VSRS Sklep II DoR 127/2018

Predlog se zavrne.

1Tožnica je v tej pravdi zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12. 9. 2014, s katero je toženka tožnici prodala solastniški delež nepremičnine s parc. št. 1141/4, k. o. ..., v naravi gozdno zemljišče v Občini A., za dogovorjeno kupnino 23.858,00 EUR, ki je bila v celoti plačana. Tožnica je zahtevala tudi plačilo 23.858,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi bodisi kot vračilo kupnine bodisi kot plačilo odškodnine.

2Sodišče prve stopnje je tožbenima zahtevkoma v celoti ugodilo ter odločilo še o stroških postopka. Obrazložilo je, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju s kogentno določbo 11. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS), ki določa, da je odplačna pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v breme proračunskih sredstev mogoča le na podlagi sprejetega načrta pridobivanja nepremičnega premoženja. Skladno s 86. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je ničnost tudi v primeru kršitve prisilnih predpisov skrajna sankcija, ki pa je v obravnavanem primeru zaradi vseh ugotovljenih okoliščin utemeljena. Tožnica v postopku pridobivanja nepremičnine ni upoštevala temeljih načel ZSPDSLS, in sicer gospodarnosti (4. člen), enakega obravnavanja (6. člen) ter preglednosti in javnosti (7. in 8. člen). Prav tako nesorazmerja v ceni, nepotrebnost pridobitve nepremičnine ter časovno sovpadanje plačila kupnine z umikom zahtevka za vračilo nepremičnin v naravi nakazujejo, da je bila višja kupnina plačana kot nadomestilo za umik zahtevka za denacionalizacijo. Sporna kupoprodajna pogodba je sicer predstavljala pravo in resnično voljo pogodbenih strank, vendar tudi toženka ob njenem sklepanju ni bila dovolj skrbna, saj je vedela oziroma bi morala vedeti, da je v nasprotju z določbami ZSPDSLS. Ker je kupoprodajna pogodba nična, pa toženka nima več pravnega temelja za zadrževanje prejete kupnine (prvi odstavek 87. člena OZ).

3Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe zavrnilo, v preostalem delu glede plačila in stroškov postopka pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo v tem delu vrnilo v novo sojenje. Obrazložilo je, da obveznost iz četrtega odstavka 11. člena ZSPDSLS zavezuje zgolj tožnico in ne gre za konstitutivni pogoj za veljavnost pravnega posla. Personalna veljavnost ZSPDSLS, opredeljena v 2., 3., 11. in 12. členu, po jezikovni kot teleološki razlagi nakazuje, da navedeni zakon zavezuje zgolj pravne osebe javnega prava. Letni načrt v razmerju do toženke predstavlja notranji, poslovni akt občine. Ker je bila sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki (tožnici), je pogodba veljavna (drugi odstavek 86. člena OZ). ZSPDSLS pa ne predpisuje česa drugega oziroma neposredne nične sankcije ne določa. Posledično tožnica ni upravičena do vračila plačane kupnine (prvi odstavek 87. člena OZ). Nadalje pa sodišče še pojasni, da sta pravdni stranki na podlagi enakopravnih interesov (4. člen OZ) sklenili in realizirali pravni posel, pri katerem sta dosegli soglasje volj o vseh bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Navedeno potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba predstavljala pravo in resnično voljo pravdnih strank, zato časovno sovpadanje plačila z umikom zahtevka za vračilo nepremičnin v naravi ne vpliva na zaključke te sodbe. Ker pa je tožbeni zahtevek za plačilo treba preizkusiti še na uveljavljani odškodninski podlagi, je sodišče druge stopnje v tem delu odločitev razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja: (1) ali je sodišče druge stopnje s spremembo sodbe in zavrnitvijo tožbenega zahtevka, ki jo je oprlo na drugačno interpretacijo pravnih posledic kršitev določb ZSPDSLS, pri tem pa se ni opredelilo do drugega samostojnega ničnostnega razloga, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, in sicer navideznosti pogodbe zaradi namena plačila nadomestila za umik zahtevka za denacionalizacijo oziroma do drugih tožničinih navedb, ki vsaka zase predstavljajo zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, storilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); (2) ali določbe ZSPDSLS zavezujejo le osebe javnega prava ali vse pogodbene stranke; in (3) ali kršitev ZSPDSLS oziroma njegove določbe o obvezni vključitvi nepremičnin v načrt ravnanja z nepremičninami predstavlja prisilni predpis, katerega kršitev ima za posledico ničnost prodajne pogodbe. Navaja, da je ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ko sodišče druge stopnje spremeni odločitev sodišča prve stopnje, da velja za njegovo obrazložitev enak standard kot za obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje (VIII Ips 114/2016 z dne 12. 7. 2016, III Ips 107/2016 z dne 13. 2. 2017, II Ips 42/2013 z dne 8. 1. 2015 in III Ips 224/2008 z dne 15. 11. 2011). To pomeni, da bi se sodišče druge stopnje moralo opredeliti do razlogov o navideznosti pogodbe, saj tudi to skladno s 50. členom OZ pripelje do ničnosti pogodbe. Ker tega ni storilo, ji je odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem, poleg tega pa poseglo tudi v njene ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Nadalje navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da ZSPDSLS zavezuje le tožnico in zato pogodba ni nična. Gre za prisilen predpis, katerega namen je, da dopolnjuje splošna pravila pogodbenega prava v situacijah, v katerih je stranka oseba javnega prava. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil 13. 2. 2018 sprejet nov Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1), katerega namen je enak kot že pri predhodnem zakonu, ki pa sedaj tudi izrecno določa, da ureditev razpolaganja s stvarnim premoženjem oseb javnega prava presega notranjo sfero teh subjektov in zato zavezuje tudi druge subjekte, ki z njimi sklepajo pravne posle. Tako je sedaj v več določbah določena neposredna ničnostna sankcija (primerjaj 29., 34., 62., 66., 68., 73., 76. člen ZSPDSLS-1). Nadalje navaja, da je bistvo zakonske ureditve v tem, da se morajo tretje osebe pri sklepanju pravnih poslov z osebami javnega prava prepričati, ali je nepremičnina umeščena v načrt razpolaganja, saj so slednji javno objavljeni. Če ugotovi, da ni, posla ne sme skleniti. Pri ZSPDSLS gre tudi za neke vrste omejitev zastopanja, ki je javno znana, zato učinkuje na veljavnost pravnega posla. V zvezi z vprašanjem pravnih posledic kršitve določb ZSPDSLS sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, obstoječa sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3590/2012 z dne 16. 10. 2013 pa drugače kot izpodbijana sodba zavzema stališče, da je ZSPDSLS prisilen predpis, katerega kršitev pripelje do ničnosti pogodbe. Pravilno, zakonito in transparetno razpolaganje s stvarnim premoženjem oziroma z denarnimi sredstvi za nakup tega premoženja pa je brez dvoma v javnem interesu in presega pomen konkretne zadeve.

5Predlog ni utemeljen.

6Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).