VSL Sklep I Cp 764/2018

I. Pritožbama se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 2. 7. 2015:

- postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo v delu, v skladu s katerim naj bi bil dolžan toženec A. A. (v nadaljevanju toženec) v 15-ih dneh KDD, Centralni klirinško depotni družbi d.d., podati zahtevo, da se 1215 vrednostnih papirjev, obveznic SOS2E, ki so bile izdane na podlagi odločbe o denacionalizaciji Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, izpostava Center, številka 362-7/93-21-1441-ŠK z dne 30.9.2003, ki jih je podedovala B. B. na podlagi pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. „D“ I D 194/98 z dne 18. 6. 2007, prenese na račun tožnice B. B. (v nadaljevanju tožnica), sicer naj bi izjavo nadomestila sodba (I. točka izreka),

- postopek zaradi delnega umika nasprotne tožbe ustavilo v delu zahtevka za znesek 688,68 EUR (II. točka izreka),

- ugotovilo, da znaša terjatev tožnice do toženca 110.108,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 dalje do plačila, terjatev toženca do tožnice pa 27.040,44 EUR in da je dolžan po pobotu obeh terjatev toženec tožnici v petnajstih dneh plačati 83.067,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 do plačila; v preostanku (nad zneskom 110.108,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so bile zahtevane) je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostanku (nad zneskom 27.040,44 EUR) pa zavrnilo tudi toženčev pobotni ugovor (vse III. točka izreka),

- zavrnilo toženčev zahtevek na plačilo 259.161,93 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (IV. točka izreka),

- tožencu naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 6.351,02 EUR (V. točka izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper točke III/2, III/3 in V izreka odločbe (sodbe) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pobotni ugovor v celoti zavrne ter odloči, da ji je dolžan toženec plačati 110.108,27 EUR. Ugotovitev sodišča, da s sklenitvijo dednega dogovora v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu pravdnih strank C. C. „D“ I D 194/98 z dne 16.6.1998 dogovor o nagradi oziroma o delitvi zapuščine v razmerju 40:30:30 ni bil razveljavljen, je napačna. Obe pravdni stranki in vse priče so izpovedale, da je bil sklenjen dogovor za delitev zapuščine v takšnem razmerju 40:30:30. Ne drži, da sama, ko je bila zaslišana, ni potrdila svojih tožbenih navedb (sklicuje se na 18. stran zapisnika o zaslišanju z dne 5. 6. 2014). Pravilnost trditev potrjuje tudi dejstvo, da je bil sklenjen poseben dogovor za inventar lekarne, kar izhaja iz dopisa toženca z dne 5. 5. 2000, ki ga je poslal KDD d.d., ter iz dejstva, da je slednji zahtevke za plačilo nagrade kot pobotni ugovor postavil šele novembra 2013, nasprotno tožbo pa vložil 4. 2. 2014. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bila nagrada dogovorjena za skrbništvo. To izhaja tudi iz dejstva, da je bila edina popolno dokumentirana nagrada za inventar lekarne izplačana po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej neodvisno od izdaje sklepa o dedovanju. Iz njene izpovedbe izhaja, da je toženec nagrado vedno zahteval takoj. Zato bi moralo sodišče kot zapadlost upoštevati odločbo o denacionalizaciji. Sodišče naj bi napačno ugotovilo zastaranje toženčevega zahtevka iz naslova nagrade za odškodnino za porušen objekt G. oziroma K. na podlagi odločbe o denacionalizaciji z dne 30. 9. 2003 v znesku 359.688,60 EUR. Napačna pa naj bi bila tudi odločitev o stroških postopka.

4Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper III., IV. in V. točko izreka odločbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Slednje bi moralo izpovedi pravdnih strank presoditi vestno v skladu z 8. členom ZPP, kar pa je izostalo. Ugotovilo je le, da sta izpovedbi nasprotni in da zato „ni moglo verjeti le eni ali drugi stranki“. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene oziroma izostanka razlogov o odločilnih dejstev se izpodbijane sodbe ne more preizkusiti. Iz dokazne ocene izpovedi tožnice je tudi izostalo, da je slednja glede odločilne okoliščine, to je obstoja dogovora, izpovedala drugače, kakor je zatrjevala. Zato ni mogoče, da bi ji sodišče prve stopnje lahko sledilo v delu izpovedi, ki se nanaša na zapadlost nagrade. V izpodbijani sodbi se sodišče ni opredelilo, da tožnica ni želela izpovedovati oziroma je odklonila zaslišanje. Sodišče bi moralo v skladu z 262. členom ZPP presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka noče izpovedati. Toženec meni, da ugovor zastaranja, ko dolžnik hkrati zatrjuje, da je obveznost že izpolnil, ni razumljiv. Za ugotovitev zapadlosti nagrade, ki jo uveljavlja, je tudi pomembno, da je tožnica zapadlost nagrade utemeljevala z njeno izpolnitvijo. Iz izpodbijane sodbe je tako nerazumljivo izostalo, da je zapadlost nagrade v svoji izpovedbi neresnično zatrjevala s poravnavo celotne nagrade. Poleg tega je bila pozvana k vložitvi listin, ki izkazujejo poravnavo nagrade potrdil o plačilu, a tega ni predložila. Sodišče bi se moralo tudi do tega opredeliti v svoji sodbi. Nadalje je pri presoji izpovedi pravdnih strank izostalo, da je tožnica potrdila njegovo skrbnost pri opravljanju zaupanega premoženja, ter da je neresnično zatrjevala, da se stranki o tem, kdaj bo nagrada zapadla v plačilo, nista pogovarjali. Sodišče bi se moralo pri obravnavanju ugovora zastaranja opredeliti tudi do pristanka toženca na predlog tožnice, da se poračun odloži do zaključka denacionalizacijskih postopkov, kar izhaja tudi iz njegovega ravnanja, ko ni zahteval sprotnega plačila. Pravdni stranki sta se strinjali, da nagrado poračunata ob zaključku, zaradi česar je toženec tudi ob skrhanem zaupanju upravičeno štel, da bo tožnica dogovor spoštovala. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do njegovih navedb, ki utemeljujejo, da je nagrada zapadla ob zaključku denacionalizacije, temveč se je sodišče omejilo le na indice, s katerimi je utemeljilo ugovor zastaranja. Sodišče izpovedbam A. A. ml., D. D. in E. E. ni sledilo z ugotovitvijo o njihovem ožjem sorodstvenem razmerju s tožencem. Takšna utemeljitev ni prepričljiva, saj je E. E. v svaštvu s tožencem in s tožnico, ostali priči pa sta tudi v ožjem sorodstvenem razmerju s tožnico. Sorodstveno razmerje oziroma svaštvo s pravdnima strankama torej ne more izključevati verodostojnosti oziroma resničnosti njihovih izpovedb. V zvezi s časom uveljavitve nasprotne tožbe oziroma odločitvijo o zastaranju terjatve poudarja, da bi se z odlogom pobotnega ugovora oziroma vložitvijo tožbe do konca denacionalizacijskih postopkov tvegalo zastaranje, ki še ni nastopilo. Glede inventarja lekarne poudarja, da ni razumljivo, da se sodišče pri tem ni opredelilo do pojasnila, da plačilo ob njegovem vračilu ne more potrjevati ugovora, da je bil toženec tedaj tudi upravičen terjati nagrado. Šlo je namreč za plačilo predujma. Sodišče prve stopnje je prezrlo pojasnilo toženca, ki je izpovedal, zakaj mu je bila nagrada za inventar opreme že poravnana. V zvezi z odškodnino za porušeno vilo (priloga B 29) in njegovim dopisom z dne 11. 4. 2012 (priloga B 76) poudarja, da zapadlost nagrade za ta del premoženja ob upoštevanju vseh ostalih dokazov ne more utemeljevati dogovora, da se je za vse denacionalizirano premoženje dogovorila zapadlost nagrade ob posameznem vračilu. Glede dopisa v prilogi B 76 sodišče prve stopnje pravilno povzema njegovo izpovedbo, da je že pred zapadlostjo nagrade tožnico pozival k plačilu, kar je začel, ko je ugotovil, da se temu upira. Poudarja, da ni razloga, da bi se z obračunom nagrade odlagalo do zaključka denacionalizacije, zlasti glede na trajanje denacionalizacijskega postopka in okoliščino, da se dolžnik upira pričakovani terjatvi. Sodišče je prezrlo, da je toženec sprva zadržal plačilo celotnega zneska iz naslova zapadlih kuponov, prav tako tudi po prenehanju skrbništva ni želel opraviti prenosa obveznic v korist tožnice, ko je spoznal, da se želi neupravičeno izogniti plačilu dogovorjene nagrade. Prav to dejstvo dokazuje, da se pravdni stranki nista dogovorili o zapadlosti nagrade ob vračilu. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je bil njegov posel v denacionalizacijskih postopkih in kot skrbnika vrnjenega premoženja zaključen ob vračanju vsakega posameznega premoženja, torej ob pravnomočnosti posameznega sklepa o dedovanju. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Sam je ves čas poudarjal, da se ob dogovoru o zapadlosti nagrade stranki nista določno sporazumeli, da pa je iz vsebine dogovora mogoče ugotoviti, da je toženec mandat izpolnil, ko so bili izdani vsi pravnomočni sklepi o dedovanju za vrnjeno premoženje. Tožnica bi morala dokazati, da je nagrada zapadla ob vračilu posameznega premoženja. Zaradi zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu je sodišče tudi napačno ugotovilo uveljavljanje zastaranja terjatve. Sklicujoč se na 358. člen OZ navaja, da, ker niso bili dani računi za večino vrnjenega premoženja, zastaranje tudi po tej pravni podlagi ni nastopilo. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo tudi zastaranje stroškov, ki jih je imel sam z izpolnitvijo naročila. Sodišče naj bi tudi zmotno presodilo ugovor zastaranja terjatev, ki jih je toženec uveljavljal v pobot. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je terjatev tožeče stranke nastopila s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju glede spornega premoženja (to je 9. 9. 2008 oziroma 29. 9. 2009), kar pomeni, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo presoditi, ali so terjatve, ki jih je toženec uveljavljal v pobot, že tedaj zastarale. Ker je sodišče štelo, da je terjatev zastarala, tudi ni ugotavljalo vrednosti premoženja, ki je podlaga za odmero nagrade. Sodišče je zmotno tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti oziroma ko je izračune opravilo na dan zaključka glavne obravnave. Terjatev tožeče stranke na podlagi pobota je namreč prenehala, ko so nastopili pogoji za pobot. Zato bi sodišče moralo opraviti izračun terjatve na dan, ko je ugotovilo, da je prenehala terjatev tožene stranke. S sodbo so bile tožnici priznane procesne obresti, čeprav jih ni zahtevala. Tudi če bi izpodbijana sodba obveljala, je sodišče napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako).

6Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7To sodišče je o obeh pritožbah (katerima je delno ugodilo) že odločilo s sodbo I Cp 3261/2015 z dne 24. 2. 2016, ki pa je bila ob odločanju o toženčevi reviziji s strani Vrhovnega sodišča RS (s sklepom II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018) razveljavljena, zadeva pa vrnjena v novo sojenje.

8Pritožbi sta utemeljeni.

9Pritožbeno sodišče je v 8. točki obrazložitve (predhodne) odločbe z dne 24. 2. 2016 pojasnilo, zakaj ni moč slediti tožničinemu zatrjevanju o razveljavitvi dogovora glede delitve zapuščine v razmerju 40 : 30 : 30. Sodišče prve stopnje je namreč opirajoč se na jasno izpovedbo tožnice (v okviru 13. točke obrazložitve izpodbijane odločbe) prepričljivo obrazložilo, zakaj je lahko ugotovilo, da je med dediči po pokojnem C. C. ves čas veljal dogovor, da si bodo vrnjeno premoženje delili tako, da bo vsaka od sester prejela 30%, toženec pa 40%, oziroma da bo slednji za svoj trud prejel 10 % od vrnjenega premoženja.¹ Sama tožnica je namreč ob zaslišanju na naroku 5. 6. 2014 jasno povedala, da naj bi bil med njimi dogovor, po katerem naj bi brat (to je toženec) prejel 10 % od vrnjenega premoženja.² Upoštevaje takšno njeno izpovedbo tudi to sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožba tega ne vzbudi niti z navajanjem, češ da iz dopisa toženca z dne 5. 5. 2000 (priloga B 30) izhaja, da naj bi bil sklenjen poseben dogovor za inventar lekarne. Poleg dejstva, da iz omenjenega dopisa ni (dovolj) jasno razvidno, na katero odvzeto premoženje se točno nanaša, je bolj pomembno to, da njegova vsebina (sama za sebe) prav v ničemer ne nasprotuje zaključkom o obstoju splošnega dogovora glede višine nagrade, ki naj bi šla tožencu. Enako velja za okoliščino, kdaj naj bi toženec (kot pobotni ugovor) podal zahtevke za plačilo nagrade.³

10Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev ugotovljenih v okviru 17. točke obrazložitve pravilno zaključilo, da je bila med dediči nagrada dogovorjena tudi za delo in trud potem, ko je bil toženec skrbnik vrnjenega premoženja (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem pogledu se je upravičeno sklicevalo na tožničino izpovedbo o tem, da je toženec opravljal vsa dela in vlagal trud vse do takrat, ko je bilo premoženje razdeljeno med dediče. Ta okoliščina prav tako kaže na obstoj soglasja (sodedičev), da toženec delo opravlja (tudi) v tej drugi fazi, zaradi česar je moč posledično slediti njegovim trditvam o obstoju dogovora glede nagrade za skrbništvo.⁴ Okoliščina, da naj bi bila nagrada za inventar lekarne plačana po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kot tudi pritožničino sklicevanje na lastno izpovedbo, da je toženec nagrado vedno zahteval takoj,⁵ v te prepričljivo obrazložene zaključke sodišča prve stopnje potrebnega dvoma ne vzbudita.

11Odločitev o utemeljenosti toženčevega pobotnega ugovora in nasprotne tožbe je zaradi tožničinega ugovora zastaranja odvisna od (trenutka) nastopa zapadlosti terjatev,⁶ ki jih zoper njo v tem postopku uveljavlja. Glede vprašanja uveljavljanja zastaranih terjatev v pobot je to sodišče že v 14. točki obrazložitve (predhodne) odločbe z dne 24. 2. 2016 pojasnilo, da imamo opravka s procesnim pobotom, v okviru katerega je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre torej za materialno-pravni pobot, ko terjatev preneha z nastopom pogojev potrebnih za pobot,⁷ ampak procesni pobot,⁸ ki ga konstituira odločitev sodišča.

12Toženec je zatrjeval, da naj bi se nagrada za njegov trud po vrnitvi le-tega obračunala in plačala od vrednosti celotnega vrnjenega premoženja. Na drugi strani je tožnica navajala obstoj dogovora, po katerem naj bi se nagrada poračunavala sproti (pri čemer naj bi jo sproti tudi poravnavala). Sodišče prve je na podlagi presoje izvedenih dokazov zaključilo, da toženec (ki je v zvezi z njimi nosil dokazno breme) svojih trditev o dogovoru, da se nagrada poračunava takrat, ko bo vrnjeno vso premoženje, ni dokazal (glej 14. - 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar je glede vprašanja zapadlosti sledilo toženkinim trditvam.⁹ Zakaj tak „avtomatizem“ sledeč ugotovitvi, da toženec svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil, ni na mestu, je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v 19. točki obrazložitve sklepa z dne 15. 3. 2018.¹⁰ Prav tako je v tem istem okviru poudarilo, da je bilo tudi na tožnici dokazno breme glede vsebine dogovora, kot ga je zatrjevala, kakor tudi, da bi moralo zato sodišče na podlagi dokazanosti ugotoviti dejstvo, da je bilo dogovorjeno sprotno plačilo nagrade (ne pa da je takšen zaključek naredilo na podlagi ugotovitve, da toženec svojih trditev ni izkazal). Ker tega sodišče prve stopnje v okviru svoje odločbe na omenjeni način ni ugotavljalo (oziroma presojalo tožničinih trditev),¹¹ je že to dejstvo narekovalo njeno razveljavitev v izpodbijanem delu.

13Vrhovno sodišče RS pa je v prej omenjenem sklepu opozorilo tudi na pomanjkljivosti obrazložitve dokazne presoje oziroma neprepričljivosti določenih argumentov,¹² ki so bili v tem oziru podani s strani sodišč nižjih stopenj (glej 20. - 22. točko obrazložitve sklepa z dne 15. 3. 2018). Nanje je toženec opozarjal že v obravnavani pritožbi. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje (glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da zaradi nasprotnosti izpovedb obeh strank (glede vprašanja zapadlosti nagrade) ni moglo verjeti zgolj eni, je izpostavil več okoliščin, relevantnih za presojo (verodostojnosti) toženkine izpovedbe, do katerih pa se sodišče prve stopnje (ustrezno) ni opredelilo. Gre za okoliščine (oziroma njihov pomen), da je tožnica ob zaslišanju na naroku dne 5. 6. 2014 izpovedala o vsakokratnem prejemu potrdila s strani toženca ob plačilu nagrade za posamezno vrnjeno premoženje (na drugi strani pa naj bi predložila (le) eno potrdilo o plačilu nagrade za lekarniški inventar) in da je bila s strani sodišča prve stopnje¹³ pozvana k določni opredelitvi zneskov, plačanih v okviru nagrade (in stroškov), a se na poziv ni odzvala (oziroma potrdil ni predložila),¹⁴ kot tudi dejstvo, da se naroka (dne 18. 6. 2015), na katerem naj bi bila v zvezi z ugovorom zastaranja zaslišana, ni udeležila. Nadalje glede dokazne ocene izpovedb s strani toženca treh predlaganih prič (dveh sinov in snahe) utemeljeno opozarja tako na neprepričljivost naziranja sodišče prve stopnje, da naj bi bila verodostojnost omenjenih vnaprej vprašljiva že zaradi njihovega ožjega sorodstvenega razmerja s tožencem, kot tudi na okoliščino, da je omenjeno sodišče (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) izpostavilo (zgolj) posredno vedenje dveh prič, medtem ko se do izpovedbe tretje priče, to je A. A. ml., ki naj bi bil (kot je na naroku dne 8. 7. 2014 izpovedal) pri teh družinskih pogovorih navzoč (prisoten) tudi sam, v tem pogledu ni opredelilo.

14Sodišče prve stopnje je (v 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe), sklicujoč se na potrdilo v prilogi A 29 o prejemu nagrade v zvezi z odškodnino za inventar lekarne, ugotovilo, da naj bi le-to dokazovalo, da so se nagrade za posamezna premoženja plačevale sproti. Tudi glede tega pritožnik upravičeno opozarja,¹⁵ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega pojasnila, da naj bi šlo le za plačilo predujma.¹⁶

15V vseh predhodno omenjenih (pravno relevantnih) ozirih je obrazložitev sodišča prve stopnje bodisi neprepričljiva, bodisi (kar je še pomembneje) pomanjkljiva ali pa je sploh izostala. Zato je bilo potrebni pritožbi toženca (posledično pa tudi pritožbi tožnice¹⁷) ugoditi in odločbo sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP¹⁸). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje trditve obeh strank glede nastopa zapadlosti toženčevih terjatev presojati na podlagi dokazanosti. Pri tem pa naj se opredeli tudi do prej omenjenih spregledanih toženčevih ugovorov oziroma do drugih v tej odločbi izpostavljenih ugotovitev (pomislekov). V kolikor trditve nobene od pravdnih strank ne bo moglo šteti za dokazane, pa se bo pri odločanju moralo opreti na zakonske določbe o plačilu mandatarju (prvi odstavek 779. člena OZ).¹⁹

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Kot tudi zakaj ni bilo moč slediti tožničini trditvi, da naj bi s sklenitvijo dednega dogovora oziroma sklepom o dedovanju po pokojnem C. C. z dne 16. 6. 1998 ta (dogovor) prenehal veljati.
² V zvezi s čimer je upravičeno poudarilo, da je slednja izpovedala drugače, kot je zatrjevala.
³ Kakšno zvezo naj bi imela omenjena okoliščina z dogovorom o višini nagrade, ni (po)jasn(jen)o.
⁴ Če je namreč obstajalo soglasje, da opravlja delo oziroma vlaga svoj trud tudi v tej fazi, se kot logično kaže, da je dogovor o nagradi veljal za celotno, torej tudi za to „skrbniško fazo“.
⁵ Iz te izpovedbe niti ni razvidno, na kateri časovni moment se nanaša (torej ali trenutek pravnomočnosti posameznega sklepa o dedovanju ali odločbe o denacionalizaciji).
⁶ Glej prvi odstavek 336. člena OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami).
⁷ Po tem trenutku pa se presoja tudi (ne)zastaranost v pobot postavljene terjatve.
⁸ Kar pomeni, da je moč v pobot postaviti le terjatev, ki v tistem trenutku ni zastarana (glej Dragica Wedam Lukić, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 160, in mag. Barbara Petrič, Pravna praksa – 2011, št. 34 z dne 8. 9. 2011, str. 22, GV Založba, d.o.o.).
⁹ In posledično ugotovilo, da je večji del s strani toženca v postopku uveljavljane terjatve iz naslova nagrade zastaral.
¹⁰ II Ips 212/2016 z dne 15. 3. 2018.
¹¹ V okviru 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je podalo zgolj (v obravnavanem pogledu ne dovolj pojasnjeno) ugotovitev, da naj bi listine (do katerih se je pred tem opredeljevalo) kazale na to, „da so bolj resnične trditve tožnice, da je bil dogovor, da se nagrada poračunava sproti“.
¹² V 21. točki obrazložitve je tako opozorilo, da je bil s tem, ko tožnici okoliščina, da je ugovor zastaranja podala ob hkratnem zatrjevanju, da je obveznost že izpolnila, ni bila šteta v škodo, tožencu pa (glede na trditve o njeni zapadlosti, kot jih je podal) bilo njegovo preuranjeno uveljavljanje terjatve (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma 10. točko obrazložitve sodbe tega sodišča z dne 24. 2. 2016), argument enake „vrste“ (način pravdanja) presojan različno.
¹³ In sicer na naroku dne 16. 4. 2015.
¹⁴ Na naroku dne 18. 6. 2015 se je v zvezi s tem sklicevala na 26. točko svoje pripravljalne vloge z dne 19. 11. 2013, v kateri pa so opredeljeni stroški (ne pa tudi nagrada), ki naj bi jih tožencu povrnila.
¹⁵ Glej tudi ugotovitve Vrhovnega sodišča RS v 22. točki obrazložitve sklepa z dne 15. 3. 2018.
¹⁶ Glej trditve, ki jih je podal v 33. točki pripravljalne vloge z dne 28. 4. 2015.
¹⁷ Ker je zoper z njene strani vtoževane terjatve s strani toženca vložen procesni ugovor pobota, je možno o vseh terjatvah (in posledično o utemeljenosti zahtevka) odločiti le skupaj (hkrati).
¹⁸ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁹ Glej 19. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 3. 2018.