VSL Sodba in sklep I Cp 2085/2017

I. Pritožbi prvo do šestotožeče stranke se delno, pritožbi sedmo in osmotožeče stranke pa v celoti ugodi, in sicer:

1.

- pritožbi prvo do šestotožeče stranke zoper I/2. točko izreka sodbe v delu, v katerem se nanaša na nepremičnino parc. št. 50/19, k.o. ...,

- pritožbi sedmo in osmotožeče stranke zoper II/2. točko izreka sodbe in

- pritožbama prvo do šestotožeče stranke ter sedmo in osmotožeče stranke zoper III/1. točko izreka v delu, v katerem se nanaša na nepremičnino parc. št. 50/19, k.o. ..., in IV. točko izreka,

in se izpodbijana sodba v teh delih razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.

pritožbi prvo do šestotožeče stranke zoper III/1. točko izreka sodbe glede nepremičnine parc. št. 50/18, k.o. ... in se v tem delu sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo do šestotožečo stranko v tem delu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba prvo do šestotožeče stranke zavrne ter se sodba v izpodbijanem ter nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo v prvem odstavku izreka ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "Ugotovi se, da so G. B., S. K., B. K., R. Š., M. K., in D. K., pridobili solastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 50/16, k.o. ..., kot izhaja iz priloženega elaborata parcelacije z dne 27. 12. 2016 izvedenca geodetske stroke I. I., ki je sestavni del sodbe."(I/1) in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (I/2). V drugem odstavku izreka sodbe je ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi: Tožeči stranki I. R. in V. R., oba stan. ..., sta solastnika, vsak do ½, nepremičnine parc. št. 50/17, k.o. ..., kot izhaja iz priloženega elaborata parcelacije z dne 27. 12. 2016 izvedenca geodetske stroke I. I., ki je sestavni del sodbe" (II/1) in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (II/2). V tretjem odstavku izreka sodbe je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, ki se glasi: "Tožene stranke so solidarno dolžne izročiti tožeči stranki oseb in stvari prosto posest nad nepremičninama parc. št. 50/18, k.o. ... in 50/19, k.o. ..., v roku 8 dni po izdaji te sodbe, pod izvršbo." (III/1) in v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (III/2). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (IV).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo prva do šestotožeča stranka (v nadaljevanju tožniki po tožbi 1) ter sedma in osmotožeča stranka (v nadaljevanju tožnika po tožbi 2).

3Tožniki po tožbi 1 v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge. I. točko izreka sodbe izpodbijajo podredno, ker je sodišče prve stopnje v izreku izpustilo njihove identifikacijske podatke in solastniške deleže. Glede III. točke izreka sodbe opozarjajo, da v izreku niso navedeni. Menijo, da je bila nasprotna tožba nesklepčna, saj toženec ni niti zatrjeval niti dokazal, da so na teh nepremičninah stvari in osebe. Sodba je v tem delu sama s seboj v nasprotju. Predpostavlja namreč, da imajo tožniki po tožbi 1 na tej nepremičnini posest. Glede na to ugotovitev pa ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku za priznanje solastninske pravice na teh nepremičninah. Vse nepremičnine so pridobili na podlagi istega pravnega naslova in jih posedovali kot lastniki na enak način, to je lastniško, dobroverno, nemoteno. Ob pridobitvi lastninske pravice na stanovanjih so bile vse te nepremičnine del parcele št. *364/0, k.o. ... Tudi bivši direktor podjetja Y., d.o.o. I. K. je izpovedal, da parc. št. *346/0, k.o. ... predstavlja funkcionalno zemljišče k njihovim stanovanjskim hišam. Njihov položaj ni enak kot položaj tožnikov po tožbi 2, zato je napačen zaključek sodišče prve stopnje, da niso mogli pridobiti solastninske pravice na parc. št. 50/18 in 50/19, k.o. ..., ker sta ju za dostop uporabljala tudi R. Dogovarjanje z Občino X. o prepustitvi parc. št. 50/18, k.o. ... v javno dobro ne izključuje njihove pridobitve lastninske pravice. Nasprotno, dokazuje, da so bili vsi, vključno z občino in tožencem prepričani, da gre za nepremičnino v njihovi lasti. Toženec je pogodbo o priznanju lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 50/17, 50/18 in 50/19, k.o. ... že podpisal, kar pomeni, da je njihovo lastninsko pravico pripoznal. Sodišče je arbitrarno odločilo nasprotno, s čimer je poseglo v njihovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Sodba je napačna tudi v delu, v katerem kot paricijski rok določa 8 dni po izdaji sodbe. Ker predstavlja nepremičnina parc. št. 50/17, k.o. ... funkcionalno zemljišče, je odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi v delu, v katerem je lastninsko pravico na tej nepremičnini priznalo tožnikoma po tožbi 2. Ker je bila tožba tožnikov po tožbi 2 vložena, ko je že tekel postopek po tožbi 1, bi morala tožnika po tožbi 2 vložiti tožbo tudi proti tožnikom po tožbi 1. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da je ključno dejstvo, kdo je imel ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) na spornem zemljišču dejansko in ne zemljiškoknjižno pravico uporabe, potem pa zmotno pogojuje pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 50/17, k.o. ... še z izključno uporabo te nepremičnine. Tožnika po tožbi 2 na tej nepremičnini nista imela pravice uporabe, prav tako zanjo nista pridobila veljavnega pravnega posla. Dejstvo je, da sta ta del zemljišča uporabljala, vendar pri tem nista bila in nista mogla biti v dobri veri. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da njuni posesti niso nasprotovali. Nasprotno so izpovedali G. B., R. Š. in M. K. Njihove izpovedi so potrdile priče A. R., F. M. in R. T. Sodišče se do njihovih izpovedi ni opredelilo in jih dokazno ocenilo. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi bila dobra vera tožnikov po tožbi 2 izključena zgolj, če bi tožniki po tožbi 1 sprožili še ustrezne sodne postopke. Tak pogoj nima temelja v predpisih, prav tako tožniki po tožbi 1 takrat še niso bili vknjiženi kot lastniki niti na svojih hišah. Šlo je za samovoljne posege brez kakršnekoli veljavne podlage. Poleg tega sodišče prve stopnje ni navedlo utemeljenih razlogov, zakaj šteje, da sta tožnika po tožbi 2 upravičeno mislila, da del parc. št. 50/6, k.o. ... pripada parc. št. 50/3, k.o. ... Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo o tem, da je bila meja med parc. št. 50/3 in 50/17, obe, k.o. ... že določena kot dokončna v upravnem postopku, kar pomeni, da tožnikoma po tožbi 2 ni več mogoče priznati močnejše pravice od vpisane lastninske pravice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede širine spornega pasu zemljišča in njihovih dokazov v zvezi s tem. Tožbeni zahtevek se brez podlage glasi na širino 18 m2, iz nejasnih fotografij pa je razvidno, da sta tožnika po tožbi 2 imela dovoz v garažo v širini 3 največ 4 m. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do fotografij, priloženih vlogi z dne 11. 3. 2015, ki prikazujejo stanje v letu 1980. Iz njih je razvidno, da so kulir plošče položene največ 5,00 m od garažnih vrat tožnikov po tožbi 2, le v obsegu parkiranega osebnega avtomobila Renault 4. Predlagajo, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4Tožnika po tožbi 2 pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov. Menita, da je sodišče s tem, ko je ugodilo delu tožbenega zahtevka in je izločilo parcelo št. 50/19, k.o. ... zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dokazala sta, da je bila tudi nepremičnina parc. št. 50/19, k.o. ... vseskozi v njuni posesti. Zemljišče je bilo odkazano v letu 1976, bil je urejen dostop do hiše, tlakovan s tlakovci, z urejeno trato in okrasnim drevjem. Parc. št. 50/19 in 50/17, obe k.o. ..., predstavljata zaključeno celoto, urejeno dvorišče. Ta del ni nikoli predstavljal dovozne poti, o čemer bi se lahko prepričalo sodišče prve stopnje z ogledom. To izhaja tudi iz predloženih dokazov in izpovedi strank. Iz predloženih fotografij izhaja, da je bil ta del pretežno urejen s tlakovci in je predstavljal dostop do nepremičnine. Ni jasno, od kje sodišče prve stopnje črpa ugotovitev, da je šteti, da tožnika po tožbi 2 nista imela izključne posesti te nepremičnine. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju, saj je šlo pri obeh nepremičninah za enotno posest, rabo in uživanje. Opozarjata, da parc. št. 50/16, k.o. ... ni bila v izključni posesti tožnikov po tožbi 1, saj je bil tam vseskozi dostop do nepremičnin parc. št. 50/4 oziroma 50/15, k.o. .... S tem, ko je sodišče ugodilo tožbenem zahtevku, je v resnici ukinilo tudi dostopa do teh nepremičnin. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo okoliščin same odmere stroškov. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval neutemeljeno. Predlagata, da se pritožbi ugodi ter se sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da se njunemu zahtevku v celoti ugodi, podredno predlagata razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje, ter, da sodišče prve stopnje samo popravi pomoto v izreku glede datuma izvedenskega elaborata. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

5Tožniki po tožbi 1 so na pritožbo tožnikov po tožbi 2 odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

6Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo z dne 3. 7. 2017 dopolnilo sodbo z dne 28. 2. 2017 v I/1. točki izreka v obsegu, kot so na pomanjkljivosti izreka opozorili tožniki po tožbi 1 (z identifikacijskimi podatki tožnikov po tožbi 1 ter navedbo solastniških deležev). Glede na navedeno, upoštevajoč vsebino pritožbenih navedb in pravni interes tožnikov po tožbi 1 za pritožbo, višje sodišče šteje, da se ti pritožujejo zoper I/2., II/1., III/1. in IV. točko izreka sklepa. Glede na vsebino pritožbenih navedb tožnikov po tožbi 2, višje sodišče šteje, da se pritožujeta zoper II/2. točko izreka sodbe ter III/1. točko izreka v delu, v katerem se ta nanaša na nepremičnino parc. št. 50/19, k.o. ..., in IV. točko izreka sklepa. Temu je dodati, da je sodišče prve stopnje kot datum elaborata parcelacije pravilno navedlo 27. 12. 2016 (C6), in ne 27. 10. 2016, ki je naveden le kot datum izdelave izvedenskega mnenja.

7Pritožba tožnikov po tožbi 1 je delno utemeljena, pritožba tožnikov po tožbi 2 je v celoti utemeljena.

Glede nepremičnine parc. št. 50/18, k.o. ...

a) o zahtevku tožnikov po tožbi 1 za ugotovitev lastninske pravice na tej nepremičnini

8V obravnavani zadevi tožniki po tožbi 1 zatrjujejo, da so imeli na vtoževani nepremičnini pravico uporabe, ki se je po ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico, ker zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče k njihovim stanovanjem oziroma so pridobili lastninsko pravico na tej nepremičnini s priposestvovanjem.

9Pojem funkcionalnega zemljišča se je izoblikoval v sistemu družbene lastnine, in sicer kot zemljišče, ki je potrebno za redno rabo objekta. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) je funkcionalno zemljišče določil kot stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe (46. člen ZUN), medtem ko ga je Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) določil kot tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stanovanjske hiše in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr. dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno (9. člen SZ). Na zemljišču, potrebnem za redno rabo stavbe, so imeli lastniki stavbe oziroma njenih posameznih delov trajno pravico uporabe (7. člen Zakona o prometu z nepremičninami, 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), ki se je prenašala po samem zakonu (ex lege), hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi oziroma njenem posameznem delu, tudi če slednje v prodajni pogodbi ni bilo določeno in tudi v primeru, ko funkcionalno zemljišče k stavbi sploh ni bilo odmerjeno. Funkcionalno zemljišče namreč ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi in z njo tvorilo neločljivo celoto.

10Vsem navedenim predpisom je skupno, da pravico uporabe kot pravno posledico navezujejo na dejanske okoliščine primera. Te je treba presoditi posebej skrbno v vsakem konkretnem primeru posebej.

11Sodišče prve stopnje je kot odločilne okoliščine za zaključek, da parcela št. 50/18, k.o. ... ne predstavlja dela funkcionalnega zemljišča k stanovanjem tožnikov po tožbi 1 upoštevalo sedanjo in preteklo rabo nepremičnine, posest nepremičnine ter zavest in voljni element tožnikov po tožbi 1. Ugotovilo je, da nepremičnina v naravi predstavlja pot do dvorišča tožnikov po tožbi 1, da so jo ti vedno obravnavali le kot dovozno pot in ne kot del funkcionalnega zemljišča, da se ta nepremičnina ne nahaja pred njihovimi stanovanjskimi objekti in jo v enakem obsegu uporabljata tudi tožnika po tožbi 2, prav tako pa je pomenila tudi cestno povezavo za druge občane.² Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek, da ta nepremičnina ne predstavlja dela funkcionalnega zemljišča k stanovanjem tožnikov po tožbi 1, oprlo zgolj na ugotovitev, da jo za dostop do svoje stanovanjske hiše uporabljata tudi tožnika po tožbi 2.

12Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da je bila ta nepremičnina ob nakupu stanovanj del nepremičnine parc. št. *364/0, k.o. ..., vendar to ne izključuje možnosti, da so deli te prvotne nepremičnine imeli različno dejansko uporabo. In ravno za tak primer gre v predmetni zadevi. Na nepremičnini parc. št. 50/16, k.o. ... so tožniki po tožbi 1 izvrševali izključno posest in je ta nepremičnina služila neposredni rabi stanovanjskim hišam tožnikov po tožbi 1, nepremičnino parc. št. 50/18, k.o. ... pa so uporabljali ne samo tožniki po tožbi 1 ampak tudi tožnika po tožbi 2 in drugi občani. Tudi subjektiven odnos do teh dveh nepremičnin je bil s strani tožnikov po tožbi 1 različen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnikov po tožbi 1 zaključilo, da so nepremičnino parc. št. 50/16, k.o. ... uporabljali kot lastniški posestniki, nepremičnine parc. št. 50/18, k.o. ... pa niso smatrali kot njim pripadajoče nepremičnine (32. točka obrazložitve). Ne drži torej pritožbena navedba, da so tožniki po tožbi 1 obe nepremičnini posedovali na enak način.

13Prodajne pogodbe, sklenjene na podlagi SZ, so vsebovale zgolj določbo, da je predmet prodaje tudi solastniški delež na skupnih prostorih, niso pa določale obsega funkcionalnega zemljišča (A4, A6, A8, A11, A14). Da bi celotna parc. št. *364/0, k.o. ... predstavljala funkcionalno zemljišče k stavbi, ni potrdil niti I. K., ki je kot zakonit zastopnik pravnega prednika toženca sklepal prvotne pogodbe s tožniki po tožbi 1 oziroma njihovimi pravnimi predniki, na izpoved katerega opozarjajo pritožniki.

14Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča, da dogovori tožnikov po tožbi 1 z Občino X. izključujejo njihovo pridobitev lastninske pravice. Prav tako pa ti tudi ne dokazujejo, kot to želijo prikazati pritožniki, da so bili vsi, vključno z Občino in tožencem prepričani, da gre za nepremičnino v dejanski lasti tožnikov po tožbi 1. Iz neprerekanih navedb toženca namreč izhaja, da se je Občina glede prenosa lastništva na predmetnih nepremičninah sprva obrnila na njih. Tudi tožencev podpis pogodbe o priznanju lastninske pravice tožnikom po tožbi 1 na sporni nepremičninah, nima pravne narave, kot mu ga skuša pripisati pritožba. Pripoznava tožbenega zahtevka kot institut civilnega procesnega prava je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ta mora biti izrecna, jasna in nepogojna. Toženec je v predmetni zadevi pripoznal zgolj tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša ne nepremičnine parc. št. 50/5, 50/7, 50/8, 50/9, 50/10 in 50/11, vse k.o. ..., glede katerega je bila že izdana delna sodba na podlagi pripoznave, ne pa tudi preostalega dela tožbenega zahtevka. Glede pogodbe tudi sam toženec priznava, da jo je podpisal, vendar pa iz njegovih nadaljnjih neprerekanih navedb izhaja, da je izročitev pogodbe tožnikom po tožbi 1 zadržal, ker je bilo več subjektov, ki so izkazovali interes po nepremičnini.

15Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da nepremičnini parc. št. 50/18 in 50/16, obe k.o. ..., ne predstavljata zaključene celote, njuna dejanska uporaba se je razlikovala, prav tako je bil subjektiven odnos tožnikov po tožbi 1 do njiju različen. Na podlagi teh ugotovitev je, ob odsotnosti drugačne trditvene podlage, pravilno zaključilo, da nepremičnina parc. št. 50/18, k.o. ..., ne predstavlja dela funkcionalnega zemljišča k stavbam tožnikov po tožbi 1. Vsakršne posesti in dejanske uporabe neke nepremičnine v družbeni lastnini namreč ni mogoče enačiti s pravico uporabe, kot podlage za lastninjenje po ZLNDL. Pomemben je zlasti način, na katerega so se uporabljale. Pri tem pa ni spregledati tudi voljnega elementa uporabnika. Pravica uporabe, kljub svojemu izrazito ekonomskemu bistvu, vsebuje tudi določene elemente absolutnega stvarnopravnega upravičenja. Tako je pravna teorija in sodna praksa že zavzela stališče, da ima imetnik pravice uporabe tako posestno kot petitorno varstvo.³ Podana mora biti zavest o izključujoči naravi pravice, ki pa pri tožnikih po tožbi 1 še sedaj, kljub temu, da je od pretvorbe pravice uporabe v lastninsko pravico minilo že 20 let, ni prisotno. Ker te zavesti ni, tudi ni utemeljen zahtevek na podlagi priposestovanja, saj je pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja lastniška posest (28. člen ZTLR in 43. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

16Ker pritožbene navedbe v tem delu niso utemeljene, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadajevanju ZPP), je višje sodišče pritožbo tožnikov po tožbi 1 v delu, ki se nanaša na zavrnitev njihovega tožbenega zahtevka glede nepremičnine parc. št. 50/18, k.o. ..., zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

b) o zahtevku tožnika po nasprotni tožbi v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 50/18, k.o. ...

17Vsebino sodnega varstva opredeli tožnik s tožbenim zahtevkom. Tožnik po nasprotni tožbi je vložil tožbo na vrnitev stvari (rei vindicatio, 92. člen SPZ), in sicer je zahteval, da so „tožene stranke solidarno dolžne izročiti tožeči stranki oseb in stvari prosto posest tudi na nepremičnini parc. št. 50/18, k.o. ...

18Predpostavka za ugoditev postavljenemu tožbenemu zahtevku je, da so toženci po nasprotni tožbi tožniku odvzeli posest na način, da imajo na nepremičnini stvari in se tam nahajajo osebe. Tožniki po tožbi 1 pravilno opozarjajo, da tožnik po nasprotni tožbi teh pravno pomembnih dejstev ni dokazal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka⁴ ugotovilo, da nepremičnina parc. št. 50/18, k.o. ... v naravi predstavlja pot, ki jo tožniki po tožbi 1 in 2 uporabljajo za dostop do svojih nepremičnin. Dokazni postopek je torej pokazal dvoje: da na tem delu ni stvari in oseb, ki bi jih bilo treba odstraniti in da gre za vznemirjanje lastninske pravice in ne za odvzem stvari, kar bi terjalo drugačen tožbeni zahtevek. Zaključek sodišča prve stopnje, da ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje zahtevano posledico, je tako materialnopravno zmoten.

19Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožnikov po tožbi 1 zoper odločitev o nasprotni tožbi v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 50/18, k.o. ... ugodilo, in v tem delu sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi glede te nepremičnine zoper prvo do šestotožečo stranko zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

Glede nepremičnine parc. št. 50/17, k.o. ...

20Na tej nepremičnini so vtoževali svojo lastninsko pravico tako tožniki po tožbi 1 kot tožniki po tožbi 2. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov po tožbi 2, zahtevek tožnikov po tožbi 1 pa je zavrnilo. Pritožbo vlagajo tožniki po tožbi 1.

21Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je za odločitev o zahtevku po tožbi 1 in po tožbi 2 v delu, ki se nanaša na nepremičnino parc. št. 50/17, k.o. ..., bistveno, kdo je imel na tej nepremičnini (kvalificirano) posest. Kot je bilo že rečeno, sta posest in dejansko izvajanje bistvena elementa pravice uporabe. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe.

22Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta imela posest na tej nepremičnini tožnika po tožbi 2, in sicer že od leta 1978. Pri tem se je oprlo na izpoved tožnikov po tožbi 2 in tožnika po tožbi 1 M. K. ter na fotografijo št. 3 (A26), glede katere pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve, da je bila posneta pred letom 2005, to je pred letom, od katerega so tožniki po tožbi 1 zatrjevali, da sta tožnika po tožbi 2 začela z izvrševanjem posesti na tej nepremičnini.

23Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do širine in dolžine zemljišča, na katerem sta tožnika po tožbi 2 izvrševala posest. Pritožniki so spregledali, da je prišlo do parcelacije delov nepremičnin, na katerih sta tožnika po tožbi 2 zatrjevala priposestvovanje. Ta dela sta bila izločena v dve samostojni parceli št. 50/17 in 50/19, k.o. ... Sodišče prve stopnje je tako ločeno ugotavljajo dejansko stanje za ti nepremičnini. Glede nepremičnine parc. št. 50/17, k.o. ..., ki v širino meri 9,84 m (elaborat parcelacije z dne 27. 12. 2016) in ne 18 m kot navaja pritožba, je po primerjavi fotografije št. 3 (A26) z geodetskim načrtom z dne 31. 3. 2016, sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika po tožbi 2 novo zasaditev in ureditev, s katero naj bi posegla v parc. št. *364/0, k.o ..., opravila v okviru prejšnje uporabe zemljišča. Prav tako je ugotovilo, da se je dovoz tožnikov po tožbi 2 zajedal celo nekoliko v asfaltno površino. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da sedanja ureditev zemljišča sega v enake prostorske okvirje, kot je pred letom 2005, vsaj od leta 1978, ko sta tožnika po tožbi 2 uredila dostop do svoje stanovanjske hiše tako, da sta položila kulir plošče. Da so bile kulir plošče položene v širini 4 m, na kar opozarjajo pritožniki v pritožbi, je potrdil tudi tožnik po tožbi 2, vendar prav iz fotografij, na katere se tožniki po tožbi 1 sklicujejo v pritožbi (priloga A29), izhaja, da se urejen del nepremičnine, ki tvori celoto s površino, na kateri so položene kulir plošče, nadaljuje naprej proti nepremičnini parc št. 50/2, k.o. ... Tudi iz fotografij iz leta 1980 (priloga A35, fotografije A-D), za katere pritožniki v pritožbi pravilno ugotavljajo, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, vendar ker gre za presojo listin, je lahko ta del višje sodišče dopolnilo samo (358. člen ZPP), ne izhaja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz predloženih fotografij namreč ni mogoče ugotoviti v kakšni dolžini so položene kulir plošče. Tudi iz fotografije D, ki jo izpostavljajo pritožniki, ne izhaja, da bi bile te položene le v dolžini avtomobila znamke Renault 4, je pa iz nje razvidno, da robniki na obeh straneh dovozne poti k stanovanjski hiši tožnikov po tožbi 2 potekajo še naprej od avtomobila.

24Glede na navedeno je zaključek sodišče prve stopnje, da sta na spornem zemljišču imela izključno posest od leta 1978 tožnika po tožbi 2, pravilen. Ta del prvotne nepremičnine parc . št. *364/0, k.o. ... torej že več kot devetnajst let pred uveljavitvijo ZLNDL ni služil stanovanjskim stavbam tožnikov po tožbi 1, stoječim na tej nepremičnini, zato ni mogoče zaključiti, da je bil potreben za njihovo redno rabo. Zaključek sodišča prve stopnje, da ta del zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL ni predstavljal funkcionalnega zemljišča k stavbam tožnikov po tožbi 1, se tako pokaže za pravilen. Ker na njej tožniki po tožbi 1 niso imeli posesti, pa je tudi niso mogli priposestvovati (43. člen SPZ, 28. člen ZTLR). Te ugotovitve zadostujejo za zavrnitev pritožbe tožnikov po tožbi 1 zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev njihove solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 50/17, k.o. ..., s čimer tožniki po tožbi 1 nimajo več pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov po tožbi 2, ki se nanaša na to nepremičnino.⁵ Kljub temu pa višje sodišče odgovarja tudi na te pritožbene navedbe.

25Kdor v celoti ali deloma zahteva stvar ali pravico, o kateri že teče pravda med drugimi, lahko toži pri sodišču, pri katerem teče pravda, obe stranki z eno tožbo vse do takrat, dokler postopek ni pravnomočno končan (193. člen ZPP). Glavna intervencija je torej predvsem pravica, ne pa dolžnost strank. Prav tako v konkretnem primeru tožniki po tožbi 1 in toženec niso nujni enotni sosporniki, ko bi morali biti vsi toženi skupaj. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo tožnikov po tožbi 2 „zavreči“, ker tožba ni bila vložena tudi zoper tožnike po tožbi 1.

26Za presojo tožbenega zahtevka tožnikov po tožbi 2 je treba, glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je lahko priposestvovalna doba začela teči šele s preoblikovanjem družbene lastnine v zasebno lastnino, to je od uveljavitve ZLNDL dne 25. 7. 1997 dalje, uporabiti določbe SPZ. Ta v prehodni določbi 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona, dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR pa sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let (drugi odstavek 43. člena SPZ).

27Dobra vera se domneva, na tožencu pa je, da dokaže, da dobre vere ni (9. člen SPZ in tretji odstavek 72. člena ZTLR). Posestnik ni v dobri veri, če ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik, da torej stvar pripada drugemu, v svoji zmoti pa ne sme opustiti običajno potrebne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.

28Predmet priposestvovanja je bil obmejni del nepremičnine. V takem primeru posestnik za del, ki mu je bil ob pridobitvi pokazan kot sestavni del nepremičnine, sega pa prek katastrske meje zemljišča, ki ga je pridobil v last (v obravnavani zadevi na podlagi prodajne pogodbe), po naravi stvari ne razpolaga s pravnim naslovom, zaradi česar za utemeljitev dobre vere zadošča, da je posestnik v dobri meri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so mu bile pokazane.

29Sodišče prve stopnje je ugotovilo stvarno podlago, iz katere sta tožnika po tožbi 2 črpala svojo dobrovernost. Na podlagi izpovedi tožnika po tožbi 2 je ugotovilo, da se je s takim obsegom svojega zemljišča seznanil ob nakupu zemljišča, njegovo dobro vero pa je utrdila tudi okoliščina, da je bilo nepremičnini parc. št. 50/3, k.o. ... v letu 1972 dodanih 28 m2 površine.

30Res je sodišče prve stopnje pri presoji dobre vere prezrlo navedbe tožnikov po tožbi 1, da je bila meja med nepremičnino tožnikov po tožbi 2 in nepremičnino parc. št. 50/6, k.o. ... določena kot urejena evidentirana meja v upravnem postopku IDPOS 6331. Vendar ta okoliščina v predmetni zadevi ni pravno pomembna. Postopek IDPOS 6331 se je namreč začel v letu 2013 (C1), torej po poteku 10 letne priposestvovalne dobe, ki se je iztekla že v letu 2007. Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da se po dokončnosti odločbe o evidentiranju urejene meje v katastru ne sme več odpirati vprašanj o lastninski pravici na parcelah, med katerimi je meja evidentirana kot urejena. Takšne omejitve zakonodaja ne pozna. Pri tem tudi ni spregledati, da se je tožnik po tožbi 2 zoper sklep in odločbo IDPOS 6331 pritožil, torej tudi ni mogoče govoriti o sporazumni ureditvi vprašanja lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 50/6, k.o. ...⁶

31Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnikom po tožbi 1 in tožencu ni uspelo ovreči domneve dobre vere tožnikov po tožbi 2. Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, zakaj je sledilo izpovedi tožnika po tožbi 2 I. R., da ni nihče nasprotoval njegovi posesti, in ne izpovedi tožnikov po tožbi 1. Tudi argument sodišča prve stopnje, da bi bilo razumno pričakovati, da bi tožniki po tožbi 1 sprožili ustrezne postopke, je prepričljiv, saj sodno varstvo uživajo tudi domnevni lastniki stvari oziroma posestniki. Predvsem pa je, kot je na to opozorilo sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da sta tožnika po tožbi 2 imela posest na tej nepremičnini v enakem obsegu od leta 1978 dalje, nelogično, da bi tožniki po tožbi 1 začeli nasprotovati njuni posesti šele leta 2005.

32Sodišče prve stopnje se pri presoji dobrovernosti res ni opredelilo do izpovedi prič A. R., F. M. in R. T. Vendar pa A. R. ni vedel izpovedati o tem, ali je kdo nasprotoval postavitvi fontane. R. T. je zgolj posredna priča, saj je izpovedala, da sama ni bila osebno prisotna, ko naj bi tožniki po tožbi 1 opozarjali tožnika po tožbi 2. Edini, ki je izpovedal, da naj bi bil poleg, ko so tožniki po tožbi 1 opozorili tožnika po tožbi 2, je bil F. M. Dokazno oceno glede njegove izpovedi pa je sodišče prve stopnje podalo posredno, ko je navedlo številne razloge, zakaj je ocenilo izpovedi tožnikov po tožbi 1 v tem delu kot neverodostojne.

33Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožnikov po tožbi 1 zoper točko I/2 izreka sodbe v delu, ki se nanaša na nepremičnino par. št. 50/17, k.o. ... in točko II/1 zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede nepremičnine parc. št. 50/19, k.o. ...

34Na tej nepremičnini so vtoževali svojo lastninsko pravico tako tožniki po tožbi 1 kot tožniki po tožbi 2. Sodišče prve stopnje je v tem delu oba tožbena zahtevka zavrnilo, ugodilo pa je vrnitvenemu zahtevku po nasprotni tožbi.

35Sodba omogoča preizkus, na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje napravilo zaključek, da nepremičnina parc. št. 50/19, k.o. ... ni v izključni posesti tožnikov po tožbi 1 in 2. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje je ta materialnopravni zaključek sprejelo na podlagi ugotovitve, da ta nepremičnina skupaj z nepremičnino parc. št. 50/18, k.o. ... predstavlja pot do objektov tako tožnikov po tožbi 1 kot tožnikov po tožbi 2. Pri tem se je oprlo na Obvestilo z dne 13. 8. 2013 (B11), geodetski posnetek (B14), fotografijo št. 3 (A26), geodetska posnetka iz leta 1992 (A29) in dopis (A31). Vendar pa ti dokazi ne potrjujejo zaključka, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje. Tako iz geodetskega posnetka (B14), ki prikazuje nepremičnino parc. št. 50/12 (sedaj parc. št. 50/19 in 50/18), k.o. ..., izhaja, da se na njenem jugozahodnem delu, kjer je sedaj nepremičnina parc. št. 50/19, k.o. ..., zajeda v dvorišče tožnikov po tožbi 2. Prav tako iz geodetskih posnetkov iz leta 1992 (A29) izhaja, da urejen del pred hišo tožnikov po tožbi 2 poteka v navidezni ravni liniji. Tako tožnika po tožbi 2 pravilno opozarjata, da ni logično, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila posestnika nepremičnine parc. št. 50/17 ne pa tudi 50/19, obe k.o. ... Tudi na ogledu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da urejen del, ki sta ga uredila tožnika po tožbi 2, sega tako v nepremičnino parc. št. 50/12, kot nepremičnino parc. št. 50/13, obe k.o. ... Vse te okoliščine nakazujejo, da je najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je dejansko stanje na obravnavani nepremičnini enako kot na nepremičnini par. št. 50/18, k.o. ..., torej da tudi nepremičnina parc. št. 50/19, k.o. ... predstavlja dovozno pot.

36Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožnikov po tožbi 2, pa tudi tožnikov po tožbi 1, ki so prav tako nasprotovali zaključku sodišča prve stopnje glede posesti na tej nepremičnini, v delu, v katerem izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njihovih zahtevkov za ugotovitev solastninske pravice na tej nepremičnini, ter, glede na to, da gre za med seboj povezane zahtevke na način, da ugoditev enemu izmed njih posledično pomeni zavrnitev preostalih, tudi v delu v katerem izpodbijajo ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi na tej nepremičnini, ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljene pomanjkljivosti so namreč takšne narave in obsega, da jih višje sodišče ne more odpraviti samo, predvsem upoštevajoč okoliščino, da drugačno posestno stanje posledično terja ugotovitev pravno pomembnih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v vidu podanih pripomb višjega sodišča, razišče dejansko stanje glede posesti na tej nepremičnini in pri tem svojo dokazno oceno sprejme ob upoštevanju določbe 8. člena ZPP.

O pravdnih stroških

37Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Ta bo namreč odvisna od izida ponovnega sojenja. Zato se do pritožbenih navedb, ki se tičejo stroškov postopka, višje sodišče ni opredelilo. Enako velja za priglašene pritožbene stroške. V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP bo o njih odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------------------------
^...

² Glej 27. in 32. točko obrazložitve.
³ Alojzij Finžgar, Družbena lastnina – nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, Časopisni zavod Ur. l. SR Slovenije, Ljubljana 1979, str 51.
⁴ Glej 27. in 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Njihovi zahtevki namreč niso med seboj izključujoči se. Zavrnitev zahtevka tožnikov po tožbi 2 namreč še ne pomeni, da je zahtevek tožnikov po tožbi 1 utemeljen.
⁶ Tudi sicer bi to pomenilo zgolj strinjanje s potekom meje na pa tudi z lastništvom nepremičnine. Sodna praksa, na katero se sklicujejo tožniki po tožbi 1, se nanaša na drugačno dejansko in pravno stanje kot je v predmetni zadevi.