37. člen ZMed-A

Tožnik je s predlaganim popravkom želel spremeniti vtis, ki ga je povprečni gledalec pridobil iz prispevka, namreč, da naj bi bil namreč del družbene skupine, ki nasprotuje cepljenju oziroma je nenaklonjen cepljenju nasploh. Šele popravek je povprečnemu gledalcu posredoval informacije, ki so pri objavi prispevka manjkale in ki so mu omogočile oblikovanje lastne presoje, ali je informacija, da tožnik pripada skupini brezpogojnih nasprotnikov cepljenja, utemeljena, in s tem tudi presojo, ali je oznaka "najbolj znan proticepilec" zanj upravičena.

V obravnavani zadevi je predmet tožbe objava popravka v mediju. Gre za izraz ustavno varovane pravice do popravka, kot jo zagotavlja 40. člen Ustave RS. Njeno bistvo je v tem, da ima vsakdo pravico odzvati se na obvestilo, objavljeno v mediju, s katerim je bila prizadeta njegova pravica ali interes. Namen pravice do popravka se lahko doseže le s hitrim, ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo. Temu načelu so prilagojena specialna postopkovna pravila, ki jih za obravnavani postopek predpisuje ZMed v členih 33 do 41. Ob različnih podatkih glede odgovornega urednika, na katere sta naletela tožnika, jima ob dvomu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, ker sta zahtevo za objavo popravka naslovila na odgovorno urednico, ki je bila razvidna iz razvida medijev.

Prizadetost posameznikovega interesa je odprt pravni pojem, ki se zapolni z vsebino v vsakem konkretnem primeru posebej. Ugotovitev, da je bilo s spornim člankom poseženo v tožničino osebnostno sfero na tak način, da ima o sporni problematiki pravico podati svoje stališče, hkrati pomeni, da ji je toženec, kot odgovorni urednik medija, ki je sam izbral temo članka, dolžan omogočiti objavo popravka, s čemer pa še ne bo poseženo v čast in dobro ime medija, niti v pravico do svobode izražanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno presodili, da ima tožnik pravico do odgovora. Tožnik namreč ne zatrjuje prizadetosti lastne pravice ali interesa, pač pa zahteva objavo odgovora v javnem interesu. Javni interes je namreč tisti kriterij, ki posameznika upravičuje do posega v svobodo tiska. Njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic, na eni strani svobode izražanja po prvem odstavku 39. člena Ustave RS (ki je širši pojem za svobodo govora, tiska in vseh drugih oblik izražanja misli) in na drugi strani pravice odgovora po 40. členu Ustave RS. Kot javni interes je treba v obravnavanem primeru upoštevati predvsem interes madžarske manjšine, da je informirana o delovanju Zavoda za kulturo madžarske narodnosti kot krovne organizacije na področju kulturnih dejavnosti na narodnostnem območju madžarske manjšine in izpolnjevanju njegovih temeljnih nalog.

V postopku za objavo popravka zamudne sodbe ni mogoče izdati, saj je ZMed ne predvideva. V tovrstnih pravdah odgovorni urednik medija ni tožen kot navadna fizična oseba, temveč zaradi funkcije, ki jo opravlja. V primeru zamenjave osebe odgovornega urednika, je dopustna sprememba tožbe brez privolitve prvotnega in novega odgovornega urednika. Presojati je treba tudi kraj vročanja sodnih pisanj; vročanje se opravi na delovnem mestu oziroma sedežu uredništva oziroma na naslovu, ki je vpisan v razvid medijev, ne pa na njegovem zasebnem naslovu.

Situacija, ko med pravdo medij preneha delovati, v ZMed ni izrecno urejena. Ta zahteva, da jo sodišče reši z upoštevanjem rešitev v podobnih primerljivih situacijah in z upoštevanjem posebnosti iz samih medijskih sporov. Smiselna uporaba določb ZPP za nerešena vprašanja po drugem odstavku 44. člena ZMed pomeni prav to, torej upoštevanje specifike tovrstnih sporov. V tej zadevi pomeni prenehanje delovanja medija okoliščino, ki se je spremenila po vložitvi tožbe in povsem neodvisno od volje ali ravnanja tožnika. Njeno obravnavanje le v okviru splošne procesne ureditve v ZPP in brez upoštevanja posebnosti medijskih sporov bi namreč povsem izvotlilo ustavno varovano človekovo pravico do popravka in odgovora iz 40. člena URS. Še več: onemogočilo bi tudi pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS iz razlogov, ki so povsem izven sfere prizadetega. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča ustavnoskladna taka povezava 37. in 30. člena ZMed, da lahko prizadeti tudi v primeru prenehanja delovanja medija med samim pravdnim postopkom subjektivno spremeni tožbo tako, da namesto dosedanjega glavnega urednika toži izdajatelja medija ali njegovega pravnega naslednika brez potrebne privoli

Razloge, iz katerih odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, določa 31. člen ZMed. Slabe kvalitete besedila med temi razlogi ni. Morebitno nejasnost ali celo konfuznost besedila je zato treba presojati z vidika prve, druge in šeste alineje 31. člena ZMed. Določbe o pasivni legitimaciji in o privilegirani subjektivni spremembi tožbe je treba razlagati ustavno skladno.