VSRS Sklep III Ips 5/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.519,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje se je izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo.

2Sodišče druge stopnje je prvostopenjski sklep potrdilo.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Sklep sodišča prve stopnje je bil izdan pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

Glede predloga tožene stranke za zavrženje revizije

7Tudi če bi držale trditve tožene stranke, da tožeča stranka v tožbi pod skupnim vtoževanim zneskom 807.599,98 EUR uveljavlja več zahtevkov, od katerih naj bi bili nekateri nižji od 200.000,00 EUR, njen predlog za zavrženje revizije ni utemeljen. Glede na določbo petega odstavka 367. člena ZPP se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP (ki določa, da se pristojnost za zahtevke z različno podlago določi po vrednosti posameznega zahtevka) ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke. V obravnavanem primeru je sporna pristojnost slovenskega sodišča, kar je vprašanje, ki je skupno za vse zahtevke.

Glede zavrnitve revizije

8Iz spisa in dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantne dejstva:

- Tožeča in tožena stranka sta 8. 11. 2010 sklenili distribucijski sporazum, ki ima naravo mednarodne prodajne pogodbe. Tožena stranka je tožeči stranki prodala kogeneracijske naprave, tožeča stranka pa jih je nadalje distribuirala oziroma prodajala na območju Slovenije.

- Pravdni stranki sta se dogovorili, da njuno razmerje iz prodajne pogodbe ureja Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju Dunajska konvencija).

- Prevoz blaga iz Danske v Slovenijo je bil opravljen po naročilu tožeče stranke.

9Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine za škodo, nastalo s kršitvijo distribucijskega sporazuma. Med strankama je bila in ostaja sporna pristojnost slovenskega sodišča. Tožena stranka je pristojnosti ugovarjala s trditvami, da ne njen sedež ne kraj izpolnitve nista v Sloveniji.

10Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana. Pojasnili sta, da Dunajska konvencija v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Uporabili sta določbe Uredbe (EU) šr. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba 1215/2012). Ugotavljali sta, kje je kraj izpolnitve kot navezna okoliščina za določitev pristojnosti, in na podlagi razlage določb distribucijskega sporazuma zaključili, da je bil kraj izpolnitve na Danskem.

11Sodišče druge stopnje je presojalo pritožbene očitke o zagrešitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje pripravljalno vloge tožene stranke z dne 6. 6. 2016 tožeči stranki vročilo šele po izdaji prvostopenjskega sklepa. Pojasnilo je, da tožena stranka v tej pripravljalni vlogi ni podala nobenih navedb, glede katerih se tožeča stranka že do izdaje prvostopenjskega sklepa ne bi mogla izjaviti. Presodilo je, da zato bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

12Tožeča stranka v reviziji navaja, da se sodišče druge stopnje sklicuje na pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 9. 3. 2016 ter trdi, da ji vloga s tem datumom ni bila vročena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v spis vložila pripravljalno vlogo z dne 29. 3. 2016 ter da se je pritožbenemu sodišču pripetila očitna pisna pomota pri zapisu datuma pripravljalne vloge tožene stranke.

13Tožena stranka je 6. 6. 2016 v spis vložila pripravljalno vlogo, ki je bila tožeči stranki vročena 28. 7. 2016, to je po izdaji prvostopenjskega sklepa. Sodiščema prve in druge stopnje revidentka zato očita kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da ji je bila s prejemom pripravljalne vloge tožene stranke po izdaji prvostopenjskega sklepa odvzeta pravica do izjave.

14Sodišči prve in druge stopnje sta tožbo zavrgli zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno (prvi odstavek 17. člena ZPP). Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).

15Iz povzetih določb tako izhaja, da sodišče pazi po uradni dolžnosti, ali je za odločanje v zadevi pristojno. Kontradiktornost postopka je pri preizkusu pristojnosti zožena. Tožeča stranka je dolžna okoliščine, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, utemeljiti že v tožbi, sodišče pa odloči na podlagi dejstev, ki so mu znana. Tožeča stranka je imela možnost te okoliščine utemeljiti že v tožbi in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah.¹ Za uveljavljanje razlogov, s katerimi je utemeljevala pristojnost sodišča Republike Slovenije, tako ni bila prikrajšana.

16Uredba 1215/2012, uporabi katere revidentka več ne nasprotuje, v prvem odstavku 4. člena določa splošno pristojnost sodišča glede na sedež tožene stranke. Ni sporno, da ta navezna okoliščina ni podana. Posebna pristojnost po kraju izpolnitve pogodbene obveznosti je določena v 1. točki prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012. V zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji je oseba v drugi državi članici lahko tožena pred sodiščem v kraju izpolnitve obveznosti. Kraj izpolnitve obveznosti je v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno.

17Na podlagi navedene določbe sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bil pogodbeno dogovorjeni kraj dobave (kar potrjuje tudi dejanska praksa med pravdnimi strankami) Hinnerup na Danskem.

18S trditvami, da ne drži, da je prevoznik v imenu in za račun tožeče stranke prevzel blago na Danskem, tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za navedbe, da iz tovornega lista CMR izhaja, da je bila pošiljateljica blaga tožena stranka.

19Ne držijo revizijski očitki, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s krajem prevzema blaga, ki naj bi bil na Danskem. Pritožbeno sodišče je te trditve presojalo v okviru očitka o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neuporabe določb Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (v nadaljevanju Konvencija CMR). Sodišču druge stopnje pri preizkusu prvostopenjske odločbe ni potrebno odgovoriti na vsako pritožbeno navedbo. Razloge za odločitev lahko strne, jasno pa mora biti, da se je s pritožbenimi razlogi seznanilo oziroma da jih ni spregledalo. Tem kriterijem je sodišče druge stopnje v konkretnem primeru zadostilo. Očitana bistvena kršitev določb ZPP in 22. člena Ustave tako ni podana.

20Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da ni jasno, od kod sodiščema prve in druge stopnje zaključek, da je tožeča stranka naročila prevoz blaga. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve na 9. strani sklepa pojasnilo, da dejstvo, da je bil prevoz opravljen po naročilu tožeče stranke, izhaja iz računa za plačilo prevoza. Temu je pritožbeno sodišče smiselno pritrdilo.

21Revidentka nasprotuje razlagi 6.4. člena distribucijskega sporazuma (prodajne pogodbe). Ta se glasi: „Določila in pogoji dobave za prodajo proizvodov morajo biti tovarniška cena, EXW Hinnerup, Danska, v skladu z mednarodnimi pravili za tolmačenje trgovinskih pogojev (INCOTERMS) Mednarodne gospodarske zbornice.“ EXW klavzula oziroma »franko tovarna« pomeni, da prodajalec izpolni obveznost dobave, ko da blago na razpolago kupcu v svojih prostorih ali na drugem navedenem kraju (t. j. v delavnici, tovarni, skladišču itd.). Prodajalec nima obveznosti nakladanja blaga na kakršnokoli vozilo niti obveznosti izvoznega carinjenja, kadar je to potrebno.² Iz navedene določbe prodajne pogodbe jasno izhaja, da je dogovorjena Incoterms klavzula EXW. Revizijske navedbe, da je določba nerazumljiva, ne držijo. Distribucijski sporazum vsebuje jasen zapis o kraju izročitve blaga. Oblika in čas izročitve, za katera revidentka trdi, da jih pravila Incoterms zahtevajo, pa na opredelitev kraja izročitve ne vplivajo. Tožeča stranka trdi še, da bi morala biti v pogodbi jasno in nedvoumno zapisano, katera različica Incoterms velja, vendar pa ne navede, kako naj bi to vplivalo na odločitev. Prav tako so neutemeljene trditve, da se Incoterms klavzula EXW v konkretnem primeru nanaša le na ureditev porazdelitve stroškov med pravdnima strankama. To iz distribucijskega sporazuma namreč ne izhaja.

22Nadalje ne drži, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali trditve tožeče stranke o nejasnosti in neuporabi³ določbe 6.4. distribucijskega sporazuma. Sodišče prve stopnje je v 18. točki podalo stališče glede uporabe in razlage distribucijskega sporazuma, tudi sporne določbe 6.4. člena. V pritožbi pa revidentka te razlage ni izrecno izpodbijala, zato pritožbeno sodišče glede tega tudi ni zavzelo eksplicitnega stališča. V okviru preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa je presodilo, da je bilo to pravilno uporabljeno.

23Iz navedenega izhaja, da je kraj izročitve kupcu tisti kraj, kjer kupec razpolaga z blagom, to pa je v konkretnem primeru Hinnerup na Danskem. Samo dejstvo neposredne fizične izročitve blaga tožeči stranki v Sloveniji na odločitev ne vpliva. Okoliščina, da je bilo blago prepeljano iz Danske v Slovenijo ni odločilna, ker je prevoz organizirala tožeča stranka. Ona je bila torej tista, ki je z blagom razpolagala na Danskem in ga na podlagi naročila prevoznih storitev prepeljala v Slovenijo. V reviziji tožeča stranka trdi, da sama ni bila prevoznica. To ni pomembno, odločilno je, da je bila naročnik prevoza.

24Glede na dejansko ugotovitev, da je bila naročnik prevoza tožeča stranka kljub temu, da je na tovornem listu CMR kot pošiljatelj navedena tožena stranka, je pravilno tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev uporaba Konvencije CMR. Iz njenega prvega odstavka 1. člena izhaja, da se uporablja za vsako odplačno pogodbo o prevozu blaga po cesti na vozilih, kadar sta s pogodbo določena prevzemni in namembni kraj v dveh različnih državah, od katerih je vsaj ena država pogodbenica, ne glede na sedež in državno pripadnost strank. Ker pravdni stranki nista bili sopogodbenici prevozne pogodbe, Konvencija CMR ne pride v poštev.

25Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

26Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 2.065,50 EUR stroškov odgovora na revizijo in 22 % DDV v višini 454,41 EUR, skupaj torej 2.519,91 EUR.

¹ Tožeča stranka je v postopku poleg tožbe vložila še tri pripravljalne vloge.
² Povzeto s spletne strani Gospodarske zbornice Slovenije.
³ Tožeča stranka je trdila, da pogodbeni stranki te določbe nista uporabljali.