216. člen ZD

Če je vsebina sklepa nejasna do te mere, da onemogoča njegov nedvoumen prenos v zemljiško knjigo, ne more iti za očitno napako v smislu določb o popravnem sklepu, temveč za vprašanje vsebinske pravilnosti ali jasnosti sklepa o dedovanju, ki presega okvir instituta poprave očitnih pomot.

Sklepa o dedovanju pritožnik sploh ne izpodbija. V delu, v katerem izpodbija vsebino sodne poravnave, pa pritožba ni dopustna. Da je dedni dogovor lahko širši – tak, da njegova vsebina ne predstavlja samo delitve zapuščine, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Prav in samo del dogovora, ki ne predstavlja dogovora o delitvi zapuščine (in zato ne vpliva na vsebino sklepa o dedovanju) izpodbija pritožnik. Tudi v tem delu pritožba ni dopustna, tako kot ni dopustna pritožba zoper odpravek sodne poravnave.

Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari. Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledi

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko v sklep o dedovanju ni vpisovalo, kaj v naravi predstavljajo nepremičnine, označene z ustreznimi identifikacijskimi znaki (parcelna številka in številka ter ime katastrske občine), saj to zadošča za identifikacijo nepremičnine. Sodišče izvede na podlagi sklepa o dedovanju vpis sprememb lastninske pravice v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (primerjaj 216. člen ZD), zato mora sklep o dedovanju vsebovati podatke, ki so potrebni za vknjižbo. V zemljiško knjigo, ki je izvorna evidenca za podatke o lastništvu in drugih stvarnih pravicah na nepremičninah (primerjaj 1. člen ZZK-1 in 11. člen SPZ), se nepremičnine vpisujejo (le) z identifikacijskim znakom (primerjaj 12. člen ZZK-1). V zemljiško knjigo se vpisujejo stvarne in nekatere obligacijske pravice (13. člen ZZK-1) ter nekatera pravno pomembna dejstva (22. člen ZZK-1), ne pa tudi opis nepremičnine oziroma podatki o tem, kaj nepremičnina predstavlja v naravi. Za ugotavljanje teh dejstev je namenjen zemljiški kataster, vendar se ta dejstva ne vpisujejo (več) v zemljiško knjigo.

Brez dogovora dedičev sodišče v zapuščinskem postopku o delitvi dediščine (in s tem pridobitve solastnine) samo ne more odločiti. Sklep o dedovanju z vsebino, kot jo natančneje določa 214. člen ZD, je končna, meritorna, vendar deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča. Z njo sodišče zgolj ugotavlja obseg dediščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži in na kakšni dedno pravni podlagi temelji njihova pravica. Ne odloča pa o delitvi dediščine, razen če se vsi dediči že v zapuščinskem postopku sporazumejo o delitvi in načinu delitve dediščine in tak sporazum predložijo sodišču. Le v tem primeru zapuščinsko sodišče sporazum o delitvi dediščine lahko navede v sklepu o dedovanju. Glede na 216. člen ZD bi moralo v zemljiški knjigi odrediti vknjižbo skupne lastnine vseh dedičev. Dokler se dediščina ne razdeli, so namreč subjekt dediščine vsi dediči kot enota. Zapuščinske stvari niso v solastnini sodedičev, ampak v skupni lastnini sodedičev. Deleži na stvari niso določeni. Skupnost dedičev preneha z delitvijo dediščine med sodediče, ko dobi vsak sodedič po velikosti svojega dednega deleža ustrezen predmet zapuščine (stvari, pravice) v svojo izključno

Vprašanje o statusu kmetije - ali je ta ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku. Glede na dosedanje podatke je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dedovanju, za pravilno uporabo materialnega prava pa je potrebno ugotoviti še dodatna pravno relevantna dejstva.

Vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, se ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni konkretni dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku.

Za izdajo popravnega sklepa ni podlage, saj ni prišlo do napak, pomot ali pomanjkljivosti, prav tako ne za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju, saj bi ta prišel v poštev le, če sodišče v sklep o dedovanju ne bi vključilo vsega znanega premoženja.

Dedni dogovor sodišče vnese v sklep o dedovanju, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve. V zemljiški knjigi se dedni dogovor po uradni dolžnosti realizira, če je za vknjižbo sposoben. Sklenjen dedni dogovor stranke zavezuje kot pogodba civilnega prava.

Plačilo dediču, ki ne deduje zaščitene kmetije, se revalorizira po temeljni obrestni meri, ki jo izračunava in objavlja Statistični urad RS, kljub temu, da temeljna obrestna mera ni več predpisana. Zavarovanje z zastavno pravico, odrejeno na podlagi 217. člena Zakona o dedovanju, je, enako kot določitev dedičev, stvar zapuščinskega postopka, zato se sklep o dedovanju tudi v tem delu v zemljiški knjigi realizira po uradni dolžnosti. Ne gre namreč za pravno poslovno razmerje strank, ki bi terjalo razpolagalni posel in njegovo zemljiškoknjižno realizacijo na osnovi predloga.

Ker je ustanovitev osebne služnostne pravice stvar dedičev, dediča pa njenega vpisa v zemljiško knjigo nista dogovorila, 216. čl. ZD sodišča ne obvezuje, da na podlagi sklepa o dedovanju odredi vpis te pravice v zemljiško knjigo.

1. Z izpodbijano odločitvijo prvostopenjskega sodišča vprašanje lastništva nepremičnine, vpisane na zapustnico, ni bilo v celoti rešeno, „odprta“ je ostala razlika do ½. 2. Zapustničin vdovec N. Č. je uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, ki ga je ustvaril z zapustnico. Dedinji K. Š. in D. Č. sta, kot je razvidno iz zapisnika o zapuščinskem naroku, to očetu priznali. 3. Ni razloga, da zapuščinsko sodišče ne bi dovolilo sklenitve sodne poravnave o predmetu, ki ni neposredno predmet dedovanja. Sodišče ni v celoti rešilo vprašanja pravnega nasledstva celotnega zapustničinega deleža na nepremičninah, kot ga kažejo zemljiškoknjižni podatki.

Iz zgoraj povzete vsebine sodne poravnave, ki jo predlagatelj navaja kot podlago za predlagano vknjižbo, izhaja, da ta v obravnavanem primeru ne predstavlja primerne podlage predlaganemu vpisu (ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 40. člena ZZK -1, da bi se štela za ustrezno pravnomočno sodbo). Po vsebini gre v enem delu za sporazumno dogovorjena dejstva in pravice, ki spadajo v vsebino sklepa o dedovanju .

Vsebini sodne poravnave in dednega dogovora sta tudi po presoji revizijskega sodišča dovolj jasni in razumljivi, da zanju, kljub njuni spornosti, ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda, ampak se uporabita tako, kot se glasita. Navedenega zaključka ne more omajati dejstvo, na katerega se smiselno sklicuje toženka, in sicer, da njuna vsebina presega okvir pravdnega (izločitev iz zapuščine po očetu) in nepravdnega postopka (zapuščinski postopek po očetu), v katerih sta bila pravna akta sklenjena. Stranki lahko s sodno poravnavo oziroma dednim dogovorom razpolagata tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Zato zatrjevanja toženke v smeri njune nejasnosti niso utemeljena. Če je bila toženka ob sklepanju sodne poravnave in dednega dogovora v zmoti, pa velja pritrditi stališču nižjih sodišč, da bi morala pravna akta (uspešno) izpodbijati, česar ni storila.

Če je nepremičnina, ki je predmet dedovanja, vpisana v zemljiški knjigi, mora biti sklep o dedovanju oblikovan tako, da je v zemljiški knjigi možno opraviti potrebne vpise, kar pomeni, da mora biti v sklepu o dedovanju nepremičnina označena s podatki iz zemljiške knjige, torej z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi.

Podlago za upravičenje tožnikov (v zapuščinskem postopku prezrtih dedičev) zoper tožence do vpisa lastninske pravice predstavlja tudi že pravnomočni sklep o dedovanju (deklaratorni naslov za vpis lastninske pravice na njihovo ime v zemljiški knjigi). V zapuščinskem postopku prezrti dediči izkazujejo pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, s katero terjajo ugotovitev, da so dediči po pokojnem zapustniku, tudi v primeru, če dajatvenega zahtevka ne bi uveljavili oziroma bi se postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek morebiti izkazal kot neutemeljen. Le z ugotovitveno tožbo (vmesnim ugotovitvenim zahtevkom) si stranka lahko zagotovi pravnomočno odločitev tudi o obstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja.

Vsebino sklepa o dedovanju določa 214.čl. ZD. Po 216.čl. pa sodišče odredi opravo v zemljiški knjigi potrebnih vpisov. To opravi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ki je tudi sicer po določbi 40.čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) podlaga za vknjižbo pravic (6.tč. 1.odst.).

Mrtva fizična oseba ne more biti subjekt pravic in je zato ni mogoče vpisati v zemljiško knjigo kot imetnika pravice.

Ker sklep o dedovanju ni dajatvene narave, z njim ni mogoče (mimo dednega dogovora) naložiti enemu od dedičev, naj izplača drugemu dediču določeno denarno terjatev, ki jo ta uveljavlja kot terjatev do zapuščine. Če med dediči ni soglasja o tem, da gre dejansko za dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja, bo moral prizadeti dedič doseči izdajo odločbe v pravdi.

O vračunanju daril se bo odločalo pri delitvi dediščine.