VSL Sklep IV Kp 49977/2011

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugotovi, da je izvršitev kazni sedem mesecev zapora, ki je bila izrečena obsojenemu A. A. po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 49977/2011 z dne 18. 12. 2013 s potekom dne 6. 3. 2017, zastarala.

II. Postopek izvršitve kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 49977/2011 z dne 18. 12. 2013 se ustavi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je neutemeljen predlog obsojenega A. A. glede zastaranja izvršitve kazni sedem mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 49977/2011 z dne 18. 12. 2013, pravnomočna in izvršljiva pa dne 6. 3. 2014.

2Zoper sklep je vložil pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona pooblaščenec obsojenca. Predlagal je, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je izvršitev kazni po citirani sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani zastarala.

3Pritožba je utemeljena.

4Ko je bil izdan nalog zoper obsojenega A. A. za prestajanje kazni zapora v ZPKZ Ljubljana sedmih mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 49977/2011 z dne 18. 12. 2013, je obsojeni že prestajal kazen po poprejšnji sodbi, kar je izvršilni sodnik tudi upošteval ter odredil, da naj se kazen sedem mesecev zapora začne izvrševati po prestani poprejšnji kazni. Podana je bila situacija iz drugega odstavka 18. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS-1, ki je smiselno enako urejena v sedaj veljavnem petem odstavku 18. člena ZIKS-1. V izpodbijanem sklepu je sprejeto stališče, ki izhaja iz dveh judiciranih odločb, Višjega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Kopru, IV K 84/2015 oziroma II Kp 3036/2010, da obsojenec ne more istočasno prestajati dveh zapornih kazni. Zato okoliščina, da obsojeni že prestaja eno zaporno kazen, sodi med primere, ko se kazen po zakonu ne more izvršiti in se zato prekine tek zastaranja izvršitve kazni zapora. Pritožbeni senat pritrjuje vsebini izpodbijanega sklepa v 5. točki, ki je korektno povzela nosilne stavke iz obeh drugostopenjskih judiciranih odločbah. Vendar pa pri tem pripominja, da je takšno stališče pravno pomotno, ki se je lahko prepoznalo delno tudi iz razlogov odločbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 84/2015. Ne glede na do sedaj zapisano pa pritožbeni senat v tej odločbi v celoti povzema razlago drugega odstavka 94. člena Kazenskega zakonika kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča v Ljubljani IV K 84/2015.

5Temeljno vprašanje je, ali v procesni situaciji takoimenovanega "čakajočega zapora", ko je obsojenec že na prestajanju zaporne kazni, pa je bil ponovno z drugo sodbo obsojen na zaporno kazen ter s strani okrožnega sodišča razporejen na prestajanje zaporne kazni, izrečene s to drugo sodbo, nalog za izvršitev takoimenovane "čakajoče kazni zapora" povzroči, da zastaranje te "čakajoče zaporne kazni" ne teče.

Vrhovno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da je takšna procesna situacija "čakajoče zaporne kazni" nujno posledica kršitve določb prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da mora sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil preden je začel prestajati kazen po prejšnji sodbi ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreči za vsa dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1. Prav tako se je procesni situaciji "čakajočega zapora" mogoče izogniti z uporabo določb 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki ureja takoimenovano nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se spremeni odločba o kazni v korist obsojenca. Postopka neprave obnove sicer sodišče ne sme začeti po uradni dolžnosti, ampak v skladu z določbo petega odstavka 407. člena ZKP samo na predlog državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo osebo ali obsojenca. Navedena določba pa sodišču ne prepoveduje, da državnega tožilca z dopisom opozori, da je bilo določenemu obsojencu v dveh ali več sodbah pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile upoštevane določbe o odmeri enotne kazni za dejanje v steku. Z določitvijo nove enotne kazni v postopku neprave obnove, se je torej mogoče izogniti procesni situaciji, ko bi obsojenec zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečene z eno sodbo, moral daljše časovno obdobje čakati na izvršitev zaporne kazni, na katero je bil obsojen z drugo pravnomočno sodbo.

Če pa vendarle pride do procesne situacije iz drugega odstavka 18. člena ZIKS-1 (sedaj peti odstavek 18. člena), v kateri je okrožno sodišče obsojenca, ki je že na prestajanju kazni, pa je bil ponovno obsojen, razporedi na prestajanje kazni, je glede teka zastaranja izvršitve čakajoče zaporne kazni treba upoštevati določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje izvršitve kazni ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da že jezikovna razlaga določbe drugega odstavka 94. člena KZ-1, ki določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti, daje povsem jasen odgovor, da v času ko obsojenec na prestajanju zaporne kazni čaka na izvršitev zaporne kazni izrečene z drugo sodbo, zastaralni rok za izvršitev slednje, nemoteno teče. V KZ-1 in drugih zakonih namreč ni določeno, da se zaporna kazen v času prestajanja druge zaporne kazni, ne bi smela izvršiti. Ravno nasprotno; KZ-1 kot že rečeno, v prvem odstavku 55. člena določa, da mora sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen zapora po prejšnji obsodbi ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja po pravilih o steku, enotno kazen, med drugim tudi zaradi tega, da bo mogoče obe kazni združeni v enotno kazen, nemoteno izvršiti.

6Temeljno vprašanje je, ali je bila v obravnavani zadevi, ki je predmet tega pritožbenega postopka, kakršnakoli izkazana okoliščina, da se po zakonu kazen sedmih mesecev zapora, ki je bila izrečena obsojenemu A. A. ne bi smela izvršiti. Odgovor je več kot enoplasten, da takšne okoliščine, ki je pravne narave, ni bilo. Ugotovitev prvega sodišča, da ne more obsojenec istočasno prestajati dveh zapornih kazni, pa je dejansko vprašanje, ki pa se ga vedno, tako kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sanira že v tekočem postopku pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo obsodilne sodbe. Če pa je sodišče prve stopnje kršilo določilo člena 55 KZ-1, pa se lahko anomalija odpravi z izrednim pravnim sredstvom - nepravo obnovo kazenskega postopka.

7Pri sojenju obsojenemu A. A. za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, storjeno v letu 2010, je bil uporabljen Kazenski zakonik, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zato se kazen zapora do enega leta ne sme izvršiti, če je preteklo tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen (5. točka 92. člena KZ-1A). Takšna materialnopravna situacija glede uporabe določil o zastaranju po KZ-1A pa je podana pri obsojenemu A. A. (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 49977/2011, je bila pravnomočna in izvršljiva 6. 3. 2014). Med podatki spisa ni nobene sodbe o združitvi kazni s kaznijo sedem mesecev zapora, niti izkazane okoliščine iz drugega odstavka 94. člena KZ-1A. Zato je evidentno, da je izvršitev kazni sedmih mesecev zapora, ki je bila izrečena A. A., zastarala s potekom dne 6. 3. 2017.

8Če sodišče ugotovi (prvi odstavek 28. člena ZIKS-1), da je nastopilo zastaranje izvršitve kazni, mora izdati sklep, s katerim ugotovi zastaranje, kar je pritožbeno sodišče s svojim sklepom tudi storilo in se ponovno približalo sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je bila začrtana s sklepom IV Kp 59/2010 z dne 22. 6. 2010.

9Pritožbeni senat še ugotavlja, da je izvršilni sodnik s pozivom z dne 29. 3. 2016 (list. št. 211) ugotovil, da ima obsojeni A. A. še čakajoči kazni po nalogih IKZ 3176/2014 in IKZ 622/2012.

10Pritožbeno sodišče je tako utemeljeni pritožbeni obrazložitvi pooblaščenca obsojenca ugodilo ter odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa.