VSK Sodba II Kp 60943/2013

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika in okrožne državne tožilke se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 1.200,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega C. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem v zvezi z drugim odstavkom odstavkom 206. člena KZ-1 in nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 206. člena KZ-1 mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen tri leta in devet mesec zapora, za drugo kaznivo dejanje pa na podlagi prvega odstavka 217. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 kazen tri mesece zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in enajst mesecev zapora. Po 47. členu v zvezi z drugim odstavkom 45. člena in 87. členom KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov, upoštevajoč višino dnevnega zneska 150,00 EUR skupaj 7.500,00 EUR, katero je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, in ki se bo v primeru neplačila prisilno izterjala, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeni kazni vštelo čas pripora in hišnega pripora v Italiji od 10. 3. 2014 do 12. 3. 2014 in v Švici ter Sloveniji od 26. 7. 2015 dalje. Na podlagi 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi G. Z. d.d. znesek 260.232,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2013 dalje. Glede na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 52442/2013 je odločilo, da se obtožencu premoženjska korist ne odvzame. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo predmete, ki so v seznamu zaseženih predmetov vpisani pod št. 24/2012. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s sklepom, in sodno takso določeno v višini 800,00 EUR.

2Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženčev zagovornik in okrožna državna tožilka. Obtoženčev zagovornik pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in obtoženega oprosti oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugim sodiščem.

3Okrožna državna tožilka pritožbo vlaga zaradi odločbe o kazenski sankciji in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo glede kazenske sankcije spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1 določi kazen štiri leta in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 217. člena KZ-1 določi kazen štiri mesece zapora, nakar naj mu izreče enotno kazen štiri leta in devet mesecev zapora.

4Obtoženec in njegov zagovornik v odgovorih na pritožbo okrožne državne tožilke predlagata, da pritožbeno sodišče slednjo zavrne.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Sodišče druge stopnje najprej v zvezi z vsebino vloge obtoženčevega zagovornika z dne 24. 1. 2018 in navedbo, da obtožencu ni bila vročena sodba sodišča prve stopnje, glede na spisovne podatke ugotavlja, da je bila obtožencu izpodbijana sodba vročena skladno z določbami ZKP. Iz dveh poizvednic P. S. izhaja, da je bila sodba s prevodom vročena pravemu naslovniku (označbi na hrbtnih straneh list. št. 1135 in 1140). Temu je priloženo tudi dokazilo italijanske pošte, iz katerega izhaja, da je bilo obtožencu kot naslovniku vročeno sporno sodno pisanje (list. št. 1142). Kar zadeva navedbe zagovornika, da pri podpisu na tej vročilnici ne gre za podpis obtoženca, pa pritožbeno sodišče, ne da bi se ukvarjalo z analiziranjem podpisov, pojasnjuje, da za primer vročanja sodbe obtožencu, ki ima zagovornika, četrti odstavek 120. člena ZKP določa vročanje na način, kakor je urejen v 119. členu ZKP. Skladno s slednjim se pisanje najprej vroča osebno, če pa naslovnika ni v stanovanju, se lahko pisanje veljavno izroči tudi odraslemu družinskemu članu. Ne zahteva se torej strogo osebna vročitev, ampak zadošča tudi nadomestna vročitev. Glede na dokazila v spisu, to je vročilnico in pojasnila pošte o opravljenih vročitvah izpodbijane sodbe obtožencu, gre tako zaključiti, da je bila vročitev opravljena skladno z navedenimi zakonskimi določbami. Da je bil obtoženec tudi sicer ustrezno seznanjen s pisnim odpravkom izpodbijane sodbe, pa nenazadnje izhaja iz njegovega odgovora na pritožbo državne tožilke, v katerem smiselno navede, da se sodba že izpodbija z ločeno pritožbo - torej pritožbo njegovega zagovornika. Obtožencu so bile dane vse formalne in dejanske možnosti, da se seznani z izpodbijano sodbo in v celoti izvaja svojo pravico do pravnega sredstva.

7Pritožba obtoženčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje izpodbija najprej z uveljavljanjem kršitve do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije in iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tekom postopka je namreč obramba podala tako predlog za izločitev vseh kazenskih sodnikov in podpredsednika Okrožnega sodišča v Kopru, kakor tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, vendar predlogom ni bilo ugodeno. Glede na to, da pritožba obstoj obeh izpostavljenih kršitev utemeljuje z enotnimi razlogi, je posledično tudi pritožbeno sodišče zatrjevane nepravilnosti presojalo povezano in upoštevalo izhodišča, kakor so obrazložena v nadaljevanju.

8V skladu z ustaljeno sodno prakso nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njemu niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločiti nepristransko (t.i. subjektivni vidik nepristranskosti). Ravno tako je potrebno, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohranja videz nepristranskosti (t.i. objektivni vidik nepristranskosti). Uveljavljeno je stališče, da je potrebno nepristranskost sodišča ocenjevati po njenih učinkih oziroma jo ocenjevati po njenem zunanjem izrazu - to je po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Sodišče mora biti najprej sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom v videz nepristranskosti sodnikov, v naslednjih korakih, torej med vodenjem in odločanjem v konkretnem postopku, pa je potrebno tudi odstranjevati okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o nepristranskosti sodnika¹, pa tudi sodišča. Glede na pritožbo, ki izrecno navaja, da v integriteto posameznih sodnikov ne dvomi, se v konkretni zadevi pojavljajo vprašanja povezana z objektivnim vidikom nepristranskosti. Pri slednjem je v skladu z večkrat zavzetimi stališči Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) potrebno ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključila kakršen koli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika, oziroma ali poleg osebnega ravnanja sodnika obstajajo kakšne druge preverljive okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti. V zvezi s tem je ključen že videz nepristranskosti. Ni torej dovolj, da je odločitev sodišča pravična, ampak mora biti ta odločitev tudi dojeta kot pravična².

9V zvezi s tem zagovornik v pritožbi izpostavlja okoliščine, ki jih je obramba navajala že v predlogih za izločitev na predobravnavnem naroku, kakor tudi nove okoliščine, do katerih naj bi prišlo tekom sojenja oziroma ob odločanju sodišča prve stopnje. Pritožba tako ponavlja s predhodnimi zatrjevanji, da je bil pred Okrožnim sodiščem v Kopru že v teku kazenski postopek zoper R. M. in M. B., pri čemer naj bi bilo v izreku in obrazložitvi sodbe opr. št. I K 52442/2013 z dne 25. 9. 2014 izrecno navedeno, da sta kaznivo dejanje storila z neznanim storilcem in C. G.. V predhodnem postopku naj bi, kakor navaja pritožba „sodelovali praktično vsi kazenski sodniki“ sodišča prve stopnje, predsednica in podpredsednik sodišča pa sta v zvezi z medijsko odmevnim postopkom dajala izjave za medije.

10Povzete pritožbene navedbe niso utemeljene niti z vidika vprašanja nepristranskosti članov senata sodišča prve stopnje, niti z vidika obstoja tehtnih razlogov, ki bi zahtevali prenos krajevne pristojnosti. Nanje je bilo ustrezno odgovorjeno že s sklepom podpredsednice Višjega sodišča v Kopru opr. št. Su 137/2016-2 z dne 31. 5. 2016, s katerim so bili v enem delu zavrnjeni, v drugem delu pa zavrženi predlogi za izločitev posameznih sodnikov. Tudi pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper sodbo ocenjuje, da je utemeljevanje izločitvenih razlogov s sklicevanjem na medijsko odmevnost predhodnega postopka povsem posplošeno in ne vzbuja nikakršnega dvoma v nepristranskost. V enaki meri posplošeno in nekonkretizirano je bilo tudi zatrjevanje pristranskosti, ki naj bi bila posledica sodelovanja sodnikov v predhodnem postopku opr. št. I K 52442/2013. V tem delu ni zatrjevano, na kakšen način naj bi člani senata sodelovali v predhodnem sojenju in kaj konkretno naj bi zbujalo dvom v njihovo nepristranskost. Pritožbeno sodišče je upoštevalo tudi okoliščino, da je bil obtoženi C. G. seznanjen z navajanjem njegove osebe v sodbi z dne 25. 9. 2014, zaradi česar so se lahko pri njemu pojavili dvomi v nepristranskost kazenskega sodišča. Takšno dojemanje obtoženca je sicer lahko pomembno, vendar pa ni edino odločilno. Odločilni dejavnik je namreč, ali je mogoče njegove očitke opredeliti tudi kot objektivno utemeljene³. Tovrstne okoliščine pa niso bile podane. Tudi če bi lahko bil opravičen obtožencev dvom glede sodnikov, ki so sodelovali pri sojenju v postopku opr. št. I K 52442/2013, pa je bila sestava senata v obravnavanem postopku popolnoma drugačna ter po subjektivni ali objektivni plati ni vzbujala nobenega dvoma v nepristranskost.

11Pritožbeno sodišče ocenjuje, da se tudi v času vodenja glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje niso pojavile nobene okoliščine, ki bi lahko v dojemanju strank ali v očeh javnosti vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sojenja. Sodišče je k izvedbi dokaznega postopka pristopilo neobremenjeno in brez kakšnih vnaprejšnjih zaključkov. Ni namreč izvajalo zgolj za obtoženca obremenilnih dokazov, ampak je preverjalo tudi obtoženčev zagovor in navedbe obrambe ter izvedlo njihove relevantne dokazne predloge⁴. Prvostopenjsko sodišče je v smeri preverjanja obtoženčevega alibija zaslišalo nekatere od predlaganih prič. Glede slednjega je sodišče v obrazložitvi sodbe podalo tudi svojo dokazno oceno ter obrazložilo, zakaj ne verjame zagovoru obtoženca. Ravno tako je sodišče presojalo in nato obrazložilo, zakaj je zavrnilo del dokaznih predlogov obrambe, med drugim tudi predloga za zaslišanje R. M. in M. B.. Pravilnost odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov je podrobneje obrazložena v nadaljevanju. Pritožbeno nestrinjanje z utemeljeno zavrnitvijo dela dokaznih predlogov ne predstavlja okoliščine, ki bi lahko v konkretnem primeru vzbujala upravičen dvom, da sodišče pri vodenju postopka ni delovalo objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.

12Pritožbeno sodišče je nepristranskost sodišča prve stopnje presojalo tudi z vidika vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe, glede katere zagovornik v pritožbi opozarja, da je v vsebinsko pomembnih delih, tudi glede vprašanja subjektivnih elementov obtoženemu C. G. očitanih kaznivih dejanj, dobesedni prepis obrazložitve sodbe z dne 25. 9. 2014. Obtoženi, ki je svoje ime videl že v navedeni sodbi, je postopek doživljal, kakor da je sodba zoper njega spisana že vnaprej. V zvezi s slednjo pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da dojemanje pristranskosti s strani obtoženca ni edino odločilno, ampak mora biti ta dvom predvsem objektivno utemeljen. Sicer pa pritožbeno sodišče po pregledu in primerjavi izpodbijane sodbe in sodbe opr. št. I K 52442/2013 z dne 25. 9. 2014 ugotavlja, da je večji del obrazložitve izpodbijane sodbe res prepis predhodne sodbe. Tovrstno postopanje prvostopenjskega sodišča gotovo ni primerno, saj mora sodišče tekom celotnega postopka in tako tudi v zvezi z obrazložitvijo sodne odločbe ravnati na način, ki v največji meri odstranjuje okoliščine, ki lahko vzbujajo dvom v nepristranskost. S tega vidika je bila zato potrebna analiza glede tega, v katerih delih se obrazložitev izpodbijane sodbe prekriva s predhodno sodbo ter v katerih delih gre za obrazložitev, ki je lastna samo izpodbijani sodbi, in kakšen je pomen teh delov za odločanje v predmetnem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se večji del obrazložitve sodbe, ki se prekriva s predhodno sodbo, nanaša na povzemanje vsebine materialnih in personalnih dokazov⁵, ki so skupni obema postopkoma. Gre za povzemanja vsebine posnetkov videonadzornih kamer, podatke o gibanju vozil, podatke mobilnih operaterjev, zasežene predmete, analize zaseženih bioloških sledi in izpovedbe prič, predvsem očividcev in uporabnikov odtujenih predmetov. Obrazložitev v tem delu povzema tudi zaključke o določenih dejstvih in okoliščinah, ki pa glede na enotnost dokazov in njihovo dokazno vrednost (zlasti materialni dokazi o gibanju vozil in zavarovane biološke sledi) tudi po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti drugačni od ugotovitev v predhodnem postopku. V tem pogledu tudi obrazložitev izpodbijane sodbe v teh zaključkih ne bi bila drugačna, ampak bi bila zgolj podana z drugimi besedami⁶. Sledenje velja tudi za obrazložitev tistih dejstev in okoliščin, ki jih je sodišče na straneh 54 in 55 obrazložitve sodbe povzemalo v zvezi z zaključki o pravni kvalifikaciji in subjektivnih znakih kaznivega dejanja. Tudi v tem delu gre v večjem delu za objektivne okoliščine, ki jih je sodišče ugotavljalo tekom celotne sodbe in iz katerih po oceni pritožbenega sodišča izhaja zgolj logično zaključevanje o obtoženčevi naklepni storitvi obravnavanih kaznivih dejanj. Ob teh objektivnih dejstvih in okoliščinah, ki so enotna za vse sostorilce obravnavanih ravnanj, tako tudi v zvezi z obrazložitvijo subjektivnih znakov kaznivega dejanja na strani obtoženega C. G. ne gre zahtevati posebne ali povsem izvirne obrazložitve v tem delu. Kar je po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno je to, da je sodišče ločeno in s tem tudi na ravni objektivnega videza povsem neobremenjeno preverjalo obtoženčev zagovor ter v zvezi s tem izvajalo dokazni postopek. Tudi v obrazložitvi je v začetnem delu povzelo, katere dokaze je izvajalo ter katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj. Nadalje je na straneh 26-29 samostojno obrazložilo ključne materialne dokaze, ki so bistveni za ugotavljanje ali je obtoženi storil očitana mu kazniva dejanja. Predvsem pa se izpodbijana sodba na straneh 47-53 na sebi lasten način opredeli do zagovora obtoženca, do vprašanja njegovega alibija ter poda svojo dokazno oceno glede izvedenih dokazov. Sodišče se je z obtoženčevimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter jih ni enostavno prezrlo. Obrazložitev sodbe je v bistvenih delih samostojna in avtonomna ter obtožencu omogoča jasen uvid v razloge za odločitev. S tem je sodišče prve stopnje ustrezno zagotavljalo in ohranjalo svojo nepristranskost, tako da se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

13V nadaljevanju pritožbe zagovornik nasprotuje dejanskemu stanju, kakor je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi in vztraja pri svoji obrazložitvi glede tega, kako in v kakšnih okoliščinah naj bi obtoženec prišel v stik s predmeti, ki so bili najdeni na kraju kaznivega dejanja in v vozilu, s katerim so se po izvršenem ropu odpeljali storilci. Po presoji teh navedb, izpodbijane sodbe in podatkov v spisu pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dognalo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi pa naredilo utemeljene in prepričljive dokazne zaključke. Na tem mestu se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na poglobljeno, koncizno in z zanesljivimi dokazi podprto obrazložitev izpodbijane sodbe ter povzema zgolj ključne dokaze o obtoženčevi storitvi očitanih mu kaznivih dejanj. To so najprej biološke sledi, ki so bile zavarovane na predmetih, ki so jih storilci pustili v banki ter v vozilu, s katerim so se pripeljali in odpeljali s kraja ropa. Sledi se ujemajo z DNK profilom obtoženega C. G.. Ravno tako je bil na ukradeni registrski tablici, ki je bila nameščena na omenjenem vozilu, najden obtoženčev prstni odtis. Pomembne dokaze v postopku predstavljajo tudi podatki z italijanskih avtocestnih kamer o gibanju z obtoženci povezanih vozil, in sicer tako na dan ropa banke, kakor tudi že pred tem na dan 9. 7. 2012, ko je bilo v S. odtujeno vozilo T., v Ljubljani pa dvoje registrskih tablic. Dodaten pomemben dokaz, ki ravno obtoženega C. G. povezuje s slednjim, je večkratno aktiviranje njegove mobilne številke na teh območjih. Obtoženca z obravnavanimi kaznivimi dejanji torej povezuje večje število medsebojno povezanih in dopolnjujočih se dokazov z veliko dokazno vrednostjo. V zvezi z zagovorom obtoženca glede tega, kako naj bi se njegova biološka sled znašla na določenih predmetih, pa se pritožbeno sodišče strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da bi šlo za preveliko naključje, da bi se toliko sledi znašlo na teh predmetih že zgolj ob obtoženčevemu brskanju po torbi oziroma ob neki kratkotrajni vožnji vozila. Slednje je še toliko težje ob upoštevanju, da se starejše biološke sledi zabrišejo in prekrijejo s poznejšimi, na kar tudi opozarja izpodbijana sodba. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ni upoštevala, kje v vozilu sta se nahajali lasulja in podkapa. Slednje namreč ni okoliščina, ki bi lahko potrjevala pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil ravno obtoženec kompromitiran z namenom zakrivanja identitete drugih. Enako velja tudi glede obtoženčevega prstnega odtisa na registrski tablici, glede katerega pritožba ne more uspeti s poudarjanjem njegove izredne nenavadnosti.

14Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje policista in duhovnika iz Italije. Glede zaslišanja policista, ki naj bi potrdil zagovor obtoženca o raziskovanju bratovega umora, in duhovnika, ki naj bi izpovedal o obtoženčevih dobrodelnih aktivnostih, se sodišče druge stopnje v celoti strinja z obrazložitvijo na strani 10 izpodbijane sodbe, da bi s tem sodišče izvedelo zgolj še več okoliščin o osebnosti obtoženca in njegovem obnašanju v lokalnem okolju. Gre za okoliščine, ki so z vidika ugotavljanja obtožencu očitanih kaznivih dejanj popolnoma nepomembne in nebi v ničemer vplivale na ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja. Obtoženčeva dobrodelnost gotovo ni okoliščina, ki bi lahko vplivale na ugotavljanje dejanskega stanja ali pogled na obremenilne dokaze, kakor to uveljavlja pritožba.

15Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazna predloga obrambe za zaslišanje R. M. in M. B., in sicer iz razloga, ker sta v okviru kazenskega postopka, ki je bil v teku zoper njiju, zanikala storitev kaznivih dejanj. Pritožba navaja, da je bilo s tem obtoženemu C. G. onemogočeno soočenja z navedenima, ter da je obramba z njunim zaslišanjem želela razčistiti okoliščine v smeri kompromitacije obtoženca. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem dokaznim predlogom ugotavlja, da ga obramba na predobravnavnem naroku ni v ničemer obrazložila in substancirala na način, kakor to določa tretji odstavek 285.d člena ZKP, čeprav je bila na to dolžnost pred tem opozorjena. Iz dokaznega predloga in njegove obrazložitve ni izhajalo, da naj bi se obtoženi želel soočiti z morebitnim obremenilnim dokazom, kakor tudi ne, da naj bi šlo za razbremenilni dokaz, s katerim naj bi obramba dokazovala, da je bil obtoženec kompromitiran z namenom zakrivanja identitete drugih. Glede na to, da predlagani priči nista predstavljali obremenilnega dokaza, na katerega bi se sklicevala obtožba, je bila obramba dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnih dejstev. Tega pa obramba ni z ničemer izpolnila in obrazložila. Posledično in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno prognozo o dokazni vrednosti predlaganih prič ter zavrnilo dokazna predloga (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 7032/2015 z dne 2. 2. 2017). Glede na število in jasnost vseh drugih dokazov v zadevi je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

16Pritožbeno sodišče se z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča strinja tudi v delu, ko ni verjelo obdolženčevemu zagovoru, da naj bi se na dan ropa nahajal na gradbišču v Italiji. Sodišče je glede slednjega pravilno ugodilo dokaznim predlogom obrambe in zaslišalo tri priče. Do izpovedb slednjih se je sodišče obrazloženo opredelilo na strani 52 in 53 ter v tem delu podalo prepričljive zaključke, ki jih pritožbena izvajanja ne omajajo. Pri izpovedbi priče E. B. iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da sodišče slednjemu ne bi verjelo, ampak je izpostavljeno predvsem to, da so njegovi sestanki z obtožencem potekali ob petkih ob različnih urah, kakor tudi, da priča ni mogel potrditi, da je ravno 14. 9. 2012 imel sestanek z obtožencem. V povezavi z vsemi drugimi materialnimi dokazi v spisu, pritožba z drugačno interpretacijo izpovedbe priče ne more uspeti. Izpodbijana sodba poda prepričljive zaključke tudi glede vsebine gradbenih dnevnikov, v katere sta podatke očitno zapisovala obtoženec in njegov brat. Na zaključke sodišča prve stopnje tudi ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da je bil obtoženi imetnik dveh mobilnih številk, pri čemer je bila ena na dan ropa cel čas aktivna na območju B., druga pa je bila aktivirana ob 11.50 uri. Sodišče je tudi glede na skupni postanek sostorilcev pred prečkanjem meje pred ropom (str. 39 in 46 obrazložitve) pravilno zaključevalo, da slednji očitno s seboj niso imeli mobilnih telefonov, ampak so jih pustili na območju B.. To pojasni njihovo aktiviranje na tem območju. Sicer pa glede aktivacije enega od mobilnih telefonov ob 11.50 uri pritožbeno sodišče ugotavlja, da so po spisovnih podatkih storilci Republiko Slovenijo zapustili ob približno 9.00 uri, kar ob avtocestni povezavi omogoča, da so se po slabih treh urah vožnje že lahko nahajali na območju B.. Z vidika jasnosti dokazov v spisu je odveč pritožbeno navajanje, da bi moralo sodišče ugotavljati, kje natančno na tem območju se je nahajal mobilni telefon. Ta dokazni predlog je obramba tudi podala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo in torej v nasprotju s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP.

17Kar zadeva kaznivo dejanje prikrivanja pa tudi ne more vzdržati resne presoje pritožnikovo zatrjevanje, da je bil obtoženec dne 9. 7. 2012 dejansko v Sloveniji in na poti skozi L., ker je potoval proti ZPKZ Dob, kamor je bil na prestajanje premeščen sin njegove partnerke M. Z.. Že iz same pritožbe, pa tudi sicer iz spisovne dokumentacije (list. št. 884 in naslednje) namreč izhaja, da je bil slednji v ZPKZ Dob premeščen šele 19. 7. 2012.

18Zagovornik obtoženca tudi ne more uspeti z nasprotovanjem tistemu delu izpodbijane sodbe, s katerim je bilo odločeno o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe na strani 57 obrazložitve, da za nastalo škodo odgovarjajo vsi udeleženci kaznivega dejanja solidarno. Sodišče je za obtoženega C. G. ugotovilo, da je bil pri kaznivemu dejanju udeležen kot sostorilec, iz česar posledično izhajajo tudi razlogi za njegovo solidarno odgovornost. Izpodbijana sodba ob tem sicer res ni navedla civilnopravnega temelja za tovrstno odgovornost, vendar pa slednja izhaja iz določbe prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Solidarna odgovornost torej ni domnevana, ampak je zakonsko določena. Izpodbijana sodba je tudi v tem delu pravilna in pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno odločitev v okviru postopka opr. št. I K 52442/2013, ko je sodišče plačilo premoženjske koristi razdelilo med obsojenca.

19Razen pritožbe obtoženčevega zagovornika, pa je sodišče druge stopnje obravnavalo tudi pritožbo državne tožilke, ki izpodbijani sodbi nasprotuje v delu, ki se nanaša na odmero kazni zapora in stranske denarne kazni. V pritožbi navaja, da nekaznovanost obtoženca ne predstavlja olajševalne okoliščine, izpostavlja pa pomen obteževalnih okoliščin, ki se kažejo v teži in družbeni nevarnosti obtoženčevega kaznivega dejanja, načinu izvršitve in organiziranosti storilcev, višini pridobljene premoženjske koristi, brezčutnosti in brezobzirnosti ter siceršnjemu dobremu premoženjskemu stanju obtoženca. Sklicuje se tudi na kazni, kakor so bile izrečene v okviru postopka opr. št. I K 52442/2013. Pritožbeno sodišče se strinja, da okoliščine, kakor jih navaja pritožnica predstavljajo takšne obteževalne okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Čeprav obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu ni zadostno obrazložena oziroma v zvezi z odmero kazni celo nepravilno navede, da na strani obtoženca ni obteževalnih okoliščin, pa glede na izrečeno kazensko sankcijo pritožbeno sodišče ocenjuje, da je moralo prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi dejansko upoštevati obteževalne okoliščine, kakor jih uveljavlja pritožnica. Iz celotne obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče ugotavljalo dobro pripravljenost in organiziranost sostorilcev, stopnjo ogrožanja zavarovanih dobrin in obdolženčevo siceršnje življenje. Sodišče je pri tem pravilno upoštevalo tudi obtoženčevo nepredkaznovanost, pri čemer se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da slednja ne predstavlja olajševalne okoliščine. Predvsem pa je sodišče pri odmeri kazni očitno zasledovalo cilj, da se obtoženemu C. G. izreče kazen, ki bi bila primerljiva s kaznima, ki sta bili izrečeni drugima sostorilcema. V tem pogledu zlasti obsojenemu R. M., ki je bil tudi nepredkaznovan, kakor sedaj obtoženi C. G.. Ker je potrebno podobne primere presojati podobno, je sodišče v tem pogledu ravnalo povsem pravilno. Za kaznivo dejanje prikrivanja določena kazen je enaka kakor kazen, ki je bila glede tega kaznivega dejanja določena obsojenemu R. M.. Podobno je v bistvenem primerljiva tudi kazen določena za kaznivo dejanje ropa (R. M. je bila določena za tri mesece višja kazen). Posledično ni bilo potrebe, da bi pritožbeno sodišče posegalo v tako določene kazni in nato še v izrečeno enotno kazen zapora. Enako velja tudi za izrečeno denarno kazen, kjer je sodišče ob določitvi enakega števila dnevnih zneskov ustrezno upoštevalo boljše premoženjske razmere obtoženca in mu posledično izreklo ustrezno višjo stransko denarno kazen. Izrečeni kazni sta primerni glede na težo storjenih kaznivih dejanj, stopnjo obtoženčeve krivde in druge obrazložene okoliščine. Pritožba državne tožilke je zato neutemeljena.

20Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb, in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje obe pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 1.200,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).

¹ Vse povzeto izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-75/14-13 z dne 26. 1. 2017.
² Sodba ESČP v zadevi P. proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009.
³ Sodbi ESČP v zadevah F. in S. proti Italiji z dne 7. 8. 1996, in R. M. proti Italiji z dne 16. 11. 2000.
⁴ Na pomembnost tovrstnega postopanja z vidika nepristranskega sojenja je ESČP opozorilo v sodbi S. proti Nemčiji z dne 10. 8. 2006.
⁵ Gre zlasti za obrazložitev izpodbijane sodbe na straneh 10-26 in 29-47.
⁶ Tovrstno sporno obrazložitev odločbe je obravnavalo tudi ESČP v sodbi D. proti Franciji z dne 26. 9. 1995, ko ni ugotovilo kršitve 6. člena EKČP.