VSL sodba II Cp 3040/2016

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izrek o stroških postopka (točka V. izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi:

„Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 25.263,35 EUR v 15-ih dneh od prejema sodbe (prvostopenjske), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 16.055,20 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-ih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje od plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo 3.588.375,00 EUR iz naslova neupravičene pridobitve iz dejavnosti ravnanja z odpadki na nepremičninah tožeče stranke in za plačilo 8.580,00 EUR iz naslova trajne izgube vodnega vira (točki I. in II. izreka), delno pa ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo iz naslova izgube donosa gozdnih površin in zaradi nemožnosti koriščenja kmetijskih površin, in sicer je dolžna tožena stranka tožnici plačati 1.345,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2013 do plačila (točka III. izreka), v ostalem pa zavrnilo tudi ta tožbeni zahtevek (točka IV. izreka). V točki V. izreka je tožečo stranko obvezalo na plačilo 25.263,35 EUR stroškov postopka tožene stranke, v roku 15-ih dni.

2Zoper celoten zavrnilni in posledično stroškovni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče sodbo, razen v točki III. dispozitiva, razveljavi in samo odloči ali pa vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku prvostopenjskega sodišča. Sodišču očita, da ni odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov, pač pa izključno ob upoštevanju navajanj tožene stranke. Ni res, da ni sporno ali tožničine nepremičnine sodijo v sklop pridobivalnega prostora M. To so bile le trditve tožene stranke, ki je tožničine nepremičnine štela v pridobivalno področje, čeprav za to ni imela nobenega pravnega temelja. Noben z zakonom določen postopek ni bil izveden in tudi iz koncesijske pogodbe z dne 3.12.2001 ne izhaja, da so tožničine nepremičnine del pridobivalnega prostora. Zaključek, da je tožena stranka pooblaščena uporabljati in koristiti nepremičnine tožnice, je materialnopravno zgrešen. Če bi tožena stranka že leta 1996 prenehala s pridobivanjem kremenovega peska na področju peskokopa Drtija in začela sanacijo, bi bila sanacija že zaključena ali v pretežni meri izvedena do leta 2005, ko je tožnica postala lastnica nepremičnin, ali vsaj do leta 2015. Tako ni nobenega razumnega razloga, da bi bil v letu 2012 sklenjen dogovor o uporabi zemljišč. Takšen dogovor bi moral biti sklenjen že prej. Tožena stranka je izkoriščala kremenov pesek, ne da bi zagotavljala sprotno in dokončno sanacijo peskokopa, nato pa si je zagotavljala ogromne količine materiala s predelavo odpadkov in vgradnjo teh v nepremičnine tožnice, ki je na to opozarjala vse pristojne službe. Listinska dokumentacija sicer formalno ustreza zakonskim določilom, ne pa dejanskemu stanju na nepremičninah tožnice. Nihče ni kontroliral kaj in kako se vgrajuje v zemljišča tožnice. Dejansko tožena stranka kmetijska zemljišča tožnice samovoljno, neovirano in časovno neomejeno uporablja za odlaganje predelanih odpadkov vseh vrst in bogati na njen račun, njej pa nastaja škoda zaradi nemožnosti gospodarjenja, uporabe in razpolaganja z zemljišči. Ni izkazano ali gre res za neškodljive odpadke. Sodišče bi s predlaganim ogledom na kraju samem ugotovilo, da se na tožničina zemljišča navaža odpadni material in ali se je tehnični del sanacije dejansko končal. Gre za nezakonito poseganje v lastnino tožnice. Sprašuje se, kako je sodišče samo ugotovilo, da naj bi se postopek sanacije izvajal v skladu s predpisanim postopkom, ko pa nima ustreznih znanj, niti si ni ogledalo spornega področja. Tožnica bi nepremičnine lahko sama oddajala za potrebe odlaganja odpadnih materialov in s tem služila ter na ta način zbrana sredstva uporabila za sanacijo svojih zemljišč s kvalitetno zemljino. Tožena stranka tožničinih zemljišč dejansko ne sanira, kot je dolžna in z materiali, ki bodo omogočali kmetijsko dejavnost. Brezpogojnega soglasja za uporabo prejšnji lastniki niso dali. Dogovor, ki ga je podpisala tožnica, ni vseboval nobenega resnega dogovora in obljube. Do sklenitve pogodb ni prišlo, ker se tožena stranka ni držala svojih zavez. Vznemirjanje lastninske pravice tožnice z nedovoljenim odlaganjem odpadkov, onesnaževanje okolja in vode se zanemarjajo oziroma celo ignorirajo. V zvezi z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku na plačilo zaradi izgube donosa gozdnih zemljišč in nemožnosti uporabe kmetijskih zemljišč pritožnica navaja le, da je cenilka I. N. podala oceno samo za izgubo dohodka na kmetijskih zemljiščih, ne pa za nemožnost uporabe kmetijskih zemljišč in ni ocenila izgube donosa gozdnih površin. Zahtevek za odškodnino zaradi uničenja vodnega vira ni zastaran, ker uničenje še vedno traja in bo trajalo, dokler bo tožena stranka na tem področju navažala material. Vodnjak se je zaradi večletnega izkopavanja peska zamašil s prstjo in preparino, zato v zajetje ne priteka zadostna količina vode in je vodnjak uničen. Stroški tožene stranke v sodbi niso specificirani, zato je tožnici onemogočeno, da preveri utemeljenost prisojenih stroškov po temelju in višini.

3Tožena stranka se pritožuje zoper III. in V. točko izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj razveljavi ugodilni in stroškovni del sodbe in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z zahtevkom iz naslova izgube dohodka na gozdnih zemljiščih in zaradi nezmožnosti koriščenja kmetijskih površin prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh plačil, temveč zgolj plačila zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe. Dokazala je, da je izvedla tudi plačila za leta 2013 do 2015, tožnica temu ni oporekala in tožbenega zahtevka ni razširila še na leta 2013 do 2015, zato bi moralo sodišče pri izračunu že plačanega upoštevati tudi plačila za leta 2013 do 2015. To pomeni, da tožnici ne dolguje nič več. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa opozarja, da je zahtevala tudi povrnitev zakonitih zamudnih obresti, ki jih sodišče prve stopnje ni dosodilo.

4Tožena stranka je odgovorila na tožničino pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev. Tožničine navedbe, da je sporno ali nepremičnine ležijo v pridobivalnem prostoru M., so pritožbene novote. Navedbe, da bi morala tožena stranka sanacijo izvesti že prej oziroma jo izvajati sproti, so nepomembne za obogatitveni zahtevek, pa tudi neutemeljene in nesmiselne. Na zemljišča navaža gradbene materiale, katerih namen je kvalitetna sanacija opuščenih peskokopov kremenovega peska. Neutemeljena so stališča pritožbe, da tožena stranka nima ustreznih soglasij in dovoljenj za posege na tožničino zemljišče. Sicer pa tožeča stranka ni izkazala obogatitve na strani toženke in prikrajšanja na strani tožnice, pritožba pa tem ugotovitvam sodišča niti ne nasprotuje. Pri odmeri odškodnine, ki jo tožnici letno nakazuje za škodo, povzročeno z izkoriščanjem njenih zemljišč, je cenilka I. N.k upoštevala vsa tožničina zemljišča. V zvezi z zahtevkom zaradi uničenja vodnega vira opozarja na ugovor, da je poslabšanje izdatnosti zajetja posledica odsotnosti vzdrževanja zajetja, o čemer prvostopenjska sodba nima razlogov.

5Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le v stroškovnem delu.

O pritožbi tožeče stranke glede zahtevka za plačilo 3.588.375,00 EUR iz naslova neupravičene pridobitve koristi iz dejavnosti ravnanja z odpadki na nepremičninah tožeče stranke:

6Sodišče je vezano na trditve strank o dejstvih (7. in 212. člen ZPP) in postavljene zahtevke (prvi odstavek 2. člena ZPP), pravo pa mora poznati, zato mora iz procesnega gradiva razbrati, katero je za razsojo relevantno pravo ter katera zatrjevana dejstva so relevantna za razsojo.

7V tožbi je tožeča stranka navedla, da je tožena stranka z dejavnostjo peskokopa na zemljiščih, ki so sedaj tožničina, brez soglasja lastnikov zemljišč (prednikov tožnice, nazadnje pa tožnice) zaslužila čez 640.000,00 EUR, vendar tega zaradi prekluzije ne uveljavlja. Zato v tem postopku sodišču ni treba ugotavljati, ali je tožena stranka imela ustrezna soglasja lastnikov zemljišč za izkopavanje peska. Tožnica uveljavlja glede na tožbene trditve zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve, ker tožena stranka brez njenega dovoljenja izkorišča njene nepremičnine za pridobitno dejavnost, ko v okviru sanacije peskokopa na njena zemljišča navaža odpadke. Tožena stranka se brani, da ravna v skladu s koncesijsko pogodbo, po kateri mora izvesti sanacijo peskokopa in da ima za sanacijo potrebna dovoljenja. Glede na tako trditveno podlago je treba tožbeni zahtevek obravnavati po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ). V primeru, če obogateni ravna krivdno, kar tožnica sicer očita toženi stranki, ima namreč tožeča stranka možnost izbire, ali bo tožila po odškodninski podlagi ali na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.(1)

8Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožene stranke, ker so bile podprte z dokazi. Tožničine navedbe pa so deloma nedokazane, deloma materialnopravno zmotne, deloma pa nerelevantne za razsojo v tej zadevi. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je mogoče ugotoviti, v čem in zakaj sodišče ne sprejema trditev tožeče stranke. Smiselno uveljavljana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je upoštevna tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni podana. Sodba vsebuje razloge (tudi) o vseh odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti.

9Da je tožnica lastnica zemljišč, katera je tožena stranka izkoriščala za izkopavanje peska v okviru peskokopa ..., v vtoževanem obdobju pa je na njih izvajala sanacijo, ni sporno. Ker je ravno na tem, da tožena stranka ta zemljišča izkorišča v okviru sanacije peskokopa, tožeča stranka gradila tožbo, so njene pritožbene navedbe, da je sporno, ali njena zemljišča ležijo v tem območju, nerazumne. Nesporno je tudi, da je tožena stranka za peskokop pridobila dovoljenja upravnih organov in z Republiko Slovenijo sklenila Koncesijsko pogodbo za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine kremenov pesek na območju pridobivalnega prostora M. (priloga B2; v nadaljevanju Koncesijska pogodba), ki toženo stranko obvezuje, da mora izvesti sprotno in dokončno sanacijo okolja in odpraviti posledice izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru (prvi odstavek 12. člena Koncesijske pogodbe). Sanacijo toženka izvaja na podlagi rudarskega projekta (priloga B3), ki je potrjen z delno odločbo Ministrstva za gospodarsko (priloga B6). Za samo sanacijo torej tožena stranka ima pravno podlago, to je celo njena obveznost. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Pravdno sodišče zato ne more posegati v pravnomočne odločitve, sprejete v postopkih upravnih organov. Ali je tožena stranka izpolnjevala vse pogoje za izvajanje rudniške dejavnosti, med katerimi je tudi soglasje lastnika zemljišča za njegovo izkoriščanje, je bilo predhodno vprašanje v postopkih za pridobitev soglasja za opravljanje dejavnosti peskokopa. Morebitne nepravilnosti v odločbi ali postopku njene izdaje je mogoče uveljavljati le z ustreznimi rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva postopek, v katerem je bila odločba izdana.(2)

10Tožnica trdi, da je material, ki ga v okviru sanacije peskokopa na njena zemljišča navaža tožena stranka, odpadek, zaradi katerega še tudi po sanaciji zemljišč ne bo mogla uporabljati za kmetijsko dejavnost. Ta trditvena podlaga sicer nakazuje na okoljsko škodo, ki jo OZ ureja v 133. členu. Zahtevkov po tem členu pa tožnica ni postavila. Ker izrecno vtožuje plačilo iz naslova neupravičene obogatitve, sodišče tožeče stranke ni dolžno v okviru 285. člena ZPP pozivati na dopolnitev navedb za plačilo škode po tretjem odstavku 133. člena OZ, po katerem je, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnost, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Ker zahtevka ni mogoče obravnavati kot vtoževanje okoljske škode, za razsojo ni relevantno kakšne materiale dovaža in kako sanira tožena stranka tožničina zemljišča. Že zato ogled zemljišč ni bil potreben.

11Upravna dovoljenja in Koncesijska pogodba pa toženi stranki ne dajejo podlage za brezplačno izkoriščanje zemljišč tožnice. Ker dogovori glede odkupa ali zamenjave zemljišč (ti dogovori so bili tudi osnova, da je tožena stranka pridobila dovoljenja) niso bili realizirani in lastninska pravica ni prešla na toženo stranko, podlage za brezplačno zasedanje zemljišč nima. Dokler potekala sanacija, je tožena stranka zato tožnici dolžna plačevati za uporabo njenih zemljišč. Ne drži, da tožena stranka tožničine parcele izkorišča neodplačno. Dokazala je namreč, da tožnici že ves čas plačuje določene zneske. Tožnica je glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera upravičena do povrnitve koristi, ki je zaradi nemožnosti uporabe zemljišč ne more doseči, ne pa do dobička, ki ga tožena stranka pridobiva s svojo dejavnostjo ravnanja z odpadki. Tožnica nima dovoljenj ne za opravljanje rudniške dejavnosti ne za ravnanje z odpadki, zato se njene navedbe v smislu, da bi sama zaslužila z zemljišči enako kot tožena stranka, neutemeljene. Razen tega je, kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke, sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka s sanacijo peskokopa, na območju katerega ležijo tudi tožničina zemljišča, ne ustvarja nobenih dohodkov, temveč izvajanje sanacije toženki predstavlja (znaten) strošek, zato z izvajanjem sanacije ni obogatena. Teh zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija obrazloženo. Že zato zahtevek, ki je po vsebini zahtevek za plačilo dobička, ki naj bi ga dosegala tožena stranka, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da soglaša tudi z dokazno oceno izpovedb prič in listin o tem, da ni dokazano, da je tožena stranka na tožničinih zemljiščih predelovala odpadke.

12Tako tožeči stranki ni uspelo izkazati predpostavk za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve po 198. členu OZ in je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega zahtevka materialnopravno pravilna.

O pritožbi tožeče stranke glede zahtevka za plačilo 8.580,00 EUR iz naslova trajne izgube vodnega vira:

13Zaključka prvostopenjskega sodišča, da vodno zajetje na tožničinih parcelah že zelo dolgo ne služi več svojemu namenu in da je tožnica za to izvedela najkasneje leta 2004, pritožba ne izpodbija. Ob teh ugotovitvah je presoja, da je ob vložitvi tožbe v letu 2013 potekel tako objektivni (drugi odstavek 352. člena OZ) kot subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 352. člena OZ) za vtoževanje škode, ki naj bi ji jo s prekinitvijo vodnega vira povzročila tožena stranka, pravilna. Tudi zahtevek za povračilo sukcesivno nastajajoče škode zastara v petih letih odkar je škoda nastala (objektivni rok) in v treh letih od kar je oškodovanec izvedel, da mu v posledici dejanja povzročitelja nastaja škoda in mu bo tudi v bodoče. Tožnica pa sama trdi, da je do prekinitve vodnega vira zaradi ravnanja tožene stranke prišlo kmalu zatem, ko je tožena stranka pričela z izkopavanjem v peskokopu. V konkretnem primeru je objektivni zastaralni rok pričel teči, ko je vodni vir prenehal delovati, kar je sigurno več kot pet let pred vložitvijo tožbe. Ker je terjatev zaradi zastaranja neutemeljena, je odveč ugotavljanje, ali je do presahnitve vodnega vira prišlo v posledici delovanja tožene stranke. Višje sodišče se zato ne bo ukvarjalo z vzroki za presahnitev vodnega vira.

O pritožbah obeh pravdnih strank v zvezi z zahtevkom za plačilo izgube donosa gozdnih zemljišč in zaradi nezmožnosti uporabe kmetijskih zemljišč:

14Tožena stranka temu zahtevku po temelju ni ugovarjala. Nasprotno; navajala in dokazala je, da tožnici že ves čas plačuje zneske v višini, kot jih vsakoletno izračuna sodna izvedenka za kmetijsko stroko A. A. Tožeča stranka zahteva plačilo višjih zneskov, kot so ji bili nakazani. Kljub predlogu tožeče stranke za angažiranje izvedenca, je sodišče prve stopnje višino škode dosodilo na podlagi prvega odstavka 216. člena ZPP po prostem preudarku. Tožeča stranka zavrnitve njenega dokaznega predloga v pritožbi ne graja. Tudi tožena stranka ne graja samega načina izračuna višine te terjatve. Glede na to višje sodišče nima pooblastil, da bi poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča o izračunu višine po prostem preudarku. Ker je sodišče prve stopnje ta izračun naredilo tako, da je prepolovilo razliko med zneskom, za katerega tožeča stranka na podlagi cenitev B. B. in C. C. trdi, da ji ga dolguje tožena stranka, in zneskom, ki ga je tožeči stranki na podlagi cenitve A. A. plačala tožena stranka, tega, da se je odločilo za prosti preudarek, pa tožeča stranka ne graja, ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi smiselno graja cenitev A. A. S tako pritožbo bi lahko uspela le, če bi vztrajala, da sodišče angažira izvedenca.

15Pritožbene navedbe tožene stranke glede zahtevka iz naslova izgube donosa na gozdnih zemljiščih in zaradi nezmožnosti koriščenja kmetijskih površin so zgrešene. Ravno zato, ker se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo za zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe, je za odločitev relevantno le, koliko je tožena stranka tožnici plačala v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožbe. Navedbe o plačilih v letih 2013 do 2015 so tako povsem brezpredmetne.

O pritožbah obeh pravdnih strank glede stroškovne odločitve:

16Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilno oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP. To je tudi izrecno navedlo in je pritožbena graja tožnice o pomanjkanju razlogov glede stroškovne odločitve neutemeljena. Sama odmera stroškov je sicer obrazložena kratko, vendar pa še zadostno, da je mogoč njen preizkus. Tožena stranka je v spis vložila stroškovnik, ki je specificiran skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), ki je veljavno materialno pravo za odmero stroškov v tej zadevi. Tožnico zastopa kvalificirana pooblaščenka – odvetnica, ki mora ZOdvT poznati, zato lahko preveri tudi izpodbijano stroškovno odločitev.

17Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ko zahteva dosojo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka. Dosojo obresti je tožena stranka zahtevala v stroškovniku (list. št. 173 spisa). Skladno z določili 299. in 378. člena OZ, ji od zamude, ki nastopi po poteku petnajstih dni od vročitve odločbe, v kateri so stroški postopka dosojeni, tudi gredo.

Pravna podlaga odločitve pritožbenega sodišča:

18V pritožbi tožeče stranke uveljavljani razlogi po obrazloženem niso utemeljeni. Prav tako ne razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o delni ugoditvi zahtevku iz naslova izgube donosa gozdnih zemljišč in zaradi nezmožnosti uporabe kmetijskih zemljišč. Ker tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče zavrnilo pritožbo tožnice v celoti, pritožbo tožene stranke pa glede III. točke izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Ugodilo pa je pritožbi tožene stranke glede stroškovne odločitve in ji dosodilo tudi zakonske zamudne obresti (5. točka 358. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

19Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in stroške pritožbe v delu, s katerim je uspela (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je tožena stranka uspela le glede odločitve o stroških postopka, ji gredo stroški za pritožbo zoper sklep o stroških: 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT, 10,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 in 13,20 EUR DDV-ja (tar. št. 6007), kar skupaj znese 73,20 EUR. Stroški odgovora na pritožbo pa znesejo 15.982,00 EUR (13.080,00 EUR nagrade po tar. št. 3210, 20,00 EUR materialnih stroškov in 2.882,00 EUR DDV).

20Stroške pritožbenega postopka mora tožnica toženi stranki povrniti v roku petnajstih dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP). Če jih ne bo, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

-------------

Op. št. (1): gl. komentar k 198. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str.58.

Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-457/09 in komentar V. Rijavec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 129.