VSM Sodba III Kp 23652/2017

I. Pritožbi zagovornice obdolženega F.V. in zagovornika obdolženega A.B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi F.V. v znesku 780,00 EUR in obdolženi A.B. v znesku 735,00 EUR.

1Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolžena F.V. in A.B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in obdolženemu F.V. izreklo kazen štirinajst let zapora, obdolženemu A.B. pa kazen dvanajst let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obema obdolžencema v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu, in sicer obdolženemu F.V. od 4. 6. 2017 od 18.20 ure dalje, obdolženemu A.B. pa od 4. 6. 2017 od 20.00 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obema obdolžencema izreklo odvzem predmetov, kot je navedeno v točkah V in VII izreka izpodbijane sodbe, določene predmete pa je obema obdolžencema vrnilo, kot je navedeno v točkah VI in VIII izreka izpodbijane sodbe. Nadalje je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oba obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter jima naložilo plačilo sodnih taks iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vsakemu v znesku 840,00 EUR in posebne sodne takse za odvzem predmetov vsakemu v znesku 60,00 EUR. Glede potrebnih izdatkov in nagrade zagovornice obdolženega F.V. in potrebnih izdatkov in nagrade zagovornika obdolženega A.B. je po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da se izplačajo iz proračunskih sredstev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovana Z. in L.M. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Proti tej sodbi sta se pritožila:

- zagovornica obdolženega F.V. iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev, ter odloči, da se obdolžencu povrnejo vsi stroški v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje,

- zagovornik obdolženega A.B. zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izrečeno kazen zapora zniža.

3Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zagovornice obdolženega F.V.:

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni presodilo zagovora obdolženega V. v zvezi z neodgovorjenimi klici na njegov mobilni telefon obravnavanega dne 4. 6. 2017, prav tako pa naj ne bi ocenilo izpovedb prič B.M. in F.P. glede teh okoliščin. Vendar pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, da v tem delu zagovoru obdolženega V. ni mogoče slediti, da je zagovor neverodostojen, pri čemer ga je ocenjevalo tudi v povezavi z izpovedbama navedenih prič F.P. in B.M.. Očitana kršitev torej ni podana, če pa se pritožnica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede teh okoliščin, pa s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Zagovornica uveljavlja tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njegovo korist, torej bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 17. členom ZKP, s tem pa naj bi sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo tudi njegove ustavne pravice iz 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je obdolženi V. za namen potrditve lastnega zagovora, da pri storitvi očitanega kaznivega dejanja ni sodeloval, predlagal več dokazov, katerih izvedbo pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Ob navedenem pa sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznih predlogov tudi ni obrazložilo, s čimer naj bi zagrešilo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6Vendar zatrjevane procesne kršitve, kršitve Ustave in EKČP niso podane. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) namreč sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom mogoče ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico obdolženca do obrambe. Pri tem je vezano na merila, ki so skladna z ustavno sodno prakso, ko gre za odločanje o dokaznem predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave. Po teh merilih 1) glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, 3) predlagan dokaz mora biti materialnopravno relevanten, 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) in sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč¹.

7Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 22. 2. 2018 kot neutemeljene zavrnilo dokazne predloge obrambe obdolženega V. za rekonstrukcijo obravnavanega dogodka, za določitev novega izvedenca psihiatrične stroke, za določitev psihologa, ki bi v stanju hipnoze pregledal obdolženega in tudi dokazni predlog za poligrafsko testiranje obdolženca, z utemeljitvijo, da je dejansko stanje obravnavanega dogodka v zadostni meri razjasnjeno, predvsem pa ni spregledati zagovora obdolženega V., da se dogodka ne spominja, saj naj bi spal, ter iz tega razloga predlog za rekonstrukcijo dogodka ni smiseln. Po opravljenem zaslišanju izvedenke psihiatrične stroke dr. M.K. ni bilo nobenih utemeljenih razlogov za dvom v strokovnost in popolnost njenega izvedeniškega mnenja, slednje pa tudi ni v nasprotju z že pridobljenim mnenjem izvedenca psihiatra dr. A.P.. Da je dokazni predlog za določitev psihologa, ki bi v stanju hipnoze pregledal obdolženega, nepotreben, je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da glede na izvedene dokaze predlagano dokazovanje z izvedencem ni potrebno, predlagano poligrafsko testiranje obdolženca pa je zavrnilo, ker ni veljavno dokazno sredstvo. Iz istih razlogov je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 3. 2018 zavrnilo ponovljene dokazne predloge za rekonstrukcijo, določitev novega izvedenca psihiatrične stroke in določitev izvedenca psihologa, nadalje pa tudi dokazni predlog za analizo analnih brisov oškodovanca, z utemeljitvijo, da izvedeni dokazi niso potrdili suma spolne zlorabe slednjega in da spolna zloraba niti ni predmet obtožbe. Enake razloge je navedlo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (točke 131, 132, 133, 134, 137 in 138). Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da predlagani dokazi niso materialnopravno relevantni (oziroma vsi niti ne dopustni), saj so bila dejstva, ki naj bi se z njimi dokazovala, že ugotovljena tekom obširnega dokaznega postopka in da torej ta dejstva niso sporna. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo v skladu z navedenimi ustavnopravnimi merili, zato so obširna pritožbena izvajanja, da je kršilo v pritožbi navedene določbe Ustave, EKČP in ZKP, neutemeljena.

8Z zavrnitvijo dokaznega predloga za nadaljnjo analizo analnih brisov oškodovanca, je sodišče prve stopnje po stališču pritožbe storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Očitana kršitev pa na ta način ne more biti podana, saj je storjena le v primeru, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Očitana kršitev je mogoča le v izreku sodbe, v katerem sodišče odloči o predmetu obtožbe, s tem pa je mišljeno opisano dejanje v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi. Zavrnitev dokaznih predlogov pa ne pomeni kršitve objektivne identitete med obtožbo in sodbo, zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9Pritožnica nadalje navaja, da sodišče zakonskih znakov kaznivega dejanja ne more dokazovati z domnevo, temveč mora jasno navesti, kateri dokaz oziroma dokazi dokazujejo, da je obdolženi izpolnil subjektivne oziroma objektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja. Ker slednjega sodišče ni storilo, je po mnenju pritožnice zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožnica namreč sploh ne konkretizira, v čem naj bi bili pomanjkljivi razlogi izpodbijane sodbe glede ugotovljenih okoliščin, da je obdolženi izpolnil subjektivne in objektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja, torej kaj pogreša v obrazložitvi sodbe, takšne pomanjkljivosti pa tudi pritožbeno sodišče samo ne ugotavlja. Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako glede izvršitvenega ravnanja in njegovih posledic, kot tudi kazenske odgovornosti obdolženega, zato očitana kršitev ni podana.

10Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ob tem pa še kršitev načela zakonitosti, zagovornica utemeljuje z navedbami, da opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje konkretizacije izvršitvenih dejanj, ki naj bi jih storil obdolženi, saj je le splošno citirano, kaj naj bi soobdolžena skupaj storila, takšen opis pa obdolžencu ne omogoča učinkovite obrambe, saj ne ve, kršitev katerega konkretnega ravnanja se mu očita. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

11Tudi te pritožbene navedbe so neutemeljene. Dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, saj je navedeno, da sta obdolženca ravnala v sostorilstvu in z zavestnim sodelovanjem pri storitvi ter odločilnim prispevkom vsakega izmed njiju naklepno vzela življenje S.M., v nadaljevanju opisa pa je določno konkretizirano tudi njuno izvršitveno ravnanje, da sta M. brcala in pretepala, tudi z težjim podolgovatim oblim predmetom, pri tem pa ga je V. udarjal tudi z železno grebljico, B. pa z leseno palico z ukrivljenim ročajem, tako da je zaradi njunega skupnega delovanja M. po prsnem košu, spodnjih in zgornjih okončinah in glavi utrpel številne opisane poškodbe, zaradi česar je obležal na tleh sobe, nato pa sta ga skupaj iz sobe, preko podesta, zvlekla na stopnišče, ki vodi v pritličje in ga ležečega na prsih in trebuhu pustila ležati na stopnicah, v posledici celokupnega učinka vseh poškodb,...pa je prišlo do travmatskega šoka,... in je pokojni S.M. zaradi vsega navedenega istega dne na kraju umrl. Takšen opis poleg zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja vsebuje tudi konkretizacijo izvršitvenega ravnanja obeh obdolžencev, to je predmet napada in sredstvo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno, torej vsa odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Zato se ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami zagovornice, da opis kaznivega dejanja obdolžencu ne omogoča učinkovite obrambe, saj ne ve, katero konkretno ravnanje se mu očita. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona in s tem še kršitev (ustavnega) načela zakonitosti torej nista podani.

12Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca v sostorilstvu storila očitano jima kaznivo dejanje in da sta zanj tudi kazensko odgovorna. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo obsežne, jasne, tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih kot pravilne povzema in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. V zvezi z bistvenimi pritožbenimi navedbami (tistimi, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, potrebno izpodbijano sodbo spremeniti ali razveljaviti), pa še dodaja:

13Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da obdolženi očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj je pred tem zaspal, zato pri poškodovanju M., ki je imelo za posledico njegovo smrt, ni mogel in ni sodeloval, temveč je slednjega potem, ko se je zbudil, našel ležati na stopnišču svoje stanovanjske hiše in nato ob ugotovitvi, da je M. mrtev, poklical 113 oziroma policijo. S takšnimi navedbami zagovornica ponavlja zagovor obdolženega, ki storitev očitanega kaznivega dejanja zanika. Vendar ji ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje tak zagovor obdolženega na podlagi obsežnega dokaznega postopka in ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno ocenilo kot neverodostojen in nesprejemljiv. Glede dela zagovora, ko V. navaja, da mu je soobdolženi B. nekaj vrgel v pijačo in je posledično nekaj po 11.00 uri oziroma najkasneje ob 11.30 uri zaspal za mizo na terasi in se zbudil natančno ob 17.07 uri, je sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo na podlagi poročila o toksikološki preiskavi za obdolženega z dne 12. 7. 2017 in ugotovitev izvedenke psihiatrinje dr. K., ki hkrati potrjujeta zagovor soobdolženega B., ki zanika, da bi obdolženemu V. karkoli vrgel v pijačo. Iz navedenega poročila namreč izhaja, da je bil obdolženi V. le pod vplivom alkohola, ne pa tudi pod vplivom kakršnihkoli drugih substanc, izvedenka K. pa je v zvezi s tem navedla, da bi pri telesno zdravem in alkohola vajenem pivcu koncentracija alkohola, ki jo je imel obdolženi v krvi v času storitve kaznivega dejanja (približno 2,36 g/kg alkohola), povzročila le zmerno opitost, ki le blago oslabi psihosenzorične funkcije, nikakor pa ne bi povzročila alkoholne intoksikacije. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, je izvedenka ugotovila in zaključila, da je verjetnost, da bi obdolženi V. v času storitve kaznivega dejanja oziroma v časovnem intervalu od 12.30 do 17.10 ure spal, minimalna oziroma je sploh ni, in tudi, če bi šlo za izgubo spomina je nenavadno, da bi se V. natančno spomnil ure, ko je zaspal, kot tudi ure kdaj se je zbudil in klical na policijo. Intoksicirane osebe se namreč nikdar ne zbudijo tako lucidne, da bi pogledale na uro in bi zmogle premišljeno ravnati - klicati na 113, pač pa pri njih še nekaj časa traja stanje bolj ali manj zamegljene zavesti. Navajanja sodišča prve stopnje v tem delu sodbe zato niso zmotna, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba.

14Tudi izpovedbi prič B.M. in F.P. je sodišče prve stopnje ocenilo pravilno in posledično utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženega, da ga navedena obravnavanega dne nista klicala. V točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče njuni izpovedbi pravilno presojalo in ocenjevalo v povezavi s pridobljenim izpisom telefonskih klicev in pojasnil družbe Telekom ter izpovedbo priče M.K., iz katerih nedvomno izhaja, da je šlo za telefonska pogovora v trajanju 17 oziroma 18 sekund in v trajanju 5 sekund, saj je bila zveza nedvomno vzpostavljena. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje napravilo pravilen logičen zaključek, da je bil obdolženi V., tudi ob upoštevanju njegovega zagovora, da se klica M. spomni, ob 12.56 uri buden. Pritožbene navedbe v zvezi z izpovedbo P., da je obdolženega kritičnega dne dejansko klical in da se obdolženi ni javil, le delno povzemajo izpovedbo te priče, saj je slednji na dodatno postavljeno vprašanje predsednice senata na naroku dne 9. 11. 2017, odgovoril precej zmedeno, da ne ve točno ali se je pogovarjal z V. ali ne (prepis zvočnega posnetka naroka z dne 9. 11. 2017, list. št. 1129).

15Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenke za področje biološke sledi in genetske preiskave dr. K.D. glede nastanka krvnega madeža na preprogi v sobi (sled št. 26), nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj obstaja dvom v to, na kakšen način je prišlo do poškodb oškodovanca. Tudi ti pomisleki oziroma pritožbeni očitki zagovornice niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 64 obrazložitve sodbe pravilno povzelo in ocenilo ugotovitve izvedenke glede nastanka tega krvnega madeža, pritožbeno sodišče pa ob tem le še dodatno opozarja na izpovedbo izvedenke na naroku za glavno obravnavo dne 25. 1. 2018, ko je pojasnila, da je lahko bil oškodovanec v času nastanka tega madeža tudi sklonjen in ni nujno da je stal, saj je za nastanek madeža bistveno to, da so krvne kapljice padale pravokotno s telesa na podlago (prepis zvočnega posnetka naroka z dne 25. 1. 2018, list. št. 1402). Enake ugotovitve je izvedenka navedla tudi glede nastanka krvnega madeža na terasi (sled št. 27), da je tudi ob tem lahko bil oškodovanec nekoliko sklonjen ali je lahko mogoče celo sedel, ugovore obrambe glede teh okoliščin že tekom dokaznega postopka, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo s prepričljivo obrazložitvijo v točki 63 sodbe. Pravilno je zaključilo, da glede na ugotovitve izvedenke ni nobenih neskladij med opisanim položajem oškodovanca ob nastanku madeža št. 27 in potekom dogajanja, ki ga v svojem zagovoru opisuje B..

16Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami iste izvedenke, da na podlagi oblike sledov krvi ne more določiti števila oseb oziroma podati zaključka o tem, na aktivnost koliko oseb kažejo krvni sledovi, kar naj bi po stališču pritožbe posledično pomenilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sta bila na kraju najdena le dva odtisa različnih obuval. Navedena in v pritožbi izpostavljena ugotovitev izvedenke, je namreč le ena od njenih številnih ugotovitev in zaključkov glede časa nastanka krvnih madežev, tudi na telesu obdolženega V., načina njihovega nastanka in tudi položaja oškodovanca ob tem. Njene ugotovitve je zato sodišče prve stopnje pravilno presojalo v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi in ugotovitvami celotnega dokaznega postopka, hkrati s presojo zagovora soobdolženega B., kot je večkrat poudarilo v razlogih izpodbijane sodbe.

17Zagovornica v pritožbi pavšalno in posplošeno navaja, da so trditve sodišča prve stopnje v točkah 32 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe neutemeljene, ker sodišče ni upoštevalo v celoti zagovora obdolženega V., kot tudi ne soobdolženega B., predvsem glede očitka, da sta za poškodovanje M. uporabila podolgovati obli predmet, V. pa še grebljico. Vendar z navedbami pritožbe tudi v tem delu ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč v citiranih točkah obrazložitve zelo jasno in prepričljivo navedlo, zakaj zagovoru obdolženega V. ne verjame ter ob upoštevanju mnenja izvedencev medicinske stroke, ki potrjujejo zagovor soobdolženega B., zanesljivo ugotavlja, da sta obdolženca za poškodovanje M. uporabila tudi oba navedena predmeta.

18Nikakor se torej ni mogoče strinjati s pritožbenim vztrajanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje verjeti zagovoru obdolženega V. in zaključiti, da je bil soobdolženi B. sam storilec očitanega kaznivega dejanja. Nasprotno, ugotovitve obsežnega dokaznega postopka so dale sodišču prve stopnje zanesljivo podlago za nedvomen zaključek, da obdolženi V. v času poškodovanja pokojnega oškodovanca M. ni spal, temveč je skupaj z B. aktivno sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja na način, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. O teh dejstvih je pravilno sklepalo na podlagi izpovedb zaslišanih prič - sosedov obdolženega V., ki so obdolženca slišali in videli tudi v času kosila med 12.00 in 13.00 uro; izpovedb prič F.P., B.M., M.K. in izpisov telefonskih klicev ter pojasnil Telekoma o tem, da je V. obravnavanega dne na svoj telefon prejel telefonska klica ob 12.56 uri in 15.04 uri, da je bila zveza pri obeh klicih vzpostavljena, klica pa sta trajala prvič 5 sekund in drugič 17 do 18 sekund; da v krvi ali urinu obdolženega V. niso bile najdene nobene psihotropne substance, v posledici katerih bi bil omamljen in bi zato zaspal; ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, da ne obstaja medicinski razlog, zaradi katerega bi pri V. lahko nastale spominske vrzeli, na katere se sklicuje, pri čemer je nenavadno, da se skoraj natančno spomni ure ob kateri bi zaspal in tudi kdaj se je zbudil in nato poklical policijo, saj intoksicirane osebe še nekaj časa ne bi zmogle premišljeno ravnati; ugotovitve izvedenke za biološke sledi in genetske preiskave glede nastanka sledi krvnih madežev pokojnega oškodovanca na telesu in oblačilih V., konkretno na desni goleni in kratkih hlačah, ki sta po njenih ugotovitvah nastala neposredno med dejanjem in je nemogoče, da bi nastala na način, kot se zagovarja V.; ugotovitve Nacionalnega forenzičnega laboratorija glede krvnih odtisov sledi obuval, zaseženih obdolžencema in v zvezi s tem ugotovitev izvedenke biološke stroke, da so obuvala prišla v stik s svežo krvjo; ter ugotovitev izvedencev medicinske stroke glede ugotovljenih poškodb na telesu pokojnega oškodovanca, vrsti, načinu in mehanizmu njihovega nastanka, predmetov, ki so bili pri tem uporabljeni in končno posledico časa nastanka smrti pokojnega oškodovanca s 95 % verjetnostjo med 12.24 in 13.24 uro, zanesljivo pa v popoldanski uri obravnavanega dne. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o precejšnjem dvomu v ugotovljeno dejansko stanje, da naj bi sodišče obdolženega obsodilo zgolj na podlagi posrednih dokazov in da je zato sodba nezakonita. Takšne pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene.

19Sodišče prve stopnje je torej na podlagi obsežnega dokaznega postopka z vso potrebno gotovostjo ugotovilo, da je obdolženi V. storil očitano kaznivo dejanje. Utemeljeno je zato zavrnilo izvedbo dodatnih predlaganih dokazov, ki jih ponovno izpostavlja pritožba, pri tem pa v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP skrbno in izčrpno navedlo, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom.

20Zagovornica tudi v pritožbi vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z odreditvijo novega izvedenca psihiatrične stroke, saj izvedenka dr. M.K. izvedenskega dela po mnenju obdolženega ni izdelala v skladu s pravili znanosti in stroke, ni odgovorila na vsa vprašanja obrambe oziroma je zašla v protislovnosti, napačno je izhajala iz diagnoze v medicinski dokumentaciji obdolženega in listin spisa. Takšne pritožbene navedbe so v prvi vrsti povsem nekonkretizirane, saj pritožnica ne obrazloži, na katera vprašanja obrambe naj izvedenka ne bi odgovorila in v kakšne protislovnosti naj bi zašla, kot tudi ne, v čem naj bi izvedenka napačno izhajala iz diagnoze v medicinski dokumentaciji obdolženega in listin spisa, pri čemer je glede slednjega pritožnica prišla sama s seboj v nasprotje, ko nadalje zatrjuje, da se je izvedenka strogo držala listin spisa. Nekonkretiziranih, neobrazloženih in deloma nasprotujočih si trditev pritožnice pa ni mogoče preizkusiti, zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami sodne izvedenke pa tudi ni razlog za odreditev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je sicer v razlogih izpodbijane sodbe navedlo tehtne, izčrpne in prepričljive razloge zakaj meni, da je mnenje izvedenke dr. M.K. strokovno, logično in prepričljivo, ter glede bistvenih ugotovitev povsem skladno z ugotovitvami izvedenca dr. A.P. (tč. 91, 92, 95 in 96 obrazložitve sodbe). S takšnimi razlogi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki glede strokovnosti in objektivnosti izvedenke tudi nima prav nobenih pomislekov. Povsem utemeljeno je zato sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za odreditev novega izvedenca psihiatrične stroke in so zato drugačne pritožbene navedbe zagovornice obdolženega neutemeljene.

21Sodišče druge stopnje tudi v celoti soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog za nadaljnjo analizo analnih brisov oškodovanca (točka 138 obrazložitve sodbe), ko je pravilno poudarilo, da spolna zloraba oškodovanca sploh ni predmet obtožbe, zato so vse pritožbene navedbe zagovornice obdolženega v tej smeri povsem brez podlage in nepomembne za odločitev.

22Zagovornica se pritožuje tudi zoper izrečeno kazensko sankcijo, z navedbami, da je previsoka, da bi moralo sodišče upoštevati dosedanjo nekaznovanost obdolženega za tovrstna kazniva dejanja, da je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja akutno vinjen in da je bila njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja znižana, zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa zaradi njegove osebnostne motenosti bistveno zmanjšana.

23Tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč s pravilnim vrednotenjem teže očitanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve kazenske odgovornosti, načina izvršitve kaznivega dejanja in okoliščin, v katerih je bilo to storjeno, izreklo po vrsti in višini primerno in pravično kazensko sankcijo. Pravilno je pri tem kot obteževalno okoliščino upoštevalo obdolženčevo večkratno predkaznovanost, čeprav zaradi drugih kaznivih dejanj, ter dejstvo, da je bil v zadnjih mesecih pred izvršitvijo kaznivega dejanja spoznan za krivega kar enajst prekrškov z elementi nasilja. Ugotovljeno stopnjo obdolženčeve alkoholiziranosti, ki jo je izvedenka sicer opredelila kot zmerno pri alkohola vajenem pivcu, kot je to bil obdolženi V., je sodišče prve stopnje pri odmeri višine kazni upoštevalo kot olajševalno okoliščino, pritožbene navedbe zagovornice, da je bil obdolženi v času kaznivega dejanja akutno vinjen in da je bila njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, pa nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa niti ugotovitvah obeh izvedencev psihiatrične stroke. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženega.

24Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

25Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah - ZST-1 in tar. št. 7117 in 7122 Taksne tarife.

Glede pritožbe zagovornika obdolženega A.B.:

26Zagovornik obdolženega B. se pritožuje le zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika v premajhni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, in sicer obdolženčevo konstruktivno priznanje kaznivega dejanja, iskreno obžalovanje dogodka in opravičilo svojcem ter obdolženčevo nekaznovanost. Meni, da je obdolženčevo priznanje dejanja odločilno vplivalo na celovito osvetlitev tragičnega dogodka ter zlasti na ugotovitev prispevka posameznega storilca h kaznivemu dejanju, kar bi sodišče sicer glede na zagovor obdolženega V., da je še pred dejanjem zaspal, ugotovilo veliko težje. Pri odmeri kazni tudi ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenega dejstva izvedencev, da je bil obdolženi v kritičnem času zmanjšano prišteven, vendar ne bistveno. O samem dejanju težko govori, ne zna si pojasniti zakaj je do njega prišlo in mu je zato zelo hudo, kar sta potrdila tudi izvedenca psihiatrične stroke.

27Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno in pravično kazensko sankcijo. Pri njeni izbiri in odmeri je pravilno upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve kazenske odgovornosti, način storitve kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo storjeno. Vse navedene okoliščine je v razlogih sodbe izčrpno in skrbno pojasnilo (točka 124 obrazložitve), ter pri tem kot olajševalne okoliščine upoštevalo vse tiste okoliščine, ki jih pritožba ponovno izpostavlja. Glede na ugotovitve dokaznega postopka, predvsem poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija glede zavarovanih sledi na kraju dogodka ter telesu in oblačilih obeh obdolžencev, v zvezi s tem ugotovitev izvedenke za preiskavo bioloških sledi o času nastanka krvnih madežev na telesu in oblačilih obdolženega V., ugotovitev izvedencev medicinske stroke glede mehanizma nastanka poškodb pri oškodovancu in predmetov, ki so bili pri tem najverjetneje uporabljeni, ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke na podlagi opravljenih toksikoloških preiskav pri obeh obdolžencih, izpovedb prič - sosedov obdolženega V. in ugotovitev nespornih klicev na njegov mobilni telefon ter vzpostavitev zveze v času izvršitve dejanja, se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da je priznanje obdolženega B. odločilno vplivalo na celovito osvetlitev kaznivega dejanja. Izvedeni dokazi namreč že sami zase dokazujejo obstoj odločilnih dejstev za izrek obsodilne sodbe obema obdolžencema kot sostorilcema. Tudi zmanjšano prištevnost obdolženega, vendar ne bistveno, je sodišče ob vseh ostalih relevantnih okoliščinah za odmero kazenske sankcije, glede na višino izrečene zaporne kazni očitno ovrednotilo povsem ustrezno. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazni zapora v korist obdolženega.

28Po obrazloženem, in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

29Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, odmerjena pa je v skladu z Zakonom o sodnih taksah - ZST-1 in tar. št. 7117 in 7122 Taksne tarife.

¹ Tako sodba VS RS I Ips 30252/2011 z dne 2. 2. 2017,