VSL Sodba I Cp 371/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje s sodbo in sklepom z dne 25. 10. 2017:

- v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115313/2015 z dne 1. 10. 2015 (I. točka izreka),

- dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka),

- ugotovilo (III. točka izreka), da obstoji terjatev tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) proti toženi stranki (v nadaljevanju toženka) v višini 25.000,00 EUR,

- ugotovilo, da ne obstoji terjatev toženke proti tožnici v višini 25.000,00 EUR (IV. točka izreka),

- v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se je glasil na (1.) ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 23. 7. 2010 med pokojnim A. D. in toženko za stanovanjski objekt (delno mansardo) 120 m2 na parc. št. 1407/16, k. o. X, nična in (2.) na plačilo 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 do plačila (V. točka izreka),

- zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v delu, ki se je glasil na razvezo v predhodni alineji navedene kupoprodajne pogodbe (VI. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2010 do plačila (VII. točka izreka); prav tako, da je dolžna toženka tožničine pravdne stroške v višini 377,96 EUR povrniti v korist proračuna RS (VIII. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da odloči, da tožničina terjatev ne obstoji, podredno da obstoji toženkina terjatev, ki se pobota s tožničino terjatvijo, oziroma še podredneje, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi obstajala tudi toženkina volja za sklenitev prodajne pogodbe. Ni res, da je tekom postopka spreminjala svoje navedbe. Že v odgovoru na tožbo je navedla, da sta z A. D. leta 2003 sklenila zgolj dogovor o možnosti nakupa mansardnega stanovanja za ceno 50.000,00 EUR. Navedeni ji je takrat izročil 25.000,00 EUR za uporabo spornega stanovanja. Ta znesek bi se v primeru kasnejše sklenitve pogodbe štel kot obrok kupnine. Svoje navedbe je zgolj dopolnjevala glede na tožničine navedbe. V zvezi z neskladjem v njeni izpovedi je treba upoštevati, da je starejša oseba s hudo obliko Parkinsonove bolezni in da je med prvim in drugim zaslišanjem padla ter utrpela hud udarec v glavo in pretres možganov. Logično je, da se vseh dogodkov med letoma 2003 in 2010 ne spominja ter da zaradi stresa in bolezni njena izpoved ni povsem skladna. Večkrat je pojasnila, da je Potrdilo o kupnini (Potrdilo) razumela le kot potrdilo in ne kot pogodbo. Ni res, da zapisan tekst ne pušča dvoma o vsebini in naravi pravnega posla. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi Potrdilo vsak povprečni človek razumel kot prodajno pogodbo. Nakup nepremičnine je pomemben pravni posel, zato so pogodbe sklenjene v daljši obliki z jasno opredelitvijo pravic in obveznosti strank. Sama je izpovedala, da je v preteklosti sklepala tovrstne pogodbe in da nobena ni bila podobna spornemu potrdilu. Pri njej ni šlo za miselni pridržek, ampak za odsotnost volje. Ker je vedela, da A. D. nima dovolj denarnih sredstev za nakup, nikoli ni imela volje za sklenitev pogodbe. Ostalo je pri pogovorih o možnostih nakupa. Zmotna je ugotovitev, da je prodajna pogodba veljavna kljub pomanjkljivi obliki. Obrazložitev sodišča je nasprotujoča si v delu, ko navaja, da Potrdilo šteje za pogodbo, nadalje pa, da pogodba ne izpolnjuje pogoja obličnosti, ker ni sklenjena v pisni obliki. Potrdilo kljub pisni obliki ne dosega pogoja obličnosti, ker nosi naslov „Potrdilo...“ in ker je besedilo oblikovano na način, da se nekaj potrjuje, ne pa da prodaja nepremičnino. Pogoj obličnosti v konkretnem primeru ne dosega svojega poglavitnega namena, pri čemer zapis zavaja stranko. Sodišče se nepravilno sklicuje na 58. člen OZ oziroma na teorijo realizacije, saj ni res, da je bila pogodba izpolnjena v pretežnem delu. Sama ni izpolnila nobene svoje obveznosti, saj je pri prodaji nepremičnine razpolagalni posel izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ne prepustitev nepremičnine v posest, na kar se opira sodišče. Posesti ni izročila na podlagi „izročitve na kratko roko“. To SPZ predvideva za prenos lastninske pravice pri premičninah. Poleg tega je lastništvo (in posredno posest) sporne nepremičnine izgubila že leta 2009, zato ni moglo priti do prenosa posesti na A. D., ki v stanovanju ni nikoli bival. Tudi izročitev zneska 25.000,00 EUR ne predstavlja pretežne izpolnitve obveznosti. Ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče zaključilo, da so bili A. D. in njegovi dediči kasneje pripravljeni izročiti še preostali del „kupnine“. Tožnica ni z ničemer izkazala, da je navedeni leta 2010 sploh imel ta sredstva. Iz sklepa o dedovanju iz leta 2013 izhaja, da je bilo stanje na njegovem računu negativno. S tem se izkaže kot lažna tožničina izpoved o dobrem premoženjskem stanju A. D. ob smrti. Napačna in neprepričljiva je dokazna ocena o toženkinemu prejemu 25.000,00 EUR v letu 2010 in ne v letu 2003. Družinska povezanost tožnice ter prič R. in I. D. kaže na neverodostojnost in naučenost prič. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, zakaj A. D. kljub svoji skrbnosti ni imel nobene listine o plačevanju najemnine od leta 2003 dalje, čeprav tožnica navaja, da jo je poravnaval. Sodišče se ni opredelilo do toženkinih navedb, da je A. D. leta 2003 prodal skupno hišo in ji iz tega denarja izročil 25.000,00 EUR ter da sta z navedenim v letu 2010 zbolela, zaradi česar je na njegovo prošnjo prišlo do podpisa potrdila. Ker prodajna pogodba ni bila sklenjena, ni mogoče govoriti o pravnih napakah in razvezi pogodbe na podlagi zakona. Stališče sodišča, da je mogoče v pravdni pobot postaviti le terjatev, ki ob tem še ni zastarala oziroma ki je obstajala v času odločanja sodišča, je napačno. Opozarja na določbo drugega odstavka 312. člena in prvega odstavka 314. člena OZ ter stališče sodne prakse podano v zadevah VSL II Cp 514/2009, I Cp 412/2013, I Cpg 427/2016 ter VSRS III Ips 179/2006. Meni, da je za odločitev o pobotnem ugovoru odločilno, kdaj so se stekli pogoji za pobot in ali je v tistem trenutku terjatev že zastarala. V konkretnem primeru toženkina terjatev v času, ko sta si terjatvi prvič stopili nasproti, še ni zastarala. Zato bi sodišče moralo ugotoviti njen obstoj in jo pobotati s tožničino terjatvijo. Nepravilna je odločitev sodišča o zavrnitvi vpogleda v dokaz pod prilogo B7, ki ga je predložila po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. Pojasnila je, da oglas takrat še ni bil objavljen oziroma ni obstajal in ga zato brez svoje krivde ni mogla predlagati. Pri tem je irelevantno, ali bi takrat lahko predlagala druge dokaze. Niti ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče sprejelo slednji zaključek. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari naj bi sodišče prve stopnje napačno ocenilo uspeh obeh strank v postopku.

3Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je vtoževala ugotovitev ničnosti oziroma (podredno) razvezo kupoprodajne pogodbe, sklenjene med pokojnim A. D. in toženko za nakup stanovanjskega objekta (delne mansarde) v velikosti 120 m2 na parceli št. 1407/16, k. o. X, ter posledično (tako primarno kot podredno) vrnitev 25.000,00 EUR kot dela kupnine, plačane na podlagi navedene pogodbe. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku,¹ in sicer glede vrnitve prej omenjenega zneska kupnine.

6Sodišče prve stopnje je pravilno definiralo (sporna) vprašanja, ki so bila bistvena za razrešitev obravnavanega spora. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da sta pokojni A. D. in toženka sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja - delne mansarde v stavbi, ki stoji na parceli št. 1407/16, k. o. X. S tem povezane pritožbene navedbe, da naj toženkina volja za sklenitev navedenega pravnega posla ne bi obstajala, niso utemeljene. V tem oziru pritožbeno sodišče v celoti sprejema s strani sodišča prve stopnje prepričljivo podano dokazno oceno toženkinega zaslišanja in se na te razloge v izogib ponavljanju tudi sklicuje (glej predvsem 18. - 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe o toženkinem zdravstvenem stanju, ki naj bi vplivalo na njeno sposobnost podajanja skladnih izjav, pa predstavljajo nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP²). Toženka, ki je svoje zaslišanje celo sama predlagala, bi morala na te okoliščine opozoriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih hkrati tudi ustrezno izkazati. Nadalje to sodišče kot pravilno sprejema tudi (v pritožbi izpodbijano) natančno, logično ter s prepričljivimi argumenti podprto dokazno oceno sodišča prve stopnje zaslišanja tožnice ter prič R. in I. D.³ Pri tem se ni moč strinjati s pritožbenim naziranjem, da že sorodstvena povezanost tožnice in obeh prič sama za sebe kaže na njuno neverodostojnost.

7To sodišče sicer pritrjuje pritožbenim očitkom, da listina „Potrdilo o kupnini“ (priloga A6)⁴ ne predstavlja kupoprodajne pogodbe,⁵ kar pa na pravilnost presoje, da je bila ta med (v Potrdilu) omenjenima subjektoma (vsaj v ustni obliki) sklenjena, ne vpliva. Dejstvo o njenem obstoju izhaja iz več s strani sodišča prve stopnje pravilno ocenjenih dokazov (tako zaslišanj tožnice in prič kot listin - in sicer tako iz omenjenega Potrdila kot tudi iz oporoke pokojnega A. D.⁶).

8Pravilna je tudi nadaljnja (pritožbeno izpodbijana) presoja sodišča prve stopnje, da je kupoprodajna pogodba za nakup navedene nepremičnine upoštevaje teorijo realizacije iz 58. člena OZ⁷ kljub pomanjkanju ustrezne obličnosti veljavna. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sporna pogodba pretežno izpolnjena zaradi okoliščin plačila (pomembnega) dela kupnine in prepustitve predmeta pogodbe (stanovanja) v posest, je utemeljen in skladen s stališči sodne prakse v podobnih primerih, na katere se sodišče prve stopnje ustrezno sklicuje.⁸ Zato pritožbeno pojasnjevanje, da predstavlja razpolagalni pravni posel pri prodaji nepremičnine izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ne prepustitev (nepremičnine) v posest, za odločitev v konkretnem primeru ni bistveno.⁹

9Okoliščino o razpolagalnem pravnem poslu pri nepremičninah pa velja izpostaviti v zvezi z odgovorom na pritožbene pomisleke v zvezi s tem, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru prišlo do izročitve nepremičnine v posest kupca. Ker je za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom potreben vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (49. člen SPZ¹⁰), izročitev nepremičnine v posest ni posebej zakonsko urejena. Vendar pa to ne pomeni, da t. i. „izročitve na kratko roko“ (na katero se v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje), ki je posebej zakonsko predvidena (le) za izročitev premičnin v posest (1. alineja tretjega odstavka 60. člena SPZ), ni moč smiselno uporabiti tudi glede nepremičnin. Ker je v konkretnem primeru do prenosa posesti predmetne nepremičnine prišlo že pred tem,¹¹ sama okoliščina, da v letu 2010, ko je prišlo do sklenitve sporne kupoprodajne pogodbe, toženka ni bila več lastnica predmetne nepremičnine (in da kot taka tudi posesti ni mogla več prenesti), ni bistvena.

10Toženki ni moč slediti niti glede navajanja, da pogoj obličnosti v konkretnem primeru ne dosega poglavitvenega namena - t. j. varstva pogodbenih strank. To pa že iz razloga, ker je izpostavljanje omenjene okoliščine (tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot sedaj na pritožbeni ravni) ostale zgolj na ravni (pre)splošnih trditev. Toženka namreč ni obrazloženo (konkretno) pojasnila niti, kako naj bi se (pri njej oziroma v konkretnem primeru) kazalo zatrjevano nedoseganje navedenega namena.

11Pritožba poudarja, da je potrebno tudi pri uveljavljanju procesnega ugovora potrebno upoštevati določbo 314. člena OZ, ki predvideva, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Na različna stališča glede vprašanja, ali je pri procesnem ugovoru v zvezi z zastaranjem odločilen trenutek, ko so se stekli pogoji za pobot ali trenutek, ko je v postopku podan ugovor pobota, je opozorilo že sodišče prve stopnje.¹² V zvezi s tem pa se tudi to sodišče pridružuje stališču, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, in sicer da v procesni pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, ki je bila v trenutku podaje procesnega ugovora pobota že zastarana.

12Za omenjeno stališče so pretehtali že večkrat izpostavljeni razlogi. Ni se namreč moč strinjati s (pritožbenim) stališčem, da ni razlogov za razlikovanje med obema oblikama obrambe tožene stranke, in sicer ugovorom ugasle pravice (zaradi materialnopravnega pobota) ter ugovorom procesnega pobota, saj gre pri slednjem za specifičen način uveljavljanja (nasprotnega) zahtevka¹³ (oziroma za svojevrstno pravno varstvo tožene stranke, ki od sodišča zahteva določeno postopanje¹⁴), o obstoju katerega¹⁵ mora sodišče odločiti v izreku sodbe. Zato je mogoče ugovor pobota v pravdi uveljaviti le pod pogojem, da v času odločanja sodišča (ko nastopijo časovne meje pravnomočnosti) obe terjatvi še vedno obstajata.¹⁶¹⁷ V tem oziru ni nepomembna zahteva ZPP, da mora izrek sodbe pri procesnem pobotu (z učinkom pravnomočnosti) vsebovati odločitev o (ne)obstoju pobotne terjatve (324. člena v zvezi s tretjim odstavkom 319. člena ZPP), kar pa ne bi bilo mogoče, če bi se postavili na stališče, da sta terjatvi ob izrečenem pobotu prenehali že pred trenutkom, ki opredeljuje časovne meje pravnomočnosti.¹⁸ Drži sicer, da terjatev z zastaranjem ne preneha obstajati, vendar pa preneha pravica njenega uveljavljanja (pravica zahtevati njeno izpolnitev), ki jo stranka prav s podajo ugovora pobota pred sodiščem udejanja.¹⁹ Poleg tega konstitutivne sodne odločbe lahko učinkujejo le za naprej.²⁰ V tem okviru govori dodatno v prid stališču sodišča prve stopnje tudi okoliščina, da po drugem odstavku 367. člena OZ pobotni ugovor pretrga zastaranje pobotne terjatve. Če naj bi imel procesni pobot enake učinke kot izvenpravdni (in bi se presojal zgolj glede na 314. člen OZ, kar pomeni, da bi se tudi v njegovem okviru lahko uveljavljale terjatve, ki so zastarale že pred začetkom pravde), bi bil obstoj ugodnosti, ki jo pomeni pretrganje zastaranja terjatve zaradi njegovega uveljavljanja v pravdi brez pomena.²¹ Upoštevaje navedeno je moč zaključiti, da glede učinka med pravdnim (procesnim) pobotom in pobotom po pravilih materialnega prava obstojijo pomembne razlike in da pravil materialnega prava pri prvem ni moč uporabljati avtomatično.²² Če bi bili materialno- in procesnopravni okviri za (uspešno) uveljavljanje obeh oblik pobota povsem enaki, tudi ni videti prepričljivega razloga za obstoj (posebnega) procesnega ugovora pobota. Iz vseh predhodno omenjenih razlogov v tej smeri podanim pritožbenim očitkom ni bilo moč slediti.

13Kljub predhodnim ugotovitvam pritožbeno sodišče na koncu zavrača tudi pritožbeni očitek glede nepravilne zavrnitve vpogleda v dokazno listino, ki jo je toženka predložila šele na naroku dne 5. 10. 2017 (priloga B7). Pritožničinemu naziranju o irelevantnosti s strani sodišča prve stopnje izpostavljene ugotovitve,²³ da bi za dokazovanje višine najemnine lahko predložila druge oglase, ki so bili na spletnem portalu objavljeni v času prvega naroka za glavno obravnavo, ni moč slediti. Slednja izpostavlja, da v relevantnem času (zaradi neobstoja) ni mogla predložiti drugega dokaza o višini najemnine v točno določenem majhnem naselju (kjer skoraj ni najemniških stanovanj), a bi lahko (ob trditvah, ki jih podaja v pritožbi) sporno dejstvo dokazovala tudi z dokazili o višini najemnine v drugih primerljivih naseljih.

14Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni²⁴ in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Zahtevek na ugotovitev ničnosti je zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podan noben od ničnostnih razlogov, zahtevek na razvezo pogodbe pa zato, ker je do prišlo že s trenutkom odvzema stanovanja po samem zakonu oziroma na podlagi 490. člena OZ.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ V zvezi s tem glej tudi 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo do toženkinega ugovora, da denar (kupnino) ni prejela v letu 2010, ko je podpisala potrdilo, ampak že bistveno prej. Na drugi strani pa okoliščina, ali obstoji listina o plačevanju najemnine za sporno stanovanje od leta 2003 dalje, za odločitev o predmetnem zahtevku ni bistvena.
⁴ V nadaljevanju Potrdilo.
⁵ Navedena listina po oceni pritožbenega sodišča predstavlja „zgolj“ dokaz, da je bila takšna kupoprodajna pogodba sklenjena.
⁶ Kot to izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 2663/2012 z dne 23. 1. 2013 (priloga A7).
⁷ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2000 z dne 5. 10. 2000 in II Ips 53/2010 z dne 18. 10. 2012.
⁹ Spričo dejstva (ki v pritožbi niti ni izpodbijano), da predmetno stanovanje sploh ni vpisano v zemljiško knjigo (glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), se namreč toženkino stališče, da bi moral biti za uporabo teorije o realizaciji opravljen razpolagalni del pravnega posla (oziroma izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo), kaže kot neprepričljivo.
¹⁰ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² Glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹³ Glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 158, 159, 160, oziroma odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 99/2013 z dne 11. 3. 2014.
¹⁴ Glej Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, 2011, št. 34, str. 22.
¹⁵ Za obravnavno ugovora zaradi pobota morajo biti izpolnjene tudi nekatere procesne predpostavke. Sodišče lahko odloči o procesnem pobotu le, če je za odločanje o takem zahtevku podana (sodna in mednarodna) pristojnost, glede uveljavljanja tega ugovora pa veljajo tudi pravila o litispendenci (Glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založa in Uradni list, 2009, tretja knjiga, str. 158, 159). V tem oziru je torej procesni pobot podoben nasprotni tožbi, v zvezi s katero pa je jasno, da bo v primeru ugovora zastaranja (nasprotni) tožnik z uveljavljanjem svoje terjatve uspel le, če ta v času vložitve (njegove) tožbe še ni bila zastarana.
¹⁶ Glej VSL sodbe I Cpg1358/2014 z dne 22. 10. 2014, I Cp 2407/2013 z dne 12. 2. 2014 in I Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011.
¹⁷ In naj zato ne bi prišlo v poštev hkratno uveljavljanje zunajprocesnega in procesnega pobota (glej Tadeja Zima Jenull, Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 125).
¹⁸ Glej Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, 2011, št. 34, str. 22, prav tako VSL sodbo I Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011.
¹⁹ V primeru postavljenega ugovora zastaranja je torej njeno prenehanje „procesno“ v smislu neiztožljivosti. Iztožljivost terjatve, ki jo dolžnik uveljavlja v pobot, pa je ena od predpostavk za pobotanje po 311. členu OZ (glej Glej M. Juhart, v M. Juhart, N. Plavšak (redaktorja), Obligacijski zakonik s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 392, in VSL sodba I Cpg 1358/2014 z dne 22. 10. 2014).
²⁰ Sodišče terjatvi pobota na dan izdaje sodne odločbe, upoštevajoč pri tem njuno višino na ta dan (glej Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, 2011, št. 34, str. 22).
²¹ Glej Barbara Petrič, Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, 2011, št. 34, str. 22.
²² Glej VSL sodbo I Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011.
²³ Glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁴ To velja tudi glede pritožbe zoper stroškovno odločitev, ki jo je toženka izpodbijala zgolj na podlagi (neutemeljenega) zatrjevanja, da je bilo o glavni stvari napačno odločeno.