6. člen ZZSDT

V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume. Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje preko videokonference. Tožnik je namreč dan pred narokom sodišče obvestil, da se zaradi bolezni zaslišanja ne more udeležiti naroka niti preko videokonference, ker je preslaboten. Njegov pooblaščenec je kot dokaz predložil dve listini v tujem jeziku, ki naj bi dokazovali njegovo bolezen. Trdil pa ni, da je njegova bolezen nenadna in nepredvidljiva, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpeljalo razpisani narok. Tožnik je imel, kot samostojni podjetnik, s toženko sklenjeno pogodbo o storitvah. Dela ni opravljal v poslovnih prostorih toženke, ampak v Ruski federaciji. Ni bil zavezan k spoštovanju delovnega časa toženke, prav tako toženka njegovega dela ni nadzirala. Za opravljene storitve, pri čemer ni bilo pomembno, ali jih je opravil sam, ali zanj kdo drugi, je prejemal mesečno plačilo. Ker tožnik ni podal konkretnih trditev o organizaciji delovnega procesa pri toženki, niti o dinamiki in nadzoru njegovega dela ter podrejanja navodilom za delo toženke, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov delovnega razmerja (saj očitno ni delal po navodilih in nadzorom toženke).

Ni dvoma, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije, da je tujka, da v Sloveniji nima začasnega niti stalnega prebivališča, in da je bila njena zahteva o mednarodni zaščiti s sklepom Ministrstva za notranje RS z dne 19. 11. 2020 pravnomočno zavržena. V zadevi ni podan dejanski stan iz 8. člena ZUTD, saj po njem za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zmožen za delo, prijavljen na zavodu in aktivno išče zaposlitev, pa ni v delovnem razmerju, ni samozaposlen, ni družbenik in poslovodna oseba, ni kmet, ni upokojenec in nima statusa dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih mlajših od 26 let.

Zakonodaja ne določa, da bi moral delavec v času veljavnosti posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas še izrecno obveščati delodajalca o tem, da je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ob (vsakokratnem) sklepanju pogodb s tujcem je prvenstveno delodajalec tisti, ki mora skrbeti za to, da ob zaposlovanju tujca v Republiki Sloveniji oziroma v primeru podaljšanega zaposlovanja tujca v Republiki Sloveniji ugotovi in preveri, ali ima tak tujec tudi ustrezna dovoljenja oziroma ustrezne podlage za zaposlitev. Sodišče je vezano na dovoljenje za stalno prebivanje, odločitev sodišča (o transformaciji delovnega razmerja in reintegraciji) pa v tem primeru ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje) v smislu določbe 13. člena ZPP.