VSL Sodba I Cp 427/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (I. izreka) spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 2.631,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.128,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 2.631,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je na račun tožene stranke naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 384,63 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da nima pripomb glede ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z lastništvom stanovanja, da pa težje sprejema stališče sodbe, da stanovanje uporablja brez pravne podlage, saj se je tožeča stranka izselila zaradi začasne odredbe sodišča. Predvsem pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bila preživnina za otroka pravdnih strank določena ob upoštevanju okoliščine, da tožena stranka sama uporablja skupno stanovanje in da tožeča stranka ne prejema uporabnine. Gre za pomembno okoliščino v sporu za določitev preživnine, saj se je zaradi te okoliščine preživninska obveznost tožeče stranke znižala, obveznost tožene stranke pa povečala. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki za nazaj naložilo plačilo uporabnine, ona pa ne more za nazaj vložiti tožbe za zvišanje preživnine, torej je za navedeno obdobje protipravno prikrajšana. Ker na dejanskem stanju, po katerem ne plačuje uporabnine, temelji pravnomočna preživninska sodba, je treba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj izpodbijana sodba posega v drugo pravnomočno sodbo.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Gre za spor v zvezi s plačilom koristi, ki naj bi jo imela toženka zaradi uporabe stanovanja, katerega solastnik je tudi tožnik (uporabnina) in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek presojalo na podlagi pravil iz 198. člena v povezavi z 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Za utemeljenost zahtevka morajo biti razen neupravičene uporabe stvari podani tudi: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, obogatitev na strani obogatene osebe in vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo.¹ Res je, da prikrajšanje načeloma nastane v primerih, ko je posamezni solastnik proti svoji volji, s katero je drugega solastnika seznanil, izključen iz uporabe solastne stvari in da gre za obogatitev, če solastnik drugega solastnika protipravno izključi iz uporabe,² vendar je potrebno obstoj prikrajšanja oziroma obogatitve in vzročne zveze med njima presojati glede na ravnanja strank. Vzročno zvezo je tako potrebno vsebinsko napolniti z okoliščinami konkretnega primera. Pri tem je treba pretekla ravnanja strank ovrednotiti v luči temeljnih pravnih načel. Gre predvsem za kohabitacijska načela iz 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), načelo izravnalne pravičnosti, prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ), načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter načelo prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ).³

6Okoliščine konkretnega primera, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih pravdni stranki ne izpodbijata, so:

- pravdni stranki sta solastnika stanovanja, tožnik do 24/100, toženka do 76/100, živita pa v stanovanju toženka in mladoletna hči pravdnih strank,

- tožnik je moral zaradi nasilja nad toženko stanovanje na podlagi začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2600/2003 z dne 17. 9. 2003 zapustiti, začasna odredba je prenehala veljati s pravnomočnostjo sodbe leta 2004,

- toženka je želela tožnika (zunajsodno) izplačati, vendar se on s ponujenim ni strinjal, zahteval je izplačilo 50% deleža,

- tožnik je toženko k izročitvi nepremičnine oziroma plačilu uporabnine pozval šele 6. 9. 2012 in to z zahtevo, naj mu omogoči izključno uporabo stanovanja, iz katerega se mora prej izseliti, ali pa naj mu za uporabo njegovega solastniškega deleža plačuje mesečno uporabnino v višini 350,00 EUR (priloge A8-A10).

7Pritožba utemeljeno graja materialno pravno naziranje sodišča prve stopnje o pravni nepomembnosti dejstev, da stanovanje uporablja tudi hči pravdnih strank in da je bila preživninska obveznost določena ob upoštevanju dejstva, da hči v predmetnem stanovanju biva neodplačno. Iz dolžnosti preživljanja (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR) izpeljana obveznost plačila preživnine namreč zajema tudi stroške bivališča (drugi odstavek 129.a člena ZZZDR), ki jih je preživninski zavezanec dolžan kriti. Ker so bili ti stroški upoštevani pri določitvi višine preživnine in ker hči pravdnih strank v stanovanju biva neodplačno, je sodišče prve stopnje z določitvijo uporabnine dejansko poseglo v višino preživnine, saj je tožniku prisodilo tudi del uporabnine, ki odpade na otroka. Tožniku je bila zaradi nižjih denarnih potreb otroka dosojena nižja preživninska obveznost, zato sedaj ne more od toženke zahtevati, da za nazaj plača tisti del uporabnine, ki odpade na otroka. Otrokova brezplačna souporaba sorazmernega deleža nepremičnine preživninskega zavezanca (tožnika) ne predstavlja prikrajšanja. Tako zmanjšanje premoženja ima pravno podlago v obveznosti plačila preživnine. Na drugi strani tudi ni mogoče govoriti o obogatitvi na strani toženke, ki v sklopu preživnine za otroka ni prejela in ne prejema denarnih sredstev za zagotavljanje bivalnega prostora za otroka.⁴ Ob upoštevanju navedene materialno pravne podlage bi sodišče prve stopnje zahtevku lahko ugodilo le v delu, ki odpade na toženko, ne pa tudi v delu, ki odpade na skupnega otroka.

8Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). V skladu z navedeno določbo ima tožnik prvenstveno pravico nepremičnino uporabljati, vendar takšna uporaba glede na dejansko stanje in okoliščine objektivno ni možna. Gre namreč za stanovanje v izmeri 76,38 m2, ki zajema tri sobe, kuhinjo, sanitarije in balkon in ga fizično ni mogoče deliti. Hkrati takšne uporabe glede na razmerje med pravdnima strankama in obstoj nasilja niti ne gre pričakovati, saj toženka nasilja ni dolžna trpeti.⁵ Ker souporaba stanovanja objektivno ni možna, je treba stanje med solastnikoma urediti drugače. Toženka je že predlagala ureditev medsebojnih razmerij, vendar se tožnik z izplačilom njegovega solastninskega deleža ni strinjal. Ker dogovor o uporabi ali delitvi ni mogoč, bi bilo treba ureditev razmerja doseči po sodni poti. Namesto tega je tožnik od toženke (z zgolj enim dopisom) zahteval, da se iz stanovanja izseli in njemu omogoči uporabo celotnega stanovanja, ali pa naj mu mesečno plačuje 350,00 EUR uporabnine. Taka zahteva je v nasprotju z izhodiščem iz 66. člena SPZ, saj bi iz uporabe v celoti izključila toženko in s tem posegla v njeno pravico, zato ji ni bila dolžna ugoditi. Tožnik tistega, kar mu gre, ni zahteval na način, ki bi bil skladen s prej navedenimi načeli (predvsem načelom prepovedi zlorabe pravic) in pravilom iz 66. člena SPZ in je zahtevek za plačilo uporabnine v nasprotju s prejšnjem ravnanjem (venire contra factum proprium), zato ni mogoče govoriti o prikrajšanju in je treba ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek zavrniti.

9Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje sicer ugotovilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena spremenilo izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in priloženim stroškovnikom, in sicer 400 točk za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 18/1), 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2016 (tar. št. 19/1), 400 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2016 (tar. št. 20/1), 200 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 6. 4. 2016 (tar. št. 20/2), 200 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo z dne 4. 10. 2017, (tar. št. 20/2), 375 točk za sestavo pritožbe (tar št. 21/1) in materialne stroške (11. člen OT), skupaj 924,66 EUR ter 22% DDV, kar znaša 1.128,08 EUR. Sodišče ni priznalo stroškov v presežku, saj ti toženi stranki glede na vrednost spornega predmeta ne pripadajo. Sodišče prav tako ni priznalo stroškov za porabljen čas med zastopanjem na naroku 6. 4. 2016, saj je narok trajal od 12.00 do 12.40, urnina pa pripada odvetniku šele, če traja narok več kot eno uro (prvi odstavek 6. člena OT) in stroškov za poročilo stranki v višini 50 točk, saj ne gre za samostojno storitev in je ta že zajeta v storitvi sestave odgovora na pritožbo, zaradi katerega je bilo podano poročilo.⁶ Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15 dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Če ne bodo plačani v roku, bo tožnik prišel v zamudo in bo moral plačati še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

¹ Primerjaj odločbe VSRS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015, II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015.
² Primerjaj odločbe VSRS II Ips 118/2010 z dne 3. 2. 2011 , II Ips 178/2011 z dne 22. 11. 2012, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015.
³ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 in sklep VSL III Cp 972/2016 z dne 12. 9. 2016.
⁴ Primerjaj sklepa VSRS II Ips 383/2011 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 395/2003 z dne 18. 12. 2003.
⁵ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 328/2016 z dne 26. 1. 2017.
⁶ Primerjaj na primer sklep VSL III Cp 82/98 z dne 4. 2. 1998 in sodbo VSL II Cpg 1353/2016 z dne 17. 5. 2017.