VSL Sklep I Ip 1903/2018

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Upnik mora dolžniku v roku osem dni od prejema tega sklepa plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 183,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1Pristojnost za odločanje v tej izvršilni zadevi je bila prenesena z Višjega sodišča v Kopru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 610/2018 z dne 19. 3. 2018.

2Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo in sklep o izvršbi I 119/2017 z dne 20. 9. 2017 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo, upniku pa je naložilo dolžniku v osmih dneh povrniti 238,60 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sklep se upnik pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor v celoti zavrne in se dolžniku naloži plačilo vseh stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vztraja pri navedbah v odgovoru na ugovor z dne 12. 3. 2018, glede nasprotovanja meritornemu odločanju o ugovoru, ker je umaknil predlog za izvršbo, in obširno izpodbija pravilnost odločitve o ugovoru.

4Dolžnik je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev stroškov odgovora.

5Pritožba ni utemeljena.

6Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da sodišče glede na določbo 43. člena ZIZ nima podlage za meritorno odločanje o utemeljenosti kasneje vloženega ugovora dolžnika. Res je v predmetni zadevi upnik umaknil predlog za izvršbo pred vložitvijo ugovora, vendar to ni razlog, ki bi preprečeval meritorno odločitev o ugovoru. Izterjevana terjatev je bila namreč poplačana z izvršbo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena ZIZ). Umik predloga v takšnem primeru niti ni potreben (izvršba je končana s poplačilom) niti ne more učinkovati enako, kot če dolžnik med postopkom terjatev prostovoljno poravna. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ima dolžnik pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru, saj lahko v primeru uspeha na podlagi 67. člena ZIZ predlaga nasprotno izvršbo.

7Višje sodišče je zaradi razjasnitve zadeve, glede na predloge strank pregledalo elektronsko vodena spisa Okrajnega sodišča v Sežani I 55/2015 in I 124/2016. Dolžnik je namreč v ugovoru zatrjeval, da je bila terjatev, ki jo izterjuje upnik v predmetnem izvršilnem postopku, že poplačana v zadevi, ki se je vodila pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. I 55/2015, ter da upnik že drugič formalno izkorišča sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave za očitno neupravičeno obogatitev, pri čemer je prvič to storil v izvršilnem postopku I 124/2016, v katerem je o neupravičenosti ravnanja vsebinsko že odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. I Ip 1434/2017 z dne 5. 7. 2017, ter predlagal vpogled v spisa. Tudi v odgovoru na pritožbo se dolžnik sklicuje na navedeni zadevi. Upnik pa je v odgovoru na ugovor navedel, da je v zadevi I 55/2015 predlagal izvršbo na podlagi sodbe Pd 13/2013 z dne 20. 5. 2015, pravnomočne 24. 6. 2015, pri čemer naj bi dolžnik neuspešno ugovarjal s podobnimi argumenti, Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom I Ip 462/2016, katerega predlaga kot dokaz, pritožbo zavrnilo. Tudi v pritožbi se sklicuje na navedeno izvršilno zadevo.

8Višje sodišče ugotavlja, da je upnik v zadevi, vodeni pri Okrajnem sodišču v Sežani pod opr. št. I 124/2016, vložil predlog za izvršbo z datumom 2. 9. 2016 zaradi izterjave glavnice v enaki višini (5.436,21 EUR, kar je ena sedmina zneska terjatve v posodobljenem seznamu terjatev), kot v predmetnem izvršilnem postopku v predlogu z datumom 2. 9. 2017, v obeh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2015. Predlog v predmetni zadevi I 119/2017 se razlikuje od prej navedenega I 124/2016 le glede višine obračunanih zakonskih zamudnih obresti glede na njihov tek zaradi enoletne razlike med vložitvijo predlogov. V obeh predlogih so tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od kapitalizirane glavnice, in sicer od vložitve posameznega predloga za izvršbo dalje, v obeh je bila predlagana izvršba na podlagi istega izvršilnega naslova, torej sklepa o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kopru St 000 z dne 14. 8. 2015, pravnomočnega 1. 9. 2015, ter predlagano identično izvršilno sredstvo - izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Višje sodišče tako ugotavlja, da je upnik v predmetni zadevi ponovno vložil vsebinsko enak predlog za izvršbo kot v zadevi I 124/2016, v kateri ni uspel.

9V zadevi I 124/2016 je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 19. 9. 2017 ugovoru dolžnika, v katerem je uveljavljal prenehanje terjatve zaradi poplačila v izvršilni zadevi I 55/2015, ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, Višje sodišče v Kopru pa je s sklepom I Ip 417/2017 z dne 9. 1. 2018 upnikovo pritožbo zoper prej navedeni sklep zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče ugotavlja, da upnik v pritožbi zoper sklep v sedaj obravnavani zadevi navaja vsebinsko identične razloge, kot jih je uveljavljal v zadevi I 124/2016 v pritožbi zoper sklep z dne 19. 9. 2017 (v pretežnem obsegu gre za prepis pritožbe). Vsebinsko so torej bili pritožbeni razlogi že presojani in je nanje odgovorjeno v sklepu Višjega sodišča v Kopru I Ip 417/2017 z dne 9. 1. 2018. V čem naj bi bila predmetna zadeva vsebinsko drugačna od zadeve I 124/2016, upnik v pritožbi zoper predmetni sklep ne pojasni, višje sodišče pa tudi ni našlo razloga za drugačno presojo pritožbenih razlogov.

10Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno kot odločilno ugotovilo nespornost dejstva, da obstaja med strankama le ena terjatev, katere plačilo je bilo dolžniku naloženo s sodbo Delovnega sodišča v Kopru v zadevi Pd 13/2013 z dne 20. 5. 2015 in kasneje s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru St 000 z dne 14. 8. 2015 o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave v zvezi s posodobljenim seznamom navadnih terjatev, ki ga kot izvršilni naslov uveljavlja upnik v predmetnem postopku (enako kot tudi v zadevi I 124/2016). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik v odgovoru na ugovor dolžnikove ugovorne trditve, da med strankama obstoji le za ena terjatev, ni argumentirano prerekal. Skliceval se je le na sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 462/2016 z dne 21. 3. 2017, izdan po dolžnikovi pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča I 55/2015 z dne 16. 11. 2016 o zavrnitvi ugovora. V zadevi I 55/2015 je upnik izterjeval terjatev na podlagi prej navedene sodbe Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013, dolžnik pa zoper sklep o izvršbi ni obrazloženo ugovarjal, kar je bil tudi razlog za zavrnitev ugovora. Drugače pa je ugovarjal v postopku I 124/2016 in v predmetnem postopku, ko je pojasnjeval dejstva, zaradi katerih je prišlo do različne višine terjatev v sodbi Pd 13/2013 in sklepu St 000 z dne 14. 8. 2015, ter zatrjeval, da gre za eno terjatev iz istega pravnega razmerja. Zato upnik s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 462/2016 v predmetni zadevi ne more uspeti.

11Upnik tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep le pavšalno navaja, da ne gre za isto terjatev, ne pove pa, da bi imel do dolžnika dve ali več terjatev na podlagi različnih temeljev. Do povsem enake trditve v pritožbi zoper sklep o ugoditvi ugovoru v zadevi I 124/2016 se je v sklepu I Ip 417/2017 že opredelilo Višje sodišče v Kopru in pojasnilo, da je bilo na upniku trditveno in dokazno breme za izkaz, da ima do dolžnika še kakšno drugo terjatev iz drugega pravnega razmerja.

12Višje sodišče v Ljubljani, ki je obravnavalo pritožbo v zadevi I 124/2016 zoper sklep z dne 24. 3. 2017 (za obravnavo pritožbe je bila pristojnost z Višjega sodišča v Kopru prenesena na Višje sodišče v Ljubljani), se je v sklepu I Ip 1434/2017 z dne 5. 7. 2017 že opredelilo, da je pravnomočni sklep o potrditi poenostavljene prisilne poravnave St 000 glede na njegov izrek izvršilni naslov. Ta sklep je bil izdan po tem, ko je upnik že razpolagal z izvršilnim naslovom - pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 13/2013.

13V skladu z 215. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki, ob smiselni uporabi na podlagi drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP, ureja učinek potrjene poenostavljene prisilne poravnave na izvršilne naslove, sodba, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova samo v obsegu, v katerem po prvem odstavku 214. člena tega zakona preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo. Navedena določba ne daje podlage za razlago, da pravnomočni sklep o potrditvi (poenostavljene) prisilne poravnave, ki je sicer izvršilni naslov (tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP), razveljavlja prej izdani izvršilni naslov - sodbo in izniči njen učinek glede višine ugotovljene terjatve, ki je nižja od določene v potrjeni prisilni poravnavi (oziroma določenega deleža terjatve, kar pa v konkretnem primeru ni relevantno, ker ni določeno zmanjšanje navadnih terjatev). V takšnem primeru lahko učinkuje le glede drugih pogojev - rok za plačilo in obresti (prim. prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP), kar pa je pravno pomembno le, če terjatev iz prej izdanega izvršilnega naslova, za katerega potrjena prisilna terjatev učinkuje, še ni poravnana. Nelogično je razmišljanje, da bi upnik v postopku zaradi insolventnosti dolžnika pridobil pravico izterjati višjo terjatev od tiste, ki je bila iz istega pravnega razmerja prej ugotovljena s sodbo. Višje sodišče v Ljubljani je, upoštevaje določbe ZFPPIPP, že v sklepu I Ip 1434/2017 v zadevi I 124/2016 zapisalo (10. točka obrazložitve), da upnik za isto terjatev ne more imeti dveh izvršilnih naslovov in če je glede terjatev po danih sodnih odločbah podana istovetnost, (iste) terjatve ni dopustno izterjati dvakrat. To stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v sklepu I Ip 417/2017 in mu sledi prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi. Pridružuje se mu to pritožbeno sodišče in meni, da je nasprotno stališče, kakršno zastopa pritožnik, v nasprotju z načeli pravičnosti, vesti in poštenja.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh upnikovih argumentov, ki jih navaja v pritožbi, in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Argumenti, ki jih navaja upnik v pritožbi in so pretežno prepisani iz pritožbe zoper sklep z dne 19. 9. 2017 v zadevi I 124/2016, namreč niso bili navedeni v odgovoru na ugovor dolžnika v predmetni izvršilni zadevi. Zato se sodišče prve stopnje do njih niti ni moglo opredeliti, na upnikove navedbe v odgovoru na ugovor pa je odgovorilo.

15Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje bistvene pomanjkljivosti izreka sklepa sodišča prve stopnje, češ da ni odločeno o upnikovem predlogu za izvršbo. V I. točki izreka izpodbijanega sklepa je namreč odločeno o zavrnitvi predloga za izvršbo, tako da je tudi v tem delu nekritično prepisan očitek iz pritožbe v zadevi I 124/2016 zoper sklep z dne 19. 9. 2017, na katerega je odgovorilo Višje sodišče v Kopru v sklepu I Ip 417/2017.

16Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (ki jih niti ni opredeljeno navedel), ker s pritožbo ni uspel. Dolžniku pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka, saj je na pritožbo obrazloženo odgovoril in s tem pripomogel k odločitvi. Višje sodišče jih je odmerilo v skladu s priglašenimi, in sicer 400 točk za odgovor na pritožbo (6. točka tarifne številke 27 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), kar po vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znese 183,60 EUR. Stroške je upnik dolžniku dolžan plačati v osmih dneh po prejemu tega sklepa višjega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.