VSM Sodba IV Kp 41162/2015

I. Pritožba zagovornice obdolženega D.D. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 135,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 41162/2015 z dne 31. 3. 2017 obdolženega D.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanje listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen tri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 624,26 EUR in sodno takso v višini 90,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati tudi stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi, in sicer za vročanje, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločitve o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja s trditvijo, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, ker ni odločilo o kaznivem dejanju zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1, ki ga je tožilstvo očitalo obdolžencu pod točko 2. obtožnega predloga.

5Pritožba nima prav. Kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po četrtem odstavku 143. člena KZ-1, ki ga je tožilstvo očitalo obdolžencu pod točko 2. obtožnega predloga, je bil izločen s sklepom II K 41162/2015 z dne 30. 11. 2015 in nato dokončan posebej. Ker je bil obtožni predlog v tem delu na podlagi 437. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP zavržen s sklepom II K 47396/2015 z dne 10. 12. 2015, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

6Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da prepoznava storilca, ki jo je na policijski postaji opravila priča M.G., ni potekala v skladu z zakonom, ker policisti pred vpogledom v predložene fotografije od priče niso zahtevali, da opiše domnevnega storilca, zaradi česar bi moralo sodišče zapisnik o opravljeni prepoznavi izločiti iz spisa.

7Opisana kršitev ni podana. Kljub izpovedbi priče M.G., ki je na glavni obravnavi dne 9. 11. 2016 povedal, da je prepoznava osumljenca po fotografijah v predkazenskem postopku potekala tako, da je po ogledu kakšnih dvajset ali trideset fotografij prepoznal osebo, ki je storila obravnavano kaznivo dejanje, medtem ko storilca pred tem ni opisal, ne držijo izvajanja pritožbe, da je zapisnik o opravljeni prepoznavi nedovoljen dokaz, ki bi ga sodišče moralo izločiti iz spisa. Prepoznava, ki jo opravijo policisti v predkazenskem postopku, je namreč po svoji naravi zgolj obvestilo, ki ga je oseba dala po drugem odstavku 148. člena ZKP. Enako velja za zapisnik o prepoznavi osebe po fotografijah. Takšna obvestila oziroma zapisniki so torej dokazi v spoznavnem, ne pa tudi v procesnoformalnem smislu, kar pomeni, da se sodba oziroma odločba o glavni stvari nanje ne sme opirati. Prav tako za njih ne velja ekskluzijsko pravilo, saj ne gre za nedovoljene dokaze, ki bi jih sodišče moralo izločiti iz spisov. Zapisnik o opravljeni prepoznavi je tako zgolj vir za pridobitev veljavnega dokaza, na primer izpovedbe priče o poteku prepoznave na policiji. Če sodišče zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah, je dokaz izpovedba priče, ne pa listina, ki jo je sestavila policija. V zvezi s tem se tako utegne zgolj zastaviti vprašanje verodostojnosti pričevanja, ki pa zadeva pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, nepopolnost katerega pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je tekom dokaznega postopka resda prebralo zapisnik o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah, vendar se v izpodbijani sodbi ni izrecno oprlo zgolj nanj, pač pa je poleg izpovedbe priče Mariana Gorgievskega svojo odločitev oprlo tudi na druge izvedene dokaze, kot to izhaja iz razlogov sodbe.

8Po stališču pritožbe zagovornice je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni zaslišalo B.F. Obdolženec se je namreč zagovarjal, da je F. storil očitano kaznivo dejanje, zaradi česar bi sodišče moralo podpis slednjega kot primerjalno gradivo predložiti postavljenemu sodnemu izvedencu za preiskave rokopisov in podpisov.

9V pritožbi opisana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Glede na to, da obdolženec in njegova zagovornica tekom dokaznega postopka niti nista predlagala, da sodišče kot pričo zasliši B.F. in da izvedenec primerja njegov podpis s podpisom na najemni pogodbi, pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da navedenega dokaza ni izvedlo, še zlasti, ker je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

10Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

11Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodni izvedenec B.P. potrdil, da obdolženec kaznivega dejanja ponarejanja listin ni storil. Sodišče prve stopnje je zanemarilo mnenje izvedenca, da bi lahko najemno pogodbo podpisal kdorkoli, kar pomeni, da bi lahko takšen podpis podal tudi B.F. Nadalje obramba izpostavlja, da je priča M.G.i samo sklepala, da je sporno najemno pogodbo podpisal obdolženec, medtem ko priča K.G.Y. osebe, ki je podpisala pogodbo, ni videla.

12Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, ki je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja in okoliščino, da je pri samostojni podjetnici K.G.Y.i s.p. najel osebno vozilo. Oporo za svoje zaključke je imelo v številnih izvedenih dokazih, med njimi v izpovedbi priče M.G., ki je prepoznal obdolženca kot osebo, ki je obravnavanega dne podpisala najemno pogodbo za osebno vozilo Kia Pride in o tem ni le sklepal, kot navaja pritožba, pri tem je tudi podrobno opisal, kako je prišlo do podpisa najemne pogodbe, za dvom v verodostojnost navedene priče pa ni imelo nobenega razloga. Njegovo izpovedbo je, ob vseh ostalih izvedenih dokazih, pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da kljub temu, da izvedenec za forenzično preiskavo pisav B.S.P. ni z zanesljivostjo potrdil, da je najemno pogodbo podpisal obdolženec, o tem ni dvoma, saj to potrjujeta ne le izpovedbi prič M.G. in K.G.Y., ki je povedala, da se je obdolženec predstavljal kot B.B., temveč tudi iz izpovedbe slednjega, ki je potrdil, da je na najemni pogodbi navedena obdolženčeva telefonska številka, prav tako pa je povedal, da sam vozila Kia Pride ni najel, zato ga tudi ni posodil obdolžencu. Ob navedenem, in dejstvu, da je bilo predmetno vozilo zaseženo obdolžencu, ki ga je tudi uporabljal, ter ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo prvostopenjsko sodišče, pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.

13Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

14Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek sankcije opozorilne narave, saj meni, da bi sodišče moralo kot olajševalne okoliščine upoštevati časovno oddaljenost od dogodka ter dejstvo, da si je obdolženec uredil življenje, saj je v celoti prestal izrečene zaporne kazni, našel pa je tudi zaposlitev. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazen. Upoštevaje obdolženčevo večkratno predkaznovanost in dejstvo, da izrečene kazni zapora nanj niso imele takega vpliva, da bi ga odvrnile od storitve kaznivih dejanj, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, zaradi česar mu ni mogoče izreči sankcije opozorilne narave. Izrečena kazen tri mesece zapora je zato primerna teži storjenega kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi, pri čemer okoliščine, da je bilo kaznivo dejanje storjeno leta 2014, da je obdolženec ostale kazni že prestal in da si je našel zaposlitev, ne predstavljajo olajševalnih okoliščin, ki bi narekovale izrek nižje zaporne kazni.

15Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7111 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.