VSRS Sodba II Ips 196/2005

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1.) V obravnavani zadevi je tožnik zahteval objavo odgovora in popravka na prispevek ..., ki je bil prikazan v oddaji A., televizijske hiše ... dne 9.9.2003.

2.) Sodišče prve stopnje v tretjem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo ter toženi stranki naložilo, naj v prvi oddaji A. objavi odgovor oziroma popravek z vsebino, ki je navedena v izreku sodbe sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je izpolnjen pogoj za objavo popravka po prvem odstavku 26. člena Zakona o medijih (Ur. List RS, št. 35/2001 in nasl; ZMed). V sporni oddaji naj bi bilo namreč govora o razmerah na srednji šoli, na kateri je tožnik poučeval. V oddaji so bile izrečene negativne vrednostne sodbe o tožniku, posamezne izjave pa so bile za tožnika žaljive. Nadalje je ugotovilo, da se tožnikovi odgovori (oziroma zahtevan popravek) nanašajo na potrjevanje njegove verodostojnosti in kredibilnosti. Ker ni podana nobena izmed okoliščin, zaradi katerega po 31. členu ZMed popravka odgovornemu uredniku ne bi bilo treba objaviti, je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3.) Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. V razlogih je navedlo, da vsebina zahtevanega popravka ne sledi v celoti namenu ZMed. Vsebina odgovora oziroma popravka mora imeti nek pomen in smisel tudi za bralca oziroma gledalca. Zahtevani popravek je pritožbeno sodišče z vidika ZMed obravnavalo po štirih vsebinskih sklopih, ki sestavljajo to besedilo.

4.) Glede prvega vsebinskega sklopa, ki se nanaša na trditev razredničarke, je ugotovilo dve oviri za obvezno objavo. Prvič, naj bi besedilo, katerega objavo zahteva tožnik v tem delu, predstavljalo tožnikov odziv na trditev razredničarke, ki je predstavljala nasprotno izjavo na poprejšnjo v oddaji objavljeno izjavo tožnika. Poleg tega naj bi bila nova informacija nesorazmerno daljša kot informacija razredničarke.

5.) Pritožbeno sodišče za trditev novinarja D., na katero se nanaša drugi sklop zahtevanega popravka, ugotavlja, da ta po svoji vsebini ni mogla prizadeti osebnih pravic oziroma interesa tožnika. Poleg tega je iz magnetograma razvidno, da je imel tožnik na novinarjevo trditev možnost odgovoriti ter je tudi odgovoril. Izpustitev pristavka pa ni bistveno spremenila tožnikove izjave v oddaji.

6.) Tretji sklop zahtevanega popravka se po stališču pritožbenega sodišča nanaša na izjavo novinarja, ki predstavlja njegov osebni pogled na delovanje srednješolskega sistema, ne pa informacije o konkretnem delovanju tožnika. Tožnikova osebnostna pravica ali njegov interes tako po stališču pritožbenega sodišča v tem delu nista mogla biti prizadeta, poleg tega pa naj bi zakon ne dajal možnosti za odgovor na osebni komentar.

7.) Glede zadnjega sklopa pa pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ta del oddaje v resnici prizadeva tožnikovo osebnostno pravico ter da bi ob ustrezni korekciji, ki bi omogočala razumljivost zahtevka, tožnik imel pravico do objave popravka. Ker ZMed ne omogoča delne ugoditve zahtevku, kakor tudi ne tekstovnih popravkov, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8.) Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču primarno predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni, pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

9.) Revident pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni uporabilo pravila iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št.43/2006; ZPP), to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navaja, da na glavni obravnavi tožena stranka ni navedla nobenih vsebinskih argumentov proti tožbenemu zahtevku. Predmet obravnave se je ves čas sukal le okrog vprašanja pasivne legitimacije. Vsebinske argumente so uveljavljali šele v pritožbi, pri čemer niso navedli, zakaj tega ne bi mogli storiti že prej. Tako tožnik ni imel nobene možnosti odgovoriti na vsebinska zatrjevanja tožene stranke. Na pritožbo je sicer odgovoril, vendar pritožbeno sodišče njegovega odgovora ni upoštevalo oziroma se ni opredelilo do navedb v njem. Ker v revizijskem postopku ugotavljanje dejanskega stanja več ni mogoče, je bila z ravnanjem pritožbenega sodišča tožniku kršena pravica do enakega obravnavanja v postopku. Tožnik zatrjuje tako tudi kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravica in do učinkovite pritožbe (22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije - URS).

10.) Revident pritožbenemu sodišču očita napačno uporabo materialnega prava. Sodišče je dalo določbam ZMed vsebino, ki ne izhaja iz njegovega namena ter je v nasprotju z duhom zakona in URS. Zahteve po ZMed so tako zaostrene, da je njihova uveljavitev povsem onemogočena, še posebej ker gre za običajne državljane - laike. Opozarja na sugestivno moč televizije, ki je neprimerno večja kot pri časnikih. Meni, da je pravica do popravka v TV medijih le težko iztožljiva. Poudarja, da je zakon namenjen laikom ter ga je zato treba interpretirati favorem libertatis, ne pa s pikolovskim iskanjem, ali je kakšen del v celoti eklatantno utemeljenega popravka (ali odgovora) morda slabo ali nespretno formuliran. Za laika je ta naloga še dodatno težja, če gre za objavo v elektronskem mediju. Zakonske določbe so namreč primarno pisane za tiskane medije, v elektronskih medijih pa naj bi se določbe uporabljale smiselno. Sodno odločanje bi moralo biti zato v takem občutljivem primeru še posebej pazljivo, da ne bi s pretiranim formalizmom učinkovalo opogumljujoče za spoštovanje človekovih pravic prizadetih nenaklonjena medijska uredništva.

11.) Revident opozarja na nasprotujoča si razloga v sodbi pritožbenega sodišča. Enkrat tako pravi, da bi moral tožnik že v svojem zahtevku navesti tudi dejstva in okoliščine, na drugem mesta pa pravi, da institut objave popravka omogoča le postavitev trditve in nasprotne trditve, ne pa nadaljnje diskusije. Stavek obrazložitve pritožbenega sodišča, da ZMed omogoča le postavitev trditve in nasprotne trditve, ne pa nadaljnje diskusije, je sporen. Po stališču revizije gre za popolno nerazumevanje bistva zakona. Saj je vendar že iz četrtega odstavka 26. člena ZMed razvidno, da pri popravku ne gre samo za popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak za navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

12.) Revizija pritožbenemu sodišču očita, da je vzelo v svoje roke prvostopenjsko odločanje, s čimer je prekoračilo svoje pristojnosti. Višje sodišče je glede na magnetogram ugotovilo, da objava popravka ne izpolnjuje vseh zakonskih predpostavk. Revident ob tem opozarja, da magnetogram, ki ga je naredil tožnik in ga poslal na višje sodišče kot prilogo k odgovoru na pritožbo, ni opremljen s komentarji kot je magnetogram v tožbi. Pritožbeno sodišče bi moralo upoštevati celoten spis in postopek pred okrajnim sodiščem. Višje sodišče tudi napačno zatrjuje, da je tožnik uveljavljal le pravico do popravka. Stalno je namreč uveljavljal tudi pravico do odgovora.

13.) Glede sklopa zahtevanega popravka, ki se nanaša na izjavo razredničarke, da razred 5Ab ni bil problematičen, revident pritožbenemu sodišču najprej očita, da popravek ne obsega 33, marveč le 23 vrstic. V nadaljevanju vsebinsko obravnava razredničarkino izjavo. Poudarja moč njene izjave, ki pa je lažna in zavajajoča. Navaja, da novinar te informacije pred in med snemanjem tožniku ni posredoval, da bi lahko nanjo odgovoril. Resničnost njene izjave pobija predvsem s pisnim zatrjevanjem ene izmed učiteljic, s katerim razpolaga. Izjava o katastrofalni problematičnosti je del tožbenih dokumentov. Glede na oddajo je lahko sklep gledalca, da razred ni bil problematičen in je torej vir problemov le tožnik - učitelj. Lažno neproblematičnost in povprečnost razreda je zato tožnik lahko izpodbijal le z naštevanjem konkretnih dejstev. Dolžine odgovora in "objavljene informacije" ni mogoče meriti poenostavljeno. Če hočeš na trditev razredničarke "Razred ni bil problematičen, ampak povsem povprečen" odgovoriti ne z golo nasprotno trditvijo (kar po zakonu ne zadošča), ampak z navajanjem dejstev in okoliščin, potem je popolnoma jasno, da tak odgovor ne more biti drugačen kot bistveno daljši od kratkega zanikanja vsake problematičnosti razreda. Tožnikov tekst je zato nesorazmerno daljši le po črkah, ne pa tudi po vsebini.

14.) Nadalje revident oporeka razlogu pritožbenega sodišča, češ da trditev novinarja v oddaji, da so glede na uradne podatke šolske svetovalne službe v minulih 10 letih izključili najmanj 6 dijakov, ni mogla prizadeti osebnih pravic oziroma interesa tožnika. Tudi s to ugotovitvijo se je pritožbeno sodišče postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča in tožniku odvzelo možnost njenega izpodbijanja v pritožbenem postopku. Na trditev novinarja, ki postavlja tožnika na laž, tožnik v oddaji ni mogel odgovoriti. Poleg tega je treba izjavo novinarja presojati povezano s točko I, ne pa ločeno. Podobno velja za točko III.

15.) Časovni odmik od oddaje in posebnost televizijskega medija zahtevata čim več filmske osnove popravka oz. odgovora. Tako seveda tožnik ali novinar prebereta le tisti del, ki ga dodaja tožnik v odgovoru oziroma popravku, sporna navedba iz oddaje pa se pred tem ponovno predvaja. V slogu dialoga med posnetim gradivom in popravkom oz. odgovorom je napisan tudi zahtevani popravek oziroma odgovor. Vsaka objava se smiselno najavi, kar je del vsakodnevnega dela novinarjev. Od tožnika pa ni mogoče pričakovati, da bo znal narediti popolno režijsko knjigo, prilagojeno posameznemu mediju.

16.) Revident oporeka stališču pritožbenega sodišča, ko to zavrača utemeljenost popravka v tretjem vsebinskem sklopu, češ da zakon ne daje možnosti odgovora na osebni komentar posameznika, marveč le na informacijo. Predvsem sodišču očita, da ni upoštevalo navedb magnetograma s komentarji, ki je del tožbenih navedb, marveč le magnetogram brez komentarjev. Komentar v tožbi in opis režijskih prijemov se glasi: "Nato kamera kaže animacijo: oseba v poenostavljeni animirani podobi stopi na kateder in pleše po njem (torej po šolski klopi), krili z rokami pred dijaki, ki mirno sedijo za šolskimi klopmi. Na tabli izza njega se izpiše napis: V znamenju metuljev." K navedenemu revident pripisuje, da je sam v kamero povedal več predlogov za reševanje konfliktov med dijaki in profesorji, a je novinar vse izpustil. Revizija se sicer tudi ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da daje zakon možnost odgovora na informacijo, ne pa na osebni komentar posameznika. Pod informacijo je treba namreč razumeti vse, kar je bilo objavljeno in na kar popravek reagira. V tem primeru pač reagira na stališče novinarja, ki je oddajo vodil, kar je spet treba presojati v kontekstu celotne oddaje, ne pa izolirano.

17.) Sestavni del revizije je tudi besedilo mag. M. K. Revizijsko sodišče je vsebino dela navedb povzelo že po posameznih revizijskih sklopih zgoraj, v preostalem delu pa jo povzema v nadaljevanju. Revizija v tem delu še dodatno opozarja, da zakonski pogoj za objavo popravka ali odgovora ni in ne ne more biti neka določena kvaliteta besedila (ali je tekst bolj jasen ali manj jasen, bolj ali manj konfuzen). Ta pogoj si je izmislil pritožnik, sodišče pa mu je nekritično sledilo. Če zahtevani popravek izpolnjuje zakonske pogoje (zlasti tiste iz 26. in 31. člena ZMed), ga je odgovorni urednik dolžan objaviti, pa četudi je tekst nejasen in konfuzen. Lahko je celo sam v sebi protisloven - stvar avtorja je, ali svoj prizadeti ugled skuša braniti ali oprati z dobrim ali slabim tekstom.

18.) Sporen naj bi bil tudi naslednji stavek iz sodbe pritožbenega sodišča, da "bi moral tožnik že v svojem zahtevku glede na posebnost televizijskega medija in možnost montaže oddaj, poleg svojih nasprotnih trditev navesti tudi dejstva in okoliščine, ki jih v sami trditveni podlagi v zvezi s snemanjem oddaje podaja in so vplivale na verodostojnost informacije." Gotovo bi bil popravek oz. odgovor v takšnem primeru boljši, vendar pa to ni zakonski pogoj za objavo. Nazadnje revizija napada še razlog glede četrtega vsebinskega sklopa zahtevanega popravka, pri čemer podčrta razloge, da bi v tem delu "ob ustreznih slovničnih popravkih in povezovalnem tekstu, ki bi omogočal razumljivost zahtevka (tako prepoznavnost, da bi gledalci lahko dojeli tudi drugo stran), vendar pa ZMed ne omogoča delne ugoditve zahtevku in tekstovne popravke, zato je potrebno iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti."

19) Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev. Uvodoma opozarja, da zoper prvo in tretjetoženo stranko revizija ni dopustna, saj več nista stranki postopka. Sicer pa naj bi bila revizija prepozna. Iz revizije ne izhaja, kaj naj bi bili vsebinski argumenti, ki naj bi jih tožena stranka uveljavljala šele v pritožbi. Vsebinski argumenti niso procesno pravni termin, zato je revizijski očitek v tem delu neutemeljen. Večji del revizije je posvečen temu, da je tu prizadeta stranka laik, na drugi strani pa so mediji v ekonomsko močnejšem položaju. To po stališču tožene stranke ni argument, ki bi bil upošteven, saj vodi v arbitrarnost. Razlaga, ki jo ponuja revizija, bi tudi nesorazmerno posegla v pravice tretjega - ... TV. Tretjemu je mogoče naložiti le tolikšno breme kot je minimalno potrebno, da se zagotovi varstvo pravic tožeče stranke. Tretji ne more trpeti škodljivih posledic zato, ker je tožeča stranka laik, ki težje varuje svoje pravice. Tožena stranka se prav tako ne strinja, da gre tožeči stranki pravica utemeljevati, dokazovati trditev, da je bil razred problematičen. Tožena stranka želi, da se revizijsko sodišče izreče glede pritožbenega razloga tožene stranke, ki mu pritožbeno sodišče ni sledilo. Tožena stranka namreč ni zadovoljna z razlago pritožbenega sodišča o pasivni legitimaciji tožene stranke.

20.) Revizija je bila dostavljena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

21.) Revizija je utemeljena.

22.) V obravnavani zadevi za nobeno od nižjih sodišč ni bilo sporno, da posamezni deli prispevka ... (ter s tem tudi prispevek v celoti), ki je bil 9.9.2003 predvajan v oddaji A. na ... TV, predstavljajo podlago za zahtevo, naj se objavi popravek objavljenega besedila (prvi odstavek 26. člena ZMed). Navsezadnje to implicitno priznava celo sam odgovor na revizijo, saj tožena stranka zavrača le svojo pasivno legitimacijo ter oporeka sami vsebini popravka, ker naj bi tak, kakršen je, nesorazmerno posegal v pravice tretje osebe - družbe ... TV. S tem, da je bila vsebina prispevka takšna, da se je imel tožnik nanj pravico odzvati v skladu s prvim odstavkom 26. člena ZMed, soglaša tudi revizijsko sodišče. V sporni oddaji je bilo govora o tožniku (čeprav ni bil omenjen z imenom ter je imel prek obraza televizijsko pego) in o njegovi strokovnosti. Njegove pedagoške metode so bile s strani sogovornikov med drugim označene za bedarije, negativen vtis pa sta s svojimi izjavami in komentarji utrjevala tudi sam novinar in razredničarka 5Ab razreda. Sporna naj bi bila predvsem izjava slednje, ki je razred, v katerem je prišlo do konflikta med učenci in tožnikom kot učiteljem, označila za povsem povprečen razred, s čimer je vzroke za konflikt implicitno pripisala tožniku oziroma v luči celotne oddaje njegovim pedagoškim metodam. Vsa navedena dejstva so razvidna že iz vsebine besedila, katerega objava se zahteva ter iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožbeno sodišče ni ovrglo, marveč je ugotovilo le še dodatna dejstva in nato napravilo tudi drugačen materialnopravni sklep. V takšnem položaju je na dlani, da ima posameznik pravico braniti svojo strokovno (in s tem osebnostno) verodostojnost.

23.) V obravnavani revizijski zadevi je sedaj sporno, na kakšen način sme tožnik braniti svojo prizadeto osebnostno sfero. Postavljata se predvsem dve vprašanji: na katere prvine spornega prispevka se je bil tožnik upravičen odzvati s popravkom ter ali sama vsebina zahtevanega besedila tudi sicer ustreza pogojem, ki jih določa ZMed (predvsem njegov 27. in 31. člen).

24.) Pritožbeno sodišče je zahtevano besedilo v luči določb ZMed obravnavalo po štirih vsebinskih sklopih. To je storilo za vsak sklop ločeno ter na ta način ravnalo, kakor da bi šlo za štiri samostojne zahtevke za objavo popravka. Na ta način je tožniku odreklo upravičenost odzvati se na trditev novinarja, da so v minulih 10 letih iz šole izključili najmanj 6 dijakov (drugi vsebinski sklop besedila, katerega objavo se zahteva). Ta trditev naj bi namreč v nobenem smislu ne mogla prizadeti tožnikovih pravic. Iz podobnih (ne pa povsem enakih) razlogov pa je tožniku odreklo tudi upravičenost odzvati se na novinarjev osebni pogled o delovanju srednješolskega sistema (tretji vsebinski sklop), češ da daje zakon možnost odgovora na informacijo ne pa tudi na osebni komentar. Tak pristop pritožbenega sodišča revizija utemeljeno graja. Graja ga s treh različnih zornih kotov. Sodišču najprej očita, da je posamezne dele zahtevanega besedila obravnavalo ločeno, čeprav so med seboj povezani. Tako se na primer vprašanje iz drugega vsebinskega sklopa (tj. koliko dijakov je bilo izključenih iz šole) navezuje na prvi vsebinski sklop (tj. na vprašanje, ali je bil sporni razred res povprečen, običajen razred ali pa je po svoji problematičnosti izstopal ter je bil njegov predsednik tisti dijak, ki je bil v zadnjih 10 letih edini izključen iz šole). Stališču sodišča, da ZMed ne daje podlage za odgovor oziroma popravek na osebni komentar, dalje očita napačno uporabo določb 26. člena ZMed. Predvsem pa opozarja na lastnost televizijskega medija, kjer se objavljajo tako govorjene kot filmane informacije, kakor je bilo tudi v primeru spornega prispevka.

25.) Posameznik ima v skladu s 26. členom ZMed pravico do objave popravka objavljenega obvestila. Pojem obvestila je tu pravni pojem in kot tak predmet celovite (ne zgolj jezikovne) pravne razlage. Že sam zakon pa v tretjem odstavku istega člena postavlja določena interpretacijska vodila pri razlagi tega pojma. Z izrazom obvestilo je mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja ali v kakršnikoli drugi obliki. Že iz navedenega izhaja, da torej pojma obvestilo ni mogoče razlagati ozko, torej zgolj kot notico, kot kratko sporočanje informacije, marveč kot medijsko objavo v najširšem smislu. Navedeno velja že za tiskane medije, še toliko bolj pa za elektronske, katerih obvestila v sebi združujejo različne tipe komunikacijskih sredstev. Tisto, kar je pomembno, je, da je medijski učinek obvestila objektivno tak, da prizadeva posameznikovo pravico ali interes. Prispevek, katerega pomemben (odločilen) del se nanaša na tožnikovo strokovno osebnost, je tako treba obravnavati kot celoto, saj je takšen tudi medijski učinek na tožnikovo osebnostno področje. To pa pomeni, da je treba tožniku priznati upravičenje tudi za objavo besedila v drugem in tretjem vsebinskem sklopu, ker gre za neločljiva dela te celote - tj. prispevka, katerega učinek je enovit, med seboj povezan in predstavlja obvestilo v smislu 26. člena ZMed. V konkretnem primeru namreč revizijsko sodišče ugotavlja, da sta tudi trditev novinarja (iz drugega vsebinskega sklopa) in njegov komentar (tretji vsebinski sklop) tolikanj povezana z bistvom obvestila, ki prizadeva tožnikovo sfero, da sta njegov sestavni del.

26.) Na isto vprašanje se nanaša tudi presoja nadaljnjega razloga pritožbenega sodišča za zavrnitev zahtevka in sicer, da predstavlja trditev razredničarke o povprečnosti spornega razreda v oddaji le nasprotno trditev na poprejšnjo izjavo tožnika v tej isti oddaji. Gre za dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje (revident sodišču druge stopnje sicer očita, da se o teh vsebinskih vprašanjih ni imel možnosti izjaviti), ki pa je iz materialnopravnih razlogov irelevantna. ZMed namreč nikjer ne določa, da ni mogoče zahtevati popravka takšne trditve, če so pač izpolnjeni vsi drugi pogoji.

27.) Nadaljnje vprašanje pa se nanaša na skladnost celotnega besedila, katerega objavo tožnik zahteva, s pogoji in omejitvami iz 31. člena ZMed. Nadaljnja razloga pritožbenega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka sta bila namreč v tem, da naj bi besedilo ne bilo v tolikšni meri razumljivo, da bi imelo pomen za gledalca, poleg tega pa bi naj bilo besedilo tudi nesorazmerno dolgo. Revizijsko sodišče delno pritrjuje reviziji, ko pravi, da slaba kvaliteta zahtevanega popravka ali odgovora ni zakonska ovira za objavo le-tega. Navedeno sicer drži, vendar pa se ni mogoče v celoti strinjati s še bolj zaostreno revizijsko navedbo, da je dolžan odgovorni urednik besedilo objaviti, četudi je nejasno, konfuzno ali celo samo v sebi protislovno, češ da je stvar prizadetega, na kakšen način (s kvalitetnim ali nekvalitetnim popravkom) bo branil svoje interese in pravice.

28.) Res je, kar trdi revizija, da pogoja razumljivosti, jasnosti ali celo ravni kvalitete določba 31. člena ZMed ne postavlja. Vendar pa so nejasnost, konfuznost in podobno lastnosti, ki odločilno vplivajo na presojo, ali zahtevano besedilo ustreza merilom iz prve, druge in šeste alineje tega člena.