18. člen ZIKS-1

Izvrševanje zaporne kazni po pravnomočni in izvršljivi obsodilni sodbi ima praviloma prednost pred izvrševanjem pripora v drugi zadevi. V nasprotnem je treba opraviti argumentirano presojo, zakaj so priporni razlogi podani tudi v položaju, ko bi obdolženec prestajal zaporno kazen, in zakaj je pripor kljub temu neogibno potreben.

Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.

Postopanje po citiranih določilih prvega odstavka 18. člena in prvega odstavka 20. člena ZIKS-1 s pozivanjem obsojenca na prestajanje kazni zapora, je prvo sodišče že izčrpalo s tem, ko je v predpisanem zakonskem osemdnevnem roku po prejemu pravnomočne in izvršljive sodbe ter na podlagi naloga z dne 8. 4. 2022, 19. 5. 2022 izdalo poziv obsojencu, da kazen v ZPKZ Maribor nastopi 20. 6. 2022.

Resda je bistvena razlika med zaprtim in odprtim zaporskim režimom v stopnji (intenzivnosti) omejevanja osebne svobode in v načinu, na katerega se omejevanje izvršuje, vendar sta po naravi stvari oba zaporska režima v temelju enaka, saj oba de facto predstavljata odvzem prostosti, ki je po trajanju (še vedno) izenačen. Torej je v prvi vrsti od dolžine zaporne kazni odvisno, kako hud je poseg v obsojenčevo ustavno pravico do osebne svobode. Zaradi povedanega se pravni položaj obsojenca z izrekom enotne kazni zapora v postopku "neprave obnove kazenskega postopka" vsekakor izboljša, saj se z novo sodbo skrajša poseg v njegovo osebno svobodo. Pri izbiri režima (strožji ali blažji) prestajanja prostostne kazni pa gre za penitenciarno individualizacijo kazni, ki pa ni v izključni pristojnosti sodišča in vpliva zgolj na obsojenčev dejanski položaj.

Četudi drži, da je pritožbeno sodišče o tem odločilo v okviru postopka za izvrševanje kazenske sankcije, je vsebinska odločitev o tem že pravnomočno sprejeta, zato kot pravnomočno razsojena stvar pomeni procesno oviro za ponovno odločanje o enakem predlogu obsojenca.

Takšna zavestna odločitev obsojenca, da kazni hišnega zapora ne bo izvrševal na naslovu stalnega prebivališča, pa kaže na namen obsojenca izigrati sistem hišnega zapora, zaradi česar so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je obsojenec zlorabil zaupanje, ki mu ga je sodišče podelilo z ugoditvijo njegovi prošnji za izvršitev kazni s hišnim zaporom.

V zadevah izvrševanja kazni zapora se kot procesni zakon smiselno uporabljajo določbe ZUP, vendar ne samo za primere iz prvega odstavka 8. člena ZIKS-1, temveč tudi za vročanje poziva obsojencu za prestajanje kazni zapora iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1.

V takem primeru, ko morata obtoženca nastopiti zaporni kazni po pravnomočni in izvršljivi sodbi v drugi kazenski zadevi, je ponovitveno nevarnost in begosumnost mogoče odpraviti tako, da pristojno sodišče obtoženca iz pripora prerazporedi na prestajanje zaporne kazni (peti odstavek 18. člena ZIKS-1).

V postopku za odreditev nadomestnega zapora ima storilec možnost predlagati nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist, vendar pa je glede na določbo četrtega odstavka 192.a člena ZP-1 omejen na fazo postopka, ko sodišče pred odločitvijo o izdaji sklepa o nadomestnem zaporu storilcu pošlje pisno obvestilo o uvedbi postopka za odreditev nadomestnega zapora in ga pozove, da se v roku petih dni izjavi o vsebini obvestila, pri čemer v tej izjavi lahko storilec predlaga nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist.

Poprejšnja, sicer samostojna kazen zapora je zaradi združitve kazni zapora v postopku (neprave) obnove kazenskega postopka izgubila subjektiviteto. Posledično je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo o zavrnitvi prošnje za odložitev izvršitve (poprejšnje) kazni zapora odpravilo.

"Čakajoča zaporna kazen" iz petega odstavka 18. člena ZIKS-1 ni okoliščina, zaradi katere zastaranje izvršitve kazni zapora ne teče.

Ni mogoče enačiti položajev obsojencev, ki so že nastopili kazen zapora in (šele) med izvrševanjem kazni zapora, ko so torej kazen že nastopili, vložijo v skladu z 12. členom ZIKS-1 predlog za izvršitev kazni zapora z vikend zaporom, z obsojenci, ki kazni zapora še sploh niso nastopili, predlagajo pa izvršitev kazni z delom v splošno korist ali hišnim zaporom.

Ni dopustna prekinitev postopka izvršitve kazni zapora, pa čeprav je vložen predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora, pa o tem predlogu sodišče pred nastopom kazni še ni odločilo. Pri izdaji odločbe – poziv za nastop kazni zapora po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1 se po prvem odstavku 8. člena ZIKS-1 ne uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato tudi iz tega razloga ni mogoče prekiniti postopka za izvršitev kazni zapora po členu 153 ZUP.

Podlaga za odreditev prestajanja kazni zapora v določenih primerih v odprtem oziroma polodprtem zavodu oziroma oddelku je bila iz Kazenskega zakonika prenesena v Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, ki v 18. členu ureja poziv obsojencu in razporejanje obsojencev na prestajanje zaporne kazni, pri čemer sodišče lahko odredi takšno prestajanje zaporne kazni šele po pravnomočnosti sodbe.

Na podlagi petega odstavka 20. člena ZIKS-1 se za začetek prestajanja kazni šteje dan zglasitve obsojenca (ki je na prostosti) v zavod, ko zastaranje izvršitve kazni zapora preneha teči. Drugače je v primeru, ko se obsojenec že nahaja na prestajanju druge zaporne kazni, ko se izrečena zaporna kazen izvrši z razporeditvijo na prestajanje kazni. Kot izhaja iz spisa opr. št. I KZ 2, je bila taka razporeditev opravljena dne 29.7.2010 pod opr. št. I KZ 3. Po oceni pritožbenega sodišča med prestajanjem druge zaporne kazni zastaranje izvršitve kazni na podlagi razporeditve obsojenca na prestajanje zaporne kazni po drugem odstavku 18. člena ZIKS-1 ne teče, torej je potrebno določbo 94. člena KZ-1 razlagati tako, da zastaranje izvršitve kazni ne teče (oziroma preneha teči) med izvršitvijo „te ali druge zaporne kazni“.

Sodišče prve stopnje mora pred izdajo poziva za nastop uklonilnega zapora odločiti o predlogu storilca za nadomestitev globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.

Obsojencu je bila s sklepom Okrožnega sodišča v M., opr. št. V Kr 11797/2009 z dne 29.8.2013, pravnomočen 13.9.2013, zaporna kazen nadomeščena z delom v splošno korist. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da v predmetnem postopku (trenutno) niso podani pogoji za nadaljnjo vodenje postopka za izvršitev kazni zapora, saj mora obsojenec v skladu s sedmim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) namesto zaporne kazni, opraviti 360 ur družbeno koristnega dela, ki ga izvršuje in nadzira pristojni center za socialno delo (13. člen ZIKS-1).

Sodišče je dolžno pripor odpraviti, če oceni, da ta ni več sorazmeren ukrep s tisto dobrino, ki naj se s priporom zavaruje. V konkretnem primeru je preiskovalni sodnik zoper osumljenca pripor odredil pred dnem domnevnega nastopa kazni osumljenca, zato pri odločanju o odreditvi pripora okoliščina, da je osumljenec takrat že imel poziv za nastop kazni, ni mogla imeti nobene teže.