VSK Sodba III Kp 57017/2012

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu izrečena kazen zviša na 4 (štiri) leta in 10 (deset) mesecev zapora, medtem ko se pritožba obtoženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega P.I. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in mu na navedeni kazenski določbi izreklo kazen štiri leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prebit v priporu od 5.10.2017 od 24.00 ure dalje. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, kar vse bo naknadno odmerjeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se pritožujeta okrajna državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Prva sodbo izpodbija v odločbi o kazenski sankciji, to je iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno kazen zviša, in sicer na štiri leta in deset mesecev zapora.

3Obtoženčev zagovornik sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji, sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pred drugim sodnikom. Kolikor pa temu ne bo sledilo, naj spremeni pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja tako, da obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena KZ-1 ter mu izreče pogojno obsodbo.

4Obtoženčev zagovornik je tudi odgovoril na pritožbo državne tožilke in predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne oziroma, da ugodi le njegovi pritožbi.

5Pritožba okrajne državne tožilke je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba obtoženčevega zagovornika.

6Sodišče druge stopnje po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete dejstvene zaključke pa izčrpno in prepričljivo obrazložilo. Izvedene dokaze je namreč skladno in vsestransko ocenilo ter s tem odgovorilo tudi na vse tiste očitke, ki jih obtoženčev zagovornik ponavlja v pritožbi tako, da pritožbena izvajanja niso mogla vnesti dvoma v sprejeti zaključek, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

7Bistvo sicer obširnih pritožbenih izvajanj temelji na očitku, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo potek obravnavanega dogodka in zato tudi zmotno zaključilo, da obtoženec dejanja ni storil v obrambi pred napadom oškodovanca. Kot prvo je nepravilen zaključek sodišča, da je oškodovanec utrpel štiri vbodne rane, saj je izvedenec medicinske stroke glede na pomanjkljive podatke v zdravstveni dokumentaciji lahko potrdil le eno vbodno rano, pri čemer se ni mogel opredeliti ali gre za eno ali dve rani, preostali dve rani pa sta bili vreznini. Zato so ugotovitve sodišča tudi v nasprotju s podatki spisa, kar utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Izvedenec dalje tudi ni izključil možnosti nastanka poškodb na način, kot ga je opisal obtoženec, torej, da je oškodovanec ležal na njem. Da je obtoženec šele tedaj iz torbice vzel nož in se branil pred napadom oškodovanca pa smiselno izhaja tudi iz izpovedb oškodovanca in prič, zaslišanih na glavni obravnavi češ, da noža niso videle. Nasprotno temu pa je sodišče prve stopnje kot verodostojne sprejelo njihove izpovedbe v preiskavi, ne da bi se o razlogih za njihovo spremembo prepričljivo opredelilo. Dejstvo pa je, da je priča S.H., ki je bila obtoženčeva sopotnica na motornem kolesu in ki je bila kot priča prvič zaslišana šele na glavni obravnavi, potrdila obtoženčev zagovor o napadu s strani oškodovanca. Tudi ne drži, da je oškodovanec izjavil, da je obtoženec z motornim kolesom vozil tam, kjer ne bi smel, pač pa je na glavni obravnavi potrdil, da je skočil proti njemu in ga zaustavil. Smiselno enako pa izhaja tudi iz izpovedb prič D.S. in kot rečeno, S.H., glede katere pa je sodišče prve stopnje nepravilno povzelo njeno izpovedbo češ, da naj bi obtoženec takoj potegnil nož in z njim zabodel oškodovanca. Tudi iz tega razloga je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, nekritičen odnos do obtoženca pa je sodišče pokazalo tudi s tem, ko je zapisalo, da je obtoženec ravnal iz morilske sle, kar je zakonski znak kaznivega dejanja po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1B, ki pa se obtožencu sploh ne očita.

9Povzeti očitki po oceni pritožbenega sodišča nimajo takšne teže, da bi omajali pravilnost sodbe, saj izhajajo le iz tistih ugotovitev, ki so v prid obtožencu in ne upoštevajo ostalih ugotovitev izpodbijane sodbe. Kar zadeva vbodne rane, ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v izvedenskem mnenju dr. B.Š., saj je poškodbe pri oškodovancu, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, natančno povzelo v 1. točki obrazložitve sodbe, v 2. točki pa je izrecno navedlo, da je kljub temu, da je bila ena od štirih vbodnih ran dejansko vreznina, zaključilo, da gre za štiri vbodne rane, saj je tako definicijo podal tudi izvedenec v svojem mnenju. Sicer pa ni dvoma, da sta bili tretja in četrta rana vbodni, saj je vbodni kanal segal v medrebrni prostor in poškodoval pljuča. Dejstvo, da sta bili dve rani plitki vreznini pa tudi ni bistveno, saj je bila narava poškodbe odvisna le od načina poškodovanja in ne od obtoženčeve volje. Obtoženec je namreč z nožem zamahoval proti oškodovancu in ga zadel, pri čemer je bila oblika in narava poškodbe odvisna od tega, s katerim delom rezila noža ga je zadel. Povsem logično je, kot navaja pritožba, da je v primeru vbodne rane šlo za kontakt s špico noža, v primeru vreznine pa z vlečenjem ostrega dela rezila po koži, vendar pa v naklepu obtoženca ni bilo, da bi v enem primeru oškodovancu povzročil vbodno rano, v drugem pa le vreznino. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je proti njemu zamahoval z nožem in zato razlikovanje med posameznimi ranami pravzaprav ni bistveno. Iz tega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča ni potrebno zaslišanje zdravnika M.G., ki je oškodovanca prvi pregledal, saj morebitna njegova izpovedba do drugačnih ugotovitev, kot so podane v izvedenskem mnenju ne bi mogla privesti, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje v 5. točki sodbe.

10Tudi lokacija poškodb na oškodovancu ne potrjuje obtoženčevega zagovora, da je oškodovanec ležal na njemu. Res je, da izvedenec takega načina poškodovanja ni izključil, kot opozarja pritožba, vendar pa ga je ocenil kot manj verjetnega, saj se je iz razporeditve poškodb dalo sklepati na premikanje telesa oziroma prerivanje, kot je to pojasnjeno v 3. točki izpodbijane sodbe. Seveda pa je navedene ugotovitve izvedenca potrebno ocenjevati v zvezi z izpovedbami prič, ki so opisale dogodek, zlasti K.L., da se je obtoženec oškodovancu iztrgal in šel delno za njegov hrbet, nakar sta padala in se zopet dvigovala tako, da je obtoženec proti oškodovancu zamahoval z njegove zadnje, oziroma hrbtne strani. Izpovedba te priče torej potrjuje mnenje izvedenca, da so bile poškodbe prizadejane v dinamičnem gibanju, kar na drugi strani pomeni tudi, da niso nastale na način, kot ga opisuje obtoženec.

11Drži, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo oprlo na izpovedbo oškodovanega M.T. in prič D.S., M.S. in K.L., ki so jih podali v preiskavi, ne drži pa, da sodišče take odločitve ni pojasnilo in da je tudi sicer kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi. V dokazni oceni v točkah 32 in 33 sodbe je sodišče podrobno pojasnilo, zakaj sprejema izpovedbe oškodovanca in prič v preiskavi in ne tega, kar so navajali na glavni obravnavi, ni pa bilo dolžno odgovoriti na vprašanje, zakaj so svoje izpovedbe spremenili, kot to pričakuje pritožba. Iz razpravnega zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje oškodovanca in priče zaslišalo po predpisanem postopku tako, da so najprej prosto izpovedovale in nato odgovarjale na zastavljena vprašanja, nakar jim je sodišče predočilo njihove izpovedbe v preiskavi in jih povprašalo čemu sedaj izpovedujejo drugače. Oškodovanec in priče so podali odgovore, do katerih se je sodišče prve stopnje nato opredelilo v dokazni oceni. Iz tega sledi, da je sodišče postopalo povsem v skladu z določbo 335. člena v zvezi z 241. členom ZKP in zato načela neposrednosti ni kršilo. Očitek, da preiskovalna sodnica oškodovancu in pričam ni predočila zagovora obtoženca, ki ga je ta podal v preiskavi, pa tudi ni utemeljen, saj ZKP tega ne določa kot obvezo. Trditev pritožnika, da so oškodovanec in priče svoje pričevanje v preiskavi uskladile, pa v podani dokazni oceni, kot bo še rečeno, nima podlage, vsakršna razlaga, čemu so priče na glavni obravnavi izpovedovale enako, pa bi izhajala le iz golega sklepanja. Je pa pomenljivo dejstvo, da so prav vsi, torej oškodovanec in priče, na glavni obravnavi enako izpovedali, da je bil oškodovanec tisti, ki je napadel obtoženca in da noža v njegovih rokah niso videli. Ker je taka izpovedba v izrecnem nasprotju s tem, kar so opisali v preiskavi in tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, bi tako bilo moč sklepati ravno obratno, kot trdi pritožba, to je, da so svoje pričevanje uskladili na glavni obravnavi.

12Sodišče prve stopnje je po tistem, ko je povzelo izpovedbe oškodovanca in prič v preiskavi in na glavni obravnavi, v dokazni oceni razumsko in prepričljivo podalo razloge, iz katerih je kot verodostojne sprejelo njihove izpovedbe v preiskavi. Bistvo zaključka sodišča je, da se njihove izpovedbe ujemajo z videoposnetkom oziroma njegovim zvočnim delom zapisa, kot je povzet v 28. točki izpodbijane sodbe in ki zavrača tako zagovor obtoženca kot izpovedbe prič S.H.H.. Tudi kolikor drži, kot navaja pritožba, da video posnetek ni zabeležil celotnega dogajanja, sploh pa ne začetnega dela, se namreč na posnetku zabeležene besede oziroma kričanje ne ujemajo s tem, kar trdi obtoženec. Ta je zatrdil, da ga je oškodovanec zbil na tla, nakar je skočil nanj tako, da sta se začela na tleh prerivati, pri tem pa je iz torbice vzel nož in začel z njim mahati proti oškodovancu, katerega je med kotaljenjem najbrž tudi zabodel. Vsebina zvočnega posnetka pa govori drugače in sicer, da so navzoči po tem, ko so v rokah obtoženca zagledali nož, le-tega kar v času 40 sekund rotili, naj ga odvrže. Če bi se torej obtoženec z nožem le skušal obraniti oškodovanca, ko sta se prerivala in kotalila po tleh, bi reakcija navzočih bila drugačna in tudi krajša. Glede na hiter potek dogodka, obtoženca ne bi prepričevali naj odvrže nož, še manj pa bi bilo smiselno, da bi ga nagovarjali, naj gre stran ("P. bejži proč."). Pozivi navzočih obtožencu, naj pusti nož, oziroma naj ga odvrže in gre stran, tako na drugi strani potrjujejo dinamiko gibanja obtoženca in oškodovanca, kot je bila opisana v preiskavi, torej, da je obtoženec po tistem, ko ga je oškodovanec zaustavil, ker je z motornim kolesom zapeljal proti njemu, potegnil nož in z njim oškodovancu pričel groziti, oškodovanec pa se mu je zadenjsko umikal in ga prigovarjal, naj neha, dokler ga ni zagrabil za roke in se z njim začel prerivati. Tako ugotovljeni dogodek namreč povsem ustreza reakciji navzočih, ko so obtoženca prepričevali, naj nož odvrže in gre stran in kar je še najpomembnejše, posnetek dokazuje, da obtoženec noža ni takoj uporabil, temveč je oškodovancu ob grožnjah ("pridi pička pridi") najprej grozil tako, da je proti njemu zamahoval. Dvoma ni, da je oškodovanca nato zabodel, ko ga je ta zagrabil za roke in se na ta način skušal pred njim ubraniti, nakar se mu je obtoženec iztrgal ter oškodovanca z njegovega hrbtnega dela zabodel v hrbet, kot to smiselno izhaja iz izpovedbe K.L..

13Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni tudi konkretno obrazložilo, zakaj oškodovančeve navedbe češ, da je obtoženca napadel, ker ga je ta grdo gledal, niso sprejemljive. Ne le zato, ker se njegove izpovedbe v preiskavi povsem ujemajo z dogodkom kot ga je policistom opisal v ustni ovadbi nekaj dni po dogodku, pač pa tudi, ker je obtoženec tedaj imel čelado na glavi in ga oškodovanec v nočnem času tudi ni takoj prepoznal. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato ni resnična njegova trditev češ, da ga je obtoženec grdo pogledal. Obtoženca je zaustavil tako, da ga je prijel za krmilo vozila le zato, ker je zapeljal naravnost proti njemu, obtoženec pa je odreagiral s tem, da je takoj potegnil nož in z zamahovanjem proti oškodovancu temu pričel groziti. Ta del oškodovančeve izpovedbe v preiskavi se tudi povsem ujema z izpovedjo M.S. in K.L. v preiskavi, medtem ko D.S. samega začetka dogajanja ni videl. Upoštevajoč skladne izpovedbe v preiskavi, vsebino oškodovančevih navedb v kazenski ovadbi ter zvočni zapis video posnetka, se tako izkaže, da je potek dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, povsem pravilen. Tega zaključka pa pritožba tudi ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbo priče S.H.H., saj pritožnik njeno izpovedbo primerja le z navedbami oškodovanca in prič na glavni obravnavi, ne pa tudi v zvezi z ostalimi dejstvi in dokazi, kot so zgoraj navedeni. Pa tudi sicer se njen opis povzročitve poškodbe ne ujema s tem, kar je navedel izvedenec medicinske stroke. Iz izpovedbe priče namreč izhaja, da je bil obtoženec na hrbtu, oškodovanec pa ga je z eno roko držal, z drugo pa tepel, pri čemer je bil na kolenih, kar pa se ne ujema z mnenjem izvedenca, da bi poškodbe lahko nastale v primeru kot ga opisuje obtoženec le, če bi oškodovanec ležal na njem tako, da bi obtoženec imel dovolj prostora zamahniti proti hrbtu oškodovanca. Razumljivo je, da priča S.H.H. tudi zaradi poteka časa vseh podrobnosti ne zna več pojasniti, vendar njeno pričevanje, upoštevajoč celotno dokazno oceno sodišča, nima takšne teže, da bi obtoženca razbremenila. Zato tudi nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

14Iz dejanskega stanja, kot ga je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tudi ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi govorile v prid obstoju silobrana ali morebitni prekoračitvi le-tega, niti pritožba tega podrobneje ne problematizira. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da so v ravnanju obtoženca podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja. V zvezi s tem sicer drži, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je obtoženec ravnal iz morilske sle, kar, kot pravilno pritožba opozarja, predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1, ki se obtožencu ne očita, vendar pa gre za očiten lapsus, saj nadaljnja obrazložitev glede subjektivnega znaka kaznivega dejanja, ko sodišče ugotavlja eventualni naklep, ne gre v tej smeri. Spričo vsega povedanega se zato izkaže, da pritožba obtoženčevega zagovornika ni utemeljena.

15Z državno tožilko se je potrebno strinjati, ko izpodbija obtožencu izrečeno kazen kot preblago. Kot pritožba izpostavlja, je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo obteževalne okoliščine, vendar pa je le-te preblago ocenilo zlasti glede obtoženčeve predkaznovanosti zaradi kaznivih dejanj z elementom nasilja, izdatneje pa bi mu v slabo moralo šteti tudi vztrajnost pri storitvi dejanja, saj se kljub prošnjam navzočih, da nož odvrže, za njihova opozorila ni zmenil.

16Navedenim očitkom se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje. Dejstvo je, da je obtoženec povratnik, ki je bil že večkrat obsojen, med drugim tudi za dejanja z elementi nasilja, pa tudi same okoliščine storitve kaznivega dejanja ne govorijo njemu v prid. Kot je bilo namreč ugotovljeno v sodbi, obtoženec ni bil napaden, pa tudi izzvan ne, nedvomno pa je navkljub prošnjam navzočih, naj odvrže nož, proti oškodovancu dalje zamahoval in s tem pokazal precejšnjo vztrajnost. Kljub temu, da tudi pritožba sama pristaja v omilitev kazni izpod predpisanega minimuma, pa je navedene obteževalne okoliščine vendar potrebno izdatneje upoštevati obtožencu v škodo, zaradi česar se izrečena mu kazen v trajanju štirih let izkaže kot preblaga. Utemeljeni pritožbi državne tožilke je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožencu izrečeno zaporno kazen zvišalo na štiri leta in deset mesecev, torej toliko, kot je v pritožbi predlagala okrajna državna tožilka. Iz teh razlogov pa sodišče druge stopnje tudi ni moglo upoštevati navedb obtoženčevega zagovornika v odgovoru na pritožbo, kjer je prvenstveno izhajal iz prepričanja, da obtoženec kaznivega dejanja na način, kot se mu je očital, sploh ni storil. Ker preizkus, opravljen po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, nepravilnosti v postopku na prvi stopnji ni pokazal, je sodišče druge stopnje v ostalem pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17Glede na to, da obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in katero bo naknadno odmerilo prvostopenjsko sodišče.