VSRS Sklep II Ips 255/98

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati tolarsko protivrednost 6.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ker je ocenilo, da tožnikova terjatev še ni dospela v plačilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu zahtevku. V reviziji opozarja, da je bilo na obeh stopnjah sojenja ugotovljeno, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba sporazumno razdrta. Ker je toženec že prodal nadaljnjemu kupcu stroj, na katerega se je nanašala med pravdnima strankama razdrta pogodba, bi moral toženec vrniti tožniku plačani del kupnine to je tolarsko protivrednost 6.000 DEM. Glede na vsebino aneksa z dne 2.7.1992 in ostale ugotovitve, je toženčeva dajatev že zapadla v plačilo. Odločitev sodišča ni v skladu z osnovnimi načeli civilnega prava to je pravičnostjo in poštenjem.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, toženec pa na revizijo ni odgovoril (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik v reviziji ni formalnopravno opredelil zatrjevanih procesnih kršitev, niti niso te ugotovljive iz revizijskih razlogov (ki utemeljujejo le zmotnost materialnopravne presoje spora). Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ki pa v tem primeru ni bila zagrešena.

Je pa po presoji revizijskega sodišča utemeljena revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava. V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnik na podlagi 22.12.1991 sklenjene kupoprodajne pogodbe za stroj pekarske stroke od dogovorjene kupnine 16.000 DEM plačal 6.000 DEM, da sta pravdni stranki že v začetku leta 1992 pogodbo razdrli, da se je toženec zavezal vrniti tožniku prejeti del kupnine po prodaji istega stroja nadaljnemu kupcu, da je toženec stroj tudi prodal aprila 1992 J. in Z. Z., zoper katere je nato leta 1994 vložil tožbo zaradi plačila kupnine, da s sodbo prisojene terjatve zoper nadaljnja kupca še ni uspel v izvršilnem postopku izterjati in da tožniku ni še plačal tolarske protivrednosti 6.000 DEM, ker naj bi ta njegova obveznost nastopila šele po prejemu kupnine od nadaljnjega kupca. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da nesporno obstoječa toženčeva obveznost vračila 6.000 DEM tožniku še ni zapadla in sta zato tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili.

Glede na ugotovljeno zapisano vsebino aneksa, sklenjenega 2.7.1992, je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen zaključek, da je bila toženčeva obveznost, da vrne tožniku prejeti del kupnine, odložena do nadaljnje prodaje stroja. Vendar pa je nadaljnji zaključek o tem, da toženčeva vrnitvena dolžnost še ni nastopila, zmoten, ker niso bile ugotovljene in upoštevane vse pravno odločilne okoliščine. Pravilo je, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo (1. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pri razlagi spornih določil pogodbe pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov ob spoštovanju načel obligacijskega prava, predvsem 12. člena (o vestnosti in poštenju) 13. člena (o prepovedi zlorabe pravic) in 17. člena (o dolžnosti izpolnitve obveznosti), pri odplačnih pogodbah pa tudi to, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju (101. člen ZOR). Navedena določila in načela ne dopuščajo ekstenzivnega tolmačenja tistih določb pogodbe, na uresničitev katerih lahko prizadeta stranka vpliva s svojim ravnanjem. Pri kupni pogodbi, katere namen je prodaja stvari proti plačilu kupnine in sočasnost medsebojnih izpolnitev (475. člen ZOR), so v primerih, ko je na kupnino vezan nastop kakšne prodajalčeve obveznosti proti tretjim, take narave prodajalčeva ravnanja kot izbira kupca, postavitev prodajnih pogojev, zavarovanje terjatve ipd. Kadar pri takem odlogu izpolnitve kot je sporen ni dogovorjeno nekaj posebnega, je treba izhajati iz običajnega, to je življenjsko normalnega toka stvari, s katerim stranke običajno računajo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj zaradi pravno zmotnih izhodišč, to je neupoštevanja zgoraj navedenih določb ZOR, pomanjkljivo raziskali in predvsem ocenili celotno dejansko podlago spora, kar je imelo za posledico pravno pomotno odločitev, da v letu 1992 dogovorjena toženčeva izpolnitev še ni zapadla v plačilo. Ob takem stanju zadeve je revizijsko sodišče na podlagi določila 2. odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V nadaljnjem postopku bo potrebno zaradi pravilne uporabe zgoraj navedenih materialnopravnih predpisov dopolniti dejanske ugotovitve, ki zadevajo okoliščine dogovora pravdnih strank ob tožnikovi vrnitvi stroja v zvezi s toženčevo obveznostjo, da tožniku vrne plačani del kupnine. Dokazno breme glede vsega tistega, kar odstopa od normalnega teka stvari, pa bo na strani tiste stranke, ki se na take razmere oziroma dogodke sklicuje.