VSL Sklep I Cp 277/2018

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno zamudno sodbo tretji toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 550,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za znesek 3.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da bo o pravdnih stroških odločilo s končno odločbo (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnica in tretji toženec.

Tožnica vlaga pritožbo smiselno zoper zavrnilni del delne zamudne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba glede zavrnitve tožbenega zahtevka za znesek 3.950,00 EUR nima razlogov. Meni, da priznana odškodnina ni usklajena s sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih.

Zoper ugodilni del sodbe je laično pritožbo vložil tretji toženec. Navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani dobilo njegov odgovor na tožbo dne 23. 1. 2017, zato roka za odgovor na tožbo ni zamudil.

3Na pritožbi nasprotnih strank sta pravdni stranki odgovorili in predlagata njuno zavrnitev.

4Pritožbi sta utemeljeni.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen ZPP.

6Po 318. členu ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Če tožena stranka ne odgovori na tožbo, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče tožeči stranki s sklepom določi rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če tožeča stranka v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

7Ugovor tretjega toženca, da je pravočasno odgovoril na tožbo ni utemeljen, saj tretji toženec v postavljenem roku 30 dni na tožbo ni odgovoril.

8Ob preizkusu po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določili 318. člena ZPP. Po določilu 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb postopka vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo. Za izdajo zamudne sodbe namreč ni bil izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe, kar pomeni, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati že iz samih dejstev, navedenih v tožbi.

9Tožnica zahteva plačilo odškodnine od tretjega toženca iz naslova odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok. V času škodnih dogodkov dne 25. 7. 2014 in dne 29. 3. 2016 je bila prva toženka, ki je bila rojena dne ... 7. 1998, mladoletna.

10Odgovornost staršev za ravnanje otroka od dopolnjenega 7. leta starosti do polnoletnosti je krivdna (četrti odstavek 142. člena OZ). Trditveno breme glede opustitev staršev je na tožeči stranki, ker pa se krivda staršev domneva, je na njih dokazno breme, da ni bilo opustitve dolžnega ravnanja. Starši ne odgovarjajo namesto odškodninsko odgovornega otroka, temveč njihova odgovornost temelji na lastnih opustitvah². Ker iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja krivdno ravnanje tretjega toženca, predpostavke za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP ni.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje uporabiti zakonske možnosti, ki jih ima v zvezi z odpravo nesklepčnosti.

12Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

¹ V nadaljevanju ZPP.
² D. Jadek - Pensa, Obligacijski zakon s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 826, GV Založba, 2003.