VSL Sklep II Cp 2314/2017

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da obstaja pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 33.851,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.“ (I. točka izreka). Glede višine zahtevka in o povrnitvi stroškov postopka bo sodišče odločilo s končno odločbo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženka). Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. 14. 2. 2017 je toženko pozvalo, da sporoči in poda soglasje sodišču, da se odpoveduje naroku, da lahko to o zadevi odloči na podlagi obstoječe dokumentacije in brez glavne obravnave. Toženka takšnega soglasja ni dala in je o tem obvestila sodišče z vlogo z dne 1. 3. 2017. Navedla je, da zadeva po njeni presoji ni dovolj razjasnjena, da ni bila izvedena vrsta dokaznih predlogov, predlagala je tudi postavitev drugega izvedenca. Sodišče ni imelo soglasja toženke za izdajo vmesne sodbe v skladu z določilom 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Neutemeljeno je zavrnilo vrsto predlaganih in potrebnih dokazov za razjasnitev temelja tožbenega zahtevka. Tudi izrek sodbe je nerazumljiv, saj sodišče v ugotovitvenem delu priznava poleg temelja tudi celoten vtoževani znesek, o katerem še ni odločalo. V drugem delu izreka pa navaja, da bo o višini in stroških odločalo s končno odločbo. Takšen izrek je nerazumljiv. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča, da je tožbeni zahtevek utemeljen, je zmotna in preuranjena, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Za utemeljenost zahtevka je zelo pomembno vprašanje, na kakšni podlagi stoji hiša. To vprašanje je ostalo nerazjasnjeno. Tožečo stranko (tožnico) je sodišče pozvalo, da z izvedbo dodatnih dokazov izkaže sestavo tal, ta je plačilo predujma zavrnila. Nesprejemljiva je zato odločitev sodišča, ki je zahtevku kljub temu ugodilo. Bistvena okoliščina za razjasnitev spornega primera je ostala nepojasnjena in neraziskana. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Ker tožnica ni dokazala vzročne zveze med vtoževano škodo in neposredno nevarnostjo za zavarovani objekt, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo ugovore toženke v zvezi s pasivno legitimacijo. Kritja za sanacijo plazu v skladu z zavarovalnimi pogoji ni. Toženka se ne strinja z odločitvijo, ki zavrača njen ugovor, da obravnavani primer, to je zemeljski plaz, predstavlja naravno nesrečo. Sanacija plazu je v pristojnosti lokalne skupnosti ali države. Sodišče je obveznost napačno prevalilo na toženko. Toženka je izkazovala, da v stanju, v kakršnem je bila tožničina hiša po plazenju, niso bili podani in niso obstajali pogoji, ki jih določa 950. člen Obligacijskega zakonika (OZ), da nastopi dolžnost toženke, da krije tožnici stroške sanacije. Izveden dokazni postopek ne potrjuje trenutne, v času plazenja in po plazenju grozeče neposredne nevarnosti za zavarovano hišo. Izvedenec P. P. je ugotovil da bi bila hiša ogrožena šele tekom daljšega časovnega obdobja, to lahko predstavlja le posredno, ne pa neposredne, konkretne, trenutne nevarnosti za zavarovano stvar. Sodišče je pomanjkljivo mnenje izvedenca in izpovedi tožnice ter njenega moža upoštevalo kot bistvene dokaze o spornem vprašanju, ali je bila tožničina hiša zaradi plazu v neposredni nevarnosti. Kljub temu, da je izvedenec glede vrste pomembnih stvari za odločitev v tej stvari navedel, da jih le domneva, je sodišče pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka očitno izhajalo iz navedenega mnenja. Razlogi sodbe so si sami s seboj v nasprotju. Sodišče v 14. točki ugotavlja, da je bila podana neposredna nevarnost za povzročitev škode na hiši, v 15. točki pa sledi ugotovitvam izvedenca, da ne more z gotovostjo, ki se zahteva v pravdnem postopku, potrditi, da je bila sanacija tal potrebna zato, da je preprečila nadaljnje plazenje terena. V 16. točki sodišče na kratko, brez potrebne obrazložitve, ugotavlja, da je zaradi zemeljskega plazu na tožničini hiši obstajala neposredna nevarnost nastanka škode. Sodišče ne poda ustrezne obrazložitve. Sodišče je z vmesno sodbo napačno uporabilo materialno pravo, to je 950. člen OZ. Toženka bi bila v skladu z drugim odstavkom 950. člena OZ dolžna kriti le tiste, ob plazenju nastale, nujno potrebne stroške, ki so nastali za odvrnitev takratne, trenutne in konkretne grozeče nevarnosti zaradi plazu oziroma stroške potrebne za zaustavitev plazu.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Toženka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje, ki je navedlo, da sodbo izdaja v skladu z 279.a členom ZPP, za izdajo sodbe na tej podlagi soglasja toženke ni imelo. Po pozivu sodišča toženki, da sporoči ali podaja soglasje, da sodišče o zadevi odloči na podlagi do takrat izvedenega dokaznega postopka in se zato odpoveduje glavni obravnavi, je namreč toženka sodišče obvestila, da s tem ne soglaša in je predlagala, glede na pripombe na izvedeniško mnenje, postavitev drugega izvedenca. Na 279.a člen ZPP se je torej sodišče prve stopnje sklicevalo napačno.

6Vmesno sodbo lahko sicer sodišče v skladu s 315. členom ZPP izda, če tožena stranka izpodbija tako podlago kakor višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, če je smotrno¹, da sodišče najprej izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Glede na to, da toženka utemeljeno navaja, da je glede na pripombe na izvedeniško mnenje predlagala tudi postavitev drugega izvedenca, je utemeljena tudi navedba, da sodišče podlage za izdajo vmesne sodbe ni imelo. Glede na to, da je sodišče zmotno navedlo, da sodbo izdaja v skladu z 279.a členom ZPP, pa se o predlogu toženke glede drugega izvedenca tudi ni izjasnilo.

7Toženka utemeljeno navaja tudi, da je izrek sodbe nepravilen. Sodišče je navedlo, da obstaja pravna podlaga tožbenega zahtevka in dejansko ni odločilo o tem, ali je zahtevek po podlagi utemeljen. Glede na razloge iz 14., 15. in 16. točke obrazložitve (o tem v nadaljevanju) toženka tudi sicer utemeljeno nasprotuje izdaji vmesne sodbe. Izdaja vmesne sodbe tudi po oceni sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ni smotrna.

8Toženka sicer neutemeljeno navaja, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, res pa so težje razumljivi. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da je bila sanacija tal potrebna v okviru odvračanja škode, saj je bila izkazana neposredna nevarnost, da nastanejo poškodbe na sami hiši zaradi razgaljenih temeljev hiše, ki so nastali v posledici zemeljskega plazu. Sodišče je torej ugotovilo utemeljenost zahtevka glede stroškov za izvedbo sanacije za zakritje temeljev. Po drugi strani je ugotovilo, da utemeljenost sanacije terena zaradi preprečitve nadaljnjega plazenja zemljišča in s tem poškodovanja hiše ni dokazana, ker izvedenec ni mogel ugotoviti, ali hiša stoji na trdni podlagi ali na preperini. Iz opisanih razlogov izhaja, da je zahtevek po temelju utemeljen le delno, kar pa je v konkretnem primeru neločljivo povezano z višino tožbenega zahtevka, zato, kot že navedeno, izdaja vmesne sodbe v tej zadevi ni smotrna.

9Neutemeljena je navedba toženke glede ugovorov v zvezi z njeno pasivno legitimacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se izključitev sanacije tal iz zavarovalnega kritja v skladu s četrtim odstavkom 31. člena splošnih pogojev toženke, ne more nanašati na sanacijo tal, kadar je zaradi zemeljskega plazu ogrožena stanovanjska hiša in je sanacija zemeljskega plazu (torej tudi tal) nujno potrebna, da se prepreči neposredna nevarnost za zavarovano stanovanjsko hišo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je pravna podlaga v tej zadevi 950. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

10Neutemeljena je tudi navedba, da je sodišče zmotno obveznost države in lokalne skupnosti prevalilo na toženko. Sodišče je namreč pravilno zaključilo, da sta tožnica in toženka v zavarovalnem materialnopravnem razmerju na podlagi zavarovalne pogodbe in je ugovor pasivne legitimacije neutemeljen. Tudi upoštevaje dejstvo, da je zemeljski plaz naravna nesreča po določilu 2. točke prvega odstavka 8. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ZVNDN, po katerem so določene naloge države, lokalnih skupnosti, drugih organizacij in posameznikov, to še ne pomeni, da je toženka kljub zavarovanju prosta obveznosti do povrnitve škode. Navedeni zakon namreč določa pristojnosti ravnanj države, občine, organizacij, pa tudi odgovornost lastnikov in uporabnikov stavb in ne izključuje obveznosti zavarovalnice.

11Toženka nadalje utemeljeno navaja, da je za utemeljenost (po oceni sodišča druge stopnje za utemeljenost zahtevka po temelju v celoti) pomembno vprašanje, na kakšni podlagi stoji hiša. Utemeljeno navaja tudi, da je to vprašanje ostalo nerazjasnjeno in da je tožnica, na strani katere je dokazno breme, plačilo predujma zavrnila. Vendar pa je sama toženka predlagala tudi postavitev drugega izvedenca, zato se bo moralo sodišče o tem še opredeliti v nadaljevanju.

12Neutemeljen pa je po oceni sodišča druge stopnje očitek sodišču prve stopnje, da tudi ugotovljenih dejstev, da je bila sanacija potrebna za zakritje temeljev zaradi preprečitve nevarnosti nastanka škode v bodoče na predmetu zavarovanja, ni mogoče subsumirati pod določbo 950. člena OZ.

13Glede na vse obrazloženo je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve določb postopka sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku dopolni dokazni postopek in izvede dokaze glede višine tožbenega zahtevka ter se opredeli do predloga toženke glede postavitve novega izvedenca (tudi glede temelja tožbenega zahtevka). Kot že navedeno, glede na neločljivo povezanost temelja in višine tožbenega zahtevka v tej zadevi, izdaja vmesne sodbe ni smotrna. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na prvem odstavku 354. člena ZPP.

14V skladu tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

¹ Vodilo sodišča pri izdaji vmesne sodbe in s tem ločitve postopka na odločanje o temelju in odločanje o višini je, da je takšna delitev smiselna, da se torej z izdajo vmesne sodbe postopek poenostavi in poceni – Galič A. v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ur. l. RS: GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 61.