VSL Sodba I Cp 68/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se tožena stranka v roku 15 dni izseli iz njenega stanovanja in ga izprazni svojih osebnih stvari, v preostalem pa je postopek ustavilo. Tožeči stranki je na račun tožene stranke naložilo plačilo 571,18 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je bil po smrti njenega očeta med njo, bratom in mamo dosežen dedni dogovor, v skladu s katerim so si formalno razdelili premoženje, ki je bilo predmet zapuščine, sočasno pa so se dogovorili še za način njegove dejanske rabe, ki ni bila skladna s formalno razdelitvijo. Mati Z. K. je v skladu z dednim dogovorom dobila osebno služnost rabe stanovanja, na podlagi dogovora o dejanski rabi pa naj bi bila osebna služnost ustanovljena izključno in zgolj v mamino korist, saj je bila samska in vdova. Nagib, ki je vodil stranke dogovora je bil v nudenju podpore mami ter skrbi za njo. Dogovor predstavlja sočasni ustni dogovor, s katerim se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali obeh strank v smislu drugega in tretjega odstavka 56. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je obremenitev tožeče stranke manjša, v kolikor nepremičnino koristi le njena mati. Tožena stranka ni družinski član Z. K., temveč zgolj njen mož. Družina je namreč v skladu z določbo 2. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) življenjska skupnost staršev in otrok, namen skupnosti Z. K. in tožene stranke pa ni v osnovanju družine.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka zahteva izselitev ter odstranitev predmetov tožene stranke iz svojega stanovanja, tožena stranka pa se zahtevku upira z zatrjevanjem pravice do uporabe le-tega. Zatrjuje, da ima za bivanje v stanovanju pravni naslov, ki ga izvaja kot član družine služnostne upravičenke Z. K. Ni sporno, da je tožena stranka mož Z. K., ki je imetnica služnosti stanovanja.

6Služnost stanovanja je ena izmed treh osebnih služnosti, katerih vsebina je uporaba oziroma uživanje tuje stvari. Med seboj se razlikujejo v stopnji uporabe oziroma uživanja stvari.¹ Služnost stanovanja daje imetniku pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za svoje potrebe in potrebe svoje družine tako, da se ohranja njegova substanca (prvi odstavek 247. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Navedeno pomeni, da sodijo v krog upravičencev do uporabe stanovanja poleg imetnika služnosti tudi člani njegove družine,² pri čemer je sodišče prve stopnje toženo stranko (moža) pravilno štelo kot družinskega člana služnostne upravičenke.³ Teorija je namreč zavzela stališče, da je treba pojem družine v smislu prvega odstavka 247. člena SPZ razlagati širše kot je definiran v 2. členu ZZZDR. Pojem družine v okviru obravnavanega instituta pomeni družinske člane, za katere je v družbenih razmerah, ki vladajo v Sloveniji, običajno, da bivajo skupaj z imetnikom pravice služnosti stanovanja. Gre za krog, opredeljen v prvem odstavku 11. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), v katerega sodijo zakonec imetnika služnosti ali oseba, s katero ta živi v zunajzakonski skupnosti, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.⁴

7Zatrjevani dogovor o osebni rabi stanovanja bi spremenil krog oseb, upravičenih do uporabe stanovanja. S tem bi se vsebina stvarne pravice spremenila do te mere, da ne bi šlo več za služnost stanovanja, temveč bi se pravica po vsebini približala služnosti rabe (prvi odstavek 244. člena SPZ). Razlika med služnostjo rabe in stanovanja je med drugim v obsegu uporabe stvari. Imetnik rabe lahko stvar uporablja samo za svoje potrebe, medtem ko lahko stanovanje poleg imetnika služnosti stanovanja uporabljajo tudi člani njegove družine.⁵

8Število osebnih služnosti je omejeno (228. člen SPZ)⁶, zato stranke ne morejo poljubno oblikovati novih osebnih služnosti, ki bi imele naravo stvarnih pravic.⁷ Ker je določba 228. člena SPZ kogentne narave in ker pogodbene stranke obligacijskih razmerij ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (3. člen OZ), bi bil tak dogovor ničen (prvi odstavek 86. člena OZ). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokazov, s katerimi je želela tožeča stranka dokazovati obstoj dogovora o osebni rabi stanovanja, saj se je nanašal na dejstva, ki za odločitev niso pomembna (prvi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku).

9Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožena stranka nima pravice bivati v spornem stanovanju in je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

¹ Primerjaj R. Vrenčur v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, GV založba, Ljubljana 2007, str. 617.
² Primerjaj sodbo VSRS II Ips 824/2009 z dne 4. 4. 2013.
³ Primerjaj sodbo VSL II Cp 1629/2015 z dne 24. 11. 2015.
⁴ Primerjaj T. Keresteš v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 980.
⁵ Prav tam.
⁶ Gre za tako imenovani numerus clausus.
⁷ Primerjaj A. Berden v M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), nav. d., str. 933.