VSM Sodba IV Kp 52808/2014

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo S.K. in obdolženega S.D. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storila kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov obremenjujejo proračun, kar je bilo po tretjem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno še za postavljenega pooblaščenca mladoletni D. in A.D.

2Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obeh obdolžencev, ki v odgovoru nasprotujeta pritožbeni obrazložitvi v zvezi z navedenima izpodbojnima razlogoma in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da kazenski pregon za oškodovanega M.D. ni zastaral in da je glede tega vprašanja podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Kot izhaja že iz pritožbene obrazložitve, je posebni 5 letni rok za zastaranje kazenskega pregona iz tretjega odstavka 111. člena KZ še vedno tako imenovani relativni rok, ki je v primeru navedenega oškodovanca pričel teči 4. 2. 2012, ko je ta postal polnoleten. Pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo zgolj prijavljeno znotraj tega roka, ampak so bila tedaj dejansko opravljena tudi vsa nosilna procesna dejanja za pregon domnevnih storilcev. Ugotovitev sodišča prve stopnje s podmeno, da je zgornji rok za zastaranje kazenskega pregona tako imenovani absolutni rok ter da v posledici kazenski pregon za oškodovanega M.D. od 4. 2. 2017 ni več dovoljen, je tako po preizkušenem zmotna. Ker pa v zvezi s tem oškodovancem ni bila izdana zavrnilna sodba, medtem ko je bila v zvezi s preostalima dvema oškodovancema izdana oprostilna sodba, ta kljub ugotovljeni kršitvi ni mogla biti razveljavljena.

6Čeprav se pritožnik glede nespremenljivosti izpovedbe oškodovanega M.D. skozi kazenski postopek v splošnem ne moti, je po drugi strani primerjava med opisanimi ravnanji, ki bi jih naj obdolžena po izpovedbi opustila, in hudimi kršitvami njunih dolžnosti skrbi in vzgoje, tudi pritožbenemu sodišču pokazala, da te obdolženima niso bile dokazane. Ne samo zato, ker sta obdolžena v zagovorih očitke zavračala, in ker sta bila z izpovedbami prič S. in P.D., A.S., D., B. in S.K. ter drugih iz 12. točke obrazložitve sodbe, nedvomno razbremenjena, ampak zlasti, ker je bilo treba pri zgornji primerjavi izhajati tudi iz gmotnih razmer, v katerih sta obdolžena, po izpovedbah navedenih prič, kot po izpovedbah obremenjujočih prič (npr. N.T. in M.T.), z več otroki živela. Nič neobičajno pa tudi ni, da večji otroci pazijo in po svojih močeh skrbijo za manjše otroke, in ko tudi ni nujno, da bi morali biti ti v vsakem trenutku sveže previti. Sploh pa je bilo kljub povezavam v pritožbeni obrazložitvi med oškodovančevo izpovedbo in izpovedbami prič N.T., M.T. ter A.P. pritrditi sodišču prve stopnje glede neizkazanega učinka zatrjevanih opustitev, brez katerega pa teh kot hudih kršitev roditeljskih dolžnosti skrbi in vzgoje, izhajajoč iz opisa dejanja niti po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče dokazati. Sicer skromna ocena sodišča prve stopnje o nedokazanosti učnih težav v šoli za oškodovano D. in A.D., ki v obravnavanem obdobju šole dejansko nista mogla obiskovati ter o nedokazani ogrozitvi njunega razvoja in zdravja, ki mimogrede v pritožbeni obrazložitvi ni bila omenjena, je namreč v odločilnem pravilna ter je bilo pritožnika še glede drugega izpodbojnega razloga zavrniti (391. člen ZKP).

7Kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, preizkus iz 383. člena ZKP ni razkril.

8Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. čelna in prvem odstavku 96. člena ZKP ter je posledica obrazložene odločitve.