VSC Sodba Cpg 26/2018

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 208/2017 z dne 18. 9. 2017 izreklo: ″I. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke D. d.o.o., nasproti tožene stranke P. d.d., sedaj v stečaju, v višini 1.787.537,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 10. 2014 do dne plačila ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale v tem postopku v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″ se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 12.628,92 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″

2Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo in odločanje, odločitev o stroških pa pridrži do končne odločitve v obravnavani zadevi.

3Tožeča stranka ni priglasila stroškov pritožbe.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da v tej zadevi enkrat že razsodilo s sodbo I Pg 947/2015 z dne 17. 11. 2016, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in Višje sodišče v Celju je s sklepom Cpg 56/2017 z dne 22. 3. 2017 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču.

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v znesku 1.787.537,79 EUR s pripadki zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku od 17. 10. 2014 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 433/2014 z dne 17. 10. 2014; (-) da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 1.787.537,79 EUR s pripadki, vendar je stečajni upravitelj prijavljeno terjatev tožeče stranke v celoti prerekal iz razloga zakonskega pobotanja z dnem začetka stečajnega postopka z nasprotnimi terjatvami stečajnega dolžnika, to je tožene stranke; (-) da je tožeča stranka v pravočasno vloženi tožbi na ugotovitev obstoja prerekane terjatve navajala, da je s toženo stranko sklenila dne 9. 10. 2013 posojilno pogodbo, po kateri je tožeča stranka kot posojilodajalka odobrila toženi stranki kot posojilojemalki posojilo v višini 1.500.000,00 EUR, ki pa ga je z aneksom št. ... z dne 6. 1. 2014 zvišala na 1.700.000,00 EUR, 30. 6. 2014 je sklenila s toženo stranko aneks št. ... na 2.000.000,00 EUR, pri čemer je dogovorjeni rok vračila bil sprva 31. 1. 2014, potem pa je bil z aneksom št. ... z dne 6. 1. 2014 spremenjen in podaljšan v rok 31. 12. 2014 in odobreno posojilo je bilo toženi stranki tudi izročeno, vendar tožena stranka ob dospelosti 31. 12. 2014 posojila ni vrnila; (-) da je tožeča stranka terjatev v višini 1.787.537,79 EUR, ki se sestoji iz glavnice in obresti, obračunane do dne začetka stečajnega postopka, priglasila v stečajnem postopku, vendar jo je stečajni upravitelj prerekal; (-) tožeča stranka je trdila, da njena terjatev ni prenehala s pobotanjem, saj tožena stranka ni izkazala svoje nasprotne terjatve; (-) da se je tožena stranka sklicevala, da 261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani tisti terjatvi, ki hkrati obstajata ob začetku stečajnega postopka, to je terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika ter da se navedeno določilo uporablja tudi za terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle; (-) da je tožena stranka trdila, da je ob začetku stečajnega postopka imela do tožeče stranke terjatev iz dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, aneksa številka ... k tej pogodbi z dne 12. 3. 2014 in aneksa številka ... k tej pogodbi z dne 20. 3. 2014, skupaj 1.781.919,41 EUR, prav tako je imela terjatev iz računa številka ... v znesku 3.685,08 EUR, terjatev iz računa ... v znesku 1.253,84 EUR, terjatev iz računa ... v znesku 150,00 EUR, terjatev iz računa ... v znesku 1.383,12 EUR in terjatev iz računa ... v znesku 77,42 EUR in je skupna terjatev tožene stranke do tožeče stranke na dan začetka stečajnega postopka tako znašala 1.788.468,87 EUR in do tega zneska sta bili medsebojni terjatvi pobotani; (-) da je tožeča stranka menila, da je ugovor tožene stranke neutemeljen, saj je tožena stranka terjatev na podlagi iste dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, na podlagi katere bi naj imela nasprotno pobotno terjatev, že uveljavljala kot tožeča stranka zoper tožečo stranko kot toženo stranko v pravdni zadevi I Pg 397/2015 pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki se je pravnomočno končala s sodno poravnavo, ki je sicer glasila, da tožeča stranka ugotavlja, da iz tega gospodarskega spora nima nobenega zahtevka do tožene stranke in da je sodna poravnava sklenjena pod pogojem, ki pa se ni uresničil, zato je polno veljavna in ima učinek pravnomočnosti; (-) da je gospodarski spor temeljil na isti dolgoročni posojilni pogodbi, glede katere je tožena stranka v tamkajšnjem pravnomočnem gospodarskem sporu ugotovila oziroma pripoznala, da nima nobenega posojilnega zahtevka, kar pravno gledano ni umik tožbe, ampak pomeni odpoved posojilnemu zahtevku oziroma zahtevku na podlagi posojilne pogodbe, zato tožena stranka v tem postopku ne more uveljaviti ugovora o obstoju posojilne terjatve, saj gre za res iudicata; (-) da je tožena stranka na ugovor tožeče stranke, da pobotne terjatve ni imela, ker posojila ni nikoli izročila, pojasnila, da drži, da posojilo (položitev denarja) ni bilo izročeno, ampak da je bila posojilna pogodba, sklenjena 10. 12. 2012 na znesek 2.618.958,19 EUR, črpana s kompenzacijo v višini 1.913.409,01 EUR ter s kompenzacijo v višini 705.549,18 EUR, kar izhaja že iz same pogodbe; (-) da je tožena stranka obrazložila, da je črpanje posojila potekalo na sledeč način: - da je 27. 11. 2012 bila med toženo stranko ter tožečo stranko sklenjena pogodba o prodaji poslovnega deleža družbe H. d.o.o., s katero je tožeča stranka odkupila od tožene stranke poslovni delež v višini 21 % v družbi H. za kupnino 2.062.301,82 EUR in je tožeča stranka toženi stranki del kupnine za nakup poslovnega deleža v višini 612.301,82 EUR poravnala s kompenzacijo, sklenjeno med tožečo in toženo stranko dne 10.12.2012, pri čemer je poleg zneska 612.301,82 EUR bil v kompenzacijo vključen še znesek 93.247,36 EUR in je celotna kompenzacija bila tako sklenjena za znesek 705.549,18 EUR; (-) da je kompenzacija bila izvedena med dolgom tožeče stranke do tožene stranke v višini 705.549,18 EUR, ki je sestavljen iz zneska 612.301,82 EUR (kupnina za poslovni delež) in zneska 93.247,36 EUR in obveznostjo tožene stranke do tožeče stranka v višini 705.549,18 EUR, ki izhaja iz kreditne pogodbe z dne 10. 12. 2012, ki je bila sklenjena, dogovorjeni znesek po kreditu pa dejansko ni bil izplačan; (-) da drugi del neizplačanega zneska po kreditni pogodbi z dne 10. 12. 2012 predstavlja znesek 1.913.409,08 EUR in je črpanje posojila potekalo tako, da je za ta znesek bila sklenjena verižna kompenzacija med tožečo stranko, Z. D. in toženo stranko, ker sta D. Z. kot prodajalec in tožeča stranka kot kupec sklenila pogodbo o prodaji 107.181 delnic TRIR, kupnina je znašala 1.913.409,01 EUR in je bila plačana z večstransko kompenzacijo z dne 10. 12. 2012, saj je tožeča stranka iz naslova nakupa delnic dolgovala D. Z. znesek 1.913.409,01 EUR, D. Z. je z enakim zneskom odplačal kredit toženi stranki, tožena stranka pa je dolgovala tožeči stranki prav tako znesek 1.913.409,01 EUR, ki je obstajal na podlagi dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012; (-) da je tožeča stranka glede na sodno prakso, da verižna kompenzacija ne pomeni pobotanje, ampak pomeni odpust dolga, menila, da ne more držati trditev tožene stranke, da bi na ta način (s prenehanjem) nastala nasprotna pobotna terjatev tožene stranke in vztrajala pri zahtevku v celoti.

8Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo naslednje dejansko stanje in sprejelo naslednje materialnopravne zaključke: (-) da ni sporno, da se je nad toženo stranko začel stečajni postopek 17. 10. 2014 in da je tožeča stranka kot upnik imela na dan začetka stečaja terjatev do tožene stranke iz posojilne pogodbe z dne 9. 10. 2013 in dveh aneksov k posojilni pogodbi v skupni višini 1.787.537,79 EUR, kar predstavlja glavnico in obresti do dne začetka stečajnega postopka, ki jo je tožeča stranka tudi priglasila v stečajnem postopku; (-) da ni sporno, da je terjatev obstajala in da jo je tožena stranka priznavala, vendar je ugovarjala, da je terjatev prenehala s pobotanjem s terjatvijo tožene stranke (v višini 1.788.468,87 EUR) v skladu z 261. členom ZFPPIPP, saj je stečajni upravitelj terjatvi tožeče stranke ugovarjal prav z obrazložitvijo, da je bila pobotana s terjatvijo tožene stranke v skladu z 261. členom ZFPPIPP in tožeča stranka je bila napotena na uveljavljanje ugotovitve obstoja prerekane terjatve v pravdnem postopku; (-) da je tožeča stranka pravočasno vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve (3. 12. 2015) glede na to, da je bila napotena na pravdo s sklepom z dne 4. 11. 2015; (-) da določba 261. člena ZFPPIPP res določa, da z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani tisti terjatvi, ki hkrati obstajata ob začetku stečajnega postopka, to je terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika in da navedeno velja tudi za terjatve, ki ob začetku stečajnega postopka še niso zapadle; (-) da je tožena stranka navajala, da je imela terjatev do tožeče stranke, in sicer iz dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, rok plačila je bil 7 let, glede na zgoraj navedeno določilo pa je z začetkom stečajnega postopka tudi ta terjatev zapadla, pri čemer je že v posojilni pogodbi z dne 10.12.2012 bilo določeno, da se to posojilo črpa s kompenzacijo v višini 1.913.409,01 EUR in 705.549,18 EUR, tožeča stranka pa je podala ugovor prenehanja terjatve tožene stranke, ker da je v pravdni zadevi I Pg 397/2015, kjer je tožena stranka bila tožeča stranka, tožeča stranka pa tožena stranka , sklenjena sodna poravnava za tožbeni zahtevek, ki izhaja iz iste posojilne pogodbe, s tem da se je tožena stranka odpovedala posojilnemu zahtevku, čemur je tožena stranka nasprotovala in trdila, da je sodna poravnava bila sklenjena le v obsegu vtoževane terjatve v tej zadevi, ne pa da bi se odpovedala posojilnemu zahtevku v celoti; (-) da je na podlagi izpovedbe priče B. M. G. ugotoviti, da se je v zadevi I Pg 397/2015 res vtoževala terjatev na podlagi iste posojilne pogodbe (z dne 10. 12. 2012), vendar le v višini, ki ni bila poravnana s pobotom terjatev po 261. členu ZFPPIPP (v višini 1.787.537,79 EUR) in sicer v znesku 854.216,56 EUR, pri tem pa iz sodne poravnave ne izhaja, da bi se tožena stranka zahtevku iz te posojilne pogodbe odpovedala; (-) da iz izpovedbe te priče tudi sledi pojasnitev poslovanja med sedaj pravdnima strankama in posledično sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 za znesek 2.618.958,19 EUR; (-) tako je v zvezi z delom posojila v znesku 705.549,18 EUR bila sklenjena medsebojna kompenzacija med sedaj pravdnima strankama družbo D. in P. v zvezi s pogodbo o prodaji poslovnega deleža v družbi H. z dne 27. 11. 2012; (-) da je P. prodal družbi D. 21 % delež v družbi H. ... za kupnino 2.062.301,82 EUR in je D. dolgoval kupnino P., pri tem pa je delno to kupnino poravnaval s sklenitvijo medsebojne kompenzacije v znesku 1.450.000,00 EUR, osnova za to kompenzacijo pa obveznost D. do P. za to kupnino, P. je pa imel dolg do D. iz naslova asignacije, ki je bila sklenjena med družbo H., P. in družbo D., po kateri je družba H. ... pooblastila družbo P., da nakaže družbi D. 1.450.000,00 EUR, kar predstavlja drugi del medsebojne kompenzacije in je po tej medsebojni kompenzaciji D. poravnal kupnino v višini 1,450.000,00 EUR; (-) da se je razlika do cele kupnine 2.062.301,82 EUR v višini 612.301,82 EUR poravnala s kompenzacijo za znesek 705.549,18 EUR, s katero je P. (tožena stranka) zaprla črpanje dolgoročnega posojila po posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2012, D. (tožeča stranka) pa poravnaval obveznost iz naslova kupnine 612.301,82 EUR za poslovni delež, razlika do 705.000 EUR v višini 93.247,36 EUR, pa je dolg D. po kratkoročni kreditni pogodbi; (-) da je za razliko do celega zneska posojila po posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2012 v višini 1.913.409,01 EUR bila sklenjena verižna kompenzacija med D., fizično osebo D. Z. in P. za medsebojne obveznosti; (-) da je priča potrdila trditve tožene stranke glede medsebojnih obveznosti udeležencev verižne kompenzacije in sicer je D. dolgoval fizični osebi D. Z. kupnino iz naslova pogodbe o kupoprodaji delnic TR1R 107481 delnic v višini 1.913.409,01 EUR, D. Z. je v verižno kompenzacijo vključen kot dolžnik iz naslova prejetega posojila s strani do P., P. pa kot dolžnik - posojilodajalec dolgoročnega kredita do posojilojemalca D.; (-) da iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je na dan začetka stečajnega postopka bil odprt dolg tožeče stranke v višini 2.636.135,97 EUR po dolgoročni kreditni pogodbi do P. in dolg tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.781.919,41 EUR in sta se terjatvi v skladu z 261. členom ZFPPIPP šteli za pobotani; (-) da je razliko neplačanega dolgoročnega posojila v višini 857.159,55 EUR želela tožena stranka iztožiti od tožeče stranke v zadevi pod I Pg 397/2015, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Celje, vendar pa je sklenjena sodna poravnava, vendar le v obsegu zahtevka v tem gospodarskem sporu in ne za celotno posojilno terjatev, kot je zatrjevala tožeča stranka.

9Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

10Pritožba povzema, da je v obravnavni zadevi sporno, ali je utemeljen pobotni ugovor tožene stranke, medtem, ko je med pravdnima strankama nesporno, da je utoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke utemeljena tako po temelju kot po višini. Tožeča stranka je zoper pobotni ugovor tožene stranke zatrjevala dva nasprotna ugovora/argumenta, in sicer primarnega, ki se nanaša na prenehanje zatrjevane v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke v posledici pravnomočne sodne poravnave glede v pobot uveljavljane terjatve in podrednega, ki se nanaša na dejstvo, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz zatrjevane dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, iz katere naj bi izvirala v pobot uveljavljana terjatev in zato tudi ni nastala obveznost tožeče stranke na vračilo v pobot uveljavljanega posojila.

11Pritožba pove, da je sodišče prve stopnje glede primarnega argumenta tožeče stranke zoper pobotni ugovor tožene stranke, to je prenehanja v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko v posledici pravnomočne sodne poravnave glede te v pobot uveljavljane terjatve, v izpodbijani sodbi odločilo, da ″je priča pojasnila, da je v tem postopku bil uveljavljen samo del posojilne pogodbe, in sicer v preostalem znesku, ki ni bil poravnan, to je v višini 854.216,56 EUR, medtem ko je v preostali višini 1.787,537, 79 EUR bil pobotana v skladu z 261. členom ZFPPIPP″. Sodišče prve stopnje je s takšno ugotovitvijo preseglo trditveno podlago pravdnih strank, s čemer je sodišče zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti oziroma je podan pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre torej za sodbo presenečenja. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da bi naj v postopku v zadevi I Pg 397/2015 uveljavljala zgolj del posojilne terjatve. Dokaz v pravdnem postopku namreč ne more imeti informacijske vrednosti, ampak je vedno vezan na trditveno podlago oziroma, povedano drugače, dokaz ne more biti namenjen šele zatrjevanju dejstev (pravno relevantnega dejanskega stanja). Hkrati pa je še poudariti, da je tožena stranka glede predlaganja novih dejstev in dokazov v ponovljenem postopku že prekludirana, kar pomeni, da tudi v kolikor bi tožena stranka v ponovljenem postopku povzela izpoved navedene priče v svojo trditveno podlago, sodbe na takšna nova dejstva ne bi bilo dopustno opreti. Poudariti je nadalje, da je v obravnavani zadevi nesporno dejstvo, da je bila glede uveljavljanja domnevne terjatve tožene stranke iz naslova navedene posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 sklenjena in pravnomočno potrjena sodna poravnava, kar pomeni, da je zaradi pravnih učinkov res iudicata, kakršnokoli naknadno uveljavljanje zahtevkov iz navedene posojilne pogodbe brez pravnih učinkov. Sodna poravnava namreč po svojih pravnih učinkih pomeni odpoved posojilnemu zahtevku. Tudi v pravni stroki popolnoma jasno, da ima sklenjena sodna poravnava učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata). Sklenitev sodne poravnave namreč pomeni dokončno ureditev spornega razmerja z vzajemnim popuščanjem glede tožbenega zahtevka. Nadalje je tudi po sodni praksi jasno, da sodna poravnava pomeni materialno procesno dispozicijo, ki po svoji vsebini pomeni odpoved tožbenemu zahtevku. Dolgoročna posojilna pogodba z dne 10. 12. 2012 od trenutka pravnomočne sodne poravnave torej ne velja več, saj nima več svojega predmeta, namreč posojilne terjatve, ker se je tožena stranka (tam tožeča) s sklenitvijo sodne poravnave terjatvi v celoti odpovedala. Povedano pomeni, da tožena stranka v obravnavani zadevi svojega pobotnega ugovora ne more opirati na terjatev, ki več ne obstaja. Sodišče bi tako, glede na trditveno podlago in predlagane dokaze, moralo zaključiti, da zatrjevana terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 ne obstaja več in je tako pobotni ugovor neutemeljen.

12Pritožba dodaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nima nobenih razlogov o pravnih učinkih pravnomočno potrjene sodne poravnave, pa bi jih moralo navesti, saj sodišče ugotavlja (in je med pravdnima strankama nesporno), da je bila glede uveljavljanja terjatve iz naslova posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 sklenjena sodna poravnava. Sodišču je zato očitati tudi kršitev neuporabe materialnega prava.

13Pritožbeni očitki kot so zgoraj povzeti so v celoti neutemeljeni in pavšalno obrazloženi.

14Ne drži pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago pravdnih strank, kolikor je pojasnjevalo postopek v zadevi I Pg 397/2015, pri tem pa ugotovilo, da je tožena stranka kot tožeča stranka v tej zadevi vtoževala zgolj del posojilne terjatve po dolgoročni posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2012.

15Tožena stranka je na naroku dne 26. 9. 2012, ko je odgovarjala na navedbe tožeče stranke iz vloge z dne 22. 9. 2016, ki je na sodišče prispela 23. 9. 2012, neposredno pa toženi stranki sploh ni bila vročena, temveč ji je sodišče poslalo po faksu dne 23. 9. 2016 (odredba na vlogi - listna številka 19 spisa), trdila, da je res uveljavljala terjatev iz iste posojilne pogodbe, vendar pa je zaradi preuranjenosti tožbe nato sklenila sodno poravnavo v vsebini: ″da v tej gospodarski zadevi nima zahtevka do tožene stranke″ in da ni šlo za odpoved tožbenemu zahtevku, s tem pa je odgovorila na trditve tožeče stranke iz navedene vloge, kjer je tožeča stranka zatrjevala: ″Tožeča stranka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da bi naj sama imela do tožeče stranke nasprotno terjatev in sicer predvsem na podlagi dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 v višini 1.781.919,41 EUR. S tem, ko zatrjuje, da bi naj prišlo do zakonskega pobotanja in s tem prenehanja vtoževane terjatve, tožena stranka uveljavlja pravozatorni ugovor. S tem torej priznava obstoj vtoževane terjatve tožeče stranke, ki pa naj bi prenehal s pobotom. Vendar pa je navedeni ugovor neutemeljen. Tožena stranka je namreč terjatev na podlagi iste dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 (na podlagi katere naj bi imela nasprotno pobotno terjatev) enkrat že uveljavljala (kot tožnica) zoper tožečo stranko (kot toženca) v pravdni zadevi opr. št. I Pg 397/2015 pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki se je pravnomočno končala s sodno poravnavo. Sklenjena sodna poravnava je glasila: ″Tožeča stranka ugotavlja, da iz tega gospodarskega spora nima nobenega zahtevka do tožene stranke″. Sodna poravnava je sicer bila sklenjena pod pogojem, ki pa se ni uresničil, zato je polno veljavna in ima učinek pravnomočnosti. Ker je gospodarski spor temeljil na isti dolgoročni posojilni pogodbi, glede katere je tožena stranka v tamkajšnjem pravnomočnem gospodarskem sporu ugotovila oziroma pripoznala, da nima nobenega (posojilnega) zahtevka, kar pravno gledano ni umik tožbe, ampak pomeni odpoved posojilnemu zahtevku oziroma zahtevku na podlagi posojilne pogodbe, je jasno, da tožena stranka sedaj ne more uveljavljati na podlagi navedene posojilne pogodbe nobene pobotne terjatve. Navedena ugotovitev ima značaj pravnomočno razsoje zadeve (″res iudicata″) glede katere velja prepoved ponovnega uveljavljanja (″ne bis in idem″)″ Tožeča stranka je v dokaz predložila pripravljalni spis tožeče stranke P. d.d. - v stečaju v zadevi I Pg 397/2015 z dokazilom - dolgoročno posojilno pogodbo z dne 10. 12. 2012 in sodno poravnavo v zadevi I Pg 397/2015 – listine A 20- A 22.

16Ob citiranem povzemanju navedb obeh pravdnih strank se pokaže, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditve pravdnih strank glede vsebine sklenjene sodne poravnave, saj je s tem, ko je tožena stranka trdila, da je sodna poravnava bila sklenjena le z učinkom za gospodarski spor I Pg 397/2015, sodišče prve stopnje pa je razpolagalo z dokaznimi listinami, ki jih je predložila tožeča stranka sama (listine A20 do A22), bilo dolžno samo po uradni dolžnosti ugotoviti obseg in s tem učinek sklenjene sodne poravnave, ker ima po procesnem pravu sodna poravnava učinke pravnomočno razsojene zadeve¹, kar je skladno z določbo 308. člena ZPP, trditve obeh pravdnih strank pa so bile le indikator za obstoj takšne procesne situacije. Ob raziskovanju okoliščin v zvezi s procesno situacijo glede obstoja pravnomočno razsojene zadeve, sodišče ni vezano izključno na trditve pravdnih strank, temveč tudi na svoje ugotovitve. S tem, ko je ugotovilo, da je sodna poravnava bila sklenjena le za del posojilne terjatve, ki ni bila predmet zakonskega pobotanja, ni prekoračilo trditev pravdnih strank in s tem ni storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, za kar bi šlo v takem primeru in ne za absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP kot zmotno meni pritožba.

17Ko je tožena stranka trdila, da je poravnava sklenjena le v obsegu tožbenega zahtevka v zadevi I Pg 397/2015, se je tožeča stranka o tem izjasnila (prav tako tako na naroku dne 26. 9. 2016), tako da je vztrajala pri svojih trditvah, s tem pa ni bila prikrajšana v pravici do izjave in se sodišču prve stopnje zato ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

18Prav tako v obravnavani zadevi ne more iti za sodbo presenečenja v posledici ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je sodna poravnava nanašala le na del posojilne terjatve iz dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012, ki ni bila predmet zakonske poravnave po 261. členu ZFPPIPP in da iz nje ne izhaja, da se je tožena stranka (tožeča stranka) po temelju odpovedala svoji posojilni terjatvi, ampak je zgolj vtoževala terjatev iz iste posojilne pogodbe, saj je drugačne trditve tožeče stranke, ki so tudi pritožbeno ponovljene, tožena stranka zanikala.

19Na podlagi takšne procesne situacije, ki je bila tožeči stranki v celoti znana, prav tako tudi dolžnost sodišča prve stopnje, da po uradni dolžnosti razišče stanje v zvezi s sklenjeno sodno poravnavo, ne more iti za sodbo presenečanja, kolikor sodišče prve stopnje ni sprejelo argumenta, da terjatev tožeče stranke obstoji v posledici odpovedi posojilni terjatvi s strani tožene stranke na podlagi sodne poravnave z dne 13. 10. 2015, ki je bila sklenjena po začetku stečajnega postopka (17. 10. 2014) in zato na tej pravni podlagi ni ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

20Za sodbo presenečenja gre tedaj, če sodišče brez ustreznega materialnopravnega vodstva spremeni torišče spora, tako da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svojih pravnih naziranj.²

21Za prej navedeno situacijo pa v sporni zadevi ne gre, saj je že povedano, da sta obe pravdni stranki vedeli za sklenjeno sodno poravnavo in se glede nje izjasnili, hkrati pa sta vedeli, da se mora sodišče prve stopnje glede nje izreči tudi po uradni dolžnosti, potem ko je nanjo bilo opozorjeno.

22Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nima nobenih razlogov o pravnih učinkih pravnomočno potrjene sodne poravnave, pa bi jih moralo navesti, saj sodišče ugotavlja (in je med pravdnima strankama nesporno), da je bila glede uveljavljanja terjatve iz naslova posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 sklenjena sodna poravnava in mu je je zato očitati tudi kršitev neuporabe materialnega prava, je neutemeljen.

23Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, in to tudi po stališču pritožbenega sodišča, povsem pravilno, da ni slediti navedbam tožeče stranke, da bi se s sodno poravnavo z dne 13. 10. 2015 (listina A 20 v spisu) tožena stranka odpovedala zahtevku iz posojilne pogodbe, saj tožena stranka ni uveljavljala celotnega zahtevka, ki ga je dolgovala tožeča stranka po dolgoročni posojilni pogodbi, ampak samo del zahtevka, zato ni mogoče govoriti o odpovedi zahtevku, ne glede na dejstvo, da je tožena stranka uveljavljala ta del zahtevka iz istega temelja, iste dolgoročne posojilne pogodbe, s tem pa je pravilno zavrnilo kot neutemeljene navedbe tožeče stranke, da se je tožena stranka v celoti odpovedala svoji posojilni terjatvi, ki jo je štela delno poravnano po določbi 261. člena ZFPPIPP, ki ureja zakonski pobot terjatev (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pritožba argumentirano ne izpodbija, temveč zgolj očita prekoračitev trditvene podlage in izpostavlja sodbo presenečanja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s sodno poravnavo z dne 13. 10. 2015 ni bilo dogovorjeno, da v celoti preneha terjatev tožene stranke iz dolgoročne posojilne pogodbe in da zato ta sodna poravnava nima učinkov na vtoževano terjatve, se mu ni bilo potrebno izjasniti o, glede na okoliščine konkretnega primera, teoretičnih učinkih sodne poravnave, in posledično ne gre za opustitev uporabe materialnega prava, kot zmotno meni pritožba.

24Pritožba nato za primer, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo argumentu tožeče stranke, da zaradi zatrjevane navedene pravnomočne sodne poravnave, tožena stranka nima več pravnega interesa za uveljavljanje terjatev, glede katere je bila sklenjena navedena sodna poravnava uveljavlja pritožbeni razlog, da izpodbijana sodbe nima jasnih razlogov o ugotovljenem dejanskem stanju, s čemer je podana kršitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma hkrati tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

25Pritožba v zvezi s prej navedenima pritožbenima razlogoma najprej povzema, da je tožeča stranka tekom pravdnega postopka zatrjevala naslednji argument: ker tožena stranka ni izpolnila svojega dela izpolnitvene obveznosti po posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2012 (ni na nikakršen način izročila posojila), tudi nikoli ni nastala nasprotna izpolnitvena obveznost tožeče stranke (na vračilo posojila) po pogodbi z dne 10. 12. 2012 in je tako neutemeljen pobotni ugovor tožene stranke.

26Kot pojasnjuje pritožba, je v posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2012 bil namreč določen način ″črpanja posojila″ (torej izpolnitvene obveznosti na izročitev posojila), in sicer s kompenzacijo (kar je med pravdnima strankama nesporno), vendar pa pritožba vztraja, kot že ves čas pravdnega postopka, da tožeči stranki posojilo ni bilo nikoli izročeno in da pravdni stranki nikoli nista sklenili kompenzacije v smislu določbe 1. odseka 3. oddelka Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Do tega krovnega ugovora tožeče stranke se sodišče prve stopnje sploh ni določno opredelilo oziroma o tem krovnem ugovoru tožeče stranke sodišče nima nobenih razlogov (sodba pa je tako obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je glede slednjega krovnega ugovora tožeče stranke namreč nelogično zaključilo oziroma očitalo tožeči stranki, da naj bi ugovarjala, da ″verižne kompenzacije ni mogoče pobotati (...)″ (sodba, str. 10, tč. 28). Kaj takšnega tožeča stranka nikoli ni zatrjevala, hkrati pa je takšen stavek sodišča nerazumljiv, ni namreč jasno, kaj je s takšnim stavkom sodišče sploh mislilo in kaj naj bi pomenil.

27Pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim ugovorom tožeče stranke razlogovalo, da ″zaslišana priča B. M. G. je natančno pojasnila medsebojne obveznosti pravdnih strank in tretjih sodelujočih v tej kompenzaciji in kljub imenovanju verižne kompenzacije je jasno, da je posojilo bilo dano tožeči stranki tako, da je tožeča stranka svoj dolg do tožene stranke pokrila z novo posojilno pogodbo (...), kar pa tožeča stranka niti ni zanikala, navajala je samo, da tožena stranka tožeči stranki denarja nikoli ni izplačala, kar drži, saj je tožeča stranka svoj dolg pokrivala z novo posojilno pogodbo, zato je sodišče zaključilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in zahtevek zavrnilo v celoti″ (sodba, str. 10, tč. 28.). Citirani zaključek sodišča prve stopnje je nelogičen sam po sebi, vsekakor pa v nasprotju s trditvami in dokazi pravdnih strank. Ni namreč jasno, kako bi lahko bilo posojilo izročeno (izpolnjena obveznost posojilodajalca) na način, da bi posojilojemalec (tožeča stranka) svoj dolg do posojilodajalca izpolnil z novo posojilno pogodbo (to je, da posojilojemalec v novi posojilni pogodbi obljubi vračilo posojila, za katerega ni dokazov, da bi mu bilo izročeno, na kar je enako, z drugimi besedami, tožeča stranka že opozarjala. Kako je nadalje mogoče očitati tožeči stranki, da tega dejstva (oziroma dejanske ″ugotovitve″ sodišča) naj ne bi zanikala, če pa ga toženec niti ni zatrjeval (izpovedba priče pa je glede tega presegala trditveno podlago pravdnih strank). Citirani zaključek sodišča je tako obremenjen s kršitvijo 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

28Pritožba izpostavlja, da tožena stranka sploh ni konkretizirala za kakšne ″kompenzacije″ bi naj šlo in zato glede v pobot zatrjevanih ″kompenzacij″ tožena stranka ni zadostila niti trditvenemu, kaj šele dokaznemu bremenu, ampak je obstoj ″kompenzacij″ zatrjevala pavšalno in nesubstancirano, konkretizacijo zatrjevanih ″računovodskih operacij″ pa prepustila priči, ne da bi poprej postavila ustrezne trditve in je tako jasno, da trditvenemu bremenu ni tožena stranka ni zadostila. Dokaz v pravdnem postopku nima informacijske vrednosti in zato sodišče ne more opreti sodbe na dokaz, ki nima ustrezne podlage v trditvah pravdnih strank.

29Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo na podlagi nekonkretiziranih trditev tožene stranke, ne drži, saj je tožena stranka v svoji vlogi z dne 11. 10. 2016 (listna številka 23 do 25 spisa) nedvomno zadosti razjasnila, da je dne 10. 12. 2012 med njo kot posojilodajalko in tožečo stranko kot posojilojemalko bila sklenjena posojilna pogodba in zadosti razjasnila, kako je bilo posojilo delno za znesek 705.549,18 EUR, kot uporablja izraz tožeča stranka tudi še v pritožbi, izročeno na podlagi kompenzacije, delno v višini 1.913.409,01 EUR pa na podlagi verižne kompenzacije, za svoje trditve pa je predložila ne le dokazne listine, temveč je tudi predlagala, da se zasliši pričo B. M. G., tako da ni mogoče govoriti o nekonkretiziranosti trditve, prav tako ne o tem, da bi izpovedba priče predstavljala tako imenovani informativni dokaz, za katerega šteje dokaz, ki se predlaga z namenom, da bi stranka šele prišla do podatkov, na podlagi katerih bi podala trditve. V konkretnem primeru ni bilo tako in neutemeljen je pritožbeni očitek o izostalosti trditvene podlage, sodišče prve stopnje pa je na tudi na podlagi zaslišanja priče ugotavljalo dejansko stanje sporne zadeve in s povzemanjem izpovedbe priče, ki ji je sledilo, je to dejansko stanje jasno predstavilo.

30Sodišče je svojo presojo v sporni zadevi obrazložilo, saj je štelo, da je ne glede na dogovor, da se posojilo izroči s kompenzacijo, ki je bila dejansko sklenjena le za del posojila, za preostali del pa verižna kompenzacija, ključno, da se pokaže, da je to bilo izročeno, tako da ne obstoji pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne pritožbeni razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje tem, ko je razlogovalo, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je tožeča stranka prejela posojilo s strani tožene stranke in to na način, da je za plačilo svojih dolgov (do tožene stranke in do D. Z.) najela novo posojilo (posojilo z dne 10. 12. 2012) in da tega tožeča stranka ni zanikala, v nasprotju s pritožbenimi trditvami o nejasnosti teh zaključkov, pravilno in logično pojasnilo, da je tožeča stranka bila dolžnik v razmerju do tožene stranke in do D. Z. in da ju je poplačevala s črpanjem posojila z dne 10. 12. 2012, kar so bile tudi trditve tožene stranke, ki pa jih tožeča stranka res ni zanikala, zato so drugačne pritožbene navedbe o izostalosti trditev tožene stranke in posledični nemožnosti izjasnitve glede njih, neutemeljene in brez podlage v sporni zadevi. Tožeča stranka ni bila prikrajšana v možnosti izjasnitve glede trditev tožene stranke, če pa te ni izkoristila, potem sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da se mu je pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

31Pritožba nadalje trdi, da je ključno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi, ali je tožena stranka sploh dovolj konkretizirano zatrjevala obstoj tako imenovanih ″kompenzacij″ in podredno, vprašanje, ali s strani tožene stranke zatrjevane ″kompenzacije″, v kolikor naj bi jih torej tožena stranka sploh uspela pravilno zatrjevati in dokazati, v obravnavani zadevi, po pravni kvalifikaciji, predstavljajo verižne kompenzacije v smislu ZPreZP ali morda ″klasične″ kompenzacije po OZ.

32Pritožba meni, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov ne o obstoju zatrjevanih "kompenzacij" niti ni napravilo nobene pravne kvalifikacije zatrjevanih ″kompenzacij″ oziroma sploh ni uporabilo materialnega prava. Sodišče je razloge za odločitev glede obstoja zatrjevanih ″kompenzacij″ v celoti oprlo na vsebino izpovedbe zaslišane priče (točka 22. sodbe) in pri tem preseglo trditveno podlago pravdnih strank, hkrati pa materialnega prava niti ni uporabilo torej se sodišče sploh ni ukvarjalo s pravno kvalifikacijo zatrjevanih ″kompenzacij″.

33Nerazumljiv je po mnenju pritožbe zaključek sodišča prve stopnje, in sicer, da ″sodišče je tako zaključilo, da je na dan začetka stečajnega postopka bil odprt dolg D. v višini 2.636.135,97 EUR po tej dolgoročni kreditni pogodbi do P. Na dan stečajnega postopka je P. (tožena stranka) zaprl terjatev za ta znesek medsebojne kompenzacije v višini 1.781.919,41 EUR, preostala pa je še terjatev P. v višini 854.216,56 EUR po zapiranju tele medsebojne kompenzacije na dan začetka stečajnega postopka″ (sodba, str. 9, tč. 24). Ni namreč jasno za katere ″kompenzacije″ bi naj sploh šlo in v kolikor te ″kompenzacije″ resnično obstajajo, ali ne gre po pravni naravi zatrjevanih ″kompenzacij″ morda za verižne kompenzacije v smislu ZPreZP, kot je to v okviru pravnih naziranj ves čas pravdnega postopka zatrjevala tožeča stranka. Prav tako je nerazumljiv tudi zaključek sodišča, da je med pravdnima strankama ″nastal dolg v zgoraj navedeni višini ob začetku stečaja tožene stranke v pobotani višini 1.787.537,39 EUR in da je tožena stranka ta znesek pobotala s tožečo stranko v skladu z 261. členom ZFPPIPP iz dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012 v znesku 2.618.958,19 EUR (na katero se je prenesla tudi obveznost D. iz kratkoročne posojilne pogodbe v višini 705.000 EUR, ki je bila na tak način kompenzirana kot je pojasnila zaslišana priča), razliko v višini 857.159,55 EUR pa je želela tožena stranka iztožiti od tožeče stranke, vendar pa, ker terjatev še ni zapadla je tožba bila preuranjena, je sklenila sodno poravnavo in je zato ostal ta znesek še neizterjan, saj je del terjatve iz dolgoročne posojilne pogodbe v vtoževani višini bil pobotan v skladu z 261. členom ZFPPIPP, ki določa, da tudi nezapadle obveznosti zapadejo na dan stečaja, če gre za medsebojen obveznosti″. Iz takšnega zaključka namreč ni jasno, čigav dolg in na kakšni pravni podlagi bi naj obstajal ob začetku stečajnega postopka in s katerimi terjatvami bi naj bil pobotan. Ni jasno katere pravice oziroma obveznosti naj bi obstajale in kateri izmed pravdnih strank naj bi pripadale. Takšen zaključek je tako nerazumljiv, da se do njega niti ni mogoče določno opredeliti in sodbe tako tudi v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

34Pritožba še trdi, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni uporabilo materialnega prava, ampak je razloge za svojo odločitev v celoti črpalo iz vsebine izpovedbe zaslišane priče. Edina materialno pravna določba, ki jo je v izpodbijani sodbi uporabilo sodišče je določba 261. člena ZFPPIPP, uporaba katere pa še ne zadošča za odločitev v obravnavani zadevi, še posebej ne iz razloga, ker je tožeča stranka zoper pobotni ugovor tožene stranke uveljavljala dva sklopa nasprotnih ugovorov/argumentov, vsebina katerih zahteva uporabo določb OZ in ZPreZP in torej uporaba ene same določbe ZFPPIPP za zakonito odločitev v obravnavani zadevi nikakor ne zadošča. Sodišče prve stopnje bi se glede na vsebino trditvene podlage tožeče stranke moralo opredeliti do vprašanja pravnih posledic pravnomočno potrjene prisilne poravnave in pri svoji odločitvi navesti ustrezno pravno podlago in se v nadaljevanju opredeliti še do obstoja v pobot uveljavljanih ″kompenzacij″ tožene stranke in pri tem ugotoviti pravno kvalifikacijo tako zatrjevanih ″kompenzacij″ oziroma se jasno opredeliti do vprašanja, ali pri tako zatrjevanih ″kompenzacijah″ ne gre za verižne kompenzacije v smislu ZPreZP (ki po svoji pravni naravi niso pobotanje terjatev in obveznosti, ampak odpust dolga).

35Pritožba v tem delu ponavlja, da tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage glede izročitve posojila po posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2012 in da je šlo pri zaslišanju priče M. G. za informativni dokaz, iz katerega je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo sicer nezatrjevano dejansko stanje, na kar je pritožbeno sodišče že odgovorilo in takšne pritožbene trditve zavrnilo kot neutemeljene.

36Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni jasno obrazložilo, katere terjatve so bile po stanju njihovega obstoja na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko pobotane, saj to izhaja iz 15. točke obrazložitve sodbe, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je na ta dan imela sedaj tožeča stranka do tožene stranke svojo terjatev do tožene stranke v višini 1.787.537,39 EUR in da je tožena stranka imela svojo nasprotno terjatev v tej višini in je ta izhajala iz dolgoročne posojilne pogodbe z dne 10. 12. 2012.

37Prav zaradi tega, ker je tožena stranka štela, da so nastali zakonski pogoji za pobot po 261. členu ZFPPIPP je tudi prerekala v stečaju prijavljeno terjatev tožeče stranke, ki je sedaj predmet pravde. Vse to je dejanski in pravni temelj te sporne zadeve, zato so pritožbeni očitki neutemeljeni, pa tudi sicer zgolj na pavšalni ravni.

38Sodišče prve stopnje je tudi obširno obrazložilo obstoj pobotne terjatve, kar je pritožbeno sodišče že obrazložilo zgoraj, pri pritožbenih navedbah pa gre zgolj za večkratno ponavljanje istih pritožbenih trditev.

39Pritožba sicer meni, da sodišče prve stopnje ni naredilo pravne kvalifikacije poslov, na podlagi katerih naj bi tožena stranka tožeči stranki izročila posojilo, vendar pa je odločilno, kar ni niti pritožbeno sporno, da je posojilna pogodba z dne 10. 12. 2012 med pravdnima strankama bila sklenjena in je ta pravni temelj sporni terjatvi in posebna materialnopravna kvalifikacija navedenega posla ni potrebna.

40Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar pritožba sploh obrazloženo ne izpodbija, da je v višini 705.549,18 EUR posojilo bilo izročeno s kompenzacijo (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in če tudi ni obrazložilo, kaj kompenzacija oziroma pobot po Obligacijskem zakoniku je³, to ne pomeni, da je zaradi tega izpodbijana sodba pomanjkljiva.

41Prav tako je sodišče prve stopnje obrazložilo v 23. točki izpodbijane sodbe izročitev posojila v višini 1.913.409,01 EUR in se opredelilo do instituta verižne kompenzacije, da pri njej po sodni praksi ne gre za pobot (22. točka izpodbijane sodbe) .

42Drži sicer, da sodišče prve stopnje ni povzelo, da po sodni praksi verižna kompenzacija šteje kot pravni posel, s katerim si stranke posla medsebojno odpustijo dolg⁴, toda kar je bistveno, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilni dejanski in materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje (2. točka obrazložitve), da kljub izvedeni verižni kompenzaciji, ni mogoče zaključiti, da posojilo po posojilni pogodbi z dne 10. 12. 2012 ni bilo izročeno, saj zaradi verižne kompenzacije le denarnega toka ni bilo (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

43Verižna kompenzacija po obstoječi sodni praksi ni pobotanje po določbi 311. člena OZ, ker ni izpolnjena ena od predpostavk pobotanja - vzajemnost. Verižne kompenzacije ni, če se je ne udeležijo vsaj trije udeleženci. Vsak njen udeleženec je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom, z ostalimi pa ne. Niti s predhodnikom niti z naslednikom pa ni v razmerju v smislu predpostavk pobotanja. Do predhodnika je upnik, do naslednika pa dolžnik. Do prenehanja obveznosti (in terjatev) vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo), pride zato lahko samo tako,da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg.

44Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZpreZP-1) definira v 15. členu večstranski pobot⁵ in v 16. členu⁶ trenutek prenehanja obveznosti v posledici večstranskega pobota.

45Vendar pa, kot jasno izhaja iz zakonske definicije večstranskega pobota in tako kot ga opredeli sodna praksa, prenehanje obveznosti na podlagi večstranskega pobota ne pomeni, da predhodno obveznost ni nastala, saj sicer o njenem prenehanju ne moremo govoriti, le oblika realizacije je takšna, da udeleženci nič ne plačajo in nič ne prejmejo. Na takšen način izvršeno obveznost je šteti kot realizacijo predmeta pogodbe.

46Glede na prej navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka svojo obveznost po posojilni pogodbi realizirala in zato je na dan začetka stečajnega postopka imela svojo nasprotno terjatev terjatev iz posojilne pogodbe v znesku 2.618.958,19 EUR in ob obstoju terjatve tožeče stranke prav tako na dan začetka stečajnega postopka, je učinek pobota nastopil že z začetkom stečajnega postopka in izjava stranke o uveljavitvi pobota skladno z določbo 312. člena OZ ni potrebna.⁷

47Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo,saj odločanje o tožbenem zahtevku pomeni uporabo materialnega prava.

48Pritožbena očitka o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava sta po povedanem neutemeljena in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek..

49Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile, glede očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa se je pritožbeno sodišče izjasnilo, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe.

50Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

51Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

52Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izrekati.

¹ Določba 308. člena ZPP se glasi: ″Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava; če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, zavrže tožbo.″
² Primerjaj sodbo VS RS III Ips 90/2014 z dne 21. 6. 2016.
³ Pod naslovom Drugi načini prenehanja obveznosti je umeščena določba 311. člena OZ, ki določa splošne pogoje za pobot in se glasi: ″Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.″
⁴ Primerjaj Sklep VS RS III Ips 59/ 2000 z dne 8. 3. 2001, sodba VS RS III Ips 105/2001 z dne 31. 1. 2001, sodba VS RS III Ips 8/2006 z dne 26. 9. 2006.
⁵ 15. člen ZpreZP se glasi: ″(1) Večstranski pobot je način prenehanja neposredno in posredno vzajemnih denarnih obveznosti. 2) Večstranski pobot se izvaja na podlagi pogodbe o opravljanju večstranskega pobota.″
⁶ 16. člen ZPreZP-1 se glasi: ″Denarne obveznosti dolžnikov, ki prenehajo z večstranskim pobotom, prenehajo v trenutku izvedbe večstranskega pobota.″
⁷ Določba 312. člena OZ se glasi: ″(1) Pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. (2) Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.″