VSL Sklep I Cp 131/2018

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predvsem ugotovilo obseg zapuščine, za dediče razglasilo A., B., C. in D. ter odredilo, da se bo na ime dedičev pri nepremičninah po uradni dolžnosti vknjižila skupna lastnina.

2Zoper odločitev o vknjižbi (III. točka izreka sklepa) se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta dedinji B. in C. Menita, da ni podlage za vknjižbo skupne lastnine. Predlagata, naj se odredi vknjižba solastninskih deležev.

3S takšnim predlogom se v odgovoru na pritožbo strinja dedič D.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnici sicer uvodoma navedeta, da se pritožujeta iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, a vsebinskih očitkov v smeri kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v pritožbi ni. Višje sodišče je zato opravilo uradni preizkus izpodbijanega sklepa, kakršnega mu nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) in ugotovilo, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena.

6Sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo (torej določbe ZD in Stvarnopravnega zakonika; SPZ) uporabilo pravilno. Sodna praksa je vprašanje vpisa lastninske pravice dedičev dolgo res reševala pragmatično: praviloma je sodišče v sklepih o dedovanju vneslo odredbo, da se bo po pravnomočnosti sklepa vpisala nepremičnina zapustnika na dediče do določenih deležev. Očitno se je vpisala solastnina, kar so dediči tudi sprejemali in praviloma o tem ni (bilo) sporov. V nekaterih primerih je poskrbel zapuščinski sodnik, da so dediči že na zapuščinski obravnavi izjavili na zapisnik, da se strinjajo, da se vpišejo v zemljiški knjigi kot solastniki.¹ Vpis solastnine brez dogovora dedičev o tem je pravna literatura (povečini) že ves čas kritizirala. V novejši praksi Višjega sodišča v Ljubljani je bilo dosledno sprejeto materialnopravno pravilno stališče. V sklepu VSL I Cp 409/2016 s 15. 6. 2016 je bilo obrazloženo: „S sklepom o dedovanju mora sodišče v zapuščinskem postopku ugotoviti le, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člena ZD). Sklep o dedovanju z vsebino, kot jo natančneje določa 214. člen ZD, je končna, meritorna, vendar deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča. Z njo sodišče zgolj ugotavlja obseg dediščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži in na kakšni dedno pravni podlagi temelji njihova pravica. Ne odloča pa o delitvi dediščine, razen če se vsi dediči že v zapuščinskem postopku sporazumejo o delitvi in načinu delitve dediščine in tak sporazum predložijo sodišču. Le v tem primeru zapuščinsko sodišče sporazum o delitvi dediščine lahko navede v sklepu o dedovanju (3. odstavek 214. člena ZD). Glede na 216. člen ZD bi moralo v zemljiški knjigi odrediti vknjižbo skupne lastnine vseh dedičev (zakonitih - nujnih in oporočnih; 1. odstavek 145. člena ZD v zvezi z 72. členom SPZ). Dokler se dediščina ne razdeli, so namreč subjekt dediščine vsi dediči kot enota. Skupnosti dedičev (145. člen ZD) - vsem dedičem skupaj - gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino. Zapuščinske stvari niso v solastnini sodedičev, ampak v skupni lastnini sodedičev. Deleži na stvari niso določeni. Skupnost dedičev preneha z delitvijo dediščine med sodediče, ko dobi vsak sodedič po velikosti svojega dednega deleža ustrezen predmet zapuščine (stvari, pravice) v svojo izključno last. S sklepom o dedovanju praviloma delitev še ni opravljena. Zato se lastninska pravica na nepremičninah, ki spadajo v zapuščino, v zemljiško knjigo ne vpiše po solastninskih deležih, pač pa kot skupna lastnina vseh sodedičev po nedoločenih deležih. Šele po delitvi dediščine pa se vpis spremeni in prilagodi dejanskemu stanju, ki je nastalo z delitvijo².“

7V sklepu VSL II Cp 2668/2017 s 7. 3. 2018 pa je bilo pojasnjeno: „Dediščina je do delitve skupna lastnina dedičev, glede nje pa so dediči v posebni skupnosti dedičev (1. odstavek 145. člena ZD). Z dednim dogovorom se lahko dediči že med zapuščinskim postopkom sporazumejo o delitvi dediščine. Za delitev se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari (4. odstavek 146. člena ZD). Če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve, navede sodišče tak sporazum v sklepu o dedovanju (3. odstavek 214. člena ZD). Brez takšnega dogovora sodišče v zapuščinskem postopku o delitvi samo ne more odločiti. Takšnega zakonskega pooblastila namreč nima.“

8To sodišče se zgoraj predstavljenim stališčem, ki so materialnopravno pravilna, pridružuje. Razume pritožnici, ki pojasnjujeta, da sta si prizadevali za sklenitev dednega dogovora, da bi si prihranili nepravdni postopek. Vendar pa pritožnici hkrati povsem jasno izpostavita, da kljub njunemu trudu soglasja o delitvi (niti takšnega, da bi postali solastniki) med dediči ni. Ne gre torej niti za situacijo, ko bi se po starejši sodni praksi toleriral vpis solastninske pravice - ko so dediči to sprejemali in o tem ni (bilo) sporov. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o denarnih sredstvih in neizplačanih pokojninskih dajatvah (ta odločitev je postala pravnomočna) ravnalo drugače, v ničemer ne spremeni pravilnosti gornjega stališča.

9Ker pritožba ni utemeljena, po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov pa višje sodišče ni našlo, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ Povzeto po Metelko J.: Skupna lastnina - njene oblike in način transformacije v solastnino, Podjetje in delo, 1994, št. 5-6, str. 823-827.
² Primerjaj Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., v: Dedno pravo, 3. spremenjenega in dopolnjena izdaja, Ur. l. Ljubljana, 2009, strani 219 do 221.