisotnosti otrok ob kakršnemkoli nasilju.

14Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanke, prič in izvedenke. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženčev zagovor je kot povsem nesprejemljiv zavrnilo že sodišče prve stopnje z obširnimi, natančnimi in povsem sprejemljivimi razlogi. Z njimi se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še:

15Oškodovanka je v svoji obširni izpovedbi razložila, da se je obdolženčevo nasilje začelo že hitro po poroki, da se je kasneje stopnjevalo tako fizično kot psihično nasilje. Zaradi tega je začela voditi dnevnik (priloga C2), v katerega je zapisovala obdolženčeva dejanja nad njo in vzroke zanje. Na prvi strani je zapisala "ko me več ne bo, da boste malo razumeli tudi "drugo" plat". Že iz tega zapisa, kot tudi vsebine dnevnika, ki ga je sodišče tudi dosledno ocenilo, izhaja oškodovankina stiska zaradi obdolženčevih dejanj nad njo, ki so bila storjena tudi velikokrat vpričo njunih otrok. Zato graja pritožbe, da je njena izpovedba lahko bila ves čas enaka, ker je brala podatke iz dnevnika, ni utemeljena. Sorodniki oškodovanke so kot priče izpovedali le to, kar so videli ali slišali od oškodovanke ter kako so ugotavljali njeno stisko. Zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Pritožba nima prav, da je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega tudi za tista kazniva dejanja, ko obdolženec ni bil v Mariboru. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo obširne poizvedbe tako v Novem Sadu, Novi Gorici in v Ljubljani. Glede na vsebino poizvedb je okrožno državno tožilstvo že tekom postopka umaknilo obtožnico, sodišče prve stopnje pa je v točkah 48 do 54 obrazložitve obrazložilo, zakaj verjame oškodovanki D.P., da je nad njo storil nasilje tudi v nekaterih primerih, ko naj ne bi bil v Mariboru. Sodišču prve stopnje ni moč očitati, da je izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije dr. J.B. neobjektivno in pristransko, ker bi ga naj izvedenka izdelala po tem, ko se je že seznanila z vsebino izvedenskega mnenja klinične psihologinje dr. Z.R.F.. Izvedenka dr. B. je stalna sodna izvedenka in je izvedensko mnenje izdelala na podlagi podatkov v spisu, opravila je razgovor tudi z obema hčerkama obdolženca in oškodovanke. Zaslišana je bila tudi na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je njeno izvedensko mnenje, kot tudi vsebino zaslišanja na glavni obravnavi prepričljivo ocenilo v točkah 75 do 81 obrazložitve. V izogib ponavljanju se tej pravilni oceni pridružuje tudi pritožbeno sodišče, pomisleki, ki jih navaja pritožba, pa niso odločilni in ne vplivajo na izvedensko mnenje izvedenke. Tudi sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja dr. B. in mnenja dr. B., ki je bilo izdelano za potrebe pravdnega postopka zaključilo, da je čustvena navezanost otrok na očeta pristna, z njim gojijo specifične odnose in da je otrokom v največjo korist tudi imeti redne osebne stike s svojim očetom R.L.. Pritožba pa spregleda, da je izvedenka dr. B. na glavni obravnavi 6. 10. 2016 poudarila, da bi bilo nestrokovno, če bi trdila, da so takšne posledice pustili samo dogodki in inkriminiranem časovnem obdobju, temveč so ugotovljene posledice pustili dogodki pred in po inkriminiranem obdobju oziroma celotna družinska dinamika.

16Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

17Glede na pritožbi obdolženčevega zagovornika in okrožne državne tožilke je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi prvostopno odločbo o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v posledici dejstva, da je obtožbo zoper obdolženega zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe zaradi zastaranja kazenskega pregona zavrnilo in na novo določilo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora in sicer v okviru pogojne obsodbe in triletne preizkusne dobe, kot pred njim že sodišče prve stopnje. Pri tem je upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, nova kazen pa je nižja od prej določene enotne kazni tudi zaradi že obrazloženega dejstva. Ni moč pritrditi pritožbi okrožne državne tožilke, da bi bilo potrebno obdolžencu izreči zaporno kazen, da bi o zavržnosti svojega dejanja ustrezno razmislil in tako razumel nedopustnost svojega ravnanja do oškodovanke. Vse te okoliščine je namreč sodišče prve stopnje pri izreku pogojne obsodbe že upoštevalo. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno upoštevalo kot olajševalno okoliščino tudi dejstvo, da je oče treh otrok, ter da bi mu bili stiki z otroki, ki so po mnenju izvedenke psihiatrične stroke nujni, z izrekom zaporne kazni prekinjeni za daljše obdobje.

18Pritožbi obdolženčevega zagovornika ni bilo moč ugoditi niti v delu, ko se zavzema za oprostitev plačila stroškov na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovili, da je obdolženec v tistem času še bil zaposlen in imel sredstva s katerimi bi lahko stroške plačal s plačilom pa ne bi bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih otrok. Oprostilo pa ga je pritožbeno sodišče stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji glede zavrnilnega dela.

19Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženčevega zagovornika in okrožne državne tožilke odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

20Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je z odločbo višjega sodišča bilo deloma odločeno v korist obdolženca (drugi odstavek 98. člena ZKP).