18. člen ZMed-A

Če se po pravnomočni sodbi, s katero se nalaga objava popravka, zamenja odgovorni urednik medija, preide v sodbi ugotovljena dolžnost objave popravka na novega odgovornega urednika. Odgovorni urednik medija kot splošno pravilo odgovarja za vsako objavljeno informacijo. Če bi bila nova dolžnica res odgovorna zgolj za posamezne programske sklope, bi to moralo biti tudi navedeno v Razvidu medijev, saj se sicer pri avditoriju ustvarja napačen vtis oziroma dvom v to, za katere objavljene informacije odgovorna urednica odgovarja.

Ker je v obravnavanem sporu sodišče prve stopnje na podlagi skladnih navedb strank ugotovilo, da pred imenovanjem A. A. za odgovorno urednico ni prišlo do odločanja uredništva o tem, da tudi sami predlagajo v imenovanje generalnemu direktorju kandidata, ki je dobil njihovo pozitivno mnenje, generalni direktor pred izbiro kandidata ni bil dolžan pridobiti soglasja programskega sveta.

V konkretnem primeru upnika od dolžnika zahtevata, da mora prenehati z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov. Od njega torej zahtevata opustitev javnih objav z določeno vsebino (prvi odstavek 227. člena ZIZ). V skladu z ZMed nosita odgovornost za programske vsebine in njihovo razširjanje izdajatelj medija (drugi odstavek 9. člena ZMed) ter odgovorni urednik (drugi in tretji odstavek 18. člena ZMed). Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so spletni novičarski portali (D in E) skladno z 2. členom ZMed mediji. Dolžnik ni izdajatelj teh medijev. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se dolžniku zapove, da preneha z javno objavo podatkov in informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost upnikov, saj iz navedenega izhaja, da dolžnik po določbah ZMed ni oseba, odgovorna javne objave. Enako velja za zahtevo, da mora dolžnik odstraniti podatke in informacije, ki so bile objavljene na E in D ter v drugih z dolžnikom povezanih medijih. Od dolžnika je mogoče zahtevati zgolj izpolnitev obveznosti, ki jih lahko on sam izpolni, ta pogoj pa pri zahtevi dolžniku za od

V zahtevi za sodno varstvo zaradi nepooblaščene objave avtorskega dela v mediju je pasivno legitimiran izdajatelj medija in ne lastnik medija. Gre za dve pravni osebi, ki sta z vpisom v sodni register pridobili pravno sposobnost, torej lastno pravno subjektiviteto. Vsaka od njiju ima lastne pravice in obveznosti.

Stališče sodišča prve stopnje, da kaže položaj zakonite zastopnice sindikata enačiti s položajem odgovornega urednika (za urejanje spletne strani), ki lahko kaskadno odgovarja namesto avtorja prispevka, pomeni nesprejemljivo širjenje cone kriminalnosti, hkrati pa kršitev načela določenosti materialnega kazenskega prava. Izhodiščna jezikovna razlaga 166. člena KZ-1 ne dopušča nobenega argumentacijskega prostora, da bi kot storilci kaznivih dejanj po tej zakonski določbi "smiselno" lahko nastopale tudi osebe, ki niso odgovorni uredniki ali namestniki.

Niti 6. niti 18. člen ZMed v pogledu urejanja odškodninske odgovornosti nista lex specialis, ki bi derogirala načelo respondeat superior, kot ga ureja 147. člen OZ.

Vsak odgovorni urednik programskega sklopa odgovarja za svoj programski sklop, odgovorni urednik medija pa za objavo vseh informacij v mediju. AA, kot odgovorni urednik medija BB., je tako odgovoren tudi za objavo informacije v sklopu informativnega in športnega programa BB. Toženi stranki ni možno naložiti, da objavi samo del popravka, ki izpolnjuje pogoje za objavo popravka, zavrniti pa objavo drugega dela popravka, ki ne izpolnjuje pogojev za objavo popravka.

Drži sicer, da naslov članka vsebuje ostro kritiko, saj namiguje, da je prav tožnica tista, ki je ukradla navigacijsko napravo, vendar pa se mora naslov članka v konkretnem primeru presojati ob upoštevanju besedila podnaslova in celotnega teksta tega članka. Že podnaslov članka tako izloča možnost razlage, da je prav tožnica storila kaznivo dejanje tatvine, članek kot celota (zlasti s predstavitvijo stališča tožnice) pa pušča povprečnemu bralcu prostor za kritično oceno o tem, kaj se je z navigacijsko napravo dejansko dogajalo.

Določba 18. člena ZMed ne predpisuje odgovornosti odgovornega urednika za škodo, nastalo z objavo informacije, ki predstavlja nedopusten poseg v osebnostne pravice posameznika.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas, ko je tožnik pri toženi stranki opravljal delo glavnega urednika, ni utemeljen, saj tožnik za zasedbo tega delovnega mesta ni izpolnjeval predpisanih pogojev. Iz tega razloga je tožena stranka ravnala zakonito, ker je z njim sklenila avtorsko pogodbo.

Prepovedni zahtevek se že pojmovno ne more nanašati na bodoče avtorske pravice, ki sploh še niso nastale. Materialnopravno zmotno je zato izhodišče tožeče stranke v pritožbi, da bi tožeča stranka z začasno odredbo lahko s prepovednim zahtevkom zagotavljala varstvo avtorskih del, ki bodo nastala šele v bodočnosti. Pritožbeno sodišče posebej opozarja, da je tožeča stranka odstranitveno začasno odredbo uveljavljala tako glede pisnih člankov, kot tudi fotografij, zato bi se prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti do vprašanja avtorskega dela pri posameznih tovrstnih storitvah.

Trditve, da tožnica ravna v nasprotju z zakonom, so nedvomno takšne navedbe, da so prizadele tožničin interes oziroma pravico. To, ali je novinar presegel „svoja pooblastila“ ali ne, za odločitev o tožbenem zahtevku na objavo popravka ni bistveno. Pravica do popravka ne predstavlja civilnopravne sankcije ali kazni za protipravno – napačno ravnanje novinarja. Je le način, na katerega lahko vsakdo s sredstvi medijskega prava brani svoje pravice in interese z učinkovitim sodelovanjem v javni razpravi.

S člankom nista bila prizadeta tožnikova pravica ali interes, zato je utemeljeno zavrnjen zahtevek za objavo popravka. Z delom drugega članka bi bila lahko prizadeta tožnikova pravica ali interes, vendar zahtevani popravek ne vsebuje izrecnega zanikanja nasprotnega dejstva ali dopolnitve edine sporne trditve. Vsebina tega popravka ne izpolnjuje kriterijev iz četrtega odstavka 26. člen ZMed.

Izdajatelj časopisa ni pasivno legitimiran subjekt, ki bi lahko s preklicem v časopisu objavljenih izjav tretjih oseb o tožniku nudil slednjemu zadoščenje, predvideno kot eno izmed oblik povrnitve nepremoženjske škode z določbo 199. člen ZOR. Namena te oblike restitucije ni mogoče doseči z nekogaršnjim "preklicem" izjave, ki ni bila njegova, saj bi bil brez slehernega pomena tako za prizadetega, kot tudi za oblikovanje oziroma ustvarjanje mnenja drugih o njem.

Razloge, iz katerih odgovorni urednik lahko zavrne objavo popravka, določa 31. člen ZMed. Slabe kvalitete besedila med temi razlogi ni. Morebitno nejasnost ali celo konfuznost besedila je zato treba presojati z vidika prve, druge in šeste alineje 31. člena ZMed. Določbe o pasivni legitimaciji in o privilegirani subjektivni spremembi tožbe je treba razlagati ustavno skladno.