VDSS Sklep Psp 50/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2017 in št. ... z dne 6. 2. 2017 ter da se toženi stranki naloži, da izda posebno odločbo o pravici in višini dodatka za pomoč in postrežbo. Nadalje je odločilo, da tožnikovi stroški bremenijo proračun Delovnega sodišča v Celju.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje o tem, ali tožnik zaradi sprememb v zdravstvenem stanju še lahko zadovoljuje večino osnovnih življenjskih potreb iz prvega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)¹. Sodišče je povzelo le del tožnikove izpovedi, nato pa zaključilo, da se tožnik zmore sam gibati, sam skrbeti za osebno higieno, se hraniti oziroma da lahko večino življenjskih opravil opravlja samostojno, čeprav počasi in s težavo. Pravilno je upoštevalo le, da tožnik ni sposoben samostojnega obuvanja in sezuvanja. Ni pa povzelo tožnikove izpovedi, da gre pogosto kar oblečen spat, ker se težko obleče in sleče, da se včasih ne umiva, da se težko hrani, da se mu tresejo roke, da včasih rok ne more premikati. Glede fizioloških potreb pa je tožnik pojasnil, da potrebuje plenice, ki mu jih predpiše osebna zdravnica in da se pogosto ponečedi v postelji. Te izpovedi sodišče ni upoštevalo, pri čemer tudi ni navedlo razlogov o tem, zakaj je ni upoštevalo (manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev določb postopka). Zgolj dejstvo, da lahko posameznik določeno življenjsko opravilo izvede občasno (ne pa vedno), po oceni tožnika ne zadostuje za zaključek, da je posameznik sposoben samostojno izvajati določeno življenjsko pravilo. Edini logičen in pravičen zaključek je, da mora biti posameznik v vsakem trenutku sposoben izvajati življenjska opravila. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Če bi sodišče upoštevalo navedeno materialnopravno stališče in pa celotno tožnikovo izpoved, bi ugotovilo, da se tožnik ne more samostojno obleči in sleči. Ne more se samostojno umivati. Stalna nezmožnost umivanja nog je že zadosten razlog za zaključek o nesposobnosti pri tem opravilu. Tožnik ne zmore samostojno skrbeti za svoje fiziološke potrebe in se tudi ne more samostojno hraniti. Vse to pomeni, da je izpolnjen pogoj za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo oziroma je glede na upoštevanje celotne tožnikove izpovedi potrebno angažirati izvedenca medicinske stroke, ki naj poda izvid in mnenje. Ker sodišče prve stopnje izvedenca ni angažiralo, je storilo bistveno kršitev določb postopka. V posledici je ostalo dejansko stanje napačno ugotovljeno ter materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti nasprotuje navedbam in predlogu tožnika. Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita ter ustrezno jasno in celovito obrazložena. Tožena stranka še poudarja, da iz zapisnika z naroka z dne 9. 11. 2017 izhaja, da se je tožnik na sodišče pripeljal z avtomobilom, kar že samo po sebi daje zadosten sklep o dejstvih, ki so odločilna tudi za vprašanje upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)² pazi po uradni dolžnosti. Je pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odločitev preuranjena.

6Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 2. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

7ZPIZ-2 v 99. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. V prvem odstavku 101. člena pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prvega odstavka omenjenega člena ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnika kot stranko v postopku ter po proučitvi listinske dokumentacije v spisu zaključilo, da tožnik, čeprav s težavo, še vedno zmore opravljati večino osnovnih življenjskih potreb, opisanih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Posledično je njegov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

9Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je odločitev preuranjena, saj je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

10Po stališču pritožbenega sodišča se vprašanje zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih opravil nanaša na področje medicine, za kar pa sodišče nima potrebnega medicinskega znanja. Nenazadnje sta že v predsodnem postopku vprašanje zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih opravil ugotavljali obe invalidski komisiji v sestavi kateri sodelujejo ustrezni specialisti s področja medicine (prvi odstavek 181. člena ZPIZ-2). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je samo ocenilo prepričljivost izpovedbe tožnika ter v celoti sprejelo skladni mnenji obeh invalidskih komisij in pa zapis tožnikove osebne zdravnice z dne 20. 12. 2016 v predlogu za uvedbo postopka za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, preuranjeno zaključilo, da je tožnik zmožen večino osnovnih opravil opravljati samostojno. Z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca je po stališču pritožbenega sodišča tožniku tudi odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke. Na pomembnost enakosti orožij v postopku opozarja že Ustavno sodišče RS v drugi zadevi³. Tožnik je tudi ustrezno utemeljil dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke in se s tem v zvezi tudi skliceval na medicinsko dokumentacijo v spisu. Na enakost orožij opozarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Korošec proti Sloveniji⁴.

11Sodišče prve stopnje je zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev neodvisnega izvedenca zagrešilo kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi neizvedbe omenjenega dokaza je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

12Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje postavilo izvedenca medicinske stroke ter po potrebi izvedlo še druge dokaze ter ponovno razsodilo v sporni zadevi.

13Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje predlagal že sam tožnik v pritožbi. Razen tega pa sama vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

¹ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
³ Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017.
⁴ sodba št. 77212/12 z dne 8. 10. 2015.