VSL Sodba I Cpg 430/2016

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu drugega odstavka izreka spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12652/2014 s 4. 2. 2014 v veljavi tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (dolžniku) naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev za plačilo 1.032,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 do prenehanja obveznosti.

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v izpodbijanem prvem in tretjem odstavku izreka.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 126 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

IV. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbi

1Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (dolžniku) naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev za plačilo 21.699,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 in v delu glede izvršilnih stroškov, odmerjenih na 22 EUR (prvi odstavek izreka). V preostalem delu, kar je zahtevala tožeča stranka več do vtoževanega zneska 41.159,22 EUR, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Sklenilo je še, da mora tožeča stranka toženi povrniti stroške postopka z morebitnimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

2Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

3Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.032,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 dalje (vsebovano v drugem odstavku izreka) in posledično zoper odločitev o stroških (tretji odstavek izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu za plačilo 1.032,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 dalje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi in posledično spremeni stroškovno odločitev. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe in posledično zoper odločitev o stroških (prvi in tretji odstavek izreka), zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep (pravilno sodbo) v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške.

6Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

7Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Okvir spora

8Iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožnici ne izpodbijata, izhaja sledeče:

- Zavarovanka tožeče stranke (glavni izvajalec del) je na podlagi Pogodbe št. 84/04 toženi stranki (podizvajalec) oddala v izvedbo elektro in strojne instalacije na objektu Hotel K. Predmet pogodbe je bil tudi dogovor o izvajanju varnostnih ukrepov (26. člen Pogodbe).

- Na gradbišču tega objekta se je 30. 10. 2004 poškodoval toženkin delavec, ko je, stoječ na 1,5 m visoki lestvi na nezavarovanem balkonu, z ročnim električnim vrtalnikom vrtal luknjo skozi steno in z višine 12 metrov padel na tla.

- Na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 789/2007, izdane v pravdni zadevi med oškodovancem, glavnim izvajalcem in njegovo zavarovalnico (tu tožečo stranko), je tožeča stranka oškodovancu plačala 43.398,40 EUR odškodnine, 7.049,19 EUR pravdnih stroškov in 27.986,90 EUR zamudnih obresti.

9Predmet tega gospodarskega spora je (notranji) regresni zahtevek iz prvega odstavka 188. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ. Tožnica kot zavarovalnica, pri kateri je imel svojo odgovornost zavarovano eden od povzročiteljev škode (glavni izvajalec del), zahteva od toženke (podizvajalca za elektro in strojno instalacijska dela) kot sopovzročiteljice škode povrnitev tistega, kar je (zanjo) plačala oškodovancu (toženkinemu delavcu).

10Prvostopenjsko sodišče je zahtevku za povrnitev plačane odškodnine delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti polovico odškodnine, ki jo je ta plačala oškodovancu, v ostalem pa ga je zavrnilo. Zahtevke za povrnitev plačanih pravdnih stroškov in zamudnih ter valorizacijskih obresti pa je zavrnilo v celoti.

Utemeljenost pritožbe tožene stranke

11Tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri mora tožeči stranki povrniti polovico oškodovancu plačane odškodnine in posledično odločitev o pravdnih stroških.

1Bistvene kršitve postopka

12Pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, ni utemeljen. Pritožnica meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o vzročni zvezi med ravnanjem toženke in škodo, o oškodovančevem prispevku k škodi, o tem, zakaj sodišče ni ugotavljalo toženkinega deleža v škodi in o njeni odgovornosti za škodo, o zavrnitvi izvedenčeve ugotovitve o samovoljnem in nepravilnem ravnanju oškodovanca, o tem, zakaj in v katerem delu sodišče ni sledilo mnenju sodnega izvedenca za varstvo pri delu, niti ne o dokazih, ki so bili predlagani in ki so bili izvedeni in tistih, na katere je prvostopno sodišče oprlo svojo odločitev.

13Bistvena značilnost te kršitve je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane sodbe pa je, kljub vsem pomanjkljivostim, vseeno mogoče ugotoviti zakaj in na podlagi česa je prvostopenjsko sodišče odločilo tako, kot je. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe¹ izhaja, da se je sodišče ukvarjalo z vzročno zvezo med ravnanji toženke in nastalo škodo ter štelo, da do nesreče ni prišlo le zaradi ravnanj tožničinega zavarovanca, ampak tudi zaradi ravnanj toženke, ki elektroinštalacijskih del ni organizirala tako, da bi bila prilagojena novim okoliščinam in novim nevarnostim na gradbišču - da bi se izvajala pod posebnimi varnostnimi ukrepi in pod nadzorom, oziroma da bi svojim delavcem vnaprej prepovedala opravljati dela iz zunanjosti ali poskrbela za dodatno zaščito. Iz konteksta celotne obrazložitve je razvidno, da se je sodišče ukvarjalo² tudi z vprašanjem razbremenitve odgovornih oseb zaradi oškodovančevih ravnanj, a presodilo, da nesreča ni povezana z nespoštovanjem pravilnega ravnanja poškodovanega delavca. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo toženkinega deleža v škodi. Glede na to, da je tožnici priznalo polovico dosojenega zneska glavnice 43.398,41 EUR je torej štelo, da je toženkin delež 50%. Prav tako ne drži, da sodišče v izpodbijani sodbi ne bi navedlo izvedenih in sprejetih dokazov, saj je prav vse določno naštelo v drugem odstavku svoje obrazložitve, razvidni pa so tudi iz ožje obrazložitve izpodbijane sodbe. To, da sodišče prve stopnje v njej ni navedlo predlaganih dokazov, pa ne predstavlja procesne kršitve. Samo zaradi tega, ker prvostopenjsko sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o predlaganem vpogledu v sodni spis v zadevi I Pg 399/2007, izpodbijana sodba tudi še ni takšna, da se je ne bi dalo preizkusiti, torej ugotoviti, zakaj je sodišče odločilo tako, kot je, drugih postopkovnih kršitev pa pritožnica ne uveljavlja dovolj konkretno, da bi bil pritožbeni preizkus mogoč.

14Končno je tudi dokazna ocena izpodbijane sodbe takšna, da jo je pritožbeno sodišče, kot bo razvidno v nadaljevanju, vendarle lahko preizkusilo in ugotovilo, kako je prvostopenjsko sodišče prišlo do odločilnih ugotovitev. Sodišče je dokazno obravnavalo mnenje izvedenca za varstvo pri delu in pri tem vzelo na znanje tudi njegovo mnenje, da delo z zunanje strani ni bilo nujno oziroma predvideno,³ a kljub temu presodilo, da ravnanje oškodovanca ni bilo samovoljno in za toženko tudi ni moglo biti nepričakovano, saj si je oškodovanec prizadeval opraviti delo, ki mu je bilo naloženo, česar bi se po prepričanju prvostopnega sodišča lahko zavedala tudi toženka.⁴

15Pritožnica uveljavlja procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je zaključek prvostopenjske sodbe o tem, da bi morala toženka oškodovanca poučevati, opozarjati in nadzirati, v izrecnem nasprotju z vsebino mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu, po katerem njene opustitve niso bile vzrok delovne nesreče, in z vsebino izpovedb nekaterih prič. Vendar pa jo napačno razume. Procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. im. protispisnost) je podana le, če sodišče (tehnično) nepravilno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo, ko ga torej v razloge sodbe prepiše z drugačno vsebino, od tiste, ki jo ima v resnici. Takega nasprotja pritožnica, ki nosi trditveno in prepričevalno breme, da je do te kršitve prišlo, niti ne trdi. Dejansko se ne strinja z dokazno presojo in s pravno izpeljavo prvostopenjskega sodišča, napravljeno (tudi) na podlagi izvedenskega mnenja in zapisnikov o izpovedbah prič. Čim je tako, njen očitek o protispisnosti izpodbijane sodbe ne more biti utemeljen.

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni dokazno ocenilo izpovedb prič I. K., B. S., B. M., D. K. in zakonitega zastopnika toženke R. B., s katerimi je toženka dokazovala, da takšen način dela, kot ga je uporabil oškodovanec, ni bil ne nujen, ne predviden s toženkinimi navodili. Do takšnega zaključka je namreč prišlo že sodišče samo. Kot je razvidno iz celotnega konteksta prvega odstavka na 11. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče tako zaključilo zlasti na podlagi izvedenčevega mnenja, da izbrani potek dela ni bil nujen oziroma predviden, pa tudi upoštevajoč izpovedbo B. M., da oškodovancu ni naložil vrtanja zunaj prostora in izpovedbo delovodje D. K., da je naročil vrtanje iz notranje strani. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe predlaganih dokazov z zaslišanji teh prič pa je neutemeljen tudi zato, ker sta pravdni stranki na glavni obravnavi soglašali, da prvostopenjsko sodišče v tej zadevi namesto izvedbe njihovih zaslišanj zaslišanj prebere zapisnike izpovedb iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Kranju I P 789/2007.⁵

17Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da se v sodbi ni opredelilo do njenega ugovora, da je bil za ukrepe varstva pri delu na gradbišču po Pogodbi številka 84/04 odgovoren izključno glavni izvajalec in ne toženka, kot njegova podizvajalka. Vendar očitek ni utemeljen. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče na to navedbo odgovorilo na 8. in 9. strani obrazložitve.⁶ Iz konteksta tega dela obrazložitve je razvidno, da prvostopenjsko sodišče stališču tožene stranke ni pritrdilo, ker je štelo, da določbe 26. člena Pogodbe ni možno razlagati tako, da bi se toženko kot podizvajalko odvezalo skrbi za zagotavljanje ukrepov za varno delo na njenem področju, saj je bila kot podizvajalka pri izvajanju elektroinštalacijskih del samostojna, pri delu se je uporabljalo njeno orodje, pa tudi njen delavec je bil vodja teh del. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče brez razloga zavrnilo toženkin ugovor, da je bilo oškodovančevo ravnanje samovoljno in v celoti nepravilno. Sodišče je ta ugovor ne samo vzelo na znanje, ampak se je do njega tudi izrecno opredelilo s tem, ko je pojasnilo, zakaj šteje, da oškodovanec ni ravnal samovoljno, saj ni ravnal izven pričakovanega delovanja.⁷ Procesna kršitev dolžnosti sodišča opredeliti se do strankinih navedb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

2Dokazni postopek

18Pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je spregledalo njen dokazni predlog za vpogled v sodni spis Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 399/2007.⁸ Kot izhaja iz zapisnikov glavnih obravnav,⁹ prvostopenjsko sodišče izvedbe tega dokaza ni ne odredilo, ne zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče dokazni postopek dopolnilo z izvedbo tega dokaza. Ker sta se pravdni stranki, po tem, ko ju je sodišče druge stopnje obvestilo o svoji nameri, odpovedali obravnavanju zapisnikov izpovedb iz sodnega spisa I Pg 399/2007 (zdaj I Pg 447/2014) na pritožbeni obravnavi, pritožbeni senat pa je glede teh zapisnikov, zaradi njihove posredne narave, v enakem spoznavnem položaju kot bi bilo prvostopenjsko sodišče, je sodišče druge stopnje, na podlagi pooblastila iz 3. alineje 358. člena v zvezi z 279.a členom ZPP, zapisnike izpovedb iz sodnega spisa I Pg 399/2007 (zdaj I Pg 447/2014) presodilo na pritožbeni seji.¹⁰ Zaradi pritožbenih očitkov zmotne in izostale dokazne ocene je sodišče druge stopnje na pritožbeni seji, na podlagi pooblastil iz 2. in 3. alineje 358. člena ZPP, tudi ponovilo dokaz z vpogledom v zapisnike izpovedb in mnenje izvedenca za varstvo pri delu iz sodnega spisa Okrožnega sodišča v Kranju I P 789/2007.

3Regresni zahtevek

31. O zastaranju

19Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo zastaranja terjatve, ki jo uveljavlja tožeča stranka. Kot rečeno, je predmet te pravde (notranji) regresni zahtevek iz prvega odstavka 188. člena OZ. Ker je zavarovalnica z izplačilom odškodnine oškodovancu vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ, se tudi začetek in dolžina zastaralnega roka za njen regresni zahtevek proti sopovzročitelju škode določata po zastaralnem roku terjatve, v katero zavarovalnica vstopa.¹¹

20V obravnavani zadevi je zavarovalnica vstopila v položaj enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju. Zato je sodišče prve stopnje za presojo o ugovoru zastaranja njene regresne terjatve pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 188. člena OZ v zvezi z določbo 346. člena OZ in presodilo, da terjatev, ki je nastala 30. 5. 2013 s plačilom odškodnine oškodovancu, do ugotovljenega datuma vložitve tožbe 28. 1. 2014, ni zastarala.

32. Izključna odgovornost glavnega izvajalca del

21Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ob pravilni razlagi 26. člena Pogodbe št. 84/0¹² ugotoviti, da je za škodo, ki je nastala njenemu delavcu B. S., odgovoren izključno tožničin zavarovanec. Vztraja namreč, da jo določba prvega odstavka 26. člena Pogodbe, ki jo je toženka, kot podizvajalka za elektroinštalacijska dela, sklenila s tožničinim zavarovancem, kot glavnim izvajalcem, odvezuje vseh obveznosti v zvezi z varstvom pri delu, razen tistih, naštetih v treh alinejah njegovega drugega odstavka. Vendar pa očitek ni utemeljen.

22Določba prvega odstavka 26. člena Pogodbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izključuje toženkine odgovornosti, da (svoja) elektroinštalacijska dela organizira in izvede tako, da bodo varna za njene delavce. Iz pogodbenega besedila izhaja, da sta tožničin zavarovanec in toženka ločila ukrepe zagotavljanja varstva pri delu, ki se nanašajo na objekt, od tistih, ki se nanašajo na toženkine delavce. Za prve sta se dogovorila, da zanje skrbi tožničin zavarovanec (glavni izvajalec del), za druge pa sta se dogovorila, da jih zagotavlja toženka (podizvajalec glavnega izvajalca del). Pri tem pa, in kar je za zadevo bistveno, njenih obveznosti nista določila taksativno, ampak le primeroma, na kar jasno kaže uporaba večbesednega veznika „zlasti tako, da“ v drugem odstavku 26. člena. Pogodbeno besedilo torej drugih toženkinih obveznosti iz naslova varstva pri delu (poleg tistih, naštetih v treh alinejah drugega odstavka) ne izključuje.

23Poleg tega iz dejanske podlage prvostopenjske sodbe, ki je pritožba ne izpodbija, izhaja, da je bila toženka pri izvajanju elektroinštalacijskih del samostojna, da je ta dela vodil njen delavec in da se je pri delu uporabljalo njeno orodje, medtem ko so naloge glavnega izvajalca na delovišču v praksi drugačne - on je tisti, ki usklajuje delo več izvajalcev in organizira gradnjo objekta. Glede na vse do sedaj povedano, je odločitev prvostopnega sodišča, po kateri toženke dogovor iz 26. člena Pogodbe ne odvezuje obveznosti, da delovni proces organizira tako, da bo varen za njene delavce, materialno pravno pravilna.

24Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na izključno odgovornost tožničinega zavarovanca, ugotovljeno v sodbi, izdani (med drugima pravdnima strankama!) v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 789/2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2326/2013.¹³ Njeno stališče, po katerem naj bi bilo vprašanje odgovornosti za škodo, nastalo toženkinemu delavcu, rešeno že s tisto sodbo, pa tudi v pravnih pravilih o mejah pravnomočnosti nima podlage. Dejanski sklep o odgovornosti tožničinega zavarovanca, sprejet v prejšnji pravdi med oškodovancem, tožnico in njenim zavarovancem, ko je bilo odločeno o oškodovančevemu zahtevku za povračilo škode, ne zavezuje sodišča, ko odloča o ostalih odškodninskih zahtevkih iz istega škodnega dogodka in ga ne ovira, da v tej, novi pravdi, ponovno odloča (tudi) o odgovornosti tožničinega zavarovanca in toženke ter sprejme drugačno stališče o obstoju in obsegu njune odgovornosti. Odločitev o obstoju in obsegu odgovornosti sploh ne pomeni odločitve o zahtevku. Tudi zato nanjo pravnomočnost ne seže (primerjaj prvi odstavek 319. člena ZPP). Sicer pa iz navedene sodbe tudi ne izhaja, da bi bila ugotovljena izključna odgovornost tožničinega zavarovanca, saj je sodišče zavzelo stališče, da je odgovornost obeh družb za celotno škodo solidarna.¹⁴

25Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na to, da je izvedenec za varstvo pri delu v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju I P 789/2007 odgovornost za opustitev varnostnih ukrepov pripisal opustitvam tožničinega zavarovanca. Predvsem zato, ker gre za sklepanje o obstoju ene od predpostavk odškodninske obveznosti, ki je v vsakem posameznem primeru pridržano sodišču. Iz istega razloga ni utemeljeno niti sklicevanje na izvedenčevo ugotovitev o mešanem naključju kot vzroku obravnavane nesreče.¹⁵

33. Ravnanje oškodovanca

26Osrednja teza pritožbe je v tem, da je bilo oškodovančevo ravnanje izključni vzrok nastale škode. Pritožnica pravi, da vrtanje luknje z zunanje strani objekta ni bilo nujno, da ni bilo niti predvideno z navodili, ampak je bilo samovoljno in v celoti nepravilno, poleg tega pa je oškodovanec o svoji nameri ni niti obvestil. Zato njegovega ravnanja, pravi, ni mogla ne opaziti, ne preprečiti.

27Nobenega dvoma ni, da se je oškodovanec vrtanja luknje lotil na za lastno varnost neskrben način. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo,¹⁶ da njegovo ravnanje vseeno ni bilo izven pričakovanega in da bi ga toženka lahko preprečila. Po presoji pritožbenega sodišča bi tudi skrben delodajalec, v takšni situaciji, kakršna je bila obravnavana, lahko pričakoval, da bodo njegovi delavci svoja elektroinštalaterska dela opravljali tudi na zunanji strani objekta, saj so, če ne drugega, skozi izvrtane luknje morali speljati kable tudi na zunanjo stran objekta,¹⁷ na nezaščiten zunanji balkon so imeli prost dostop, navodila o načinu vrtanja v primeru, da naletijo na železne preklade, jim niso bila dana,¹⁸ vrtanje z zunanje strani jim ni bilo izrecno prepovedano, predvsem pa je jasno, da si vsak delavec prizadeva opraviti naloženo delo. Glede na to, da je bilo gradbišče nezavarovano, oziroma da so bile z zunanjih balkonov odstranjene zaščitne ograje, bi posebej skrben delodajalec moral pomisliti tudi na možnost padca s takega balkona. Pritožnica temu, da bi se padec dalo preprečiti z izvedbo ustreznih varnostnih ukrepov (bodisi z namestitvijo varnostne ograje ali mreže, s posebnim opozarjanjem, večjim nadzorom in skrbjo za uporabo varnostne opreme ali z omejitvijo dostopa na nezaščiten balkon), ne nasprotuje. Čim je tako, pa je jasno, da oškodovančevo ravnanje v obravnavanem primeru, čeprav neskrbno, nima takšne teže, da bi pretrgalo vzročno zvezo med ravnanji toženke in nastalo škodo.¹⁹

28To, ali je oškodovani delavec toženko obvestil o nameravanem načinu dela, na presojo pričakovanosti dogodka nima vpliva. Glede na to, da navodil o načinu vrtanja v primeru, da se naleti na železne preklade, ni bilo, pritožnica nepričakovanosti dogodka ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na to, da oškodovančevo ravnanje ni bilo predvideno z navodili. Končno pa nepričakovanosti dogodka ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na oškodovančevo nepravilno delo. Za presojo, kdaj ima oškodovančevo ravnanje lastnost izključnega vzroka nastale škode, je bistven odgovor na vprašanje, ali bi dejanski povzročitelj (v tem primeru toženka) na potek dogodka lahko vplival tako, da bi škodo preprečil. Če bi dejanski povzročitelj škodni dogodek lahko predvidel in svoje ravnanje prilagodil tako, da bi se mu izognil, pa je takšno ravnanje pomembnejše od prepovedanega stanja, ki ga je ustvaril oškodovanec.²⁰

29Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da je k nastanku škode s svojimi neskrbnimi ravnanji vendarle prispeval tudi oškodovani delavec. Poleg delodajalca imajo namreč tudi delavci obveznost skrbeti za lastno varnost in delo opravljati tako, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo.²¹ Pritožbeno sodišče je sicer prepričano, da si je oškodovanec prizadeval, da bi naloženo delo dobro opravil. Sam je namreč povedal, da je vrtal na zunanji strani zato, da bi popravil luknjo, ki je z notranje strani ni mogel dobro zvrtati.²² Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki je pritožnica ne izpodbija,²³ pa izhaja, da oškodovanec, ki je bil izkušen delavec in poučen o varstvu pri delu, pri vrtanju luknje z električnim vrtalnikom na lestvi na nezavarovanem balkonu ni uporabljal varnostnega pasu, da o takšnem načinu dela ni obvestil nadrejenega in da dela ni odklonil. Tega pa skrben povprečen ustrezno usposobljeni elektroinštalater gotovo ne bi storil.

30Na drugi strani je zakon²⁴ toženki kot delodajalcu nalagal dolžnost zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. Med drugim ji je nalagal²⁵ dolžnost zagotoviti, da imajo na mesto, kjer preti neposredna in neizogibna nevarnost, dostop le tisti delavci, ki so za delo na takem mestu dobili posebna navodila delodajalca; dolžnost seznaniti delavce o vrstah nevarnosti na delovnem mestu in o varnostnih ukrepih ter dolžnost obveščanja delavcev o varnem delu z izdajanjem (pisnih) obvestil in navodil. Zato ima prvostopenjsko sodišče prav, da je toženki sprememba varnostne situacije na gradbišču, do katere je prišlo z odstranitvijo varnostne ograje, narekovala izvedbo dodatnih varnostnih ukrepov. Nasprotno pritožbeno stališče, da toženka delavcev ni bila dolžna poučevati, opozarjati (tudi na uporabo varnostnih pasov) in nadzirati, zato ne drži. Toženka kljub spremembi razmer delavcev ni dodatno podučila o varnem delu,²⁶ ni jim omejila dostopa na nezavarovan in zato nevaren balkon, ni jim prepovedala opravljanja del na zunanji strani, niti jim ni dala navodil, kako ravnati, če bi pri vrtanju iz notranje strani naleteli na železne preklade. Iz izpovedbe oškodovančevega neposrednega sodelavca B. M., ki je povedal, da je svoje delo moral opravljati na balkonu, saj drugače kabla in stikala ni mogel vstaviti,²⁷ izhaja, da je toženka delo električarjev na nezavarovanem balkonu celo dopuščala. S takšnim ravnanjem pa je, skupaj z zavarovanko tožnice, ki je na objektu odstranila varovalne ograje, ne da bi hkrati preprečila delavcem dostop do nezavarovanih delov, zaradi česar je njuna odgovornost solidarna, po presoji pritožbenega sodišča, k povzročeni škodi prispevala v več kot polovičnem deležu.

31Pritožnica ima prav, da je toženka svojo dolžnost zagotavljanja opreme za osebno varnost²⁸ izpolnila (že) s tem, ko je poskrbela, da so imeli (njeni) delavci varnostne pasove na razpolago v gradbiščnem kontejnerju. A to za odločitev o pritožbi ni bistveno, saj prvostopenjsko sodišče toženki tega, da bi se morali varnostni pasovi nahajati na balkonu, kot izhaja iz drugega stavka na 11. strani in celotnega konteksta obrazložitve, sploh ne očita, tega da se varnostni pasovi ne bi nahajali na gradbišču, pa tudi ne ugotovi.

32Kot rečeno, sodišče druge stopnje pritrjuje stališču pritožnice, da je k nastanku škode s svojimi neskrbnimi ravnanji prispeval tudi oškodovani delavec. Vendar pa njegov prispevek k nastali škodi, glede na ugotovljeno in zgoraj povzeto dejansko stanje, po presoji pritožbenega sodišča, ni bil višji od 46%, zaradi česar ne more imeti vpliva na izid te pravde. Tožnica je namreč, zaradi pravila o omejitvi zavarovalne vsote, oškodovancu za škodo, ki jo je utrpel v obravnavani delovni nesreči, izplačala le 54% celotne odškodnine,²⁹ torej v vsakem primeru šele tisti delež, ki pade na solidarna povzročitelja škode.

34. Notranje razmerje

33Zakon za določitev notranjih deležev posameznih sodolžnikov določa posebna merila v drugem in tretjem odstavku 188. člena OZ. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo težo krivde za vsakega solidarnega dolžnika in ob uporabi tega merila sklenilo, da nosi tožena stranka enak delež škode kot zavarovanka tožnice.

34Zavarovanka tožnice je bila resda tista, ki je na objektu odstranila varovalne ograje, ne da bi hkrati preprečila dostop do nezavarovanih delov,³⁰ vendar pa je bila toženka kot izvajalka elektroinštalaterskih del in kot oškodovančeva delodajalka tista, ki je bila v prvi vrsti zadolžena za varnost in zdravje svojih delavcev v zvezi z delom, a jim ni dala navodila, kako naj ravnajo, če pri vrtanju lukenj naletijo na preklado, ni jim omejila dostopa na nezaščiten balkon, ni jih opozorila (dodatno poučila) na nezaščitenost balkona, niti jim ni prepovedala vrtanja lukenj od zunaj (zadrževanja na balkonu), čeprav bi z vsem tem lahko vplivala na verjetnost nastanka obravnavane nesreče. V tem kontekstu je teža njene krivde, po presoji pritožbenega sodišča, večja od teže krivde tožničinega zavarovanca. Že zato njen notranji delež v škodi gotovi ni manjši od deleža, ki pade na tožničinega zavarovanca. Čim je tako, je jasno, da odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti polovico tistega, kar je plačala oškodovancu, pritožnici ni v škodo.

35Končno ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo tretjega odstavka 186. člena OZ ter v tem okviru ugotavljati deleža glavnega izvajalca del in tožene stranke. Če je tožeča stranka s to nejasno pritožbeno navedbo želela doseči uporabo drugačnega merila za določitev deležev, temu očitku ni mogoče slediti, pritožnica pa tudi ni navedla katero merilo bi bilo primernejše in zakaj.

4Sklepno

36Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri mora tožena stranka povrniti tožeči stranki znesek 21.699,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, posledično pa tudi pravdne stroške, je po povedanem uspešno prestala pritožbeni preizkus. Ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Utemeljenost pritožbe tožeče stranke

37Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 1.032,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 dalje in posledično odločitev o pravdnih stroških.

38Iz razlogov izpodbijane sodbe³¹ je jasno razvidno, da prvostopenjsko sodišče tožeči stranki ni priznalo zahtevanih zneskov za obresti (in za sodne stroške), pač pa le zahtevano polovico glavnice (odškodnine). In samo ta je bila tožeči stranki v izreku tudi prisojena, medtem ko je prvostopenjsko sodišče ostale dele zahtevka zavrnilo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje o pritožbeno spornem delu zahtevka ni odločilo, zato ne more biti utemeljen. Neutemeljen je tudi očitek, da o zavrnitvi tega dela zahtevka v izpodbijani sodbi ni razlogov, saj je iz njene obrazložitve razvidno, da je bil obrestni del zahtevka zavrnjen zato, ker tožeča stranka, po presoji prvostopnega sodišča, ni upravičena do zahtevanih obresti in stroškov, saj je sama s svojim pravdanjem zavlekla sodni spor za plačilo odškodnine.³² Sodba sodišča prve stopnje je torej takšna, da pritožbenemu sodišču omogoča preizkus te odločitve, zato procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

39Pač pa ima pritožnica prav, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka za plačilo obračunanih zakonskih zamudnih obresti (v znesku 1.032,35 EUR) od v tej pravdi prisojenega zneska plačane odškodnine, od njene zapadlosti do vložitve tožbe, in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tako obračunanega zneska od vložitve tožbe dalje, materialnopravno zmotna. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki ji tožena stranka v pritožbenem postopku ni nasprotovala, izhaja, da je toženka 19. 6. 2013 prejela predpravdni zahtevek tožeče stranke za povračilo dela plačane odškodnine, ki pade nanjo v notranjem regresnem razmerju, a ji tega zneska v postavljenem 15 dnevnem roku ni plačala. Zato ima pritožnica prav, da je tožena stranka od poteka roka 4. 7. 2013 dalje v zamudi in ji dolguje (tudi) zamudne obresti. Na podlagi določbe drugega odstavka 299. člena v zvezi z prvim odstavkom 378. člena OZ ji dolguje tiste zakonske zamudne obresti, ki jih je tožeča stranka obračunala do vložitve tožbe (t. j. znesek 1.032,35 EUR). Njen zahtevek za plačilo obresti od vložitve tožbe dalje, vse do prenehanja obveznosti, pa je utemeljen na podlagi določbe 381. člena OZ, po katerem je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.

40Ker je v pritožbi sporni del tožbenega zahtevka ob pravilni uporabi materialnega prava po povedanem utemeljen, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v drugem odstavku izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi tudi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev za plačilo 1.032,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2014 do prenehanja obveznosti.

41V ostalem, kolikor pritožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev, njena pritožba ni utemeljena. Uspeh v pritožbenem postopku je skupni uspeh tožeče stranke v pravdi sicer zvišal za 3%, a je treba upoštevati, da predmet pritožbene presoje ni bila odločitev o glavni stvari, po kateri se v pravdnem postopku praviloma presoja uspeh stranke, ampak le odločitev o (delu) zamudnih obrestih, ki imajo značaj stranske terjatve. Zato je sodišče druge stopnje, sledeč določbi 353. člena ZPP, pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in odločitev o stroških postopka potrdilo.

Pritožbeni stroški

42V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožeča stranka stroškov za odgovor na pritožbo tožene stranke ni priglasila, je izrek o teh stroških odpadel (prvi in drugi odstavek 163. člena in 2. člen ZPP).

43Tožeča stranka, ki je s pritožbo uspela, pa je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, odmerjenih v skladu z Zakonom o sodnih taksah - 1 na 126 EUR takse za postopek s pritožbo.³³ Te stroške ji mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

¹ Predvsem na koncu 9., 10. in na 11. strani njene obrazložitve.
² Predvsem na 8. in 9, strani obrazložitve.
³ Prvi stavek na 11. strani obrazložitve.
⁴ Zadnji del na 9. strani obrazložitve.
⁵ Glej dokazni sklep, sprejet na prvem naroku za glavno obravnavo, na listovni številki 69 sodnega spisa.
⁶ Glej zadnji stavek na 8. strani in prvi odstavek ter začetni del drugega odstavka na 9. strani izpodbijane sodbe.
⁷ V prvem stavku drugega odstavka na 8. strani in predvsem v zadnjem delu na 9. strani obrazložitve.
⁸ V postopku na prvi stopnji (listovna št. 38) je tožena stranka predlagala, da sodišče iz tega spisa (ki ima v času odločanja o pritožbi novo opravilno številko I Pg 447/2014) prebere zapisnike izpovedb vseh prič in zakonitega zastopnika toženke.
⁹ V sodnem spisu na rednih št. 31 in 37.
¹⁰ Glej Zobec, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2005, stran 472, 11. točka v zvezi z opombo 1533.
¹¹ Glej Kranjc, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 493 in tam izpostavljeno sodno prakso pod zaporedno številko (2).
¹² Na prilogi A36 sodnega spisa.
¹³ Na prilogah B3 in B4 sodnega spisa.
¹⁴ Glej predvsem 24. točko obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 789/2007.
¹⁵ V pravu je mešano naključje (casus mixtus) poseben primer naključja, kjer pride do vzročnega součinkovanja krivdnega ravnanja in naključnega dogodka. V tej zadevi pa naključnega dogodka sploh ni. Do obravnavane delovne nesreče je prišlo zato, ker so bili vsi trije akterji premalo skrbni.
¹⁶ Glej razloge, navedene v drugem odstavku na 9. strani in na 10. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Ker sodišče prve stopnje svoje ugotovitve o predvidljivosti oškodovančevega ravnanja ni oprlo na to, da naj bi enako delo istega in prejšnjega dne opravljal tudi oškodovančev sodelavec M., kar napada pritožnica (še več - take ugotovitve v izpodbijani sodbi sploh ni), drugostopenjsko sodišče tega pritožbenega očitka ni vsebinsko obravnavalo (drugi odstavek 350. člena ZPP).
¹⁷ B. M. je povedal, da je delal zunaj, saj drugače, kot z balkona ni mogel vstaviti kabla in stikala (zapisnik na r. št. 62 sodnega spisa I Pg 447/2014).
¹⁸ Tega, da bi takšna navodila obstajala, tožena stranka niti ne trdi (še več - o njih ni izpovedala nobena od prič).
¹⁹ Oškodovančevo ravnanje ima lastnost izključnega vzroka nastale škode le v primeru, če dejanski povzročitelj na potek dogodka ni mogel vplivati tako, da bi škodo preprečil. Tako Plavšak, v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 867-868.
²⁰ Prav tam.
²¹ Glej 9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu, veljavnega v času obravnavane delovne nesreče.
²² Glej zapisnik njegovega prvega zaslišanja v zadevi I Pg 447/2014 (takrat I Pg 399/2007)
²³ Pač pa ugotovitvam, ki se nanašajo na ustreznost poučitve delavcev o uporabi varnostnih pasov in o možnosti njihove pritrditve, v odgovoru na pritožbo nasprotuje tožena stranka. Čeprav iz oškodovančeve izpovedbe izhaja, da ni videl, da bi delavci varnostne pasove sploh uporabljali, to samo po sebi še ne dokazuje, da o njihovi uporabi delavci ne bi bili ustrezno poučeni, dokler so na gradbišču zaščito zagotavljali postavljeni gradbeni odri, pa za uporabo varnostnih pasov niti ni bilo potrebe. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu bi lahko oškodovanec varnostni pas pritrdil na steno tako, da bi si vanjo sam zvrtal luknjo.
²⁴ Določba 5. člena v času delovne nesreče veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu, od tu ZVZD.
²⁵ Prvi, drugi in tretji odstavek 23. člena ZVZD.
²⁶ Kar potrjuje tudi izpovedba vodje električarjev D. K., da M. in oškodovancu navodil zaradi ograje ni dajal (listovna št. 166 v sodnem spisu I Pg 399/2007).
²⁷ Na drugi strani listovne št. 165 v sodnem spisu I Pg 399/2007.
²⁸ Iz šeste alineje 15. člena ZVZD.
²⁹ To je 43.398,41 EUR od skupno 81.300 EUR odškodnine, o čemer med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo spora.
³⁰ Te dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe v pritožbenem postopku niso sporne.
³¹ Glej prvi odstavek na 12. strani obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z prvima dvema odstavkoma njenega izreka.
³² Glej razloge v zadnjem odstavku na 11. strani in v prvem odstavku na 12. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
³³ Potrdilo o plačilu je pripeto k plačilnemu nalogu na redni št. 45 sodnega spisa.