VSL Sklep VII Kp 26388/2012

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom III K 26388/2012 z dne 21. 6. 2017 iz razloga po tretjem odstavku 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženo A. A. po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Krškem Kt 290/2012 z dne 24. 9. 2014, zaradi dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenih zagovornikov proračun.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje je pritožbo vložila obdolženka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve ustavnih pravic do poštenega postopka iz 22. in 23. člena Ustave, do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da v skladu z določbo 437. člena ZKP obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Krškem zavrže iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, podrejeno pa, da ga zavrže iz razloga po 3. točki prvega odstavka istega člena.

3Zoper sklep je pritožbo vložil tudi državni tožilec zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da višje sodišče glede na to, da pregon še ni zastaral, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

4Obdolženka je v odgovoru na pritožbo državnega tožilca smiselno predlagala, da se njegova pritožba zavrne kot neutemeljena.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v uvodnih navajanjih izpodbijanega sklepa pravilno povzema, da obtožni predlog obdolženi A. A.očita dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ki naj bi bili storjeni med 22. 3. 2011 in 28. 3. 2011 (1. točka obtožnega predloga) oziroma dne 24. 3. 2011 (2. točka obtožnega predloga). Iz vsebine izpodbijanega sklepa, s katerim je prvostopenjsko sodišče zoper obdolženko ustavilo kazenski postopek, pa izhaja tudi, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženko in da se je zastaranje podaljšalo za 80 dni, ko obdolženka A. A. državnim organom ni bila dosegljiva.

7Pritožbeno sodišče se je ob tem, ko obdolženka v pritožbi zatrjuje, da bi bilo potrebno obtožni predlog zoper njo zavreči iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP oz. podrejeno iz razloga po 3. točki prvega odstavka istega člena in hkrati zatrjuje tudi, da s svojim ravnanjem ni povzročila zadržanja zastaranja in ko na drugi strani državni tožilec v pritožbi vztraja, da je zaradi nedosegljivosti obdolženke državnim organom prišlo do zadržanja zastaranja še za dodatnih 91 dni, najprej osredotočilo na ugotavljanje tistih okoliščin, ki v konkretnem kazenskem postopku vplivajo na zadržanje zastaranja pregona. Z zastaranjem kazenskega pregona namreč poteče čas, ki ga ima država, da uvede in izvede kazenski postopek, saj gre pri zastaranju kazenskega pregona za institut kazenskega prava, ki ščiti posameznika pred samovoljnimi posegi države po tem, ko je po storitvi kaznivega dejanja potekel določen čas¹ (v konkretni zadevi pregon zaradi obeh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 na podlagi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v šestih letih od storitve le-teh). Korektiv temu predstavlja določba tretjega odstavka 91. člena KZ-1, na podlagi katerega zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Upoštevajo se torej tudi ovire, ki se nanašajo na obdolženca in zaradi katerih je ta nedosegljiv za državne organe oziroma nedosegljiv za novo sojenje. Gre zlasti za beg, skrivanje, bolezen obdolženca in podobne okoliščine, ki sojenje onemogočajo.² Kdaj do takšnih primerov pride in kdaj je mogoče zanesljivo šteti, da zastaranja kazenskega pregona ne bo mogoče pripisati samovolji oblasti, pač pa izključno storilcu kaznivega dejanja, pa je dejansko vprašanje, do katerega se mora v vsakem primeru konkretno opredeliti sodišče.

8Stališče, ki ga je glede zadržanja zastaranja v izpodbijanem sklepu zavzelo sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno. Sodišče prve stopnje je po presoji drugostopenjskega sodišča sicer pravilno zaključilo, da je nastopilo zastaranje pregona zoper obdolženko, kot to izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa in tudi iz obrazložitve slednjega v delu, v katerem se sklicuje na zakonsko določen zastaralni rok za obravnavano kaznivo dejanje. Vendar pa bi moralo bolj restriktivno obravnavati institut zadržanja zastaranja, kot je to v izpodbijanem sklepu storilo sodišče prve stopnje, saj je pri slednjem potrebno upoštevati okoliščino, da zastaranje ne teče takrat, ko sojenje sploh ni mogoče in ko razlog, ki onemogoča sojenje, povzroči sam obdolženec.

9Sodišče druge stopnje ne more spregledati, da nedosegljivosti obdolženke za vročanje sodnih pisanj v tem postopku ni v celoti pripisati zgolj njej, temveč tudi sodišču prve stopnje in sicer okoliščini, da je bil spis dodeljen v delo kar petim sodnikom, predvsem pa neekonomičnemu in neažurnemu odločanju sodišča ob zagotavljanju navzočnosti obdolženke v kazenskem postopku po vložitvi obtožnega predloga zoper njo (pa tudi že pred tem, ko je zoper obdolženko potekala kazenska preiskava vse do 12. 6. 2014). Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obdolženka ne prevzema sodnih pisanj po pošti, je pravilno odredilo vročanje sodnih pisanj po sodnem vročevalcu in hkrati tudi nerazumljivo odredilo, da se ne opravi nadomestna vročitev sodnega pisanja možu obdolženke (poročilo vročevalca na list. št. 1123 spisa). Ko pa se je izkazalo, da tudi vročevalec ni uspešen, bi moralo prvostopenjsko sodišče te ukrepe stopnjevati, izdati odredbo za privedbo, pa tega razen pri vročanju obtožnega predloga (in kasneje pri vročanju vabila za zadnja dva naroka za glavno obravnavo) ni storilo, prav tako tudi ni odločilo o kar dveh predlogih državnega tožilca za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP. Kot vprašljivo se pokaže tudi vročanje sodnega pisanja „z roza povratnico“ na začasni naslov obdolženke v tujini (R Italija), vsekakor pa skozi celoten postopek z ničemer ni izkazano, da bi bila obdolženka na neznanem naslovu ali na begu v času, ko ji je sodišče skušalo vročiti sodna pisanja, zlasti vabila na glavno obravnavo oziroma (neobvezni) predobravnavni narok. Iz spisa tudi ne izhaja, da bi sodišče pravočasno izdalo odredbo za iskanje bivališča, ko je ugotavljalo, da obdolženka na naslovu svojega bivanja ni dosegljiva za vročanje sodnih pisanj.

10Zato v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-262/10 z dne 23. 6. 2011 pritožbeno sodišče zaključuje, da nedosegljivost obdolženke za vročitev sodnih pisanj ob prenizki aktivnosti sodišča v konkretni kazenski zadevi ne more hkrati predstavljati tudi obdolženkine nedosegljivosti za sojenje, to je nedosegljivosti za državne organe, ker sodišče prve stopnje ni storilo vsega, kar bi po določbah ZKP lahko storilo in ni ustrezno, predvsem pa ne pravočasno, stopnjevalo ukrepov za zagotavljanje obdolženkine navzočnosti v tem kazenskem postopku.

11Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prišlo do zastaranja kazenskega pregona zoper obdolženko in je kazenski postopek ustavilo. Povsem neutemeljene so pritožbene trditve obdolženke, da bi moralo sodišče obtožni predlog zavreči iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP oziroma podrejeno zavreči iz razloga po 3. točki prvega odstavka istega člena. Zavrženje obtožnega akta v skrajšanem postopku ureja prvi odstavek 437. člena ZKP in se navezuje na razloge po prvem odstavku 277. člena ZKP, zavrženje pa je mogoče le pri materialnem preizkusu obtožnega predloga, torej do tedaj, ko se kazenski postopek še ni začel, medtem ko kasneje obtožnega predloga ni več mogoče zavreči.³ Sklep o ustavitvi kazenskega postopka po tretjem odstavku 293. člena ZKP pa izda predsednik senata (oz. v skrajšanem postopku sodnik posameznik) tudi, če so po pravnomočnosti obtožnega akta podane kakšne druge okoliščine, zaradi katerih bi se morala na glavni obravnavi izdati zavrnilna sodba po 357. členu ZKP - torej tudi, če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja. Izdaja sklepa o ustavitvi kazenskega postopka tako predpostavlja, da se je kazenski postopek že začel.⁴ Ob navedenem pa ni odveč dodati, da po 293. členu ZKP postopka ni mogoče ustaviti, če dejanje, ki je vsebovano v tenorju obtožnega akta, nima znakov kaznivega dejanja. Zato je po presoji sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom kazenski postopek glede na to, da se je ta nedvomno začel, ustavilo na pravilni pravni podlagi (tretji odstavek 293. člena ZKP v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP), vsa temu nasprotna zatrjevanja pritožbe pa so zato neutemeljena.

12Obdolženka v svoji obširni pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotavljalo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da naj bi k zastaranju kazenskega pregona prispevala obdolženka s svojim izmikanjem, nato pa zagrešilo tudi več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršilo kazenski zakon. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da je nastopilo zastaranje pregona, ko je pretekel zastaralni rok, ki je za obravnavano kaznivo dejanje glede na zagroženo kazen določen na šest let. Iz navedenega razloga se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb obdolženke v zvezi z njenim prispevkom k nastopu zastaranja kazenskega pregona ni opredeljevalo, saj so le-te glede na vse doslej navedeno postale brezpredmetne. Tudi če bi obstajal določen čas, ki bi zaradi ravnanja obdolženke povzročil zadržanje zastaranja po tretjem odstavku 91. člena KZ-1, namreč slednje glede na čas zakonsko določenega zastaralnega roka in upoštevaje čas izdaje izpodbijanega sklepa, ni več relevanten, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri postale nerelevantne, zaradi česar pritožbeno sodišče preostalih obširnih pritožbenih navedb obdolženke tudi ni presojalo.

13Zoper izpodbijani sklep pa se neutemeljeno pritožuje tudi državni tožilec, ko nasprotno od obdolženke zatrjuje, da do zastaranja kazenskega pregona še ni prišlo. Pritožnik zatrjuje, da pregon ni tekel še dodatnih 58 dni, to je v času od 15. 9. 2015 do 11. 11. 2017, ko sodišče obdolženki ni moglo vročiti obtožnega predloga. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da vročanje obtožnega predloga brez hkratnega vabila na narok ni onemogočalo sojenja. Postopanje sodišča z obtožnim predlogom je predpisano v določbah 435. člena ZKP in nadaljnjih, v drugem odstavku 435. člena ZKP pa je določeno, da sodnik po opravljenem formalnem in materialnem preizkusu obtožnega predloga odredi vročitev le-tega in takoj razpiše glavno obravnavo. Glede na to, da iz podatkov spisa izhaja, da sodišče poleg obtožnega predloga obdolženki ni vročalo tudi vabila na predobravnavni narok oziroma glavno obravnavo, tudi pojmovno ni mogoče zatrjevati, da izogibanje vročitvi obtožnega predloga predstavlja izmikanje sojenju in s tem nedosegljivost državnim organom. Nedosegljivost za sojenje bi bilo mogoče ugotoviti šele tedaj, kadar bi bilo izkazano skrivanje ali beg ob vročanju vabila za narok kot sicer najblažjega ukrepa za zagotovitev navzočnosti obdolženke v postopku oziroma na glavni obravnavi.

14Prav tako pritožbeno sodišče ne more pritrditi državnemu tožilcu, da je bilo za 18 nadaljnjih dni zadržano zastaranje v času med 28. 12. 2015 in 14. 1. 2016 ob vročanju sklepa višjega sodišča obdolženi A. A. Z dnem 28. 12. 2015 je bila obdolženka sicer res obveščena o poštni pošiljki, dne 14. 1. 2016 pa je obdolženkin mož obvestilo vrnil prvostopenjskemu sodišču s pripisom, da ji pisanja ne more vročiti, zaradi česar vrača obvestilo. Sodišče prve stopnje je do tedaj že vedelo, da je obdolženki najmanj težko vročiti pisanja sodišča, saj je razpolagalo z vrnjenimi nevročenimi poštnimi pošiljkami in s poročilom vročevalca, da so ji pisanje večkrat poskušali vročiti in da obdolženke ni doma. Prvostopenjsko sodišče je prav zaradi vročanja obtožnega predloga, ki ga po pošti in s pomočjo vročevalca ni moglo vročiti, dne 19. 10. 2015 odredilo trajno odredbo za privedbo, ki je bila nenazadnje tudi realizirana, zaradi česar je oceniti, da je sodišče prve stopnje ravnalo neaktivno, ko je sklep višjega sodišča obdolženki (spet neuspešno) vročalo po pošti, sploh pa (ne)vročitev sklepa pritožbenega sodišča ni ovira za tek kazenskega postopka.

15Državni tožilec zatrjuje, da je za 15 dni nastopilo zadržanje zastaranja tudi v času med 29. 3. 2017, ko je bilo obdolženki vročeno vabilo za glavno obravnavo in 12. 4. 2017, ko je bil določen narok za glavno obravnavo, in sicer zaradi zdravstvenih razlogov na strani obdolženke, torej zaradi zdravniškega opravičila, ker meni, da zaradi bolezni zastaranje ne teče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bolezen lahko predstavlja okoliščino, ki onemogoča sojenje in v določenih okoliščinah predstavlja nedosegljivost za državne organe.⁵ Sodišče prve stopnje se je z dejstvom, da se obdolženka sklicuje na zdravstvene težave, seznanilo že v fazi preiskave, nakar je šele v mesecu februarju 2016 opravilo poizvedbe pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede trajanja obdolženkinega bolniškega staleža in odredilo izvedenstvo pri Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja, na podlagi česar je bilo obdolženkino sklicevanje na težave glede zdravstvenega stanja deloma tudi potrjeno, izkazano pa tudi, da obdolženka z določenimi omejitvami lahko sodeluje v kazenskem postopku. Vendar pa ob navedenem državni tožilec spregleda, da v času med 29. 3. 2017, ko je bilo obdolženki vročeno vabilo za glavno obravnavo (razpisano za 12. 4. 2017) in dnem 12. 4. 2017, ko je bil določen narok za glavno obravnavo, ni potekala nobena aktivnost sodišča v zvezi s tekom tega kazenskega postopka in torej tega časa kljub dejstvu, da obdolženka na narok dne 12. 4. 2017 ni pristopila, ni mogoče obravnavati kot nedosegljivost obdolženke in posledično temu kot okoliščine, ki bi onemogočala sojenje.

16Glede na vse zgoraj navedeno tako drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da ne gre za takšne okoliščine, ki bi zadržale zastaranje kazenskega pregona po določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1, kot to zatrjuje državni tožilec.

17Ker niti pritožbene navedbe obdolženke, niti pritožbene navedbe državnega tožilca niso utemeljene, pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009
² odločba Ustavnega sodišča RS U-I-262/2010 z dne 23. 6. 2011
³ mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 941 in 943
⁴ mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 640
⁵ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-262/2010 z dne 23. 6. 2011