VSRS Sodba VIII Ips 19/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 252,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika pri tožencu 1. 7. 2016 nezakonito in da tožnikovo delovno razmerje pri tožencu še traja, zaradi česar je temu naložilo, da tožnika pozove na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, skupaj z nadomestilom plače za polni delovni čas v bruto znesku 783,66 EUR, zmanjšanem za bruto denarno nadomestilo po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje z dne 13. 7. 2016, po odvodu davkov in prispevkov od razlike pa plačilo neto zneskov nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo, tožencu pa je naložilo tudi, da mora tožniku povrniti stroške postopka.

Sodišče je presodilo, da niso bili podani razlogi za sklenitev delovnega razmerja po zadnjih treh pogodbah o zaposlitvi tožnika pri tožencu. V nobeni od pogodb o zaposlitvi tudi ni bilo določeno, da je razlog sklenitve pogodb za določen čas v tem, da je tožnik tujec, ki ima delovno dovoljenje za določen čas. Sodišče je odločitev oprlo na določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Obenem je ugotovilo, da je bilo tožniku dne 6. 3. 2014 izdano dovoljenje za stalno prebivanje za državljane EGP, od 12. 3. 2014 pa ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kar izhaja iz potrdila o stalnem prebivališču. Pri presoji ni štelo za pomembno, ali je tožnik fotokopijo zadnjega potrdila predložil tožencu ali ne. Upoštevalo je tudi, da se je lahko tožnik kot državljan Republike Hrvaške z dovoljenjem za stalno prebivanje v skladu z Zakonom o podaljševanju prehodnega obdobja na področju prostega gibanja državljanov Republike Hrvaške in njihovih družinskih članov (v nadaljevanju ZPPOPGHR, Ur. l. RS, št. 46/2015) zaposlil v Republiki Sloveniji brez dovoljenja za zaposlitev. Ves čas zaposlitve pri tožencu je izpolnjeval pogoje za zaposlitev, enako pa tudi po 1. 7. 2016 (datumu prenehanja zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri tožencu) do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zavrnilo je pritožbene očitke o bistvenih kršitvah določb postopka in pri tem tudi očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadlj.), saj v tem sporu ni pomembno, ali in kdaj je tožnik tožencu predložil dovoljenje za stalno bivanje, zaradi česar je sodišče pravilno zavrnilo izvedbo dokazov v tej smeri oziroma v smeri ugotavljanja, kje tožnik dejansko prebiva. Zavrnilo je pritožbeni ugovor toženca, da naj bi bile sklenjene pogodbe s tožnikom nične; ker ima tožnik od 6. 3. 2014 dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, v skladu z 2. členom ZPPOPGHR ne potrebuje posebnega dovoljenja za zaposlitev. Obrazložilo je, da tudi v primeru, če bi bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano na podlagi nepravilnih podatkov, sodišče ne bi moglo presojati upravičenosti tožnika do dovoljenja oziroma neveljavnosti dovoljenja. Dokler ima tožnik dovoljenje za stalno prebivanje in mu to v upravnem postopku ni bilo odvzeto, je sodišče nanj vezano in ga je v individualnem delovnem sporu dolžno upoštevati.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišč, da niso pravno pomembna dejstva glede zatrjevane fiktivne prijave tožnika v RS in neseznanitve delodajalca z obstojem dovoljenja za stalno prebivanje. V tem primeru naj bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi pripeljala do bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Med drugim navaja, da v primeru zamolčanja podatkov ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pride do neveljavnosti pogodbe, če so zamolčani podatki med trajanjem delovnega razmerja, pa to predstavlja podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker naj bi imel tožnik dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi lažnih podatkov, in ker delodajalca ni obvestil o obstoju dovoljenja za stalno prebivanje, naj bi bile pogodbe o zaposlitvi nične. Tožnik naj bi nemoralno ravnal, kar bi moralo sodišče upoštevati in izvesti predlagane dokaze toženca; zaradi zmotnega materialnega stališča je te dokaze opustilo, s tem pa storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno naj bi bilo tudi stališče, da je sodišče vezano na odločbe upravne enote. Toženec ni bil stranka upravnih postopkov; zato odločbe nimajo pravnih učinkov in ga ne zavezujejo.

4V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da tudi trditev, da tožnik dejansko prebiva drugje, nima neposredne zveze z vprašanjem zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika. Vse navedbe toženca, kje tožnik prebiva oziroma ne prebiva, je ta podal po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno. Toženec je vedel, da ima tožnik dovoljenje za bivanje, saj se le v prvi pogodbi sklicuje na osebno delovno dovoljenje, ki je veljalo do 25. 10. 2013, v nadaljnjih postopkih pa teh dovoljenj ne konkretizira več. Če dovoljenja za zaposlitev ne bi imel, tudi toženec z njim ne bi sklepal pogodb o zaposlitvi. Toženec ni dokazal, da bi bilo tožniku dovoljenje za stalno bivanje odvzeto ali razveljavljeno; takšno dovoljenje še vedno velja. Sprožen postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivanja s strani Upravne enote A. je bil ustavljen.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Toženec v reviziji povezuje očitek zmotne uporabe materialnega prava s (posledično) bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹, vendar neutemeljeno, saj v tej zadevi med enim in drugim očitkom ni vzročne povezave. Zmotna uporaba materialnega prava že sama po sebi predstavlja razlog za spremembo izpodbijane sodbe oziroma v primeru, če se ugotovi, da je bilo prav zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje oziroma samo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje (380. člen ZPP). Če je torej prav zaradi očitane zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, to samo po sebi ne predstavlja še bistvene kršitve določb postopka, temveč revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tej revizijski zadevi le navidezen.

8Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

9Iz 23. člena ZDR-1 izhaja, da tujec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi, če izpolnjuje pogoje, določene s tem zakonom, in pogoje, določene s posebnim zakonom, ki ureja zaposlovanje tujcev (prvi odstavek). Pogodba o zaposlitvi, sklenjena v nasprotju z prejšnjim odstavkom, je nična (drugi odstavek) oziroma v skladu z drugim odstavkom 119. člena ZDR-1 preneha veljati po samem zakonu z dnem preneha veljavnost delovnega dovoljenja. V času zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi tožnika s tožencem je 6. člen Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (v nadaljevanju ZZSDT, Ur. l. RS, št. 45/15 in nadalj.) določal pravico do prostega dostopa na trg dela. To pomeni, da se tujec v Republiki Sloveniji lahko zaposli, samozaposli ali opravlja delo brez soglasja k enotnemu dovoljenju ali modri karti EU ali brez dovoljenja za sezonsko delo. Pravico do prostega dostopa na trg dela ima tudi tujec, ki v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Tudi iz tretjega odstavka 2. člena ZPPOPGHR izhaja, da se državljani Republike Hrvaške, ki imajo (med drugim) dovoljenje za stalno prebivanje, v prvih dveh letih zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji lahko zaposlujejo brez dovoljenja za zaposlitev. Po četrtem odstavku istega člena imajo državljani Republike Hrvaške po dveh letih neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji pravico do prostega dostopa na slovenski trg dela in se zaposlujejo pod enakimi pogoji kot slovenski državljani.

10Ker je bilo v tem sporu ugotovljeno, da je tožnik izpolnjeval te pogoje pri sklenitvi zadnjih dveh pogodb za določen čas (prej pa je izpolnjeval druge pogoje za zaposlitev tujca)², ni bilo nobene podlage za ugotovitev ničnosti njegovih pogodb o zaposlitvi. Navedena zakonodaja tudi ne določa, da bi moral delavec v času veljavnosti posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas še izrecno obveščati delodajalca o tem, da je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tudi sicer je ob (vsakokratnem) sklepanju pogodb s tujcem prvenstveno delodajalec tisti, ki mora skrbeti za to, da ob zaposlovanju tujca v Republiki Sloveniji oziroma v primeru podaljšanega zaposlovanja tujca v Republiki Sloveniji ugotovi in preveri, ali ima tak tujec tudi ustrezna dovoljenja oziroma ustrezne podlage za zaposlitev.³

11Tožnik je imel tudi na dan odločanja sodišča prve stopnje veljavno dovoljenje za stalno prebivanje. Nobenih razlogov ni, da bi sodišče v delovnem sporu posebej ugotavljalo, ali je oziroma ali je bil tožnik morebiti le fiktivno prijavljen na naslovu v Republiki Sloveniji. Sodišče je vezano na dovoljenje za stalno prebivanje, odločitev sodišča (o transformaciji delovnega razmerja in reintegraciji) pa v tem primeru ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje) v smislu določbe 13. člena ZPP. Trditev toženca, da ni bil stranka upravnega postopka glede prijave stalnega prebivališča, zaradi česar te odločbe zanj nimajo pravnega učinka in ga ne zavezujejo, je popolnoma neutemeljena in ne zahteva niti posebne obrazložitve.

12Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13V skladu z določbo 154. člena ZPP je tožnik upravičen do povračila stroškov odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo v višini 450 točk (tar. št. 15), skupaj z DDV.

¹ Toženec ne uveljavlja samostojne bistvene kršitve določb postopka, temveč jo veže na napačno uporabo materialnega prava.
² Tožnik ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji od 12. 3. 2014.
³ ZZSDT in ZPPOPGHR določata tudi globe za prekrške.