23. člen ZDR-1

Delavec v primerih, ko se ugotovi, da je bila pogodba o zaposlitvi nična, delovno razmerje pa realizirano, obdrži že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede na specifičen položaj v tej zadevi, kjer tožnica ni želela, da opravlja delo za toženko preko fiktivne pogodbe, ampak si je želela zaposlitve preko delovnega dovoljenja, toženka pa je izkoristila svoj prevladujoč položaj, v njunem odnosu pa so obstajali vsi elementi delovnega razmerja, takšna zloraba ne more uživati pravnega varstva, zato je tožnica upravičena do odškodnine v obliki plačila za vse opravljeno delo (126. člen ZDR-1) in do regresa za letni dopust, ki bi ji pripadal na podlagi 131. člena ZDR-1. Odločitev o stroških postopka v sodbi se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Zoper sklep je rok za pritožbo 15 dni, zoper sodbo pa od novele ZPP‑E 30 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). Vendar kadar sodišče odloči o glavnem zahtevku in stroških postopka z isto sodno odločbo, se lahko stranka pritoži tako zoper odločitev o glavni stvari kot o stroških postopka v roku 30 dni.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje preko videokonference. Tožnik je namreč dan pred narokom sodišče obvestil, da se zaradi bolezni zaslišanja ne more udeležiti naroka niti preko videokonference, ker je preslaboten. Njegov pooblaščenec je kot dokaz predložil dve listini v tujem jeziku, ki naj bi dokazovali njegovo bolezen. Trdil pa ni, da je njegova bolezen nenadna in nepredvidljiva, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izpeljalo razpisani narok. Tožnik je imel, kot samostojni podjetnik, s toženko sklenjeno pogodbo o storitvah. Dela ni opravljal v poslovnih prostorih toženke, ampak v Ruski federaciji. Ni bil zavezan k spoštovanju delovnega časa toženke, prav tako toženka njegovega dela ni nadzirala. Za opravljene storitve, pri čemer ni bilo pomembno, ali jih je opravil sam, ali zanj kdo drugi, je prejemal mesečno plačilo. Ker tožnik ni podal konkretnih trditev o organizaciji delovnega procesa pri toženki, niti o dinamiki in nadzoru njegovega dela ter podrejanja navodilom za delo toženke, sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh elementov delovnega razmerja (saj očitno ni delal po navodilih in nadzorom toženke).

Za presojo, ali je dejansko prišlo do zlorabe in izigravanja prisilnih predpisov, je pravno relevantno, kako je dejansko potekalo delo tožnice, ali se je dejansko izobraževala ali pa je opravljala redno delo ter ali je plačilo v višini minimalne plače res predstavljalo kadrovsko štipendijo, ali pa je šlo za prikrito plačilo za opravljanje dela.

Tožnik je v času zaposlitve pri toženki imel veljavno dovoljenje za delo, sklenjeno na podlagi BBHZD, ki se šteje kot soglasje k enotnemu dovoljenju. Upravna enota je na podlagi navedene tožnikove prošnje z dne 6. 4. 2020 odločila, da se postopek za izdajo enotnega dovoljenja tožniku (zaradi njegovega neodziva na dopolnitev vloge) ustavi. Sklep o ustavitvi postopka za izdajo tožnikovega enotnega dovoljenja je postal dokončen in pravnomočen 28. 12. 2020. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določila osmega odstavka 37.a člena ZTuj-2 pravilno zaključilo, da je imel tožnik do pravnomočnosti tega sklepa, torej do 28. 12. 2020 pravico delati oziroma biti zaposlen v Sloveniji.

Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da lahko delodajalec obveznost iz naslova plačila za delo v skladu z zakonom veljavno izpolni z vnaprejšnjim plačilom (akontacijo). To sicer drži, vendar pa mora delodajalec, na katerem je dokazno breme, dokazati tudi takšno vnaprejšnje plačilo, česar tožena stranka v tem sporu glede prvega tožnika ni zmogla, hkrati pa mora dokazati, da je s plačilom določenega zneska izpolnil določeno terjatev delavca.

Prvi odstavek 88. člena ZDR-1 določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji pogodba o zaposlitvi odpoveduje. To pomeni, da učinek odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopi z njeno vročitvijo. V primeru izredne odpovedi z vročitvijo preneha delovno razmerje. Ker je v času vročitve izpodbijane odpovedi tožene stranke dne 27. 6. 2019 odpoved tožnika že pričela učinkovati, to pomeni, da je izredna odpoved tožene stranke brez pravnega učinka, ker predmeta odpovedi več ni. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba presojati vsebinske utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

Po določbi petega odstavka 200. člena ZDR-1 ima neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, možnost v 30-dneh po prejemu obvestila delodajalca zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Sodno varstvo ima le neizbrani kandidat za prosto delovno mesto, in ne oseba, ki ni bila kandidat. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se na sporni razpis ni prijavila, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se njena tožba zavrže, pravilna.

Zakonodaja ne določa, da bi moral delavec v času veljavnosti posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas še izrecno obveščati delodajalca o tem, da je pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ob (vsakokratnem) sklepanju pogodb s tujcem je prvenstveno delodajalec tisti, ki mora skrbeti za to, da ob zaposlovanju tujca v Republiki Sloveniji oziroma v primeru podaljšanega zaposlovanja tujca v Republiki Sloveniji ugotovi in preveri, ali ima tak tujec tudi ustrezna dovoljenja oziroma ustrezne podlage za zaposlitev. Sodišče je vezano na dovoljenje za stalno prebivanje, odločitev sodišča (o transformaciji delovnega razmerja in reintegraciji) pa v tem primeru ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje) v smislu določbe 13. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev pravilno upoštevalo 23. člen Zakona o delovnih razmerjih. Pogoje za zaposlitev tujca ureja specialni predpis in sicer Zakon o zaposlovanju dela tujcev, ki v 29. členu ureja zaposlitev brez kontrole trga dela, pri čemer v teh primerih minister pristojen za delo določi primere, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela in se dovoljenje za zaposlitev izdaja brez upoštevanja pogojev iz 17. člena zakona. Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela kot primer, ko gre za dovoljenje za zaposlitev brez kontrole dela brez preverjanja pogoja iz 27. člena ZZDT-1, določa tudi primer, ko želi družba zaposliti tujca, ki je najmanj 51 % udeležen v kapitalu, razen, če je ta tujec hkrati tudi edini zastopnik te družbe. Tožnik je imel pri toženi stranki imel 51 % poslovni delež do 9. 1. 2015, kasneje pa je prenesel svoj poslovni delež na družbenico A.A.. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 1. 2015. Odjava dela tujca - tožnika se izvrši po uradni dolžnosti in mu je delovno dovoljenje prenehalo z dnem 9. 1. 2015. ZDR-1 v drugem ods