VSRS Sodba I Ips 43958/2014

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D. R. pod točko A/1 do 4 sodbe, s katero je spoznalo za krive tudi F. M., S. B., D. J. in D. Š., spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in prehodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen enega leta in desetih mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 23. 10. 2014 od 11.53 ure do 4. 11. 2015 do 16.15 ure. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo elektronsko tehtnico znamke MYCO in plastični drobilec Royal Queen in kovinski drobilec črne barve, na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 pa mu je naložilo v plačilo znesek 300,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem pod točko A/2 sodbe. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in stroške zagovornika po uradni dolžnosti ter sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

2Višje sodišče v Kopru je s pravnomočno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega D. R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka ter drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 22., 29., 35., 36. in 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

4Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

5Obsojeni D. R. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

6V uvodnem delu zahteve za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik navaja, da je bila odredba preiskovalne sodnice I Kpd 92/2014 z dne 19. 3. 2014 za hišno preiskavo stanovanja D. H. izdana v nasprotju z 214. členom ZKP in da je zato nezakonita. Prav tako je bil postopek ugotavljanja identitete A. K., ko je ta zapustil stanovanje D. H., opravljena brez zakonske podlage iz 40. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol).

7Ključnega pomena za presojo utemeljenosti zahteve obsojenčevega zagovornika je ocena zakonitosti ravnanja policistke P. K. in policista B. B. v postopku ugotavljanja identitete A. K., pri katerem sta policista našla mamilo, kar je bila podlaga za nadaljnja procesna dejanja preiskovalne sodnice in državnega tožilca, s katerimi so bili pridobljeni dokazi, za katere zahteva trdi, da so nedovoljeni, ker so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in s kršitvijo določb kazenskega postopka. Po stališču obrambe gre za dokaze za katere je v zakonu določeno, da se sodba nanje ne sme opreti in dokaze, pridobljene na podlagi takih nedovoljenih dokazov.

8Po četrti alineji prvega odstavka 40. člena ZNPPol smejo policisti ugotavljati identiteto osebe, ki z obnašanjem, ravnanjem, ali zadrževanje na določenem kraju ali ob določenem času zbuja sum, da bo storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Za ugotavljanje identitete zadošča obstoj suma, torej najnižja stopnja verjetnosti, da bo oseba storila, izvršuje, ali je storila kaznivo dejanje ali prekršek. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 257/2008 z dne 6. 11. 2008 zapisalo, da za ugotavljanje identitete zadošča minimalna informacija, ki pri policistu vzbudi sum, da je obsojeni izvršil oziroma bo izvršil prekršek oziroma kaznivo dejanje. Policistka in policist sta se odločila za ugotavljanje identitete osebe, za katero se je kasneje izkazalo, da je A. K., glede na to, da sta razpolagala s podatkom, da naj bi bil D. H. odvisnik od prepovedanih drog in da sta kot sumljivo vedenje razumela previdnost K. pri vstopu, še posebej pa pri izstopu iz H. stanovanja, ko je prvi prišel iz stanovanja H. ter oprezal levo in desno po ulici in nato dal K. znak, da lahko zapusti stanovanje. Glede na to, da je za ugotavljanje identitete zadostna že najnižja stopnja verjetnosti (dokazni standard), to je sum, je treba sprejeti stališče obeh sodišč, da sta policistka in policist imela zadostno podlago, da sta se odločila legitimirati A. K. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je bila identifikacija opravljena nezakonito, ker da obnašanje K. ni bilo sumljivo, in da v sodbah ni nobene argumentacije, zakaj bi K. obisk pri H.policista povezala s kaznivim dejanjem preprodaje drog.

9Zagovornik trdi, da je bila odredba za hišno preiskavo podana le na podlagi uradnega zaznamka, ki pa ni bil v zadostni meri obrazložen, da bi omogočal preizkus obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, kar pa je zakonski pogoj za izdajo odredbe. Vložnik še posebej izpostavlja, da predlog ni vseboval obrazložitve, od kod policiji informacija o sumu storitve kaznivega dejanja, o storilcu in drugih okoliščinah, v uradnem zaznamku namreč policista nista navedla, od kod jima vedenje, da je D. H. poznan kot preprodajalec droge. V odredbi je umanjkala argumentacija, na podlagi katere je preiskovalna sodnica presodila naravo in zanesljivost informacij, ter zakonitost dela policije (pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 78/2008 z dne 18. 12. 2008), kar jasno kaže, da policista nista razpolagala z informacijo, virom informacij oziroma načinom, kako naj bi do te informacije prišla, saj tega preiskovalni sodnici nista razkrila. V uradnem zaznamku z dne 19. 3. 2014 teh podatkov ni, poznejše utemeljevanje, ki sta ga policista podala na zahtevo preiskovalne sodnice 4. 4. 2014 pa ne more odpraviti nezakonitosti odredbe o hišni preiskavi. Sklicujoč se na številne odločbe Vrhovnega sodišča vložnik poudarja, da bi policija o pobudi preiskovalni sodnici morala opisati okolje informatorja, osebne lastnosti, ki omogočajo presojo njegove zanesljivosti, njegov družbeni položaj, sloves med drugimi, osebne zveze z osumljenimi, okoliščine, ki nakazujejo odsotnost namena dati lažne podatke, pravi namen posredovanja informacij in podobno, kar pa je vse izostalo.

10Iz odredbe preiskovalne sodnice I Kpd 92/2014 z dne 19. 3. 2014 za hišno preiskavo stanovanja D. H. na ... je razvidno, da ta ni temeljila le na uradnem zaznamku policistov o dogajanju pred navedenim stanovanjem in razlogih, ki so utemeljevali ugotavljanje identitete A. K., ampak predvsem na dejstvu da se je ta, potem ko jima je izročil osebno izkaznico podal v beg, nakar sta ga policista dohitela in obvladala ter pri njem našla štiri PVC zavitke z neznano grudasto snovjo rjave barve, za katero je preliminarna preiskava, opravljena še pred izdajo odredbe za hišno preiskavo, pokazala, da gre za prepovedano drogo heroin. Glede na obnašanje D. H. in A. K., ko je ta zapuščal njegovo stanovanje, in dejstvo, da sta neposredno zatem policista pri K. zasegla prepovedano drogo heroin, je preiskovalna sodnica razumno sklepala, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je A. K. prepovedano drogo kupil ravno pri D. H., in ocenila, da je podana verjetnost, da bodo pri hišni preiskavi našli nadaljnje količine prepovedanih drog, podatke o morebitnih drugih odjemalcih, pripomočke za pakiranje in tehtanje prepovedanih drog in druge sledi ali predmete, ki bodo služili kot dokaz v kazenskem postopku. Preiskovalna sodnica se v odredbi ni sklicevala na podatek, da sta policista razpolagala z informacijo, da je D. H. morebitni preprodajalec droge. Zato tudi niso relevantne vložnikove navedbe, koliko se nanašajo na pomanjkanje obrazložitve v uradnem zaznamku, od kod policistoma vedenje o prepovedani dejavnosti D. H., preverjanju informatorja in njegove zanesljivosti. Glede na to, da je policija upravičena opraviti legitimiranje na podlagi suma, ki je najnižji dokazni standard, ta pa je bil v konkretnem primeru ugotavljanja identitete A. K. podan, takšno preverjanje zanesljivosti informatorja niti ni bilo potrebno. Obe sodišči sta se glede vprašanj, odločilnih za presojo zakonitosti odredbe za hišno preiskavo jasno opredelili, zato vložnikovo zatrjevanje, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (očitno mišljeno po drugem odstavku 395. člena ZKP), ker da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, niso utemeljene. Bistvenega pomena je, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana na podlagi konkretnih zaznav policistov, v okviru rednega opravljanja del in nalog policije, in ne na nepreverjenih informacijah anonimnih oseb, kot to poskuša prikazati zagovornik. V luči takih ugotovitev se izkaže, da tudi niso utemeljene navedbe, s katerimi vložnik poskuša prikazati, da je preiskovalna sodnica zoper obsojenca nezakonito odredila prikriti preiskovalni ukrep po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, državni tožilec pa ukrepe po tretjem odstavku 149.a , prvem odstavku 155. in po drugem odstavku 155.a člena ZKP. Podlaga za odreditev ukrepov zoper obsojenega D. R. so bila obvestila, ki jih je policiji posredoval D. H., pa tudi tisti komunikacijski podatki, razvidni iz njegovega telefona, ki ga je policija pregledala s H. soglasjem. V bistvu je celoten niz, pozneje odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov, samo logična nadgradnja, ki temelji na zakonito pridobljenih dokazih v postopku ugotavljanja identitete A. K., pri izvedbi hišne preiskave stanovanja D. H. ter podatkih, ki jih je ta dal policiji. Kolikor zahteva trdi, da je šlo za nedovoljene dokaze in na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev iz 8.točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic iz 35., 36. in 37. člena Ustave, zato ne more uspeti.

11Stališče pritožbenega sodišča, da je treba dokazni standard utemeljenih razlogov za sum pri odrejanju hišne preiskave, kakor tudi pri odrejanju ukrepov po 155. členu ZKP, glede na nujnost postopanja po 166. členu ZKP, razlagati manj restriktivno, kot pa v primerih, ko ne gre za nujna preiskovalna dejanja, je napačno. Vendar pa glede na to, da so bili pogoji za odreditev hišne preiskave pri D. H. podani, zaradi takega napačnega stališča višjega sodišča, pravnomočna sodba ni nezakonita, saj to zgrešeno pravno stališče na njeno zakonitost ni v ničemer vplivala.

12Vložnik trdi, da so bili odredbe tožilstva za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov po tretjem odstavku 149.a, prvem odstavku 155. člena ZKP in drugem odstavku 155.a nezakonite, ker iz odredb ni razvidna konkretizacija, ki bi omogočala presojo,ali je policija skušala predhodno pridobiti podatke na druge, z vidika posega v človekove pravice, manj invazivne načine. Poudarja, da razen posplošenih fraz odredbe relevantne argumentacije ne vsebujejo. Izpostavlja tudi, da organi odkrivanja na podlagi odredb tožilstva v času od aprila do junija 2014 niso uspeli zbrati nobenih dokazov o kriminalni dejavnosti obsojenega D. R. in da je že na tej podlagi razvidno, da dokazni standard ni dosegel utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec izvršuje kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1.

13Strinjati se je treba z navedbami v odgovoru vrhovnega državnega tožilca, da te vložnikove navedbe niso utemeljene. Preizkus obstoja pogojev, ki morajo biti podani pri odreditvi posameznih prikritih preiskovalnih ukrepov se presoja po času njihove odreditve in ne morebiti pozneje. Dejstvo, ali so bili na podlagi teh ukrepov oziroma preiskovalnih dejanj zbrani dokazi ali ne, pa ne vpliva na zakonitost same odreditve ukrepov.

14Navedbe zahteve, da pri odreditvi prikritih preiskovalnih ukrepov državni tožilec ni navedel razlogov, ki bi kazali, da je zadoščeno zahtevi po subsidiarnosti in sorazmernosti, niso utemeljene. V izpodbijanih odredbah je obstoju tega pogoja obrazložil z navedbami, da so bili zoper obsojenega D. R. izvajani prikriti preiskovalni ukrepi iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP v času od 30.10. do 3011.2013 in po tretjem odstavku 149.a člena ZKP, v času od 30. 9. 2013 do 30. 1. 2014, da je bilo z izvajanjem teh ukrepov ugotovljeno, da gre za izredno dobro organizirano kriminalno združbo, ki so ji metode delovanja policije poznane, ter da zato policiji z odobrenimi prikritimi preiskovalnimi ukrepi ni uspelo zbrati dovolj dokazov, ki bi zadostovali za razkritje kriminalne združbe in vpletenosti obsojenega D. R. v njeno delovanje. Tudi v prvostopenjski sodbi so navedeni razlogi, zakaj je bila odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov nujna, in da podatkov ni bilo mogoče pridobiti z milejšimi ukrepi. Prvostopenjsko sodišče je že v sklepu I K 43958/2014 z dne 18. 6. 2014 med ostalim zapisalo, da je bilo glede na zbrane podatke razvidno, da je D. R. vpet v kriminalno dejavnost prometa s prepovedanimi drogami, in da je mogoče utemeljeno sklepati, da policisti z drugimi ukrepi ne morejo odkriti, preprečiti, ali dokazati oziroma zbrati dokazov, potrebnih za kazenski postopek, ker je znano, da so storilci tovrstnih kaznivih dejanj pri izvrševanju le-teh zelo previdni, na ta način tudi medsebojno komunicirajo, ter da sredstva za komunikacijo pogosto menjujejo. Ocenilo je tudi, da je že zaradi narave in teže kaznivega dejanja, katerega je bil osumljen R., neutemeljena trditev, da je šlo za nesorazmeren poseg v obsojenčevo zasebnost, saj je šlo za ukrepe, usmerjene v odkrivanje kaznivega dejanja, s katerim je hudo ogroženo zdravje in življenje ljudi, ki posegajo po nedovoljenih drogah. Takšno argumentacijo je prvostopenjsko sodišče ponovilo v sodbi (točka 44), temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Zagovornik tudi ne more uspeti z navedbami, da je bila minimalna količina droge, ki je bila predmet prodaje (1,16 g kokaina-očitno mišljeno heroina) takšna, da ni opravičevala tako invazivnega posega v obsojenčeve ustavne pravice, pri čemer pa je treba poudariti, da prikriti preiskovalni ukrepi niso bili odrejeni zaradi odkrivanja že storjenega kaznivega dejanja, ampak zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum, da se obsojeni D. R. ukvarja z nezakonito dejavnostjo prometa s prepovedanimi drogami.

15Vložnik v zahtevi trdi, da se vsebina uradnih zaznamkov z dne 9. 3. in 4. 4. 2014 razlikuje od izpovedb policistke P. K. in policista B. B. ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče, zakaj verjame policistoma in opravilo presojo tudi v luči dveh uradnih zaznamkov, ki sta ju napisala, tako da o kakšnih nasprotij v razlogih sodbe v tem pogledu ni mogoče govoriti. S povzemanjem izpovedb policistke in policista in navajanjem posameznih delov, iztrganih iz konteksta ter njihovim primerjanjem, vložnik po vsebini podaja lastno oceno verodostojnosti njunih izpovedb in s tem izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na ta način pa uveljavlja razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

16Obsojenčev zagovornik kršitev 22. člena Ustave utemeljuje z navedbami, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, pritožbeno sodišče pa se ni opredelilo do relevantnih vprašanj, izpostavljenih s pritožbo. Tudi ti zagovornikovi očitki ne držijo, saj ima prvostopenjska sodba izčrpne navedbe o vseh odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa se je do relevantnih pritožbenih navedb zadostno opredelilo. Standardi obrazloženosti drugostopenjske sodbe so nižji in zadoščajo, da se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja. Odločilnega pomena je, da mora biti iz sodbe razvidno, da se je drugostopenjsko sodišče seznanilo s pritožbenimi navedbami, jih pretehtalo ter se nato odločilo o njihovi utemeljenosti. Tej zahtevi pa je v konkretnem primeru v celoti zadoščeno.

17Z vložnikom se tudi ni mogoče strinjati, da je sodišče prve stopnje kršilo pravno jamstvo do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist iz 29. člena Ustave v zvezi s 6. členom ESČP in s tem storilo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker ni izvedlo dokaza z analizo zasežene marihuane, s čimer je obramba želela dokazati nizko osebnost THC in s tem, da marihuana ni bila namenjena nadaljnji prodaji. Vložnik tudi poudarja, da je iz izpovedbe priče A. T. razvidno, da je obsojenec marihuano kupoval v količinah, ki so zadostovale za dan ali dva, da je kupljeno mešal s tisto, ki jo je imel že doma, da tajnemu delavcu Ivanu nikoli ni ponudil marihuane v odkup, da zasežena marihuana ni bila embalirana na način, ki bi kazal na to, da je namenjena nadaljnji prodaji, ter da je bil obsojencu zasežen kovinski drobilec, katerega se uporablja ravno za pripravo marihuane za uživanje in ne za prodajo. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za izvedbo analize osebnosti THC v marihuani, zaseženi D. R., zavrnilo, ker je bilo iz poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija razvidno, da je zasežena marihuana vsebovala THC, vprašanje, ali je ta boljše ali slabše kvalitete, pa glede obstoja kaznivega dejanja, ni bistveno (točka 172 sodbe). Višje sodišče je zato utemeljeno zavrnilo pritožbeni očitek obsojenčevega zagovornika, da prvostopenjsko sodišče v razlogih napadene sodbe ni navedlo razlogov o tem, zakaj je zavrnilo navedeni dokazni predlog (točka 17 sodbe). Glede na to, da je obsojenčev zagovornik v pritožbi trdil, da v prvostopenjski sodbi zaman išče razloge o tem, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z analizo zasežene marihuane, čeprav je bil dokazni predlog dokumentiran, ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, je odgovor višjega sodišča na tako formulirano pritožbeno navedbo zadosten. Z ostalimi navedbami, s katerimi želi vložnik prikazati, da je imel obsojenec zaseženo marihuano za svoje potrebe, pa vložnik po vsebini ponuja lastno videnje dejanskega stanja in s tem uveljavlja razlog, iz katerega s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočne sodbe ni dovoljeno izpodbijati.

C.

18Kršitve zakona, ustave in konvencijskih pravic, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega D. R. niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

19Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka, Vrhovno sodišče pa ga je na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, saj je ugotovilo, da je obsojenec brez zaposlitve, kot vir dohodkov navaja igranje pokra, skrbeti pa mora tudi za majhnega otroka.