VSL Sodba I Cp 2522/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 26. 1. 2016 (I. točka izreka), ustavilo postopek za znesek 253,76 EUR (II. točka izreka), ugotovilo da na dan 17. 1. 2014 obstoji terjatev tožeče stranke do toženih strank v skupnem znesku 12,84 EUR (III. točka izreka), ugotovilo da na dan 17. 1. 2017 obstoji terjatev drugotožene stranke do tožeče stranke v znesku 12,84 EUR (IV. točka izreka) in po medsebojnem pobotanju terjatev iz III. in IV. točke izreka te sodbe tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotoženi stranki v višini 692,35 EUR (VI. točka izreka) in drugotoženi stranki pravdnih stroškov v višini 20,00 EUR (VII. točka izreka).

2Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz določbe 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno določilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Med pravdnima strankama je ves čas po škodnem dogodku potekala komunikacija. Prvo poravnalno ponudbo je tožeča stranka od tožene stranke prejela dne 29. 8. 2014, kar pomeni, da je bil v vmesnem času s strani tožeče stranke brez dvoma dan zahtevek za plačilo odškodnine. Sodišče se sklicuje na 299. člen OZ, ki določa, da dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določena za izpolnitev. Glede na to, da je odškodninska obveznosti zapadla s trenutkom nastanka škode, je dolžnik takrat prišel v zamudo, najkasneje pa takrat, ko je tožeča stranka podala zahtevek za izplačilo odškodnine. Dokazno breme je v tem primeru na toženi stranki, ki bi morala dokazati, kdaj je tožeča stranka zahtevala izplačilo odškodnine, brez dvoma pa je bilo to pred 29. 8. 2014, ko je bila s strani tožene stranke poslana prva poravnalna ponudba. Meni, da je z zapisnikom o ogledu škode dokazala, da je prišlo do poškodbe fasade, okrasnega grmičevja in da so bili s strani tožene stranke prevzeti otroški sedež, sončna očala z dioptrijo in podobno. Za vse predmete je predložila račune, s katerimi je dokazovala koliko stanejo. Predložila je tudi račun za nakup novega otroškega sedeža. S sodnim izvedencem je dokazala, da je lahko za razbitino vozila prejela le 500,00 EUR in ne 1.000,00 EUR, kot ji je to priznala tožena stranka. Glede najema vozila navaja, da je zaslišana priča L. K. pred sodiščem pojasnila, da je proti plačilu tožeči stranki dala v najem vozilo. S sklepom o izvršbi so ji nastali stroški z blokado bančnega računa, stroški z vložitvijo ugovora in izvršilni stroški, česar ji tožena stranka ni povrnila, čeprav je tožeča tožbo umaknila za glavnico in vztrajala pri poplačilu nezakonito nastalih stroškov. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo elektronskega sporočila, ki ga je poslal zaposleni pri toženi stranki, cenilec A. L., ki je za otroški sedež ponudil 200,00 EUR, za dežnika 40,00 EUR za odjavo vozila 11,80 EUR, za korito prtljage 30,00 EUR, za sorazmerni del vinjete 50,00 EUR in za zatemnjena korekcijska očala z dioptrijo 170,00 EUR. Dejansko stanje je nepopolno ugotovoljeno, sodišče bi morali priznati tožbeni zahtevek vsaj v delu, ki ga je tožena stranka sama pripoznala. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP, saj sodišče izvedenih dokazov ni razumelo oziroma so ti v nasprotju s sodbo. S tem je kršilo 14. in 15. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče ni izvedlo dokaza glede ocenitve škode na fasadi in grmičevju z izvedencem, kar je tožeča stranka razumela, kot da je sodišče sprejelo kot dokazano.

3Prvo in drugo tožena stranka na vročeno pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba najprej meni, da je sodišče prve stopnje, ko je prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe (18. 12. 2014), zmotno določilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožnica trdi, da so zakonske zamudne obresti začele teči že prej, saj je prejela poravnalno ponudbo z dne 29. 8. 2014. Tožeča stranka v tožbi ni obrazložila zakaj zahteva zakonite zamudne obresti od 20. 7. 2014. Tožena stranka je temu ugovarjala, da za ta zahtevek ni predložila trditev in dokazov (listovna številka 38). Na ta ugovor tožnica ni podala ustreznih trditev in dokazov. Zgolj prejem poravnalne ponudbe še ne pomeni, da je tožena stranka prišla v zamudo. Zamudne obresti in začetek njihovega teka ureja OZ (oziroma proti zavarovalnici Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu: ZOZP), ki določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ker v predmetnem sporu tožeča stranka ni navedla, kdaj je podala zahtevek, je sodišče pravilno prisodilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe. Uporaba ZOZP v ravnanju do zavarovalnice ob ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih bi pripeljala do enakega rezultata.

6Pritožnica tudi trdi, da je škoda zapadla po 165. členu OZ z dnem škodnega dogodka in je tožena stranka takrat prišla v zamudo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zapadlost odškodninske obveznosti od trenutka nastanka škode še ne pomeni zamude tožene stranke. Odškodnina je iskovina in ne prinosnina, zato bi bil za nastanek zamude potreben najprej zahtevek tožeče stranke od tožene za plačilo obveznosti, česar pa tožeča stranka v postopku, kljub izrecnim ugovorom toženih strank, ni izkazala.

7Tožeča stranka dalje v pritožbi navaja, da je z zapisnikom drugotožene stranke o ogledu škode (priloga A35) dokazala, da je prišlo do poškodb fasade in okrasnega grmičevnja ter da so bili s strani tožene stranke prevzeti poškodovani predmeti (voziček in sončna očala z dodatki). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka te škode ni zadostno substancirala oziroma da je njena trditvena podlaga glede tega pomankljiva, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Tožeča stranka v svojih tožbenih navedbah ni zadosti izkazala škode na posamičnih predmetih in ponudila zadosti dokazov, da bi sodišču prve stopnje omogočilo presojo. Sodišče ni moglo presojati, ali so bile stvari uničene, obseg poškodb ter ali bi jih bilo mogoče popraviti. Prav tako so bile njene navedbe glede škode na fasadi, drevju in okrasnem grmičevju zgolj pavšalne narave s podanim okvirnim zahtevkom in zneskom škode v višini 1.000,00 EUR. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (28., 32. in 45 točka obrazložitve), sta tožečo stranko na pomankljivo trditveno podlago opozarjali že toženi stranki, zato tudi potrebe po materialnem procesnem vodstvu s strani sodišča ni bilo.

8Zmotno je pritožbeno stališče, da je zadostni dokaz za utemeljenost zahtevka za plačilo premoženjske škode na predmetih, fasadi, drevju in okrasnem grmičevju predstavlja elektronsko sporočilo (priloga A43), ki ga je dne 9. 10. 2014 tožeči stranki poslal cenilec A. L. ter poravnalna ponudba tožene stranke z dne 22. 10. 2014 (priloga A39). OZ določa, da pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih lahko vsaka stranka prekine, kadarkoli hoče (prvi odstavek 20. člena OZ). Pravdni stranki v predsodnem pogajanju v tem delu nista sklenili zunajsodne poravnave. Tožeča stranka se zato ni mogla zanesti, da to pomeni, da te škode iz poravnalnega predloga in dopisa cenilca, ni potrebno ustrezno obrazložiti in dokazovati. Glede tega so zmotne tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je drugotožena stranka, s podajo teh ponudb pred pravdo za povrnitev premoženjske škode tožeči stranki, v tem delu zahtevek pripoznala. Pripoznava tožbenega zahtevka je enostransko procesno dejanje toženca, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožena stranka s poravnalno ponudbo ni priznala dolga, ampak je samo predlagala sklenitev zunajsodne poravnave, kar pa je tožnica zavrnila. Zato poravnalne ponudbe in elektronskega sporočila cenilca ni mogoče šteti za "pripoznavo v procesnem promenu". Drugotožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pripoznala samo zahtevek tožeče stranke, ki se nanaša povračilo stroškov najema nadomestnega vozila v višini 253,76 EUR, preostanek pa prerekala.

9Pritožnica v pritožbi trdi, da bi škodo, ki ji je nastala iz naslova stroškov izvršilnega postopka zaradi neplačila računa za najem avtomobila, morala poravnati tožena stranka. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je družba H. tožeči stranki dne 3. 3. 2015 poslala račun za najem osebnega vozila v višini 254,76 EUR (priloga A45) in na podlagi navedb tožeče stranke pred sodiščem tudi opomin (listovna številka 96), ki ga je od družbe H. prejela v oktobru 2014. Nadalje je bil zoper tožečo stranko, zaradi neplačila tega računa, izdan sklep o izvršbi opr. št. VL 849/2016 z dne 8. 1. 2016. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala toženo obvestiti o prejemu računa in opomina od družbe H. V odškodninskem pravu velja, da mora oškodovanec storiti vse, da je škoda čim nižja (compensatio lucri cum damno). Gre za temeljno načelo odškodninskega prava. Tožnica bi z obvestilom drugotoženi stranki o neplačanem računu in kasneje opominu, ki je bil naslovljen le na tožnico, lahko preprečila nastanek škode iz naslova stroškov izvšilnega postopka.

10Pritožnica v pritožbi še graja zavrnitev zahtevka iz naslova premalo plačanih rešenih delov. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki se je oprlo na izvedeniško mnenje glede višine vrednosti avtomobila pred prometno nesrečo in rešenih delov. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da gre v danem primeru za enovit odškodninski zahtevek iz naslova škode na avtomobilu. Ker je izvedenec ugotovil, da je zavarovalnica v celoti previsoko ocenila vrednost vozila pred prometno nesrečo, prenizko (za 5%) pa vrednost rešenih delov, je pomembna odškodnina, ki jo je tožnica prejela iz tega skupnega naslova in ki predstavlja višji znesek, kot pa je ugotovljena škoda po izvedencu.

11Pritožba smiselno trdi, da je podana med postopkom zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem glede ocenitve škode na fasadi in grmičevju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tekom postopka na prvi stopnji pritožnica ni predlagala tega dokaza in zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navajanje novih dejstev in dokazov je v pritožbenem postopku dovoljeno samo v primeru izpolnjenih pogojev po prvem odstavku 337. člena ZPP, česar pa pritožnica ne navaja.

12Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.