101. člen ZOR

Revizijske navedbe, da izpodbijana pogodbena določba ni sporna in nejasna, ker jasno določa, da se obrestne mere določajo skladno s sklepi toženke, ki veljajo ob vsakokratni obnovitvi vezave, so neutemeljene. Kot sta nižji sodišči že pravilno pojasnili, je v sporni določbi določeno tudi, da se pri prvih šestih obnovitvah realna obrestna mera poveča. Ker so bili ob obnovitvi vezave v veljavi sklepi banke, ki so obrestne mere zniževali, teh sklepov ni bilo mogoče upoštevati. 5. člen pogodbe je na podlagi jezikovne in logične razlage jasno pomensko zaprt navzdol (torej da se smejo obrestne mere zgolj zviševati, ne pa tudi zniževati), nejasen oziroma pomensko odprt pa navzgor v smislu stopnje zviševanja obrestne mere. S tem je bila spornost 5. člena pogodbe v tej pravdi izkazana. V takem položaju pa zakon narekuje ugotavljanje skupnega namena pogodbenih strank in razumevanje sporne določbe v smislu načel obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Ker nižji sodišči nista mogli enoznačno ugotoviti skupnega pogodbenega namena pravdnih strank, sta odločitev pravilno oprli na 100. člen ZOR, v skladu s katerim sta tudi pravilno med mogočimi pomeni izbrali tistega, ki je z

V postopku ugotovljena volja pravdnih strank glede višine obrestne mere ob sklenitvi pogodbe ne potrjuje trditev tožnice, da so bile dogovorjene tiste obrestne mere, ki jih je tožena stranka navedla v brošuri.

Ker se je v pravdi določba pogodbe o vsebini toženkine obveznosti glede izplačila obresti pokazala za sporno, bi bilo treba v skladu z drugim odstavkom 99. člena ZOR ugotoviti skupen namen pogodbenih strank, po potrebi pa uporabiti še dodatna razlagalna pravila iz 100. in 101. člena ZOR.

Da bi stranka dosegla uporabo pravil razlage iz drugega odstavka 99. člena in naslednjih členov ZOR, mora najprej izkazati „spornost“ pogodbene določbe: le golo sklicevanje na spornost, ki ni podprto s kvalitetnim trditvenim gradivom, ne zadošča, saj mora stranka z ustreznimi navedbami zasejati dvom o jasnosti pogodbene določbe.

Ugotovljeno je bilo tudi, da sta se pravdni stranki izrecno dogovorili za daritev (in ne za drugačno razpolaganje) gostilne, zato med njima ni bilo nesporazuma o naravi pogodbe ali o predmetu in tako situacija po določbi 63. člena ZOR ni nastala. Revidentka tudi nima prav, da bi moralo biti v darilni pogodbi izrecno zapisan razlog daritve, saj to ni bistvena sestavina darilne pogodbe.

Po določbah 51. člena in 52. člena ZOR (prav tako po določbah 39. člena aktualnega OZ) spadajo v pogodbeno razmerje tudi nujno spremljajoče okoliščine posla. Pomembno je ne samo, k čemu se je nekdo zavezal (se pravi, kaj je predmet pogodbe), temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal. Na to vprašanje odgovarja kavza pogodbe. Bolj kot na določila pogodbe bi se moralo sodišče opreti na skupen namen pogodbenikov. Ker stranki skupnega namena (gibala, odločilnih interesov za sklenitev pogodbe) nista opredelili v samih (nespornih) pogodbenih določilih, bi bilo treba o njem sklepati zlasti na podlagi poteka pogajanj in motivov za sklenitev pogodbe, njunih ciljev in pričakovanj, ki sta jih razkrili druga drugi med pogajanji, predvidenega načina izpolnitve medsebojnih obveznosti in prakse, vzpostavljene v drugih, na podoben način specifičnih primerih prodaje stanovanj in poslovnih prostorov.

V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, to je, kaj sta pogodbeni stranki hoteli ob sklenitvi sporne pogodbe. Vendar pa te (prave) volje očitno ni uspelo ugotoviti, saj se je pri razlagi tretjega odstavka 2. člena pogodbe oprlo na dopolnilno pravilo iz 101. člena ZOR, po katerem je nejasna določila v odplačni pogodbi treba razlagati v takšnem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju, medtem ko je sodišče druge stopnje ocenilo, da je vsebina 2. člena obravnavane pogodbe jasna in da ne potrebuje dodatne razlage. Tudi po oceni revizijskega sodišča je določilo tretjega odstavka 2. člena pogodbe dovolj jasno, da ga je mogoče uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR).

ZOR je v 100. in 101. členu določal, kako je treba razlagati nejasne pogodbene določbe. Vendar je bilo navedeni zakonski določbi treba uporabiti samo takrat, kadar nejasnosti ni bilo mogoče odpraviti z ugotovitvijo prave volje pogodbenih strank. V obravnavanem sporu pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravo voljo pogodbenih strank, saj je na podlagi izvedenih dokazov in po njihovi presoji ugotovilo, kaj so pogodbene stranke hotele ob sklenitvi pogodbe. Tako je ugotovilo njihovo pravo voljo, razumljeno kot dejansko, resnično voljo.

Po določbi prvega odstavka 361. člena ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Glede na ugotovitev, da je bila izpolnitev plačila tožene stranke tožeči z veljavnim 17. členom pogodbe odložena do trenutka, ko bi tožeča stranka prodala apartmaje, je materialnopravno zmotna ocena, da je primeren trenutek za začetek teka zastaranja en mesec od izvršenega tehničnega pregleda. V tem primeru (ko ni ugotovljeno, da bi tožena stranka zgradila in prodala apartmaje) je treba kot začetek teka zastaralnega roka upoštevati trenutek, ko bi bilo glede na vse okoliščine primera mogoče ugotoviti, da se pogoj (prodaja apartmajev) ne bo uresničil v razumnem času.

Pri tem dogovoru gre po mnenju pritožbenega sodišča pravno za pogodbo o pristopu k dolgu po 451. čl. ZOR, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki, da bo izpolnila njeno terjatev do dolžnika, to je do družbe M., in sicer obročno na način, ki je razviden iz besedila dogovora oz. zabeležke - šlo za samostojno in lastno zavezo tožene stranke tožeči stranki.

Tožena stranka je v pogojih zapisala, da navedbe o zdravstvenem stanju zavarovanca niso resnične, prijavljenec ne more uveljavljati pravice do skladove pokojnine zaradi bolezni, ki je ob vstopu v sklad ni navedel. Takšna določba pogojev je lahko le vnaprej dogovorjena pogodbena odškodninska odgovornost, ki ima za posledico pravico tožene stranke, da ne izpolni zavarovalne pogodbe, ko nastane zavarovalni primer. Gre za vnaprej dogovorjeno civilno kazen. Zato mora biti tožniku ta posledica znana, sicer se nanjo tožena stranka ne more sklicevati.

Kaj je predmet prodajne pogodbe, je dejansko vprašanje.

Glede na ugovor prvotožene stranke bi moralo sodišče ocenjevati vsebino pogodbe v skladu z določbami čl. 99, 100, 101 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Te določbe urejajo razlago pogodb in določajo, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Iz pogodbe o kratkoročnem kreditu izhaja, da je to pogodbo sklenil P.. d.o.o., ki ga zastopa direktor Z. P. kot kreditojemalec, kot kreditodajalec pa je nastopala T. M.. 6. čl. določa, da za odplačilo kredita in obresti in morebitne tečajne razlike kreditojemalec oz. odgovorna oseba jamči kreditodajalcu z vsem svojim premoženjem, poleg tega pa mu še da bianco akceptni nalog potrjen in podpisan. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bianco akceptni nalog izročil gospodarski subjekt, to je drugotožena stranka. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je prvotožena stranka odgovorna na podlagi izjave, to je 6. čl. Sporazuma, saj je tožena stranka ves čas temu ugovarjala in za svoje trditve predlagala

Drugi odstavek 99. člena ZOR določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v ZOR. V tej določbi je za razlago pogodb uveljavljena teorija volje, s katero se v primeru spornosti pogodbenih določil lahko korigira in dopolnjuje razlaga, do katere bi prišli le s preučevanjem tega, kako se volja kaže v izjavi. Ugotavljanje volje namreč še ni vprašanje razlage pisne pogodbe (kar je pravno vprašanje), ampak ugotavljanje ene od dejanskih podlag, potrebnih za takšno razlago. Eno od splošnih načel obligacijskega prava je tudi, naj se pogodba razlaga tako, da ostane v veljavi, ne pa, da svojo veljavo izgubi, če je dvom, ali je treba sprejeti eno ali drugo rešitev.

Iz neprerekanih tožbenih trditev izhaja, da sta se pravdni stranki (tožeča stranka kot leasingodajalec in prvotožena stranka kot leasingojemalec dogovorili tudi za odkupni obrok, kar pomeni, da sta stranki že v pogodbi dogovorili odkup v leasing danega avtomobila po preteku dogovorjenega roka uporabe avtomobila. To pomeni, da je s pretekom dogovorjenega roka zapadla ne le toženkina obveznost odkupa vozila, pač pa tudi tožničina obveznost izročitve vozila v last toženi stranki. Gre za obveznost sočasne izpolnitve obeh pogodbenih strank po preteku s pogodbo dogovorjenega roka, zato ni mogoč zaključek, da je bil rok dogovorjen izključno v interesu dolžnika. Da bi tožena stranka kot leasingojemalec lahko predčasno veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, bi morala pridobiti soglasje tožeče stranke kot leasingodajalca.

S pravili sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov so pogoji za pridobitev pravic in njihov obseg lahko drugače določeni od tistih, ki gredo zavarovancem iz obveznega zavarovanja.

Tožena stranka je pogodbo odpovedala dne 3.3.1995. To vsekakor ni takoj po izteku koledarskega leta.

Pravilno je izhodišče, da je treba pri razlagi pogodbe najprej izhajati iz narave same pogodbe, to je njene kavze. Pravilna je argumentacija v obeh sodbah, da je bistvo pogodbe o posredovanju določeno v 816. členu ZOR, po katerem lahko naročitelj prekliče naročilo za posredovanje kadarkoli hoče, če se temu ni odpovedal in če preklic ni v nasprotju s poštenjem. Ta določba opredeli pravno podlago posredniške pogodbe. Določbe v pogodbi, ki posegajo vanjo (še posebej, če gre za adhezijsko pogodbo), pa zahtevajo strogo razlago.

Ker vsebina sklepa drugostopnega organa tožene stranke ni bila nejasna, netočna, dvoumna ali kontradiktorna, niti med strankama sporna, bi jo moralo sodišče uporabiti tako kot se glasi. Jasnost in nespornost pravne narave tožničine zahteve in njeno obravnavanje na pristojnem organu tožene stranke so izključevale njeno razlago. Ker je tožena stranka zahtevo za varstvo pravic tožnice kot pravočasno obravnavala, ni pa o njej dokončno odločila, je imela tožnica skladno določilu 105. člena ZDR pravico uveljavljati sodno varstvo.

Namen prodajne pogodbe je prodaja stvari proti plačilu kupnine in sočasnost medsebojnih izpolnitev. Odložena izpolnitev prodajalca je v škodo kupca, ki želi kupljeno stvar prejeti takoj. Kupec ni v zamudi toliko časa, dokler prodajalec ne izpolni svoje sočasne obveznosti.