VSM Sklep II Kp 7803/2015

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru odločila, da se po njegovi pravnomočnosti na podlagi 156. člena ZKP pridobljeni izsledki z dne 6. 3. 2015, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe I Kpd 7803/2015, z dne 2. 3. 2015 skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZKP uničijo.

2Zoper ta sklep je podala pritožbo okrožna državna tožilka iz razloga, ker se z odločitvijo preiskovalne sodnice ne strinja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se na podlagi 156. člena ZKP pridobljeni izsledki z dne 6. 3. 2015, ki so bili pridobljeni na podlagi odredbe I Kpd 7803/2015, z dne 2. 3. 2015, ne uničijo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je preiskovalna sodnica napadeni sklep izdala na podlagi napačnega razumevanja določbe drugega odstavka 154. člena ZKP. Te določbe ni mogoče razumeti tako, kot to navaja v izpodbijanem sklepu, in sicer, da se gradivo, pridobljeno z uporabo ukrepov citiranih v prvem odstavku 154. člena ZKP, pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov ne poda takšne izjave, in da se lahko uporabi le, v kolikor je kazenski pregon v okviru dveh let tudi pričet. Rok iz drugega odstavka 154. člena ni prekluziven, temveč le instrukcijski, navedena zakonska določba pa navaja zgolj in le izjavo, ki pa je v konkretni zadevi bila posredovana naslovnemu sodišču še pred potekom dveletnega roka. To je izjava z dne 27. 2. 2017, v kateri je bilo pojasnjeno, da bo zoper osumljena začet oz. nadaljevan kazenski pregon ter da se v zvezi s to zadevo še pridobivajo dokazi in podatki tudi preko mednarodne pravne pomoči, ki bodo podlaga za podajo tožilskega akta, zaradi česar se naj podatki zbrani na podlagi določbe 156. člena ZKP ne uničijo. Gre za bančne podatke, ki so tudi priloga kazenske ovadbe, ki jo je dne 17. 2. 2017 na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vložil SKP, PU Maribor zoper osumljenca zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 in zoper osumljeno B. P. zaradi pomoči h navedenemu kaznivemu dejanju. Zahteva za preiskavo sicer še ni bila vložena, ker državno tožilstvo čaka na odgovor pristojnih organov Velike Britanije, kamor je bilo posredovano zaprosilo za mednarodno pravno pomoč. V zvezi z navedenim pri Okrožnem sodišču v Mariboru teče postopek pod opr. št. I Kpd 28095/2015, na Okrožno sodišče v Celju pa je dne 23. 3. 2017 bil podan predlog za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi na podlagi 502. člena ZKP. Državno tožilstvo torej v obravnavani zadevi ni bilo pasivno, zato ni prav nobene podlage za uničenje pridobljenih bančnih podatkov. Kazenski pregon kot posebni del javnega interesa ima prednost pred posameznikovimi interesi in le v primeru, ko se s temi vsebinami v resnici dve leti ne bi ničesar dogajalo, bi nastopila domneva iz drugega odstavka 154. člena ZKP, zaradi katere se pridobljeni podatki uničijo (sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 93774/2010 z dne 1. 4. 2014). Da namen določbe drugega odstavka 154. člena ZKP ni v uničenju kar vsega procesnega gradiva, izhaja tudi iz določbe četrtega odstavka istega člena, ki zaradi zagotavljanja varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave Republike Slovenije sankcionira pridobitev zaupnih bančnih podatkov zgolj za primer, ko so bili ti pridobljeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo.

5Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadenega sklepa, je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč sklep izdalo na podlagi pravilne razlage drugega odstavka 154. člena ZKP in odločilo, kot je razvidno iz njegovega izreka.

6Odredbo, s katero so bili pridobljeni bančni podatki na podlagi 156. člena ZKP je Okrožno sodišče v Mariboru izdalo dne 2. 3. 2015, S. d.d. pa je zahtevane podatke sodišču posredovala dne 6. 3. 2015, kot je to navedeno v točki 1. obrazložitve napadenega sklepa in je skladno s podatki kazenskega spisa.

7Po določbi prvega odstavka 154. člena ZKP se podatki, ki so pridobljeni z uporabo ukrepov iz 149.a, prvega odstavka 149.b, 150., 151., 155., 155.a in 156. člena tega zakona hranijo, dokler se hrani kazenski spis oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena. V drugem odstavku 154. člena ZKP pa je določeno, da v primeru, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja naštetih ukrepov ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči.

8Ustavno sodišče Republike Slovenije je v postopku za oceno ustavnosti 153. in 154. člena ZKP, izvedenem na podlagi zahteve Državnega sveta kot predlagatelja, z odločbo U-I-246/2014, odločilo, da je prvi odstavek 154. člena ZKP v neskladju z Ustavo v kolikor določa, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, pri čemer mora Državni zbor protiustavnost odpraviti v roku šestih mesecev po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS, člen 153. ZKP ter prvi in drugi odstavek 154. člena ZKP pa niso v neskladju z Ustavo, pri čemer v delu, ki ni zajet v prvi točki izreka, tudi prvi odstavek 154. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo. V točki 26. obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče zapisalo, da ravnanje z izsledki, pridobljenimi z ukrepi, o katerih je samostojno odločil državni tožilec ali celo policija, ureja četrti odstavek 153. člena ZKP, ki ga je treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico oz. sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma ( c ) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oz. začetka kazenskega pregona, pri čemer mora v zadnjih dveh primerih preiskovalnemu sodniku predati celotno gradivo, zbrano s PPU. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, kot je v obravnavnem primeru ponuja tudi v pritožbi državna tožilka, da za hrambo izsledkov PPU po roku dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča „gola izjava“ državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca, ki naj ne bi imela pravnih posledic. Taka razlaga bi namreč osumljence dejansko spravljala v arbitrarno negotovost glede bodoče odločitve državnega tožilca o kazenskem pregonu. V točki 28. odločbe Ustavno sodišče ponovno navaja, da drugi in četrti odstavek 153. člena ZKP v zvezi s prvima dvema stavkoma drugega odstavka 154. člena ZKP narekujeta razlago, da se izsledki PPU pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika (ki o tem naredi uradni zaznamek) uničijo, če v roku dveh let po koncu izvajanja PPU državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona, ali če dopusti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oz. začetka kazenskega pregona.

9Dveletni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je v obravnavani zadevi potekel dne 6. 3. 2017, glede na to, da je S. d.d. zahtevano gradivo posredovala dne 6. 3. 2015. Sodišče je dne 28. 2. 2017 sicer prejelo dopis Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt/3727/2015, v katerem podaja izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona zoper osumljenca in zoper osumljeno B. P.r zaradi uvodoma navedenih kaznivih dejanj, dne 16. 3. 2017 pa obvestilo sodišču, da zahteva za preiskavo ni bila vložena in da je bil podan predlog generalnemu državnemu tožilcu za določitev drugo krajevno pristojnega državnega tožilstva, o katerem še ni bilo odločeno. V dopisu z dne 28. 2. 2017 je državno tožilstvo zapisalo tudi to, da se naj zaradi nameravanega začetka kazenskega pregona zbrano gradivo ne uniči in da še pridobivajo dokaze in podatke (tudi preko mednarodne pravne pomoči), ki bodo podlaga za podajo tožilskega akta, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega ni mogoče šteti kot zakonske podlage za nadaljnjo hrambo gradiva po preteku dveletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP. Po pravilni razlagi sodišča prve stopnje se namreč lahko pridobljeno gradivo uporabi le, v kolikor je kazenski pregon pričet v okviru dveh let, pri čemer sama izjava tožilstva, da bo nadaljevalo kazenski pregon, ne zadostuje. Navedena razlaga je skladna z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/2014, po kateri gola izjava o nadaljevanju oz. začetku kazenskega pregona ne zadostuje, temveč mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja PPU začeti kazenski pregon zoper osumljenca. Iz komentarja ZKP mag. Štefana Horvata (stran 51) jasno izhaja, da državni tožilec začne kazenski pregon s tem, da poda sodišču zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena ZKP) ali vloži neposredno obtožnico (šesti odstavek 170. člena ZKP) oz. obtožni predlog (prvi odstavek 430. člena ZKP). Takšna razlaga izhaja tudi iz točke 26. odločbe Ustavnega sodišča, zato je povsem pravilen zaključen preiskovalne sodnice, da državna tožilka v obravnavani zadevi kazenskega pregona ni začela znotraj dveletnega roka. Navedeni rok je zakonski procesni rok, ena od delitev procesnih rokov pa je delitev na prekluzivne in instrukcijske roke. Instrukcijski roki veljajo praviloma za sodišče, v določenih primerih (npr.; drugi in tretji odstavek 184. člena ZPK) pa tudi za državnega tožilca. V primeru kršitve instrukcijskih rokov ne nastopijo nikakršne procesno pravne posledice, temveč le morebitna disciplinska odgovornost sodnika ali državnega tožilca. Prekluzivni procesni roki pa imajo za posledico, da v primeru, če stranka zamudi rok, v katerem mora opraviti določeno procesno dejanje, takšno pravico izgubi. Ustavno sodišče v citirani odločbi sicer ni zapisalo, da je rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP prekluziven rok, vendar je v točki 28. odločbe zapisalo, da drugi in četrti odstavek 153. člena v zvezi s prvima dvema odstavkoma 154. člena narekujeta razlago, da se izsledki PPU pod nadzorom preiskovalnega sodnika uničijo, če v roku dveh let izvajanja PPU državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona, ali če dopusti, da dveletni rok izteče brez takšne izjave oz. začetka kazenskega pregona. Po pravilni pravni presoji prvostopnega sodišča bi torej moral državni tožilec v roku dveh let vložiti enega od procesnih aktov, s katerimi se (upoštevajoč navedeni komentar ZKP mag. Štefana Horvata) kazenski postopek začne.

10Pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Mariboru V Kp 93774/2010 z dne 1. 4. 2014 ni utemeljeno, saj je višje sodišče v citirani zadevi presojalo o drugačni procesni situaciji, kot je obravnavana. Šlo je namreč za dostopanje do gradiva, pridobljenega s PPU po preteku dveh let izvajanja ukrepov PPU za potrebe druge kazenske zadeve in ne iste, zaradi katere so bili PPU odrejeni. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na točko 41. že citirane odločbe Ustavnega sodišča, v kateri je zapisalo, da se dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP, v katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, sicer se izsledki PPU uničijo, nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oz. konkretni izsledki PPU zbrani. Ko je ta prvoten namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma „validiran“ s pravočasnim pričetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko (pričakovati je sicer, da izjemoma) pokaže potreba po uporabi izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. In za tak primer je šlo v zadevi Višjega sodišča v Mariboru V Kp 93774/2010, zato pritožbeno sklicevanje na sklep višjega sodišča v tokrat obravnavani zadevi nima prav nobene teže.

11Iz navedenih razlogov in ker pritožba okrožne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).